PRIMERJAVA PRESOJE SPREJEMLJIVOSTI IN HCP

4.2.1 Primerjava postopkov

Pri primerjavi obeh postopkov, presoje sprejemljivosti v Sloveniji in HCP v ZDA, je treba izhajati iz ugotovitve, da je obakrat izhodišče precej podobno. Začne se s sprejetjem predpisov (v Sloveniji je to Uredba o posebnih varstvenih območjih, v Ameriki pa ESA), varujočih ogrožene živalske in rastlinske vrste (ter njihove habitate), ki so se uvrstili na sezname teh predpisov. Pri slovenskem primeru gre za prenos direktive Evropske skupnosti in rastlinskih, živalskih vrst ter habitatnih tipov, ki so na seznamih teh direktiv.

Po sprejemu predpisa se z evidentiranjem pojavljanja posameznih vrst oblikujejo območja, na katerih se te živalske in rastlinske vrste varujejo. Tukaj pa se začne prva razlika med slovenskim in ameriškim sistemom.

V Sloveniji so pri oblikovanju predlogov teh območij sodelovali strokovnjaki. V letu 2004, nekaj dni pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, so bila območja Natura 2000 sprejeta z Uredbo o posebnih varstvenih območjih. Posledica določitve teh območij je tudi obveznost njihovega upoštevanja pri prostorskem planiranju in načrtovanju.

V ZDA je postopek od te točke dalje različen. Predlogi varovanih območij, ki so namenjena varstvu vrst s seznama ESA, doživijo svojevrsten preizkus, ko se soočijo z razvojnimi pobudami v prostoru. V planski postopek ne vstopajo že zavarovana območja, ampak predlogi teh območij. ESA je prvotno sicer prepovedoval posege na ta območja, vendar je praksa pokazala na težko uresničevanje takšne pravne ureditve.

Postopek za San Bruno Mountain je prinesel postopek HCP. Ta postopek se opravlja na nivoju planov, kadar pride do velikih neskladnosti med varstvom in razvojnimi pobudami. Del postopka je namenjen podrobni pripravi bioloških študij, kjer se še enkrat preverjajo lokacije nahajališča posameznih vrst, njihovih ekoloških zahtev in zakonitosti. Že na podlagi študije je mogoče oceniti, ali so bila predlagana varovana

89

območja preveč široko določena ali bi jih bilo treba v določenih predelih razširiti.

Pomemben del postopka HCP so ključni udeleženci (nosilci posega, lastniki zemljišč, okoljevarstvene organizacije, vladne službe). Soočenje med njimi in soočenje njihovih potreb prispeva h končnemu oblikovanju zavarovanih območij. Končni rezultati so bili pri posameznih primerih precej različni. Kažejo na to, da je bilo po končanem HCP postopku zavarovanih od 87 do 10–15 % območij, predlaganih za zavarovanje.

Pomemben je monitoring po izvedbi posega, ki je tudi dodatno preverjanje, ali je bila zavarovana dovolj velika površina za preživetje določene vrste na tem območju. Tako lahko razberemo, da je končna površina tudi rezultat sodelovanja z javnostjo in da javnost aktivno sodeluje pri njihovem zavarovanju. To kaže tudi na to, da na končni rezultat prav tako vplivajo razvojne potrebe v prostoru. Če je teh potreb več, se bodo končne površine predlaganih zavarovanih območij lahko precej razlikovale od tistih, ki so bile predlagane tam, kjer je razvojnih potreb manj. Pomemben dejavnik pri tem pa sta tudi moč in vpliv, ki ju imajo posamezni ključni udeleženci.

Za ameriški sistem je značilen tudi poudarjen finančni vidik. Na površino končno zavarovanih območij vpliva tudi to, kako se bodo zavarovana zemljišča pridobivala (z nakupom, prepustitvijo) in kolikšna finančna vsota bo namenjena tem nakupom.

Uveljavili so tudi sistem pristojbin, ki jih morajo plačati tisti nosilci posega, ki želijo graditi ali izvajati dejavnosti na zavarovanih območjih. Ponekod pa tudi že deluje sistem dražjih zemljišč na poselitvenih območjih, ki so v bližini zavarovanih območij, zaradi njihove privlačnosti in zanimivosti.

