TRENDI V POJAVNOSTI POŠKODB
POŠKODOVANI VSAJ ENKRAT V PRETEKLEM LETU
11–15 let 11 let 13 let 15 let
Fantje 2002–2006 2006–2010 Obdobje
2002–2010 Poškodovan vsaj enkrat v preteklem letu
11–15 let 11 let 13 let 15 let
Dekleta 2002–2006 2006–2010 Obdobje
2002–2010 Poškodovana vsaj enkrat v preteklem letu
11–15 let 11 let 13 let 15 let
POŠKODOVANI VSAJ ENKRAT V PRETEKLEM LETU
V obdobju 2002–2010 se delež mladostnikov (11–15 let), ki so se poškodovali vsaj enkrat v preteklem letu, ni statistično značilno spremenil. Primerjava posameznih časovnih obdobij kaže, da se je med letoma 2002–2006 v vseh starostnih skupinah delež poškodovanih mladostnikov statistično značilno znižal, vendar se je med letoma 2006–2010 ponovno zvišal. Delež poškodovanih je višji pri fantih, razlika med spoloma pa se je v obdobju 2002–
2010 zmanjševala (tabela 8.1).
Tabela 8.1: Deleži mladostnikov, starih od 11 do 15 let, ki so se poškodovali vsaj enkrat v preteklih 12 mesecih, skupno in po spolu, v letih 2002, 2006 in 2010
2002 2006 2010
Mladostniki, stari od 11 do 15 let Skupaj *47,4 **37,8 46,5
Fantje *54,3 **44,1 52,1
Dekleta *40,3 **31,5 40,8
*Statistično značilne razlike med 2002 in 2006
**Statistično značilne razlike med 2006 in 2010
***Statistično značilne razlike v obdobju 2002 in 2010
90
V obdobju 2002–2010 se v posameznih starostnih skupinah in po spolu delež poškodovanih mladostnikov ni spremenil, razen pri 13-letnikih, pri katerih se je delež poškodovanih statistično značilno povečal, in pri 11-letnicah, pri katerih se je delež znižal. Analiza po spolu v posameznih starostnih skupinah kaže, da je delež poškodovanih v vseh starostnih skupinah višji pri fantih, pri čemer je razlika med fanti in dekleti največja pri 13-letnikih, najmanjša pa pri 15-letnikih (tabela 8.2).
Delež poškodovanih mladostnikov se je spreminjal predvsem v krajših časovnih obdobjih.
Tako se je v letih 2002–2006 delež poškodovanih statistično značilno znižal v vseh starostih pri fantih in dekletih, le pri 13-letnicah se ni pomembno spremenil, v letih 2006–2010 pa se je delež poškodovanih statistično značilno zvišal v vseh starostih in pri obeh spolih (tabela 8.2).
Tabela 8.2: Deleži mladostnikov v posameznih starostnih skupinah (11, 13 in 15 let), ki so se poškodovali vsaj enkrat v preteklih 12 mesecih, skupno in po spolu, v letih 2002, 2006 in 2010
*Statistično značilne razlike med 2002 in 2006
**Statistično značilne razlike med 2006 in 2010
***Statistično značilne razlike v obdobju 2002 in 2010
Slike 8.1-8.3: Deleži mladostnikov, ki so se poškodovali vsaj enkrat v preteklih 12 mesecih, v letih 2002, 2006 in 2010
Slika 8.1: Mladostniki, stari 11, 13 in 15 let Slika 8.2: Fantje, stari 11, 13 in 15 let Slika 8.3: Dekleta, stara 11, 13 in 15 let
0
91
RAZLAGA TRENDOV IN PREDLOGI UKREPOV
Delež mladostnikov, ki so se poškodovali v zadnjem letu, se v obdobju 2002–2010 ni statistično značilno spremenil. Izjema so le 13-letni fantje in dekleta, pri katerih se je v tem času statistično značilno povečal delež poškodovanih, ter 11-letna dekleta, pri katerih se je delež zmanjšal. Znotraj tega obdobja pa je v letih 2002–2006 delež poškodovanih statistično značilno padel v vseh starostih in se v letih 2006–2010 ponovno zvišal na vrednosti blizu tistim, ki so bile zaznane v letu 2002. Nekoliko drugačno sliko kaže trend umrljivosti slovenskih otrok in mladostnikov (1–19 let) zaradi nezgod, saj v zadnjih dveh desetletjih pada (11). O padajočem trendu umrljivosti mladostnikov zaradi nezgod poročajo tudi v drugih razvitih evropskih državah, Kanadi in Avstraliji (12–14), v ZDA pa se umrljivost mladostnikov v zadnjih dveh desetletjih ni spremenila (15). Prav tako tuji avtorji poročajo o padajočem trendu stopnje hospitalizacije mladostnikov zaradi poškodb in padanju prevalence nekaterih vedenj, ki so povezana s tveganjem za poškodbe, npr. neuporaba varnostnega pasu in kolesarske čelade, vožnja z opitim voznikom, vožnja pod vplivom alkohola) (13, 16).
