2. POMEN SPREMLJANJA OTROKOVEGA RAZVOJA V VRTCU
»Preko opazovanja in zapisovanja poskušajo starši in strokovni delavci dati vsakemu otroku čim več kar lahko. S tem spoznavajo otroka ter se učijo, kako ga spodbujati na vseh področjih njegovega razvoja« (Bartholomew in Bruce, 1994:1). V Kurikulumu za vrtce (1999:18) piše, da »poznavanje otrokovega razvoja predstavlja pomemben okvir za oblikovanje koncepta predšolske vzgoje v vrtcu«. Tukaj so sicer mišljeni splošni okvirji otrokovega razvoja glede na starost, razvojno stopnjo itd., vendar lahko to prenesem na poznavanje razvoja posameznega otroka ter oblikovanje koncepta vzgojiteljeve vzgoje v oddelku. V nadaljevanju (prav tam: 18) je zastavljeno tudi pomembno vprašanje: »ali vidimo otroka, ali ga vidimo kot aktivnega in kompetentnega v rasti, razvoju in učenju«. Spremljanje otrokovega razvoja je ključno, če želimo izhajati iz otroka in ga spodbujati na vseh razvojnih področjih. Če želimo spremljati otrokov napredek, moramo otroka videti kot aktivnega in kompetentnega, kot je to zapisano v Kurikulumu za vrtce (prav tam).
Pri spremljanju otrokovega razvoja se bom osredotočila predvsem na opazovanje in dokumentiranje. Vzgojitelj opazuje ves čas, vendar le to ni dovolj, saj mora razmišljati tudi o odzivih oz. obnašanjih otrok in sebe. To najbolj konkretno doseže z načrtovanjem opazovanja in dokumentiranjem. Vzgojiteljeva pozornost naj bi bila usmerjena na vsakega posameznega otroka, na celotno skupino otrok v oddelku ter na njihovo medsebojno sodelovanje.
A. Holcar Brauner in sodelavci (2017) omenjajo formativno spremljanje otrok, v okviru katerega poudarjajo in spodbujajo aktivno vključevanje učitelja (vzgojitelja) in otroka (učenca) v proces učenja. S tem vsak otrok (učenec) dobi podporo in ima možnost izražati svoje individualne posebnosti.
Dokumentiranje in opazovanje ponujata veliko različnih tehnik, ki jih lahko vzgojitelj uporabi, odločitev pa je odvisna od osebnega pogleda vzgojitelja na spremljanje otroka. V nadaljevanju bom natančneje opisala načine opazovanja in dokumentiranja, ki jih navajajo različni avtorji, v empiričnemu delu pa bom analizirala njihovo uporabo v praksi.
Ema Hostnik
OPZOVANJE IN DOKUMENTIRANJE OTROKOVEGA NAPREDKA IN RAZVOJA V VRTCU
3 2.1. OPAZOVANJE OTROK
Opazovanje nam pomaga razumeti otrokov razvoj ter njegov način učenja. S tem ne določamo novih stopenj v razvoju otrok, ampak spremljamo napredovanje posameznega otroka in tako lažje pričakujemo, kaj sledi. Opazovanje nam pomaga zaznati otrokov tempo razvoja, njegove šibke in močne točke, kar lahko uporabimo pri načrtovanju vzgojno spodbudnih situacij (Drummond in Nutbrown, 1996).
C. Rinaldi (2005) piše, da je opazovanje pomemben del spremljanja, saj preko njega dobijo dejavnosti in interakcije večji pomen in vrednost. Več avtorjev poudarja, da je vloga vzgojitelja kot opazovalca zelo pomembna. M. Montessori (po Batistič Zorec, 2003:244) pravi, da »mora biti vzgojitelj bolj pasiven kot aktiven«. Pri pasivnem opazovanju je vzgojitelj lahko obsojen brezdelja v službi, čeprav je med sedenjem in opazovanjem zelo aktiven (Batistič Zorec in Prosen, 2015). Zato je prav, da si svoje opazovanje osmislimo in znamo argumentirati, zakaj je opazovanje dobro ter kako vpliva na naše delo.
