Literarnoteoretski termini, s katerimi se ukvarjam v diplomski nalogi in se v njej največkrat pojavljajo, se zelo pogosto uporabljajo ne le v strokovni, ampak tudi v splošnosporazumevalni rabi, zato velja prepričanje, da rojeni govorci slovenskega jezika vemo, kaj pomenijo, in vemo, kako in kdaj jih uporabljati. Pri obravnavi parodije in satire v povezavi z radijsko oddajo Radio Ga-Ga poskušam razumeti, kaj je parodija, kako deluje, kaj jo označuje in katere so njene prepoznavne karakteristike.
Tako leksikon kot SSKJ veljata za normo najsplošnejšega konsenza za določeno geslo oz. leksem, zato najprej preverimo, kaj piše v SSKJ o parodiji. Prvi pomen parodije je, da je literarno delo, ki na posmehljiv, porogljiv način posnema zlasti vsebino drugega, resnega dela, drugi pomen parodije pa je posmehljivo, porogljivo posnemanje, oponašanje.2
Slovar tudi travestijo označuje kot »šaljivo ali posmehljivo delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela«.3 Travestija in parodija se razlikujeta po stališču do predloge: parodija je posmehljiva ali porogljiva, ironična, odklonilna do predloge, travestija je lahko tudi humorna oz. šaljiva. Meja med travestijo in parodijo v slovarju potemtakem ni jasna (Juvan 1997: 80).
V leksikonu Literatura o parodiji beremo:
Tekst, ki z ironijo, satiro ali razvedrilnim humorjem prevzema dobesedne formulacije oz. način izražanja iz znanega, uglednega, navadno resnega teksta, pa tudi iz priznane zvrsti ali literarne smeri; z zamenjavo besed, fraz in tematike ali s karikiranjem stila svojo predlogo estetsko in pomensko
2 Dostopno na: Parodija.
3 Dostopno na: Travestija.
razvrednoti, se distancira od nje: profanizira njeno vsebino, včasih celo izbriše besedilni smisel. Parodičen je lahko tudi način pisanja, vloženi tekst, citat, aluzija ali drugi elementi teksta […]. Parodija po sedanjih pojmovanjih zajema karikature znanih avtorskih in žanrskih stilov […]. Parodija nastopa tudi v publicistiki […], filmu, likovni umetnosti […], glasbi, gledališču […].
Parodija je ironična ali satirična kritika besedil, diskurzov, zvrsti in stilov;
opozarja na njihovo enostranskost, omejenost. Predlogo pa lahko uporablja tudi kot sredstvo za satirično smešenje zunajliterarnih zadev […] (Kos idr.
2009: 288–289).
Kos definira parodijo in satiro tudi enostavneje. Parodija je »vsako književno delo, ki posnema ideje, dogodke in junake drugih literarnih del, vendar se jim posmehuje in jih s tem sprevrača v nasprotje« (Kos 1995: 467). O satiri pa zapiše:
»Satira iz lat. satura (posoda z raznovrstno mešano vsebino); iz tega prvotnega pomena je že pri Rimljanih nastal izraz za posebno pesniško zvrst, ki smeši, biča, kritično žigosa moralne in druge napake, zmote, razvade itd. V širšem smislu je satira vsaka taka kritičnost, naj se pojavlja v liriki, pripovedništvu ali dramatiki«
(Kos 1995: 195).
Po Juvanu besedila, ki želijo, da jih ciljni bralci prepoznajo kot parodije, morajo za gradivo izbrati znane izvirnike ali slogovne vzorce. Besedilo bo parodija samo, kolikor mu bo uspelo v bralcu priklicati medbesedilno razmerje s predlogo, ni pa nujno, da zahteva natančno poznavanje tarče parodije, torej je parodija odvisna od bralčeve kompetence, ali prepozna predlogo (Juvan 1997: 105).
Parodijo vleče v pretiravanje, karikira predlogo s posnemanjem in dobesednimi navedki, gradi na komičnem neujemanju tragičnega in smešnega ali trivialnega, ohranja oblike ob nesmiselni vsebini, deformira in razsmišlja izvirnik. Spodbudi jo kritičen odnos do predloge. Funkcije parodije so razvedrilna zabavnost, neškodljiva profanizacija, tudi osebno obračunavanje z nasprotniki, napadanje z njihovim lastnim orožjem, satira na družbene in moralne napake. Parodijo so velikokrat mešali s satiro zaradi sorodne ali celo enake moralne usmerjenosti.
Razmejitev med njima pa je takšna: satira meri na reči, saj skuša prek posmeha izboljšati nravi, družbo, nazore. Satirik lahko v imenu lastnih estetsko-moralnih idealov udriha tudi čez literarno življenje in književna dela, a tako, da samo govori o njih, jih pa ne posnema. Parodija meri na besede. Predloge medbesedilno predstavlja. Satira in parodija sta mnogokrat nerazdružljivi: parodija je prvina v satiri, satirične izjave pa se mešajo v parodije književnih del (Juvan 1997: 83, 107).
Parodirati je mogoče kakršno koli obliko kodiranega diskurza v istem (filmska parodija filma) ali drugem (stripovska parodija radijske igre) mediju. Predloga mora biti takšna, da jo ciljna publika na podlagi njene popačene, distancirane upodobitve lahko pripiše nekemu avtorju ali konvenciji. Tem pogojem predloge morejo zadostiti le tista besedila, ki imajo v literarnem sestavu poseben položaj – so kanonizirana, popularna ali pa se skušajo uveljaviti (Juvan 1997: 137, 138).
Kot razlaga Juvan (1997), se da predlogo popačiti s karikiranjem ali neskladjem, izpusti, ponavljalnim kopičenjem istega elementa, dodatki ali litoto. V litotični medbesedilni karikaturi parodist stil predloge poenostavlja, speljuje na nekaj vpadljivih, navadno »površinskih« lastnosti. Hiperbola, druga tehnika pačenja, pa pretirava v frekvenci stilnih/pomenskih značilnosti ali obsegu njihove uporabe.
Karikatura je komična upodobitev, ki pretirano poudarja nekatere značilnosti portretiranca, zanemarja pa druge. Parodista predloga po eni strani odbija, po drugi pa se ji ne more upreti, po svoje ji je zavezan ali naklonjen. Za parodijo je značilna tudi ironija, ki pomeni prikrit posmeh in ne izrazi tega, kar resnično misli.
Ironična izjava nekaj izjavlja, njeno razumevanje pa je pomensko ravno nasprotno.
Naloga naslovnika je, da ta pomen sam razbere (Juvan 1997: 140, 148, 149–156).
Da bi bolje razumeli literarni pojem parodije, naj predstavim še zgodovinsko in razvojno komponento pojma. Pri tem se opiram na delo Domači Parnas v narekovajih (Juvan 1997).