Tovrstnih podatkov o tveganih vedenjih v Sloveniji nimamo, ampak pri nas od leta 2002 naprej uporaba/kajenje marihuane kaže trend padanja, medtem ko pogosto večerno druženje 15-letnikov zunaj s prijatelji in opijanje z alkoholom ostajata enaka, kot je razvidno iz poglavij o druženju z vrstniki, marihuani in o alkoholu.
Problem poškodb mladostnikov je povezan z njihovimi razvojnimi značilnostmi, kot so:
iskanje identitete, občutek nepremagljivosti, iskanje neodvisnosti, radovednost, velik vpliv vrstnikov, impulzivnost in raziskovanje (17), zato se mladostniki pogosteje vedejo tvegano:
vozijo pod vplivom alkohola, uživajo drogo, se agresivno vedejo in ne upoštevajo pravil varnosti (18). Tvegano vedenje je del procesa razvoja posameznika in normativnega vedenja v adolescenci, zato je v določeni meri neizbežno (5) in poveča tveganje mladostnikov za poškodbe (18, 19). Različne oblike tveganega vedenja so tako vodilne determinante nastanka poškodb pri mladostnikih (20), npr. pitje alkohola (21, 22), uporaba nedovoljenih drog (23, 24), pretepanje (25), izpostavljenost trpinčenju v šoli (25), neuporaba varnostnih čelad in avtomobilskih pasov (26–28). Pri mladostnikih obstaja tudi povezava med multiplim tveganim vedenjem (kajenje, pitje alkohola, neuporaba varnostnega pasu, trpinčenje drugih, veliko časa preživetega s prijatelji, izostajanje od pouka) in tveganjem za poškodbo ne glede na socioekonomski status (29).
Kot je razvidno iz poglavij o druženju z vrstniki, marihuani, alkoholu, pretepanju in o trpinčenju, so trendi nekaterih tveganih vedenj naših mladostnikov zelo podobni trendu pojavnosti poškodb v obdobju 2002–2010, kar velja predvsem za 15-letnike. Tako kot pojavnost poškodb v tem obdobju tudi delež mladostnikov, ki gredo pogosto zvečer ven in se družijo z vrstniki, ter opijanje 15-letnikov z alkoholom ne kažeta značilnega trenda. Enako velja za podatke v letih 2002–2006 in 2006–2010, ko se gibanje deleža večernih izhodov 15-letnikov s prijatelji, opijanja z alkoholom in uporabe/kajenja marihuane po pravilu sklada z gibanjem pojavnosti poškodb. Po pričakovanju tudi delež mladostnikov, ki so se pretepali v preteklem letu, ostaja v obdobju 2002–2010 enak. Nasprotno pa izpostavljenost trpinčenju v šoli v istem obdobju pada, v letih 2002–2006 in 2006–2010 pa se deleži pretepanja in
92
izpostavljenosti trpinčenju v šoli gibljejo v obratni smeri kot pojavnost poškodb pri mladostnikih. Vendar to ne vpliva veliko na skupno incidenco poškodb, saj je v Sloveniji nasilnih poškodb mladostnikov sorazmerno malo v primerjavi z nenamernimi poškodbami (30). V zdravstveni statistiki je v službi nujne medicinske pomoči med vsemi obravnavami mladostnikov zaradi poškodb zaznanih le 1,7 % obravnav zaradi nasilja (30).