Opazovanje je del vsakdana vsakega posameznika saj imamo vsak trenutek priložnost opazovati. To pa lahko počnemo zavedno ali nezavedno. V grobem lahko opazovanje razdelimo na slučajno, kjer opazujemo samo tisto, kar pritegne našo pozornost in načrtno opazovanje, kjer svoje opazovanje načrtujemo in določimo kaj, kdaj, kje, kako in zakaj bomo opazovali (Batistič Zorec in Prosen, 2015). M. Lužnik in N. Durjava (2015) opisujeta projekt Poglej me, ki so ga na temo opazovanja in dokumentiranja otrokovega razvoja izvedli v vrtcu Tržič. Ko sta analizirali rezultate, sta preko pogovorov in izvedenih opazovanj prišli do ugotovitve, da »so zapisi spontanega opazovanja osnova za nadaljnje načrtno opazovanje« (Lužnik in Durjava, 2015:80). Z zapisi spontanega opazovanja vzgojitelji namreč hitreje opazijo, katere otroke opazujejo manjkrat in katera področja otrokovega razvoja zanemarjajo. Ko to opazijo, lahko opazovanje bolje načrtujejo in ga s tem izboljšujejo.
Strokovni delavci so v opazovano situacijo lahko vključeni s popolno vključenostjo v skupino in niso prepoznani kot opazovalci ali se v skupino sploh ne vključujejo. U.
Fekonja Peklaj (2013) postavi opazovanje kot alternativo samoocenjevanju, saj je lahko opazovanje druge osebe veliko bolj objektivno. Na opazovanje vpliva veliko
Ema Hostnik
OPZOVANJE IN DOKUMENTIRANJE OTROKOVEGA NAPREDKA IN RAZVOJA V VRTCU
4
dejavnikov, zato mora biti načrtovano opazovanje skrbno strukturirano in sistematično.
Značilnosti takšnega opazovanja so (prav tam:8):
»1. Opredelitev kategorij vedenja, ki ga raziskovalec opazuje pred začetkom opazovanja;
2. Zapisovanje vedenja na stalen način z uporabo ene izmed tehnik zapisovanja;
3. Trening opazovalcev za uporabo določene tehnike opazovanja, ki omogoča visoko stopnjo ujemanja med njimi.«
Načrtovano opazovanje lahko poteka na več različnih načinov. Glede na to, koga opazujemo, ločimo opazovanje sebe in opazovanje drugih. Glede na to, kje opazujemo, opazovanje v naravni ali umetni situaciji. Glede na čas ali količino časa opazovanja, razdelimo opazovanje na kratkoročno in dolgoročno (Batistič Zorec in Prosen, 2015).
Podobno razdeli opazovanje tudi U. Fekonja Peklaj (2013), ki glede na okolje opazovanja loči med opazovanjem v naravnem in laboratorijskem okolju, glede na udeležbo v opazovani situaciji pa med opazovanjem z in brez udeležbe opazovalca. V nadaljevanju navaja naslednje tehnike opazovanja (prav tam):
- tehnike zapisov (dnevnik, zapisovanje kritičnih dogodkov in anekdotski zapisi), - tehnika ček liste in
- ocenjevalne lestvice.
Opazovanje spreminjajo učinkujoče spremenljivke – tiste, ki imajo večji vpliv na opazovanje in jih moramo posledično tudi bolj nadzorovati ter neučinkujoče spremenljivke – tiste, ki jih lahko zanemarimo in jim ne namenimo večje pozornosti, saj na rezultate opazovanja ne vplivajo v veliki meri.
Opazovanje je poleg teh spremenljivk pod velikim vplivom subjektivnih teorij, ki jih bom kasneje podrobneje opisala. To so dejavniki, ki vplivajo na opazovanje opazovalca.
