44
PRIKAZ REZULTATOV S TOPLOTNIMI ZEMLJEVIDI
Pari slik, kjer je deklica dlje časa usmerjala pogled na priljubljeno hrano;
45
46
47
pari slik, kjer je deklica dlje časa usmerjala pogled na nepriljubljeno hrano.
48
49
6.3 Preverjanje hipotez
6.3.1 Hipoteza 1
H1: Deklica izmed dveh enakih slik na računalniškem zaslonu, ki se med seboj ločita le po barvi, s pogledom izbere tisto sliko, ki je rdeče barve.
Rezultati preverjanja hipoteze 1
Za preverjanje hipoteze 1 smo uporabili podatke iz tabele 1 ter izračunali t-test za dva odvisna vzorca.
Tabela 3: Rezultati t-testa za barve
t Dvostranski test
ČAS RDEČA – ČAS OSTALO 0,432 0,672
Enostranski test 0,672:2 = 0,336
Iz tabele 3 razberemo:
da je vrednost t-testa 0,432
da je stopnja značilnosti pri dvostranskem testu 0,672
Za preverjanje hipoteze smo upoštevali vrednost enostranskega testa in vrednosti aritmetičnih sredin iz tabele 1. Rezultat enostranskega testa je večji od statističnega tveganja (p ˃ 0,05), zato ni statistično pomemben. Iz aritmetične sredine je razvidno, da je deklica dlje časa gledala predmete, ki niso bili v rdeči barvi.
Na podlagi rezultatov t-testa in aritmetične sredine zavrnemo hipotezo 1.
50 6.3.2 Hipoteza 2
H2: Deklica izmed dveh fotografij jedi na računalniškem zaslonu s pogledom izbere tisto fotografijo, na kateri je jed, ki jo ima rajši.
Rezultati preverjanja hipoteze 2
Za preverjanje hipoteze 2 smo uporabili podatke iz tabele 2 ter izračunali t-test za dva odvisna vzorca.
Tabela 4: Rezultati t-testa za hrano
t Dvostranski test ČAS PRILJUBLJENA – ČAS
NEPRILJUBLJENA 2,537 0,025
Enostranski test 0,025:2 = 0,013
Iz tabele 4 razberemo:
da je vrednost t-testa 2,537
da je stopnja značilnosti pri dvostranskem testu 0,025
Za preverjanje hipoteze smo upoštevali vrednost enostranskega testa in vrednosti aritmetičnih sredin iz tabele 2. Rezultat enostranskega testa je manjši od statističnega tveganja (p ˂ 0,05), zato je statistično pomemben. Iz aritmetične sredine je razvidno, da je deklica dlje časa gledala priljubljeno hrano.
Na podlagi rezultatov t-testa in aritmetične sredine potrdimo hipotezo 2.
51
7. RAZPRAVA
Na podlagi rezultatov testiranj smo lahko potrdili hipotezo, ki pravi, da deklica izmed dveh fotografij jedi na računalniškem zaslonu s pogledom izbere tisto fotografijo, na kateri je jed, ki jo ima rajši. Hipotezo, ki pravi, da deklica izmed dveh enakih slik na računalniškem zaslonu, ki se med seboj ločita le po barvi, s pogledom izbere tisto sliko, ki je rdeče barve, pa smo, glede na rezultate, ovrgli.
Hipoteze so bile oblikovane na podlagi osebnega poznavanja testirane deklice ter vsakodnevnega stika z njo. Ker deklica ne govori ter tudi neverbalno zelo težko izraža svoje občutke in želje, smo na podlagi naših predvidevanj predpostavili, katero hrano ima rajši in katera barva ji je ljubša. Izbiranje priljubljene hrane je bilo nekoliko lažje, saj lahko osebe, ki deklici pomagamo pri hranjenju, objektivno opazimo, katero hrano običajno poje hitro, brez obotavljanja ter na videz z užitkom in katero hrano pogosto zavrača in je ne želi jesti. Prav tako deklica v hrano, ki jo ima na videz rajši, intenzivneje usmerja pogled in se ob tem nasmiha.