S prevalenco tveganih vedenj lahko razložimo le del incidence poškodb, saj se več kot polovica poškodb, ki zahtevajo zdravniško pomoč, zgodi pri športu in rekreaciji (31–33), kar potrjujejo tudi podatki naše zdravstvene statistike (3). V študijah ugotavljajo, da imajo mladostniki, ki so bolj telesno dejavni, večje tveganje za poškodbe, predvsem pri športu, rekreaciji in v športnih ustanovah (34, 35), mladostniki, ki niso telesno dejavni, pa se pogosteje poškodujejo doma, med hojo, tekom in ne pri športu (35). To je povezano s socialno-ekonomskim položajem mladostnikov, saj so mladostniki iz bogatejših družin bolj telesno dejavni in imajo več športnorekreativnih poškodb, medtem ko so pri revnejših mladostnikih pogostejše težje poškodbe, ki se zgodijo doma, pri kolesarjenju in zaradi pretepanja (32, 35). Po pričakovanju se pri nas pojavnost poškodb sklada z gibanjem deleža telesno dejavnih mladostnikov (1 uro na dan, 7 dni v tednu), ki je v letih 2002–2006 statistično značilno padel, v letih 2006–2010 pa narastel. Če pogledamo celotno obdobje 2002–2010, so trendi neugodni, saj ob padajočem trendu deleža telesno dejavnih mladostnikov (11–15 let) delež poškodovanih ostaja nespremenjen. Podrobnejša analiza po starosti pokaže, da so najbolj telesno dejavni 11-letniki (25,5 %) in 13-letniki (20,1 %); ravno pri njih opažamo neugodne trende: pri 13-letnikih delež telesno dejavnih ostaja enak, delež poškodovanih pa raste, pri 11-letnikih pa delež telesno dejavnih pada in delež poškodovanih ostaja enak.
Telesna dejavnost poveča tveganje za nastanek poškodb, vendar je koristna za zdravje in razvoj mladostnikov (36, 37). Zato je treba še naprej spodbujati mladostnike k udejstvovanju v športnih in rekreativnih dejavnostih, hkrati pa izvajati ukrepe za preprečevanje poškodb in zagotavljanje varnosti. Z upoštevanjem določil Strategije vlade na področju telesne dejavnosti za krepitev zdravja 2007–2012 ter določil zdajšnjega predloga in predloga novega Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2011–2020 se pri nas izvajajo številne aktivnosti promocije telesne dejavnosti, v prihodnje pa bi morali več pozornosti posvetiti sistematičnemu povezovanju promocije športnorekreativne dejavnosti s promocijo varnosti.
Za preprečevanje športno rekreativnih poškodb je treba razvijati programe promocije varnosti pri športu, spodbujati uporabo zaščitnih sredstev, primerne športne obleke in obutve, širiti poznavanje pravilnih tehnik vadbe in spoštovanja pravil igre, preprečevati uporabo nedovoljenih substanc, izvajati redni nadzor ter poročanje o primerih skoraj nastalih poškodb in identificiranih nevarnosti, izboljšati minimalne standarde za športne objekte in športno opremo ter njihovo vzdrževanje, standarde izobraževanja strokovnih kadrov v športu in njihove usposobljenosti za prvo pomoč (38–40). Da bi povečali pozitiven učinek telesne dejavnosti na zdravje, potrebujemo tudi boljše informacije o bremenu športnorekreativnih poškodb in ukrepih za njihovo preprečevanje, saj se razsežnosti problema poškodb zavedajo le redki odločevalci (41). Žal so podatki o športno rekreativnih poškodbah le redko del uradne zdravstvene statistike. V Sloveniji spremljamo športne poškodbe le v bolnišnični statistiki, ob
93
nadaljnjem usklajevanju metodologije z Evropsko bazo podatkov o poškodbah (42) pa bomo spremljanje športnih poškodb razširili tudi na statistiko obravnav v službah nujne medicinske pomoči.
