I. TEORETI Č NI DEL
4. POMEN UVAJANJA MEDKULTURNE VZGOJE V ZGODNJEM ŠOLSKEM
Pri pregledu literature sem ugotovila, da se že izvedene raziskave na temo medkulturnosti v učnih načrtih nanašajo na drugo in tretje vzgojno-izobraževalno obdobje osnovne šole ali pa na srednješolsko izobraževanje in celo izobraževanje odraslih (Skubic Ermenc, 2007; Vrečer, 2012).
Ena raziskava oz. članek je bil napisan tudi o zgodnjem izobraževalnem obdobju – vrtec in prvi
19 trije razredi osnovne šole (Vah Jevšnik, 2010).
Zato sem videla velik pomen in potrebo po ugotavljanju, ali v učnih načrtih in gradivih za poučevanje družboslovnih predmetov (spoznavanje okolja, od 1. do 3. razreda; spoznavanje družbe, 4. in 5. razred in zgodovina v 6. razredu) v zgodnji fazi šolanja vseh učencev obstajajo cilji in vsebine, ki bi peljale k uresničitvi ciljev medkulturne vzgoje in izobraževanja, torej medkulturnih kompetenc, ki so (Vrečer, 2012, str. 50) eden izmed glavnih ciljev večkulturnega izobraževanja. Utemeljitev oziroma potrditev svojega razmišljanja sem našla v enem izmed modelov vzgojno-izobraževalnega delovanja na področju medkulturne vzgoje in sicer v komunikacijskem pristopu (Skubic Ermenc, 2003b, str. 104) » … , ki je večkrat imenovan tudi interkulturni pristop… Izhaja iz prepričanja, da si je potrebno prizadevati za dobro komunikacijo med različnimi kulturami, zato je dobra medkulturna komunikacija tudi cilj tega pristopa.
Medkulturno komunikacijo se poučuje tako s posredovanjem praktičnega znanja o načinu komuniciranja druge kulture in njihovih vrednotah,« čemur dodajam, da je to seznanjanje z drugo kulturo, navadah ljudi, njihovih različnih odzivih, načinu komunikacije, oblačenja, strukturi družine, hierarhije v družini, če je, ipd. » kot z učenjem spretnosti, ki omogočajo soočenje s samim sabo, da bi razumeli globlje strukture kulture v človeški psihi in vedenju.« Temu dodajam vsebine, ki se jih lahko poučuje so: kdo sem jaz, moja identiteta, moja družina, naše navade, običaji, pričakovanja, način komunikacije, jezik, stil oblačenja, hrana, ipd. »Tako bodo eliminirani predsodki in povečana empatija za drugačne. Zato ta pristop terja spremembo posameznika, pa tudi zmožnost in pripravljenost za preseganje meja za vse udeležence. Priporoča se, da se pristop uvede čimbolj zgodaj, že na predšolski ravni.« (prav tam).
Kot je zapisal Tormey (2005, str. 3), bi morali mladi ljudje spoštovati bogastvo kulturnih razlik in pri tem biti praktično usposobljeni, da lahko prepoznajo predsodke ter se jim postavijo po robu.
To dosežemo le z zgodnjim medkulturnim izobraževanjem.
Spoznavanje različnosti in drugačnosti že v vrtcu in v prvem triletju osnovne šole skozi integriran pristop spodbuja vrednote, kot so svoboda, človekove pravice in demokracija. Otroci se naučijo poslušati in spoštovati drugačne in drugače misleče, vzpostavljati dialog in razreševati morebitne konflikte na miren način (Vah Jevšnik, 2010, str. 140). Integrirani pristop pomeni to, da takšna vzgoja in izobraževanje postaneta del vsakdanjega otrokovega učnega procesa, torej celotnega vzgojno izobraževalnega procesa. Tukaj ne gre za en ali več predmetov, ki bi jih poučevali, temveč za vraščenost v celoten proces vzgoje in izobraževanja. (Toplak, Vah Jevšnik, 2011, str.
20
40) Družina in šola torej imata veliko vlogo pri spodbujanju otrok k oblikovanju odgovornega in spoštljivega odnosa do okolja in drugih ljudi. » Zato je treba tematike, ki segajo od ohranitve okolja do spodbujanja medkulturnega dialoga, vpeljati že v zgodnja leta vzgoje in izobraževanja«
(prav tam).
Drugi argument je razvoj empatije kot medkulturne kompetence, ki se razvija že od otroštva naprej, o čemer smo že pisali. Za razvoj empatije je pomembno iskanje podobnosti v različnostih.
Naslednji argument je dejstvo, da so bili učni načrti za omenjene predmete prenovljeni leta 2013, zato bi pričakovali, da je v njih več ciljev medkulturne vzgoje in izobraževanja oziroma ciljev, ki lahko razvijejo medkulturne kompetence in predlaganih vsebin, ki razvijajo medkulturne kompetence, tudi glede na novo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, v kateri je zapisano Načelo oblikovanja in širjenja nacionalne kulture in spodbujanja interkulturnosti (Krek, 2011, str.
117):
»Učenci morajo pridobiti znanje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi. Poleg razvijanja in ohranjanja lastne kulturne tradicije šola spodbuja interkulturnost, seznanja učence z obče kulturnimi in civilizacijskimi vrednotami, z drugimi kulturami in prispeva k spoštovanju pluralizma kultur. Vzpostavlja zavest o vpetosti Slovenije v evropsko tradicijo, omogoča
spoznavanje in razumevanje procesov evropske integracije in političnih sprememb. Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi kulturam učencev priseljencev.« Sodeč po Beli knjigi je slovenski šolski sistem pripravljen sprejeti druge kulture in drugačne vrednote, kar pomeni, da se deklarira kot integrativen in ne asimilativen. Če je temu res tako, bi morala biti ustvarjena:
- osnova v šolskih aktih (zakonih), ki je integrativne narave, kar pomeni, da se v njih pojavljajo cilji medkulturne pedagogike,
- v učnih načrtih bi se morali pojavljati cilji medkulturne vzgoje in izobraževanja, cilji, ki razvijajo medkulturne kompetence,
- v učbenikih in gradivih za pouk bi moralo biti prisotnih veliko eksplicitnih vsebin, ki bi peljale h krepljenju in oblikovanju medkulturnih kompetenc, predvsem empatije do drugih in drugačnih.
Ali je res tako?
V Beli knjigi (Krek, 2011, str. 117) se očitno medkulturnost pojavlja kot načelo, kar meni tudi Skubic Ermenc (2003a, str. 52), kar pomeni, da mora medkulturalizem prežemati vzgojo in
21
izobraževanje na vseh pojavnih ravneh, kjer je to možno in pomembno. Potlej bi moral slovenski šolski sistem biti izoblikovan po integracijskem modelu izobraževanja imigrantov in ne asimilacijskem. Poglejmo, kaj pomenita pojma asimilacija in integracija ter zakaj je pomembno, da sta šolski sistem in politika sprejemanja imigrantov naravnana po modelu integracije.