Izbiro priljubljene barve smo avtorji diplomskega dela prav tako oblikovali na podlagi osebnega poznavanja deklice. Pri različnih aktivnostih (oblačenje, igra, opazovanje različnih predmetov) se nam je dozdevalo, da deklica običajno dlje časa zadrži pogled na predmetu, ki je rdeče barve, ter se ob tem pogosteje nasmehne. Tako smo predvidevali, da ji je rdeča barva ljubša od ostalih barv.
Rezultati testiranj so pokazali, da je deklica res dlje časa usmerjala pogled v priljubljeno hrano, pri barvah pa je nekoliko dlje časa usmerjala pogled v predmete, ki niso bili rdeče barve. Kot že omenjeno, sta bili priljubljena hrana in barva izbrani na podlagi opazovanja deklice in naših domnev. Pri izbiri priljubljene hrane smo lahko precej objektivno trdili, da ima deklica nekatero hrano raje kot drugo, pri izbiri barve pa nismo mogli biti tako prepričani.
Izbira rdeče barve kot priljubljene je temeljila na bolj subjektivnih domnevah avtorjev diplomskega dela. Verjetno smo si dekličino opazovanje rdečih predmetov in nasmihanje ob njih napačno interpretirali.
Potrditev druge in zavrnitev prve hipoteze lahko razložimo tudi z motivacijskega vidika.
52
Avtorji strokovne literature o Rettovem sindromu so si enotni, da je pri teh deklicah za sodelovanje ključna motivacija. Če so deklice motivirane za neko stvar ter če jim je trenutno dogajanje všeč, potem se bodo trudile sodelovati. V nasprotnem primeru očitno pokažejo, da jih zadeva ne zanima – odidejo stran, odrinejo predmet, obrnejo glavo (Hunter, 2007;
Josipović, 2007).
Dopuščamo možnost, da so bile pri testiranju fotografije priljubljene hrane deklici bolj zanimive kot pa slike barvnih predmetov.
Na podlagi testiranja lahko pritrdimo tudi nekaterim dejstvom iz literature glede značilnega gledanja deklic z Rettovim sindromom. S pomočjo kamere, ki je sledila gibanju oči testirane deklice, smo lahko opazili, da so deklico prikazani predmeti na ekranu zelo pritegnili, saj so kontrastno izstopali iz ozadja. Prav tako smo opazili, da je pri nekaterih prikazanih slikah oči hitro premikala od enega do drugega predmeta (preklapljanje z očmi) in na koncu pogled fiksirala na izbranem predmetu.
Deklice z Rettovim sindromom se na vizualne podobe lahko osredotočijo za dlje časa (Hunter, 2007).
Za deklice z Rettovim sindromom je značilno, da se na dogajanje najbolje odzovejo, kadar delujejo instinktivno. Najbolje odreagirajo takrat, ko uporabljajo le en senzorni kanal. Če jim pred dogajanjem podamo verbalna navodila, naj najprej pomislijo in nato storijo neko stvar, obstaja velika verjetnost, da tega ne bodo zmožne narediti, saj bodo preobremenjene z razmišljanjem, kako se odzvati (Josipović, 2006).
Pri testiranju se je izkazalo za pravilno, da je bila deklica izpostavljena le vizualnim dražljajem ter da ji pred testiranjem niso bila podana nobena navodila. Tako je reagirala zgolj instinktivno. Prav tako jo je testiranje zelo pritegnilo, saj je temeljilo le na prikazanih vizualnih, kontrastnih podobah. Pozitivno nas je presenetila z dolgotrajno koncentracijo, ves čas testiranja je namreč zbrano gledala v zaslon.