V evropski študiji politik in ukrepov v državah na področju preprečevanja poškodb otrok in mladostnikov je bila Slovenija ocenjena kot uspešna predvsem na področju zagotavljanja varnosti v prometu, manj pozornosti pa je bilo posvečene poškodbam doma in v prostem času pa tudi poškodbam mladostnikov kot potnikov v avtomobilu (43). Za uspešno reševanje problema poškodb sta potrebni politična podpora in medsektorsko sodelovanje, kar je bilo ravno na področju zagotavljanja varnosti v prometu doseženo že pred leti s sprejetjem nacionalnega programa varnosti cestnega prometa, ki podpira izvajanja mnogovrstnih interdisciplinarnih strategij za preprečevanje poškodb v prometu (44, 45). Korak naprej v prizadevanjih za sprejetje strateškega dokumenta tudi na drugih področjih varnosti (padci, utopitve, zastrupitve, poškodbe pri športu …) pa pomeni v lanskem letu sprejeta Strategija Republike Slovenije za zdravje otrok in mladostnikov v povezavi z okoljem 2012–2020 (46).
V strategiji je preprečevanje poškodb eno izmed prioritetnih področij delovanja, pripravlja pa se tudi akcijski načrt, v katerem bodo na posameznih področjih varnosti opredeljeni cilji ter aktivnosti in ukrepi, ki jih bodo izvajali v posameznih resorjih.
V Sloveniji bi morali s programi krepitve zdravja izboljšati predvsem znanje in ozaveščenost javnosti o tveganjih za nastanek in učinkovitih ukrepih za preprečevanje poškodb mladostnikov (47). Glede na pozitivne izkušnje drugih držav (48) bi veljalo v zdravstvenem sektorju že v okviru šol za starše, preventivnih zdravstvenih pregledov otrok in patronažnega zdravstvenega varstva uvesti nacionalni program osebnega svetovanja staršem o preprečevanju poškodb otrok doma, v prometu in v prostem času. Tovrstni programi zmanjšujejo neenakosti v zdravju otrok in mladostnikov zaradi razlik v dostopnosti do informacij, izboljšajo zavedanje staršev in javnosti o ukrepih za preprečevanje poškodb in tako dolgoročno vplivajo na izboljšanje kulture varnosti tudi med mladostniki. Novejše evropske iniciative pri načrtovanju pristopov k preprečevanju poškodb in tveganih vedenj mladostnikov poleg zakonodaje, nadzora, tehničnih rešitev in izobraževanja priporočajo še razvoj programov za obvladovanje tveganja. Obvladovanje tveganja pomeni zmožnost posameznika, da prepozna tveganja in nevarnosti, da se z njimi spoprime in jih obvlada ter sprejema odgovorne odločitve, da se izogne škodi. Aktivnosti so usmerjene v razvoj priložnosti za učenje v spodbudnem okolju, v katerem lahko mladostniki neomejeno raziskujejo in razvijajo svoje telesne, psihološke in socialne veščine brez nepotrebnega tveganja za poškodbe (5). Izkušnje nekaterih evropskih držav tudi kažejo, da so ukrepi za preprečevanje poškodb mladostnikov uspešnejši, če jih že od začetka vključimo v načrtovanje in izvajanje ukrepov, uporabimo njihove ideje in znanje (49). Glede na očitne razlike v vedenju med spoloma bi morali načrtovati ukrepe in programe specifično za spol.
