2.1 ZAKONODAJA
Naravne značilnosti Slovenije so bile v preteklosti dobro ohranjene, toda v zadnjih petdesetih letih se biotska raznovrstnost zmanjšuje. Zaradi razvoja industrije, prometne infrastrukture, urbanizacije in kmetijstva, ki vplivajo na onesnaževanje površinskih in podzemnih voda, tal in zraka, kakor tudi neposredno na uničevanje posameznih naravnih območij.
2.1.1 Zakon o vodah
V devetdesetih letih, ko se je Slovenije začela pogajati za članstvo v Evropski uniji (v nadaljevanju EU), so spremenili staro jugoslovansko zakonodajo in jo prilagodili zakonodaji EU, ki bolj resno in temeljito obravnava urejanje voda. V juliju 2002 je Državni zbor sprejel Zakon o vodah (v nadaljevanju ZV – 1), ki odloča uporabo in vzdrževanje morja, celinskih in podzemnih voda kakor tudi obale. Posamezni členi zakona določajo denarne kazni v primeru kršenja zakona. Odloča tudi o rabi in urejanju vodnih objektov in naprav, ki so povezani z vodami (Zakon o vodah, 2002). Vendar se bomo dotaknili samo tistih področij, katera smo obravnavali v anketnem vprašalniku.
2.1.2 Vsebina Zakona o vodah
Vsebina zakona natančno opisuje rabo in koriščenje voda, državi nalaga vzdrževanje, zaščito in varstvo ter dovoljuje pravico uporabe, ki jo imamo kot posamezniki do naših voda. V primeru kršenja, prepovedi in omejitev, zakon nalaga denarne kazni in kazenske ovadbe.
Celinske ali površinske vode se nahajajo na površini zemlje. Te so stoječe in tekoče vode.
Podzemne ali podtalne vode se nahajajo nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem. Vodno zemljišče je območje, ki je prekrito s stoječo ali tekočo vodo. Priobalno zemljišče je obala celinskih voda in morja. Zunanja meja priobalnega zemljišča je na vodah 1. reda 15 m, na vodah 2. reda pa 5 m (Zakon o vodah, 2002).
2.1.3 Področja upravljanja Zakona o vodah
Področja, ki jih ta zakon ureja so celinske in podzemne vode, priobalna in obalna zemljišča ter vodni objekti. Na območju celinskih in podzemnih voda je prepovedano gnojenje z živinskimi gnojili in uporabi fitofarmacevtskih sredstev v širini 15 m od meje priobalnega zemljišča ob vodah 1. reda ter 5 m ob vodah 2. reda. Prepovedano je odvajanje industrijskih voda ali odplak v vode (Zakon o vodah, 2002).
Na priobalnih in na obalnih zemljiščih je prepovedano pranje vozil in strojev, prav tako velja prepoved za izlivanje, odmetavanje ali odlaganje nevarnih snovi. Dolžnost vsakega posameznika je skrb za okolje (Zakon o vodah, 2002).
2.1.4 Nosilci Zakona o voda
Nosilci zakona so tisti, ki morajo za opravljanje gospodarske dejavnosti upoštevati in izpolnjevati zakonske obveznosti s področja Zakona o vodah. Glavni nosilci so industrija, kmetijstvo in turizem.
Glavne dejavnosti, ki izkoriščajo vode, so vodovodni sistemi, preko katerih nas oskrbujejo s pitno vodo. Do leta 2015 bo 55 % gospodinjstev v Sloveniji priključeno na kanalizacijsko omrežje, ki odvaja in čisti komunalne in meteorne vode. V teh primerih so nosilci zakona občina in komunalna podjetja. Nosilci zakona so tudi v turizmu, posebno takrat, če je gospodarski objekt na poplavnem ali na vodovarstvenem območju. Načeloma gradnja na takšnih območjih ni dovoljena. Pri gradnji objekta mora biti upoštevana razdalja 15 m od brega reke 1. reda ali razdalja 5 m od brega vodotoka 2. reda in izpolnjeni morajo biti tehnični predpisi za odvajanje komunalnih voda. V industriji je potrebno pridobiti dovoljenje po predpisih s področja varstva okolja (Zakon o vodah, 2002).
2.1.5 Voda kot javno dobro
Zakon o vodah uvršča celinske vode, vodna zemljišča, morje in obalo morja v naravno javno dobro. To so dobrine, ki so namenjene, da jih lahko uporabljamo vsi in do katerih imamo enak dostop. Pomembno je to, da s svojim ravnanjem ne omejujemo pravice dostopa drugim, ter da s svojim početjem ne onesnažujemo vode ali spreminjamo vodni režim in naravno ravnovesje (Zakon o vodah, 2002).
2.1.6 Koncesija in vodno dovoljenje
Dovoljenja za posebno rabo vode imenujemo koncesija ali vodno dovoljenje. Razlika med tema dvema je v tem, da se vodno dovoljenje izda za lastno porabo. Koncesijo je potrebno pridobiti za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni, če je priključena na javno električno omrežje, ki oddaja električno energijo v omrežje. Koncesija se pridobi tudi v kmetijstvu za ribogojnice, za prodajo ribolovnih dovolilnic. Koncesijo podeli Ministrstvo za okolje in prostor za največ 50 let z možnostjo podaljšanja (Zakon o vodah, 2002).
