Tek kot najbolj naraven način gibanja postaja vse pomembnejši dejavnik kakovosti življenja sodobnega človeka. To velja še posebej za sedanji čas, ko zdravje postaja glavna vrednota, od katere sta odvisna uspešnost in sreča slehernega posameznika (Čoh, 1992) Tek je osnova športa in temeljna disciplina atletike. Znotraj atletike kot športne panoge pa delimo teke na:
• TEK NA KRATKE PROGE (šprinti do 400 metrov)
• TEK NA SREDNJE PROGE (teki od 800 metrov do 2000 metrov)
• TEK NA DOLGE PROGE (od 3000 metrov do 10000 metrov)
• TEKE NA ULTRA DOLGE PROGE (teki od 20 do 100 kilometrov)
S tekom krepimo srce, mišice, kosti, sklepe in tetive, lažje nadziramo telesno težo, odženemo slabe misli … Praprotnik v svojem delu, kjer na odličen način predstavi tekaško vadbo, citira misel Sama Murfyja, ki pravi: »Ne vem, zakaj tečeš ali zakaj razmišljaš, da bi začel (ali ponovno začel), vem pa, da nisi mogel izbrati boljše poti do zdravja, telesne pripravljenosti in zadovoljstva.« (Praprotnik, 2006)
V diplomskem delu smo zajeli vzorec tekačev na srednje dolge proge, zato se bomo v nadaljevanju omejili na to atletsko disciplino.
2.4.1 Začetek teka na srednje dolge proge
Tek na srednje in dolge proge spada med najstarejše športne zvrsti. Čeprav je v starih kulturah predstavljal le kot sredstvo v boju za preživetje, segajo prvi zapisi o tovrstnih tekmovanjih daleč pred začetek našega štetja (Kurelić, 1954).
Sodobni tek na srednje proge ima zibelko na angleških univerzah v 2. polovici 19. stoletja in je del sporeda olimpijskih iger (http://www2.arnes.si/~amrak3/SPORTNA%20 VZGOJA/atletika/atletika.htm, 12. 2. 2009).
2.4.2 Dejavniki uspeha v tekih na srednje dolge proge
Discipline tekov na srednje proge so vzdržljivostnega značaja, kar pomeni, da je osnovni trening zasnovan na izboljšanju aerobnih kapacitet človeka, hkrati pa so pomembne tudi anaerobne, tako laktatne kot alaktatne, sposobnosti, ki zagotavljajo ustrezno hitrost tekmovalnega nastopa.
Hitrost pa je v tesni povezanosti z mišično močjo (http://www.sc-s.si/blog/wp-content/svz-karton.pdf, 12.2.2009).
Pomembno vlogo igra še t.i. netekaški trening, ki zajema poleg vaj za moč še metode za izboljšanje tehnike teka in koordinacije (Ferlic, 2007).
VZDRŽLJIVOST – NAJPOMEMBNEJŠI DEJAVNIK ZA TEK NA SREDNJE PROGE Vzdržljivost je kompleksna sposobnost, ki je definirana z učinkovitostjo različnih dejavnikov:
• funkcionalni sistemi za produkcijo energije, potrebne za tek,
• psihološkimi dejavniki (moč volje, vztrajnost, sistem vrednot, visok prag bolečine),
• optimalna tehnika gibanja, ki v teh disciplinah pomeni predvsem čim bolj racionalen način trošenja ustvarjalne energije (Škof, 2001).
Čeprav dejavnikov uspešnosti za nobeno tekaško disciplino še ne poznamo v celoti, vemo vsaj, katere dimenzije jo predstavljajo, ter tudi približno hierarhijo posameznih dimenzij antropološkega statusa in drugih dejavnikov, ki vplivajo na rezultat. Dimenzije delimo na:
1. Potencialne dimenzije:
• antropometrične – morfološke značilnosti,
• motorične sposobnosti,
• funkcionalne sposobnosti,
• zdravstveno stanje,
• racionalnost gibalne strukture,
• taktična pripravljenost.
2. Realizatorske dimenzije – psihosocialni dejavniki:
• kognitivne sposobnosti,
• konativne sposobnosti,
• socialni in mikrosocialni status,
• motivacijska struktura,
• sistem vrednot.
Dejavnike uspeha predstavljajo tudi zunanji vplivi – faktorji okolja:
• materialno tehnični pogoji za trening in tekmovanja,
• trenutne tekmovalne okoliščine,
• organizacijski dejavniki,
• družbeni vplivi,
• kvaliteta transformacijskega procesa (Škof, 1986).
Tekov na srednje proge se običajno lotevajo le dobro pripravljeni tekači z željo po vrhunskih rezultatih in so pripravljeni marsikaj podrediti svojim ambicijam in ciljem.
Še nekaj je značilno za to skupino tekov. Popolnih rekreativnih tekačev skorajda ni, saj teki potekajo izključno na atletski stezi in so torej namenjeni dobro treniranim atletom z željo po doseganju vrhunskih časov in rezultatov. Če pogledamo rekordne znamke tekov na srednje proge, zasledimo številke, ki se marsikomu zdijo skorajda nedosegljive. Sedanji svetovni rekord na prestižni disciplini 800 metrov, ki bo letos dopolnil deset let, znaša 1:41:11 in prav starost tega rekorda potrjuje njegovo kakovost in na trenutni atletski sceni še ni tekača, ki bi ga lahko ogrozil.
V tej disciplini poznamo tekače, katerih glavna odlika je hitrost, in tekače, ki so vzdržljivejši, vsi pa morajo imeti dobro razviti obe lastnosti. Pri teku na 800 metrov ponavadi ni taktiziranja, temveč gre za nekakšno hitro »umiranje na obroke« zaradi hitrega štarta in nadaljnjega pospeševanja do cilja. Kdor v ciljni ravnini nima stika s tekači na čelu, bo le težko posegel v sam vrh. Kljubovati je treba stiskam in neprijetnim občutkom, ki se proti cilju hitro kopičijo, a to ne sme pokvariti tehnike teka, ki mora biti sproščena in učinkovita. Ponavadi je v zadnjih 200 metrih treba stopnjevati hitrost do popolnega finiša;
tekma se večkrat odloča v zadnjih metrih.
Podobno kot treniranje teka na 800 metrov poteka tudi trening teka na 1500 metrov, pri čemer je treba imeti bolje razvito hitrostno vzdržljivost. Razlike med tema dvema disciplinama so prej v poudarkih kot vsebinske. Ob že dodobra izpiljenem treningu teka je treba izvajati še razne vaje za razvoj maksimalne hitrosti in gospodarnosti teka. Odveč ne bodo niti teki navkreber, ki so že od nekdaj zelo koristno sredstvo treninga vrhunskih tekačev tako na srednje kot na dolge proge.
Trenerji pa imajo večkrat različna mnenja o tedenski količini pretečenih kilometrov, ki jih potrebuje tekač na srednje proge. Tako nekateri v pripravljalnem obdobju pretečejo tudi po več kot 100 kilometrov, spet drugi pa nikoli ne presežejo 60 kilometrov. Ferlic meni, da je treba upoštevati individualne želje in prilagajati količino telesnim sposobnostim (Ferlic, 2007).