Omenjeno je že bilo, da se mladi po izstopu iz institucije srečujejo z različnimi težavami. Za mladostnike, ki že praktično vse življenje živijo v institucijah, je odpust velika življenjska sprememba, zato za ta korak potrebujejo veliko podpore. Temeljna pomanjkljivost institucij namreč je, da mladi v njih ne doživijo resničnih eksistenčnih izzivov, saj je za njih bolj ali manj poskrbljeno. Prav zato se zunaj institucije slabo znajdejo, saj znotraj zavodske situacije tudi ni lahko oceniti, kako bo mladostnik funkcioniral v realnem življenju (Mržek, Krajnčan, 2010).
In ravno zato Kojič (1995) navaja naslednje razloge za poodpustno spremljanje:
1. Omejene možnosti zaposlovanja, kar je tudi posledica podaljšane dobe izobraževanja (vključenost mladostnikov v srednješolske programe in načrtovanje nadaljnjega izobraževanja).
2. Večje število mladostnikov, pri katerih v procesu usposabljanja ni bilo možno skleniti minimalnega konsenza za skupno bivanje z ožjimi družinskimi člani (zaradi patologije družine, rejništva, nima nikogar od družinskih članov,…).
3. Mladostniki po odpustu iz institucije preverjajo na novo pridobljene vedenjske vzorce, ki se brez opore svojcev lahko konča s ponavljanjem vedenjskih vzorcev, ki so bili razlog za namestitev v institucijo.
4. Slabi ali nemogoči prostorski in finančni pogoji za nadaljevanje ali zaključek začetega izobraževanja, oddaljenost stalnega bivališča od kraja šolanja in druge objektivne ovire.
Bednikova (1987) izpostavlja problem mladostnika, ki po odhodu iz institucije nima možnosti povratka v družinsko okolje in je prisiljen začeti samostojno življenje. Predenj se postavljajo ogromne zahteve: zjutraj mora samostojno vstati; preživeti osem ur na delovnem mestu, ki je običajno še slabo finančno stimulirano; samostojno mora reševati vse konflikte s sodelavci in nadrejenimi; ko pride domov, mora poskrbeti za svojo prehrano, za red v svojem bivališču in
54 pri svojih osebnih stvareh; zadovoljivo mora preživeti svoj prosti čas in pravočasno leči k počitku. Dva mlada iz Švice opisujeta svojo situacijo po odpustitvi iz stanovanjske skupine:
»Težko je bilo. Bil sem čisto sam, prej nisem imel nobenih zunanjih stikov; vsem pa svetujem, naj si iščejo ljudi zunaj, drugače bodo nekoč popolnoma sami. Bil sem osamljen.
Pogrešal sem stanovanjsko skupino. Prve štiri mesece sem zelo težko preživljal. Sploh si nisem mogel predstavljati, da so te stvari po odhodu iz skupine lahko tako zapletene.« Drugi pravi: »Vržen sem bil v mrzlo vodo. Sprva sem živel sam v enosobnem stanovanju. To zame sploh ni bilo dobro. Kuhal sem si neredno in nezdravo, že kmalu sem si kupil televizor in videorekorder, čeprav se to pravzaprav ni zdelo dobro. Biti sam v stanovanju je čisto drugače, kot sem si predstavljal. Počutil sem se zapuščenega, nikogar ni bilo več, s katerim bi se lahko pogovarjal.« Te izjave jasno nakazujejo na to, da je pred odhodom iz stanovanjske skupine nujen tudi trening samostojnega bivanja (Khein, 1997).
Potrebo po poinstitucionalni pomoči mladim omenja tudi Skalar (2000), ko citira Shaybilchika, ki utemeljuje učinkovit sistem ukrepov za zmanjševanje mladoletniške kriminalitete. Ta omenja, da bi lahko zmanjšali kriminaliteto mladoletnikov tudi tako, da bi jim nudili intenzivno pomoč in jih nadzorovali potem, ko se vrnejo iz vzgojnega zavoda oziroma iz zapora.
Vse našteto nas le še bolj spodbuja k mnenju, da bi morali mlade, ki zaključijo bivanje v vzgojni instituciji, sistematično spremljati ter jih podpirati na poti k samostojnosti. Vzgojne institucije jih učijo konstruktivnejših in sprejemljivejših vzorcev vedenja, učijo jih drugačnega načina življenja, kot so ga bili navajeni, učijo jih odgovornosti in samostojnosti, ampak vse je omejeno na zavodski prostor. Zato ti mladi ne dobijo izkušnje popolne samostojnosti, ne znajo ravnati z denarjem, niso navajeni samostojnega jutranjega bujenja. Poleg tega nikoli niso sami, vedno je nekdo na razpolago za pogovor, nasvet, česar pa z izstopom iz institucije nimajo več. Ko začnejo samostojno življenje ali se vrnejo v družino, te podpore nimajo več, kar lahko pripelje do ponavljanja starih vzorcev vedenja.
Mržek in Krajnčan (2010) poudarjata, da morajo obstajati različne oblike poinstitucionalne obravnave/pomoči mladostnikom, pač glede na individualne potrebe, zato moramo razviti širok spekter ponudb pomoči. Ko postane nadaljnje bivanje mladostnika v stanovanjski skupini nepotrebno, ker je že dosegel zastavljene cilje, se mora premakniti na višjo raven. To bi lahko bila nekakšna vmesna stopnja med institucijo in domačim okoljem. Mladostnika bi namestili v nekakšno vmesno stanovanje, v katerem bi že bival samostojno, še vedno pa bi
55 imel dovolj psihološke, socialne kot tudi finančne podpore. Med tem časom bi iskal svoje stanovanje, kamor bi se preselil čez nekaj časa, kjer bi bil delež pomoči manjši. Tako bi se z mentorjem srečeval redkeje, se bolj opiral na druge ljudi v svojem okolju in sam prispeval čedalje večji delež denarja za svoje življenje.
Kljub temu, da mreža poinstitucionalne pomoči v Sloveniji zakonsko ni opredeljena, pa se vzgojitelji v vzgojnih ustanovah vedno bolj zavedajo pomena spremljanja mladih, zato se pojavlja vse več iniciativ za razširitev ponudb pomoči – od stanovanjskih skupin do postanovanjskih skupin. V nekaterih vzgojnih zavodih vzgojitelji spremljajo mladostnike še pol leta po odpustu iz ustanove. Vse te iniciative izhajajo iz potreb mladih, ki se kažejo v praksi ter iz spoznanj stroke, da je tako spremljanje nujno potrebno in logično nadaljevanje procesa pomoči.
Poleg tega pa se je potrebno zavedati, da so mladostniki, ko pridejo iz institucije, bolj ali manj odrasle osebe, čemur je potrebno tudi prilagoditi metode dela. Pri delu z njimi se moramo osredotočiti na princip opolnomočenja in jim s pomočjo svetovanja in informiranja pomagati na poti do samostojnosti. Uporabniki potrebujejo predvsem veliko informacij, da se lahko v prihodnosti znajdejo ter si uredijo življenje. Pomagati jim je potrebno in jih spodbujati v močnih točkah, da se bodo lahko uveljavili v družbi, si našli službo ter se predvsem izogibali takim dejanjem, ki so jih že spravila v težave. Enkraten obisk centra za socialno delo in denarna pomoč nista vedno dovolj, da lahko mladi ohranijo na novo naučene vzorce vedenja in se trudijo živeti po družbenih pravilih in pričakovanjih.
56