Kakovost opazovanja pa je odvisna tudi od obnašanja opazovanega (prav tam).
Ema Hostnik
OPZOVANJE IN DOKUMENTIRANJE OTROKOVEGA NAPREDKA IN RAZVOJA V VRTCU
5
2.2. DOKUMENTIRANJE OTROKOVIH DOSEŽKOV IN NAPREDKA
Rezultate opazovanja navadno tudi beležimo z zapisi (v obliki dnevnika, zapisovanja kritičnih dogodkov, anekdotskih zapiskov), opazovalno listo, ocenjevalno lestvico ali kako drugače. U. Fekonja Peklaj (2013) naprej opiše vzorčenje vedenja glede na pogostost, trajanje in čas pojavitve določenega vedenja. Vzorčenje razdeli na časovno vzorčenje, kjer opazovalec opazuje prisotnost ali odsotnost nekega vedenja v več enako dolgih časovnih intervalih ter vzorčenje vedenja, kjer opazovalec določeno vedenje opiše od začetka do konca vedenja. Opazovalec lahko opazuje trajanje vedenja, pogostost vedenja, vzorec vedenja ter intenzivnost vedenja.
Za strokovno in objektivno opazovanje ter ustrezno zapisovanje opažanj je pomembno, da vzgojitelj loči med informacijami drugih, informacijami, ki jih dobi s strani otroka, lastnimi opažanji ter interpretacijo le-teh. S takšnim ločevanjem onemogoči vplivanje ene informacije na drugo ter napačne interpretacije (Batistič Zorec in Prosen, 2015).
Poleg zapisovanja opažanj nam pri spremljanju razvoja otrok pomaga zbrana in hranjena dokumentacija. Zbiranje in analiza dokumentacije omogoča kakovostnejše načrtovanje vzgojno-izobraževalnega dela, izboljšanje pedagoške prakse, refleksijo lastnega dela in vpogled v otrokov razvoj (Vogrinc in Podgornik, 2010).
Dokumentiranje in evalviranje vzgojnega procesa daje vzgojiteljem jasno sporočilo o njihovem delu. Lahko bi rekla, da je to začetek spreminjanja pedagoške prakse. Kot omenja tudi vzgojni koncept Reggio Emilia, se z dokumentiranjem naredi pedagoški proces vidnejši. V njihovem konceptu je dokumentiranje še posebej razvito. V nadaljevanju bom opisala njihovo dojemanje otroka in način spremljanja otrokovega razvoja.
Ema Hostnik
OPZOVANJE IN DOKUMENTIRANJE OTROKOVEGA NAPREDKA IN RAZVOJA V VRTCU
6
2.3. SPREMLJANJE OTROKOVEGA RAZVOJA V PRISTOPU REGGIO EMILIA
Pristop Reggio Emilia, ki ga je razvil Loris Malaguzzi, je nastal v Italijanskem mestu Reggio Emilia. Vrtec s tem pristopom naj bi bil vpet v kulturo okolja, kjer med otrokom, vzgojiteljem in starši poteka odprta komunikacija. Raziskovanje in opazovanje okolja temelji na vseh otrokovih čutih, preko katerih spoznava in se uči. Vsak otrok je drugačen ter razvija svojo identiteto. Zaradi te različnosti spodbujajo različne načine izražanja otrok in se ne omejujejo samo na govor, ki je le eden od stotih »jezikov«, ki jih otrok lahko »govori«. Vzgojitelj v pristopu Reggio Emilia otroka spremlja, mu pomaga iskati dobra vprašanja ter pusti, da do odgovorov pride sam, saj mu pripisujejo aktivno vlogo v pedagoškem procesu. Vzgojiteljeva vloga pri otrokovem razvoju je torej pomoč pri razvoju lastne strategije raziskovanja in spoznavanja okolja, sebe in drugih.