Fantje npr. pogosteje razmišljajo o mogočih prednostih in ugodnostih tveganega vedenja, ne pa o škodljivih posledicah, pogosteje vozijo pod vplivom alkohola ter so nagnjeni k navzven usmerjenemu tveganemu vedenju in pretepanju (5, 50).
94
Delež mladostnikov, ki so se poškodovali, v obdobju 2002–2010 ne kaže statistično značilnega trenda, kar velja tudi za nekatera s poškodbami povezana vedenja mladostnikov, npr. pogosti večerni izhodi s prijatelji, opijanje z alkoholom, pretepanje. Večina zaznanih poškodb mladostnikov se zgodi pri športu in rekreaciji, zato skrbi neugoden trend padanja deleža dovolj telesno dejavnih mladostnikov, medtem ko delež poškodovanih ostaja nespremenjen.
Če želimo v Sloveniji izboljšati trend gibanja poškodb mladostnikov, bi morali poleg zakonodaje, nadzora, tehničnih rešitev ter izvajanja že obstoječih programov za preprečevanje poškodb in zmanjšanje prevalence tveganih vedenj mladostnikov razviti še dodatne programe za preprečevanje poškodb in promocijo varnosti. Programi bi morali biti zaradi očitnih razlik v vedenju fantov in deklet načrtovani specifično za spol. Priporoča se tudi razvoj programov za obvladovanje tveganja, v katerih se mladostnik nauči prepoznati tveganja, se z njimi spoprime, jih obvlada in sprejema odgovorne odločitve. Še naprej je treba spodbujati mladostnike k večji telesni dejavnosti, hkrati pa več pozornosti posvetiti sistematičnemu povezovanju promocije športnorekreativne dejavnosti s promocijo varnosti.
LITERATURA
1. WHO Health for All Database. Mortality based indicators. Pridobljeno 20. 9. 2010 s spletne strani http://data.euro.who.int/hfadb/.
2. Rok Simon M, Mihevc Ponikvar B. Zdravje mladostnikov in mlajših odraslih. In: Rakar T, Boljka U, editors. Med otroštvom in odraslostjo. Analiza položaja mladih v Sloveniji 2009. Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport – Urad RS za mladino, Inštitut RS za socialno varstvo, 2009; 95–110.
3. Rok Simon M, Bajt M, Brcar P, Drev A, Fajdiga Turk V, Gregorič M. et- al.. Zdravje otrok in mladostnikov. In: Hočevar Grom A, editor. Zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010. Pridobljeno 20. 4. 2011 s spletne strani
http://www.ivz.si/?ni=0&pi=7&_7_Filename=1354.pdf&_7_MediaId=1354&_7_AutoResize=false&
pl=0-7.3.
4. Rok Simon M. Epidemiologija poškodb otrok in mladostnikov v Sloveniji. Podiplomski študij Javno zdravje otrok, mladostnic in mladostnikov; šolsko leto 2010/2011. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za pediatrijo, 2010.
5. Kumpula H, Paavola M. Injuries and risk taking among young people in Europe- The European Situation Analysis. EU project AdRisk. Helsinki: National Public Health Institute, 2008.
6. Rok Simon M. Poškodbe doma in v prostem času. In: Hočevar Grom A, editor. Zdravje v Slovenija 2006. Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2007; 53–63.
8. Drev A. Telesna dejavnost in sedeča vedenja. In: Jeriček Klanšček H, Roškar S, Koprivnikar H, Pucelj V, Bajt M, Zupanič T, editors. Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanih vedenjih slovenskih mladostnikov. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2011: 174–87.
9. Starc G, Sila B. Ura športa na dan prežene vse težave stran: tedenska športna dejavnost odraslih v Sloveniji. Šport – revija za teoretična in praktična vprašanja športa 2007; 55 (3): 27–36.
10. Rok Simon M. Poškodbe otrok in mladostnikov v Sloveniji: analiza podatkov o umrljivosti in obolevnosti. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2007.