V Sloveniji se presoja planov in posegov na že določena območja Natura 2000 izvaja v postopku sprejemanja planskih aktov in kasneje v postopku pridobivanja soglasij pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja (kamor prištevamo tudi okoljevarstvena soglasja) in dovoljenj za posege, ki niso gradnja. V Sloveniji se za to presojo uporablja presoja sprejemljivosti (tako za plane kot za posege). Nabor in način sodelovanja ključnih udeležencev je v obeh primerih podoben. Organ, ki vodi postopek (CPVO ali PVO), odloča na podlagi dokumentacije (okoljskega poročila v postopku CPVO ter projekta in poročila o vplivih na okolje v postopku PVO), ki jo pripravijo izdelovalci okoljskih poročil in poročil o vplivih na okolje ter projektanti. ZRSVN v obeh postopkih sodeluje

90

s pripravo strokovnega mnenja, v katerem se opredeli do izsledkov presoje sprejemljivosti in do sprejemljivosti posega. Javnost pa v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja lahko svoje pripombe poda v času javne razgrnitve.

4.2.2 Primerjava rezultatov

Primerjava obojih postopkov v nalogi temelji na primerjavi analiz določenega števila postopkov, in to za oba primera. Nekateri podatki so primerljivi, pri drugih pa je razlika zaradi medsebojne različnosti obeh postopkov (presoja sprejemljivosti in HCP).

Analiza postopkov, za katere je bila izvedena presoja sprejemljivosti, obsega 51 postopkov, analiza primerov, za katere je bil izveden HCP, pa 10 primerov. Obe analizi obravnavata več tipov posegov, v obeh analizah se pojavljajo le avtoceste. Posegi v obeh analizah so različno veliki. Analiza HCP postopkov v večini primerov nanaša na večja območja, na katerih je načrtovanih več različnih posegov, analiza postopkov, za katere je treba izvesti presojo sprejemljivosti, pa v večji meri zajema primere, ko se presoja en poseg (manjši, spremljajoči posegi so v sklopu osnovnega posega). Slednje je rezultat tega, da se HCP uporablja predvsem v planskih postopkih. Presoja sprejemljivosti posegov v naravo pa se pojavlja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, v katerem se presoja poseg.

Za slovenski primer ni podan podatek o površini presojanega območja. Popisi živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov največkrat sovpadajo s površino posega, ali pa za določevanje popisa uporabijo območje koridorja npr. linijskega objekta ali pa celo območje daljinskega vpliva na območje Natura 2000. V večini primerov površine, na katerih so bile popisane rastlinske in živalske vrste ter habitatni tipi, niso predstavljene.

Včasih pa za popis rastlinskih in živalskih vrst uporabijo podatke iz literature, ki so običajno pripravljeni za širše območje in so bolj splošni. Pomanjkljivost ameriških podatkov je v tem, da ni podatkov o površini načrtovanega posega. Tako ni mogoče ugotoviti, za koliko se površina presojanega območja razlikuje od površine posega. Iz opisov ameriških primerov je mogoče ugotoviti, da študije posameznih rastlinskih in živalskih vrst trajajo tudi po več let. V Sloveniji je postopek hitrejši. Pri tem pa je

91

vseeno treba paziti, da se študije izdelajo vsaj v tistem obdobju leta, ko je za posamezno živalsko, rastlinsko vrsto ali habitatni tip to najbolj ugodno.

Iz analiz obeh postopkov bi bilo mogoče sklepati, kolikšen je delež varovanega območja, ki ga poseg ne zasede. Podatki se sicer za slovenske primere vežejo na površino posega na varovanem območju, pri ameriških primerih pa je podatek drugačen.

Veže se na površino ohranjenega habitata, ki se zavaruje in na katerega se ne posega.

Delež posega na varovano območje je pri slovenskih primerih manjši. Slika pa ni čisto primerljiva, ker gre pri ameriških primerih za planske postopke, ki običajno obravnavajo več posegov hkrati, slovenski primeri pa se osredotočajo na posamezen poseg.