53
8. SKLEP
Kljub maloštevilni (zlasti slovenski) literaturi o Rettovem sindromu je v teoretičnem delu sindrom podrobno opisan in ponudi vpogled v težave deklic z Rettovim sindromom, predvsem na področju komunikacije. Glede na to problematiko so bila zastavljena raziskovalna vprašanja in problem. Pridobljeni rezultati so delno izpolnili pričakovanja.
Rezultati testiranja nakazujejo na morebitno ustreznost tovrstne komunikacije za deklico. Po koncu testiranja smo lahko optimistični saj rezultati kažejo trend namenskega usmerjanja pogleda (pri hrani) in delno potrjujejo naše dosedanje domneve, da nam želi deklica s svojim pogledom pogosto nekaj sporočiti. A opozarjamo, da bi za dokončno odločitev o ustreznosti in izbiri tovrstne komunikacije za deklico morali opraviti še nekaj podobnih testiranj, s katerimi bi dobili trdnejšo potrditev o (ne)namenskem usmerjanju dekličinega pogleda.
Testiranje je bilo izvedeno brez težav, izkazalo se je, da je bilo število prikazov na zaslonu pravilno izbrano, saj je deklica skozi celotno testiranje lepo sodelovala in je bilo opaziti, da ji je bilo dogajanje všeč. Pri morebitnem daljšem ali ponovljenem testiranju bi se lahko zgodilo, da deklica pri le-tem ne bi hotela več sodelovati zaradi krajše koncentracije in nezmožnosti sledenja testiranju ali zaradi morebitnega dolgočasja.
Ker je raziskav na področju zaznavanja in usmerjanja pogleda deklic z Rettovim sindromom v svetu zelo malo, v Sloveniji pa je javnosti znana le ena tovrstna raziskava, bi bilo smotrno tej problematiki tudi v prihodnje nameniti pozornost. Maloštevilne dosedanje raziskave namreč nakazujejo, da je tehnologija sledenja očesnih gibov primeren pripomoček za raziskovanje vidnega zaznavanja pri deklicah z Rettovim sindromom.
54
9. VIRI IN LITERATURA
A communication breakthrough for Vivien with Rett syndrome. (b.d.). Pridobljeno 17. 6. 2014 s
http://www.tobii.com/Global/Assistive/User_Stories/Tobii_UserStory_Vivien_08112011_U sENG_WEB.pdf?epslanguage=en.
Augmentative and Alternative Communication. (2012). Pridobljeno 17. 4. 2012, s http://www.asha.org/public/speech/disorders/AAC/.
Brejc , T. (2009). Rehabilitacijski besednjak. Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča.
Burnie, D. (1999). Leksikon človeškega telesa. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
Djukic, A., McDermott, M. V., Mavrommatis, K. in Martins, K.L. (2012). Rett syndrome:
Basic features of visual processing - A pilot study of eye-tracking. Pediatric neurology, 47(1), 25-29.
Djukic, A. in McDermott, M. V. (2012). Social preferences in Rett syndrome. Pediatric neurology, (46), 240-242.
Eye tracking gives Rett Syndrome patients a voice. (b.d.). Pridobljeno 19.4.2016 s
http://3g3wdy2qjra417jzp31k4uc1.wpengine.netdna-cdn.com/wp-content/uploads/2015/10/Tobii_CustomerCase_Rett-Syndrome-Center_CHAM.pdf
Grilc, N. (2014). Govorno-jezikovne motnje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Hunter, K. (2007). The Rett Syndrome handbook. Clinton: IRSA Publishing.
55
Introduction. (julij 1990). Acta Paediatrica, 79, 6-9. Pridobljeno 19.4.2016 s
http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1651-2227.1990.tb17302.x/epdf?r3_referer=wol&tracking_action=preview_click&show_checkou t=1&purchase_referrer=onlinelibrary.wiley.com&purchase_site_license=LICENSE_DENIE D_NO_CUSTOMER
Jelenc, D. (1998). Osnovna vedenja o komunikaciji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani.