95 11. WHO. European detailed mortality database. Copenhagen: World Health Organization, 2010.
Pridobljeno 4. 4. 2012 s spletne strani http://data.euro.who.int/hfamdb/.
12. Mattila VM, Parkkari J, Niemi S, Kannus P. Injury related deaths among Finnish adolescents in 1971–2002. Int J Care Injured 2005; 36: 1016–21.
13. Pan SY, Desmeules M, Morrison H, Semenciw R, Ugnat AM, Thompson W et al. Adolescent injury deaths and hospitalization in Canada: Magnitude and temporal trends (1979–2003). J Adolesct Health 2007; 41: 84–92.
14. Eldridge D. Injury among young Australians. AIHW bullet in series 2008;60. Canberra: Australian Institute of Health and Welfare, 2008: 13-6. Pridobljeno 13. 4. 2012 s spletne strani http://www.aihw.gov.au/WorkArea/DownloadAsset.aspx?id=6442452801.
15. Singh GK. Youth mortality in the United States, 1935-2007. Pridobljeno 5. 4. 2012 s spletne strani http://www.hrsa.gov/healthit/images/mchb_youthmortality_pub.pdf.
16. Blum RW, Gates WH, Qureshi F. Morbidity and mortality among adolescents and young adults in the United States, 2011. Pridobljeno 5. 4. 2012 s spletne strani
http://www.jhsph.edu/adolescenthealth/az/_images/US%20Fact%20Sheet_FINAL.pdf.
17. Kelley AE, Schochet T, Landry CF. Risk taking and novelty seeking in adolescence: introduction Part I. Ann N Y Acad Sci 2004; 1021: 27–32.
18. Picket W. Injuries. In: Boyce W, editor. Young people in Canada: Their health and well-being.
Ottawa: Health Canada, 2004.
19. Merrick J, KandelI, Birnbaum L, Hyam E, Press J, Morad M. Adolescent injury risk behaviour. Inj J Adolesc Med Health 2004; 16: 207–13.
20. Pickett W, Dostaler S, Craig W, Janssen I,Simpson K, Shelley SD et al. Associations between risk behaviour and injury and the protective roles of social environments: ananalysis of 7235 Canadian schoolchildren. Inj Prev 2006; 12: 87–92.
21. Haworth NL. Alcohol in motorcycle crashes. In: Laurell H, Schlyter F, editors. Procceedings oft he 15th International Conference on Alcohol, Druigs and Traffic safety. Pridobljeno 3. 12. 2008 s spletne strani http://www.vv.se/traf_sak/t2000/316.pdf.
22. Keall MD, Frith WJ, Patterson TL. The influence of alcohol, age and number of passengers on the night-time risk of driver fatal injury in New Zealand. Acc Anal Prev 2004; 36: 49–61.
23. Mura P, Brunet B, Favreau F, Hauet T. Comparison of the prevalence of alcohol, cannabis and other drugs between 900 injured drivers and 900 control subjects: results of a French collaborative study. Forensic Sci Int 2003; 133: 79–85.
24. Sexton BF, Tunbridge RJ, Board A, Jackson PG, Wright K, Stark MM et al. The influence of cannabis and alcohol driving. Report 543. Crowthorne: Transport Research Laboratory, 2002.
Pridobljeno 7. 9. 2008 s spletne strani http://www.trl.co.uk/abstracts/543summary.pdf.
25. Starkuviene S, Zaborkis A. Links between accidents and lifestyle factors among Lithuanian school children. Medicina (Kaunas) 2005; 41 (1): 73–80.
26. Servadei F, Begliomini C, Gardini E, Giustini M, Taggi F, Kraus J. Effect of Italy's motorcycle helmet law on traumatic brain injuries. Inj Prev 2003; 9: 257–60.
