Naloga zdravnika družinske medicine je prepoznava in zdravljenje depresije ter samomorilnih stanj in koordinacija skrbi za starostnike, ki pripadajo samomorilno bolj ogroženim skupinam (osamljeni, socialno šibki, telesno bolni, funkcionalno ovirani ...). Zdravnik družinske medicine ima nekaj prednosti pred specialistom psihiatrom, ko gre za obravnavo depresivnih in samomorilno ogroženih bolnikov, vendar pa se srečuje s težavami, ki zmanjšujejo njegovo uspešnost v prepoznavi in zdravljenju depresije ter preprečevanju samomora (10).
Prednosti
• Dostopnost (bolnik lahko pride k zdravniku takrat, ko ima občutek, da ga potrebuje).
• Dolgotrajen odnos, ki zdravniku omogoči, da bolnika spozna kot celovito osebnost in z bolnikom vzpostavi zaupen in empatičen odnos.
• Celostna obravnava usmerjena v bolnika, ki vključuje bolnikove telesne in duševne težave znotraj njegove družine in širšega okolja.
Težave
• Neizbrani bolniki prihajajo z različnimi, pogosto telesnimi pritožbami, zato je prepoznava tistih z duševnimi motnjami lahko težavna.
• Klinična slika depresije v starosti je neznačilna, manj izraženo je depresivno razpoloženje in samomorilno razmišljanje, pogosto se depresivno razpoloženje skriva za telesnimi pritožbami, motnjami spomina in koncentracije, večkrat kot pri mlajših pa je depresija povezana s psihotičnimi simptomi, kar opažamo kot spremembe v vedenju in doživljanju.
• Pomanjkanje časa je verjetno eden od pomembnih dejavnikov, ki na primarnem nivoju v Sloveniji omejuje prepoznavo in ustreznejšo obravnavo depresivnih motenj pri starejših. Čeprav je čas posveta pri bolnikih z duševnimi motnjami daljši kot pri ostalih bolnikih, 10 minut, kolikor je znašal čas posveta pri bolnikih z duševnimi motnjami v presečni raziskavi (18), verjetno ne zadošča za kakovostno obravnavo teh bolnikov. Pomanjkanje znanj zdravnika družinske medicine verjetno ni tako pereč problem, kot se pogosto navaja. V raziskavi, ki je bila objavljena leta 2006, v kateri so s pomočjo pripravljenega primera preverili ukrepanje ob depresivnem bolniku in odločitev glede zdravljenja, so ugotovili, da je več kot 90 % zdravnikov prepoznalo duševno motnjo, pravilno pa bi ukrepalo le 61 % zdravnikov (18).
• Starejši zaradi stigme, ki jo imajo duševne motnje v družbi in je prisotna zlasti med starejšimi bolniki, pogosto ne sprejemajo duševne motnje kot možnega vzroka težav in odklanjajo obravnavo pri psihiatru, ko so možnosti obravnave pri zdravniku družinske medicine izčrpane (npr. težka stopnja depresije s psihotičnimi simptomi, ki se ne odzove na običajno zdravljenje, prisotnost samomorilnih misli ...). Odklonilen odnos do duševnih motenj in psihiatrije vpliva na zdravnika tako, da se le ta ne odloči za hospitalizacijo, ko bi bilo to že potrebno.
• Pogosto so kronične bolezni, zlasti tiste, ki so povezane z bolečinskimi sindromi neustrezno obravnavane v domačem okolju.
• V prilogi (6.1) je na primeru dveh bolnikov prikazan postopek obravnave depresivnega bolnika v ambulanti zdravnika družinske medicine.
Literatura
1. Christensen K, Doblhammer G, Rau R, Vaupe JW. Ageing population: the challenges ahead. Lancet 2009; 374: 1196-1208.
2. Petek Šter M, Kersnik J. Obravnava starostnika v družinski medicini. Zdrav Vestn 2004;
73 (10): 767-71.
3. Petek-Šter M, Švab I. Bolniki s sočasnimi boleznimi v družinski medicini. Med Razgl 2008; 47: 205-11.
4. Petek Šter M, Cedilnik Gorup E, Klančič D. Polifarmacija in neprimerno predpisovanje zdravil pri starostnikih v domovih starejših občanov. Zdrav Vestn 2009; 78: 231-40.
5. Šabovič M. Sodobna načela internistične geriatrije. ISIS 2004; 13 (8-9): 37-40.
6. Adelman AM. Managing chronic illness. In: Adelman AM, Daly MP, Weiss BD, editors.
20 common problems in Geriatrics. New York: McGraw Hill 2001: 4-15.
7. Fredman L. Caregiver Issues. In: Adelman AM, Daly MP, Weiss BD, editors.
20 common problems in Geriatrics. New York: McGraw Hill 2001: 53-68.
8. Dragoš S. Bo skrb za starost ženskega spola? Zdrav Vestn 2004; 73: 531-4.
9. Toth M. Ekonomske dimenzije starosti in starostnikov in njihove družbene in zdravstvene posledice. Zdrav Vestn 2004; 73: 535-6.
10. Petek Šter M, Petek D. Samomor pri starostnikih-vloga zdravnika družinske medicine.
Pogled 2008: 4(1-2): 75-82.
11. Milton J. Risk assessment and suicide prevention in primary care. Crisis 1999;
4: 171-7.
12. Daly MP. Dementia. In: Adelman AM, Daly MP, Weiss BD, editors. 20 common problems in Geriatrics. New York: McGraw Hill 2001: 237-60.
13. Petek Šter M. Cepljenje proti gripi in pnevmokoku pri starostnikih v domovih starejših občanov. Zdrav Var 2008; 47: 117-25.
14. Kocijan M. Obravnava starostnika. In: Švab I, Rotar Pavlič D, editors. Družinska medicina.
Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine, Slovenskega zdravniškega društva, 2002: 678-82.
15. Brenneman KS. The Office Visit In: Yoshikawa TT, Cobbs EL, Brummel-Smith K, editors. Practical Ambulatory Geriatrics. Mosby; 1998: 11-18.
16. Cobbs EL. Goals of care. In: Yoshikawa TT, Cobbs EL, Brummel-Smith K, editors.
Practical Ambulatory Geriatrics. Mosby; 1998: 3-10.
17. Poredoš P. Značilnosti zdravstvene obravnave starostnika. Zdrav Vestn 2004; 73:
536-9.
18. Švab I, Petek Šter M, Kersnik J, Živčec Kalan G, Car J. Presečna študija o delu zdravnikov splošne medicine v Sloveniji. Zdrav Var 2005; 44(4): 183-92
19. Car J. Kersnik J, Švab I, Rotar Pavlič D. Ugotavljanje in zdravljenje depresije v slovenski družinski medicini. Zdrav Var 2006; 45: 90-95.
5.2 Odkrivanje starejših, ki so ogroženi doc. dr. Aleš Kogoj, dr. med., spec. psih.
Kot je bilo v priročniku že večkrat omenjeno, je depresija najpogostejša duševna motnja v starosti in ne glede na telesne, socialne in druge izgube, ki pogosto prizadenejo starejše, ni običajen del staranja. Tako je npr. žalost po smrt bližnjega pričakovana čustvena reakcija. Drugače pa je, če se ta žalost prevesi v depresijo. Čeprav lahko razumemo depresivno razpoloženje starejšega po smrti partnerja, s katerim je preživel večino življenja, ali depresivno reakcijo zaradi hude telesne bolezni oz. preselitve v zavod, pa je depresija, če je prisotna, še vedno depresija, ki potrebuje zdravljenje in ne zgolj samo po sebi umevno stanje nevredno zdravljenja.