Josipović, S. (2006). Kaja – deklica z Rettovim sindromom (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Josipović, S. (2007). Rettov sindrom, priročnik. Neobjavljeno delo.
Jurišić, B. D. (2012). Podporna in nadomestna komunikacija je za nekatere edina možnost.
Naš zbornik, 45(2), 3-15.
Kompare, A., Budanovič, J., Rupnik Vec, T. in Felicijan, V. (2001). Občutenje in zaznavanje:
didaktični komplet za učitelje psihologije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Korošec, B. (2012). Nadomestna in dopolnilna komunikacija - 1.del. Komunikacija, 1(1), 27-28.
Krajnc, N. (2004). Rettov sindrom. Slovenska pediatrija, 11(4), 205-212.
Leksikoni Cankarjeve založbe: Medicina. (1983). Ljubljana: Cankarjeva založba.
Marot, V., Korošec, B. (2013). Nadomestna in dopolnilna komunikacija – 3. del.
Komunikacija: bilten Društva logopedov Slovenije, 2(3), 44-47.
Lindberg, B. (2006). Understanding Rett Syndrome: a practical guide for parents, teachers, and therapists. Cambridge: Hogrefe & Huber Publishers.
56
Musek, J. (1999). Uvod v psihologijo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.
Musek, J. in Pečjak, V. (1992). Psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije
Musek, J. in Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.
Ogrin, M. in Korošec, B. (2013). Podporna tehnologija: Nadomestna in dopolnilna komunikacija. Rehabilitacija, 12(2), 91-99.
Pajntar, M. in Novak-Antolič, Ž. (2004). Nosečnost in vodenje poroda – 2. dopolnjena izdaja.
Ljubljana: Cankarjeva založba.
Pečjak, V. (1975). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Prelog, T. in Škof, S. (2015). Jelka se je začela hudo jeziti. Marsičesa več ni znala. Ona, 19(5), 16-19.
Slana, A. in Slana, U. (2014). Ali deklice z Rettovim sindromom govorijo z očmi? e-sinapsa, (8). Pridobljeno 2.2.2016 s http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/2014-8/136/Ali_deklice_z_Rettovim_sindromom_govorijo_z_o%C4%8Dmi?#fnref:8
Slovenski medicinski slovar: tretja izdaja (2007). Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani.
The history of Rett syndrome. (b.d.). Pridobljeno 4.4.2016 s https://www.rettsyndrome.org/document.doc?id=159
The process of eye tracking. (b.d.). Pridobljeno 2.3.2016 s http://www.eyetracking.com/About-Us/What-Is-Eye-Tracking
57
Vovk, N., Korošec, B., Ogrin, M., Debeljak, M. in Groleger Sršen, K. (2013). Analiza postopka testiranja sposobnosti bolnikov za uporabo sistema za nadomestno komunikacijo, ki omogoča vodenje računalnika z usmerjanjem pogleda. Rahabilitacija, 12(2), 61-70.
Wilken, E. (2012). Jezikovno spodbujanje otrok z Downovim sindromom. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Žerdin, T. (2012). Sporazumevamo se lahko na različne načine. Naš zbornik, 45(2), 2.
SLIKOVNI MATERIAL PRIDOBLJEN S SPLETA
Naglavni sledilec očesnih gibov (slika 1):
http://www.doctordisruption.com/design/design-methods-17-eyetracking/ (pridobljeno 28.4.2016)
Sledilec očesnih gibov nameščen v bližini testiranca (slika 2):
http://www.fraunhofer.de/en/press/research-news/2010/10/eye-tracker-driver-drowsiness.html (pridobljeno 27.4.2016)
Primer raziskovalne sobe (slika 3):
http://www.education.ualberta.ca:82/en/Research/RISE.aspx (pridobljeno 27.4.2016)
Primer testiranja s tehnologijo sledenja očesnih gibov (slika 4):
https://www.sacklerinstitute.org/cornell/about_the_institute/tour/ (pridobljeno 27.4.2016)