2.2 NITRATNA DIREKTIVA
Slovenija je sprejela Nitratno direktivo (v nadaljevanju ND) zaradi naraščajoče in nenadzorovane uporabe živinskih gnojil z namenom, da zaščiti območja s pitno vodo.
Slovenija po svoji geografski legi in naravnih značilnostih spada v ranljivo območje.
Podzemne vode so največkrat pod kmetijsko obdelovalnimi zemljišči in kjer se pogosto pojavljajo veliki bilančni viški nitratov. Zato je zelo pomembno zaščititi vir pitne vode, predno se stanje naših voda nepopravljivo poslabša, zaradi onesnaženja iz kmetijstva (Operativni program…, 2004).
2.2.1 Zahteve Nitratne direktive
Zaradi razpršene uporabe živinskih gnojil na obdelovalnih zemljiščih je komisija EU sprejele Nitratno direktivo leta 1991 z namenom, da zaščitijo vir pitne vode, ki se največkrat nahaja pod rodovitnimi, večinoma intenzivnimi obdelovalnimi površinami (Council directive…, 1991).
2.2.2 Nitratna direktiva v Sloveniji
Z vstopom Slovenije v EU so se morali tudi zakoni približati evropskim standardom. Tako je bila na področju varstva okolja 15. aprila 2004 sprejeta ND. Z namenom, da se zaščitijo območja bogata s pitno vodo pred točkovnim onesnaženjem z živinskimi gnojili (Sušin 2004).
2.2.3 Omejitve, ki jih postavlja Nitratna direktiva
Omejitve, ki jih postavlja ND pri gnojenju z gnojevko in gnojnico, so reliefne, vremenske, prostorske in časovne omejitve. Ti ukrepi varujejo vodni vir pred onesnaženjem iz kmetijske proizvodnje. Z živinskimi gnojili je prepovedano gnojenje od 15. novembra pa do 15. februarja, torej pozimi, ko so tla brez posevkov, zato gnojnica ali gnojevka ne ostane na površini, ampak hitreje odteče skozi talni profil v podtalnico, saj ni rastlin, ki bi s svojimi koreninami porabljale ali zadržale del hranil. Gnojenje je prepovedano na poplavnih območjih; na tleh z več kot 10 cm debelo snežno odejo in na zmrznjenih tleh.
Prostorska omejitev je omejen vnos hranil na vodovarstvenih območjih in na stavbnih zemljiščih. Prav tako je prepovedano gnojenje na vodnih in priobalnih zemljiščih v širini 15 m od meje brega rek 1. reda in 5 m od brega rek 2. reda. Kapaciteta skladiščnega prostora za živinska gnojila mora zadoščati za več kot šest mesecev na celinskem delu države in štiri mesece na obalnem območju (Operativni program…, 2004).
2.2.4 Mejna vrednost nitrata v podtalnici
50 mg NO3/l je dopustna mejna vrednost nitratov v podtalnici, ki je namenjena za pitno vodo. Če presega mejno vrednost, podtalnica ni več pitna in je škodljiva za zdravje ljudi (Pravilnik o pitni vodi…, 2004).
Največje vsebnosti nitratov so bile ugotovljene v podtalnici v Prekmurju, Dravskem in Ptujskem polju in tudi v spodnji Savinjski dolini(Poročilo o kakovosti…, 2002).
Mejna vrednost letnega vnosa dušika je 170 kg/ha, vrednosti veljajo za vsa živinska gnojila in za celotno območje države ter za vsa kmetijska gospodarstva, ki izvajajo gnojenje (Uredba o vnosu…, 1996).
2.2.5 Občutljiva in ranljiva območja
Za občutljivo in ranljivo območje velja celotna Slovenija. Ranljivo območje je vodno območje, kjer se nahaja podtalnica, ki je pomemben vir pitne vode, ker se večina pitne vode nahaja pod najbolj intenzivnimi kmetijskimi obdelovalnimi zemljišči. Celotno območje RS je razdeljeno na vodna območja, to so območja vseh rek 1. reda, to je 15 metrski pas od brega vodotoka, in obalno morje s pritoki (Zakon o vodah, 2004).
Glavni ukrepi, ki ščitijo vodna območja, so: kmetije morajo imeti izdelan letni gnojilni načrt; strokovno in utemeljeno gnojenje s mineralnimi ter živinskimi gnojili; upoštevati je potrebno varnostno razdaljo, če se gnoji v vodnem območju; upoštevati je potrebno letni čas, ko gnojenje ni dovoljeno, potrebno je pravilno skladiščenje živinskih gnojil, da gnojila ne iztekajo v tla (Sušin 2004).
