napetosti mišic in hitrosti gibov. Pri požiranju so napetosti večje kot pri govoru, hkrati pa je veliko gibov med požiranjem počasnejših kot med govorom (Hixon idr., 2008). Zaradi sodelovanja istih struktur so torej tudi možganski živci, ki jih oživčujejo, enaki.
Motorično oživčenje poteka po n. V. (nervus trigeminus), n. VII. (nervus facialis), n. IX.
(nervus glossopharyngeus), n. X. (nervus vagus) in n. XII. (nervus hypoglossus), senzorno pa po vseh teh, razen dvanajstem, ki je samo motorični živec (Hixon idr., 2008;
Hočevar Boltežar, 2010). Pri motoričnem oživčenju požiranja sodelujejo še živci vratnega pleteža, pri motoričnem oživčenju infrahioidnih mišic, ki so pomembne za govor, pa še veje iz hrbteničnih živcev segmentov C 1–C 3 (Hočevar Boltežar, 2010).
24
Sesanje in požiranje sta temelj za razvoj gibov jezika, ustnic in mehkega neba, ki jih potrebujemo za razvoj govora (Ogričevič, 2012). V tesni povezanosti druga z drugo se torej razvijajo veščina hranjenja, razvoj artikulacije in senzorno-oralno-motorna veščina (Korošec, 2016). Običajno hranjenje in govor se zanašata na več skupnih faktorjev, na primer ritem, kontrolo dihanja, tonus ustnic, koordinirane gibe jezika, hitrost mišičnih gibov in na dobro razvit sistem senzorne povratne informacije. Otroci običajno ne razvijejo in uporabljajo gibov govornih organov v govorni igri (na primer pri bebljanju) do nekaj tednov ali mesecev po tem, ko se ti pojavijo pri hranjenju. Na primer pri sesanju so lica napeta in nekoliko povlečena navznoter, jezik je oblikovan v žlebič – zelo podoben vzorec je pomemben za razvoj pripornikov. Pri sesanju je prav tako pomembna dobra ustnična zapora, ki je predispozicija za razvoj bilabialnih glasov. S tem, ko otrok z jezikom pritiska na cucelj stekleničke, povečuje moč jezika, ki je potrebna za glasova /l/
in /r/, ko se mora jezična konica dvigniti na nebo (Morris, 1998; van Heerden, 2012). Za žvečenje je zelo pomembno zobovje, katerega malformacije otežujejo ne le hranjenja, ampak tudi izgovor labiodentalnih, dentalnih in alveolarnih glasov. Težave pri hranjenju, požiranju in govoru povzročajo še anomalije jezika, na primer makroglosija, mikroglosija ali prekratka podjezična vez. Te namreč otežujejo dvig jezika in natančen položaj jezične konice. V povezavi z jezikom so težave lahko tudi prisotne, če je jezik – strukturno gledano – ustrezen, ima pa oslabljeno mišično moč in kontrolo, najpogosteje zaradi nevroloških vzrokov (na primer pri cerebralni paralizi) (Kummer, b. d.). Kadar so prisotne težave oralne kontrole pri hranjenju, obstaja velika verjetnost, da bodo podobne težave prisotne tudi pri produkciji glasov in govoru. Napredek pri gibanju čeljusti, jezika, ustnic med hranjenjem pogosto vodi tudi do napredka pri pridobitvi glasov, za katere so potrebni podobni gibi (Morris, 1998).
Povezavo med hranjenjem, požiranjem in govorom dokazuje tudi dejstvo, da se motnje hranjenja in požiranja ter jezikovne motnje skupaj pojavljajo pri otrocih s cerebralno paralizo, pri otrocih z drugimi hudimi nevrorazvojnimi in nevromuskularnimi motnjami ter pri prezgodaj rojenih otrocih z jezikovnimi motnjami (Malas, Trudeu, Chagnon in McFarland, 2015).