27. Attewell RG, Glase K, McFadden M. Bicycle helmet efficacy: a meta-analysis. Acc Anal Prev 2001; 33: 345–52.
28. Everett SA, Shults RA, Barrios LC, Sacks JJ, Lowry R, Oeltmann J. Trends and subgroup differences in transportation-related injury risk and safety behaviors among high school students, 1991–1997. J Adolesc Health 2001; 28: 228–34.
29. Pickett W, Schmid H, Boyce WF, Simpson K, Scheidt PC, Mazur J et al. Multiple Risk Behaviour and Injury. Arch Pediatr Adolesc Med 2002; 156: 786–93.
30. Zdravstveni informacijski sistem bolnišničnih obravnav (ZISBOL). Zbirka podatkov o bolnišničnih obravnavah zaradi poškodb in zastrupitev. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2006–2007.
31. Molcho M, Harel Y, Pickett W, Scheidt PC, Mazur J, Overpack MD. The epidemiology of non-fatal injuries among 11-, 13- and 15-year old youth in 11 countries: findings from the 1998 WHO-HBSC cross national survey. Int J Inj Contr Saf Promot 2006; 13 (4): 205–11.
96
32. Simpson K, Janssen I, Craig WM, Pickett W. Multilevel analysis of associations between socioeconomic status and injury among Canadian adolescents. J Epidemiol Community Health 2005; 59: 1072–7.
33. Pickett W, Molcho M, Simpson K, Janssen I, Kuntsche E, Mazur J. Cross national study of injury and social determinants in adolescents. Inj Prev 2005; 11: 213–8.
34. Janssen I. Influence of multiple risk behaviors on physical activity related injuries in adolescents.
Pediatrics 2007; 119: 672–80.
35. Molcho M, Morgan A. Injury and physical activity in context: findings from HBSC study. In: Socio-environmentally determined health inequities among children and adolescents. Copenhagen:
World Health Organization, 2010. Pridobljeno 10. 4. 2012 s spletne strani
http://www.euro.who.int/en/what-we-do/health-topics/Life-stages/child-and-adolescent- health/activities/adolescent-health/health-behaviour-in-school-aged-children-hbsc2.-who-collaborative-cross-national-study-of-children-aged-1115.
36. Biddle SJH, Gorely T, Stensel DJ. Health-enhancing physical activity and sedentary behaviour in children and adolescents. J Sports Sci 2004; 22: 679–701.
37. Hallal PC,Victora CG, Azevedo MR, Wells JC. Adolescent physical activity and health. A systematic review. Sports Med 2006; 36: 1019–30.
38. Working Group of Governmental Experts on Injury Prevention and Safety Promotion. How to make Europe a safer place. Luxembourg: 2008. Pridobljeno 28.4.2009 s spletne strani http://www.eurosafe.eu.com/csi/eurosafe2006.nsf/0/EE9D475AA6DAF58BC125747200411F14/$f ile/Implementation%20Council%20Recom.pdf.
39. Munro J, Coleman P, Nicholl J, Harper R, Kent G, Wild D. Can we prevent accidental injury to adolescents? A systematic review of the evidence. Inj Prev 1995; 1: 249–55.
40. Paavola M, Raback M, Kumpula H, Idehen-Imarhiagbe E. Good practices guide to prevention of injuries among young people. Helsinki: National Public Health Institute, 2008. Pridobljeno 19. 4.
2012 s spletne strani
http://www.eurosafe.eu.com/csi/eurosafe2006.nsf/wwwAssets/75737F13C4B16666C1257721004 87AF6/$file/AdRisk%20Good_Practice_Guide_layout-Final_080702.pdf.
41. European Network for Sports Injury Prevention. Safety in Sport: why is it time to act? Pridobljeno 10. 4. 2012 s spletne strani
http://www.safetyinsports.eu/upload/downloads/Factsheet_Safety_in_sports-why_is_it_time_to_act.pdf.
http://www.safetyinsports.eu/upload/downloads/Factsheet_Safety_in_sports-why_is_it_time_to_act.pdf.