Vzgojitelj sledi otroku, njegovim vprašanjem, željam in potrebam ter se ne omejuje na načrt. Vzgoja temelji tudi na močnem timskem sodelovanju, temeljiti komunikaciji in interakciji med vsemi, ki so vključeni v vzgojni proces, kar se jim zdi pomemben dejavnik za gradnjo otrokove identitete – zgled socialnih stikov, v katerih je aktiven tudi otrok. Stremijo k spodbudnemu okolju, kamor spadajo prostori in zgradba vrtca, ki je pritlična, z veliko okni in ogledali, na stenah pa so razstavljeni izdelki in rezultati dejavnosti, ki so potekale v vrtcu (Devjak, Berčnik in Plestenjak, 2008).
V konceptu Reggio Emilia dajejo velik poudarek t. i. pedagogiki poslušanja. Ta vključuje vidik učenja in poučevanja, kjer otroci iščejo smisel sveta in svojega delovanja. Drugi vidik pa poudarja demokratičen dialog z okoljem in ljudmi okrog njih.
S poslušanjem in razumevanjem otroških teorij lahko vzgojitelji opazujejo način razmišljanja otrok in kakšna razmerja vzpostavljajo z okoljem (Devjak, Novak in Lepičnik Vodopivec, 2009). Poslušati otroka in sodelavca je v njihovem konceptu zelo pomembno načelo, saj se medsebojno poslušanje med strokovnimi delavci prenaša tudi na poslušanje med otroki ter zaposlenimi in otroki. Velik poudarek dajo tudi zaznavanju otrokovega izraznega jezika, preko katerega otrok pove svoje občutke in misli (Scott, 2010).
Ema Hostnik
OPZOVANJE IN DOKUMENTIRANJE OTROKOVEGA NAPREDKA IN RAZVOJA V VRTCU
7
V Reggio Emilia vrtcih dokumentacija otrokovih izdelkov, fotografij, zapisov in ostalih stvari ne predstavlja le dekorativnega elementa, ampak pomembno dokumentacijo, ki služi evalvaciji dela, predstavlja vpogled v otrokov razvoj ter vodilo za nadaljnje načrtovanje (Batistič Zorec, 2003).
Zelo pomemben člen vsakega projekta je prav dokumentiranje učnega procesa. S tem proces postane vidnejši, kar spodbuja udeležence (otroke in strokovne delavce) k večji radovednosti in angažiranosti. Napredek otrok lahko vidijo tudi starši. Poleg fotografij in posnetkov so v dokumentaciji prisotni tudi zapisi otrokovih izjav in razmišljanja vzgojiteljev ter ideje za nadaljnje delo. Vsi ti zapisi so vzgojiteljem v pomoč pri načrtovanju in evalviranju lastnega dela ter poglabljanju razumevanja otrokovega napredka (Turnšek, Hodnik Čadež in Krnel, 2009).
Dokumentacija vsebuje tudi fotografije, opazovanje in transkripcijo tonskih zapisov.
Dokumentirajo ustvarjanje, ideje, učenje otrok in življenje vrtca. Izdelki so predstavljeni v različnih prostorih v vrtcu in oblikujejo celotno stavbo. Vse dejavnosti, v katerih deluje vrtec se beležijo in skrbno hranijo. Zbrani dokumenti služijo za pogovor med strokovnimi delavci, med njimi in starši ter otroki (Devjak idr., 2009).
Vzgojitelj ne razstavi vedno izdelkov vseh otrok. Po kritičnem premisleku in posvetovanju z ostalimi strokovnimi delavci, se odloči o izboru izdelkov. S tem si tudi razjasnijo pomen izvedenega projekta in osmislijo povezave z nadaljnjim raziskovanjem in delom z otroki (Turnšek, Hodnik Čadež in Krnel, 2009).
Ema Hostnik
OPZOVANJE IN DOKUMENTIRANJE OTROKOVEGA NAPREDKA IN RAZVOJA V VRTCU
8