Raziskav o povezavi med hranjenjem, požiranjem in govorom je zelo malo. V Sloveniji je D. Žnidarič (2003) skupaj s kolegi izvedla raziskavo o zastopanosti različnih prenatalnih, perinatalnih in postnatalnih dejavnikov tveganja pri različnih motnjah v govorno-jezikovni komunikaciji po mednarodni klasifikaciji MKB-10. V raziskavo so zajeli 100 otrok, starih od 2 do 7 let. Vsi so bili obravnavani v logopedski ambulanti avtorice in so imeli motnjo v govorno-jezikovni komunikaciji. Med dejavniki tveganja so navedene tudi težave s sesanjem, hranjenjem in s spanjem. Pri kar 61 % vseh vključenih otrok so bile te težave prisotne. Otroke so razdelili tudi glede na vrsto motnje. Pri otrocih z odprtim nosljanjem je bil dejavnik prisoten v 100 %, pri otrocih z neopredeljeno razvojno motnjo pri govoru in jezikovnem izražanju v 98 %, najnižji odstotek prisotnosti težav s sesanjem, hranjenjem in s spanjem pa je bil prisoten pri otrocih s specifično motnjo artikulacije, in sicer v 25 %, kar pa je še vedno zelo visok delež.
25
K. Malas idr. (2015) so v svoji študiji s pomočjo retrospektivne analize medicinske dokumentacije raziskovali odnos med motnjami hranjenja in požiranja ter jezikovnimi motnjami. To so počeli pri od tri- do šestletnih otrocih z jezikovnimi motnjami, vendar brez nevrorazvojnih motenj. Izključeni so bili tudi prezgodaj rojeni otroci. Pri vseh otrocih so ugotovili dolgotrajno prisotne jezikovne motnje, ki vplivajo na več kot en del jezika (morfologija, fonologija, semantika, pragmatika) in negativno vplivajo na dnevne aktivnosti, kakovost življenja in/ali socialno participacijo. V raziskavo je bilo tako vključenih 82 otrok. Nato so jih razdelili na tiste z jezikovnimi in motoričnimi motnjami (28 %) ter tiste z jezikovnimi motnjami in brez motoričnih motenj (72 %). Štiri glavne kategorije motenj hranjenja in požiranja, ki so jih opazovali, so bile težave pri sesanju, težave pri prenosu hrane, selektivnost glede hrane in težave pri nadzoru sline. Ugotovili so, da so motnje hranjenja in požiranja v populaciji otrok z jezikovnimi motnjami izrazito pogosteje prisotne kot v splošni populaciji. V splošni populaciji je po Lindbergu 20 % otrok, ki imajo motnje hranjenja in požiranja, v opisani raziskavi pa so ugotovili, da je imelo kar 62 % vključenih otrok z jezikovnimi motnjami tudi motnje hranjenja in požiranja. V skupini otrok z jezikovnimi in motoričnimi motnjami je bilo 87 % takšnih, pri katerih so bile prisotne tudi motnje hranjenja in požiranja. Najpogosteje zaznana težava so bile težave pri prenosu hrane. V skupini otrok brez motoričnih motenj je delež tistih z motnjami hranjenja in požiranja 53-odstoten; pri njih se je najpogosteje pojavljala težava selektivnosti glede hrane.
Zgornjo raziskavo so K. Malas idr. (2017) ponovili, le da so bili vključeni že mlajši otroci in samo tisti, ki so jim jezikovno motnjo diagnosticirali tudi s pomočjo standardiziranih testov, hkrati pa so izključili veliko otrok z različnimi posebnostmi (na primer: epilepsija, motnja avtističnega spektra, jecljanje, abnormalnosti v razvoju govornega aparata in druge). V študijo je bilo zajetih 29 otrok. Spet so pregledovali medicinsko dokumentacijo, pri čemer so bili pozorni na enake kategorije motenj hranjenja in požiranja kot v prejšnji raziskavi. Ugotovili so, da je imelo motnje hranjenja in požiranja 48 % otrok. Tako je za otroke z jezikovno motnjo 3,767-krat večja verjetnost, da bodo imeli motnje hranjenja in požiranja kot pa za splošno populacijo glede na podatek Lindbergove raziskave. Enako kot v zgornji raziskavi so bile tudi v tej najpogostejše težave pri prenosu hrane in selektivnost pri hrani.
26