2.3 NATURA 2000
Države članice EU so kot enega ključnih ciljev za zaustavitev upada biotske raznovrstnosti opredelile ekološko omrežje. Ta posebej varovana območja imenujemo Natura 2000. Njen namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da varuje naravne habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za EU. Članice EU so se obvezale, da bodo do leta 2010 zmanjšale upad rastlinskih in živalskih vrst (Skoberne 2002).
2.3.1 Direktivi, na kateri se nanaša Natura 2000
Ptičja in Habitatna direktiva tvorita ekološko omrežje Natura 2000, ki velja za varovano in zaščiteno območje narave.
Ptičja direktiva – Special Protected Areas (SPA), Direktiva Sveta z dne 12. aprila 1979, je evropska direktiva o ohranjanju vseh prosto živečih ptic. Ta direktiva je pomembna predvsem zato, ker upada število ptic, ki so naravno prisotne na evropskem ozemlju; ta upad resno ogroža ohranjanje naravnega okolja in je s tem tudi ogroženo biološko ravnovesje. Naravno prisotne ptice na ozemlju držav - članic so večinoma selitvene vrste, zato je učinkovito varstvo ptic čezmejna okoljska težava, ki vključuje skupno odgovornost.
V direktivi so predvideni ukrepi, ki lahko vplivajo na število ptic, in sicer na neugodne človekove vplive ter zlasti uničenja in onesnaženja habitatov ptic. Cilj direktive je dolgoročno ohranjanje in vzdrževanje zadostne raznovrstnosti površine habitatov, ki so nujni za ohranitev vseh vrst ptic (Direktiva sveta… 1979).
Habitatna direktiva – Special areas of Conseravtion (SAC), Direktiva sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst. Habitatna direktiva je bila sprejeta zaradi slabšanja naravnih habitatov in s tem ogroženosti vse večjega števila prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst ali pa jih je potrebno zaščititi. Glede na habitate in vrste je potrebno opredeliti prednostne vrste, da se omogoči čim zgodnejše ukrepanje za njihovo ohranjanje. Naravni habitati so povsem naravna kopenska ali vodna območja s posebnimi geografskimi abiotskimi in biotskimi
značilnostmi. Prav tako so v habitatni direktivi predvideni ukrepi, ki ohranjajo ter vzdržujejo habitate; spodbujajo vzgojo in izobraževanje ter splošno osveščanje, da je treba varovati prostoživeče živalske in rastlinske vrste ter ohranjati njihov življenjski prostor.
Sprejeta in potrjena območja SPA in SAC, ki se velikokrat prekrivajo, tvorijo območja Nature 2000 (Direktiva sveta…, 1992).
2.4 OBMOČJA NATURE 2000 V SLOVENIJI
Slovenija ima v primerjavi z ostalimi državami EU še razmeroma dobro ohranjeno naravo.
Zaradi geografske lege med Alpami in Jadranskim morjem, dinarskim svetom in Panonsko nižino je naše rastlinstvo in živalstvo izredno pestro in bogato. Med večja zaščitena območja sodijo Kamniško–Savinjske Alpe, vzhodne Karavanke, Pohorje, Goričko in Notranjska. Območja Nature 2000, ki veljajo za varovano in zaščiteno območje, predstavljajo 36 % celotnega ozemlja RS (Eler in Batič, 2004).
V letu 2008 se je površina zavarovanega območja povečalo na 39,8 %, večino zavarovanih območij pokriva gozd. S tem je Slovenija država v EU z največjim deležem ozemlja v 2000, so rezultat kmetijske in gozdarske rabe. Na zaščitenih območjih Nature 2000 se naj ohrani pokrajina v dobrem stanju in hkrati omogoča, da življenje na teh območjih ni oteženo. Takšne dejavnosti so kmetijstvo, gozdarstvo in vključitev narave v turistično ponudbo.
Nekaj primernih ukrepov gospodarjenja na zaščitenih območjih je košnja travnikov po 15.
juliju, zato ker je že večina rastlin odvrgla semena in večina živali vzredila svoj zarod;
vzreja avtohtonih pasem živali, ki so dobro prilagojene na naše podnebne in prehranjevalne razmere; ohranjanje vlažnih travnikov, saj so bivališče mnogih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst; ohranjanje starih sortt rastlin, ki so dobro prilagojene na naše podnebne razmere; ukvarjanje s ekološkim kmetijstvom; ukvarjanje s turizmom. Obstoj mnogih habitatov je možen le s sonaravno rabo prostora (Eler in Batič, 2004).
Med aktivnostmi, ki v območju Natura 2000 niso dovoljene oziroma so prepovedane, je tudi vožnja z motornimi vozili, saj se z vožnjo moti in plaši živali. Posebej problematično je lahko v času parjenja in gnezdenja ter pozimi, saj hrup motorja živali požene v beg, če je visok sneg se živali hitro utrudijo in izčrpajo.
Z Uredbo o prepovedi vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju je vožnja, parkiranje ali organizacija voženj z motornimi vozili prekršek in se kaznuje z globo 42 €, kazen lahko izda policist ali gozdni inšpektor (Uredba o prepovedi…, 2004).