Obe analizi predstavljata tudi glavne ugotovitve in probleme. Analiza ameriških primerov navaja razloge za ogroženost habitata v obstoječem stanju, osnovne značilnosti in potek postopka, študije, ki so bile potrebne za pripravo HCP, kritike. Za slovenske primere so podani podatki o glavnih ugotovitvah postopka, problemi in ocene vplivov. Pri obeh analizah zasledimo tako primere, v katerih se varuje ena vrsta, kot tiste, pri katerih se varuje več vrst.

Analizi predstavljata alternative izvedbe posega, ki so bile proučene. Med slovenskimi primeri je postopkov, za katere so proučili različne alternative, več kot med ameriškimi.

Je pa treba opozoriti na pomen proučevanja alternativ. Vrednotenje posameznih alternativ je pot, da se najde tista rešitev, ki je za okolje najbolj sprejemljiva. Niso pa pomembne samo lokacijske alternative, ampak tudi alternative izvedbe posega. Glede na rezultate analiz slovenskih in ameriških primerov moramo opozoriti, da bi v primeru obeh pristopov k varstvu ogroženih vrst morali alternativam posvečati večjo pozornost.

V slovenskih PVO postopkih se predstavitev alternativ pogosto zdi kot opravičevanje izbranega posega. Namen presoje pa je, da šele ta postopek predstavi najugodnejšo med alternativami. Alternative naj se ne bi oblikovale le v poročilih o vplivih na okolje s strani nosilcev posega in pripravljavcev poročil o vplivih na okolje. Alternative bi lahko podala tudi zainteresirana javnost, pripravljavci strokovnih mnenj in organ, ki odloča.

92

Oba sistema sicer vključujeta mnenje zainteresirane javnosti. Vendar je vključevanje različnih ključnih udeležencev v celoten postopek bolj očitno pri ameriškem sistemu.

Tako okoljevarstveniki, predstavniki državnih organov, nosilci posega, lastniki zemljišč sodelujejo v celotnem postopku, rešitve pa se oblikujejo z dogovori. Iz opisa ameriških primerov pa lahko ugotovimo, da je končna odločitev pri enem primeru bližje eni skupini (npr. okoljevarstvenikom), v drugem primeru pa drugi skupini (npr. nosilcem razvoja). Temu ustrezne so tudi kritike. V Sloveniji se javnost v postopke presoje sprejemljivosti vključuje v času javne razgrnitve, kar je precej krajši del celotnega postopka kot v Ameriki.

Razlike so pri izdanih dovoljenjih. Med slovenskimi primeri je bilo okoljevarstveno soglasje izdano v vseh primerih. Pri ameriških primerih je stanje drugačno. Dovoljenje je bilo izdano za dva primera, pri enem primeru prvotni plan ni bil nikoli sprejet, zato je v presoji nova različica, drugi primeri pa so bili v času objave podatkov še v postopku.

V zadnjem stolpcu analize so pri ameriških primerih navedeni instrumenti varstva/strategije. Uporabili so različne poti: zavarovanje delov habitata, največkrat kot rezervat, obnova habitata, omejitve obsega posega, nakup zemljišč, omilitveni ukrepi, raziskovalni programi, monitoring, coniranje, zagotavljanje koridorjev živalim, sanacija prizadetih površin, upravljanje z vrstami, nadzor rabe tal.

Pri slovenskih posegih pa so navedeni omilitveni ukrepi. Ker so meje varovanih območij že določene, podatkov o načinu pridobivanja zemljišč in oblikovanju rezervatov ni, za razliko od ameriških primerov. Največ ukrepov, navedenih v prostorskih aktih in okoljskih poročilih, se nanaša na časovno omejitev posega ali dejavnosti, lokacijsko omejitev izvajanja posega, sanacijo, prepoved ali omejitev nekaterih posegov in dejavnosti ter zagotavljanje koridorjev za živali. Izvedba nadomestnega habitata je bila predpisana v 4 primerih. Med omilitvenimi ukrepi PVO postopka pa največkrat zabeležimo: omejitev poseka vegetacije, ohranjanje avtohtone vegetacije, sanacijo, časovno omejitev posega ali dejavnosti, prepoved ali omejitev nekaterih posegov in dejavnosti, ravnanje z odpadki, lokacijsko omejitev izvajanja posega, omejitev emisij v vode in tehnične omejitve glede izvedbe posega^.

93