Programirani (načrtovani) stečaj

Ideja programiranega stečaja je bila v Sloveniji do uvedbe ZFPPIPP inkriminirana in opredeljena kot namerna povzročitev stečaja. Idejo o programiranem stečaju so družbeno okolje, mediji, sindikati in še kdo ocenili kot poskus uničevanja slovenskega gospodarstva v korist drugih držav (Ivanjko, 2013). Sicer pa je bilo reševanje zdravih jeder temeljni model reševanja evropskega, še zlasti nemškega gospodarstva v času evropske gospodarske krize v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja (Ivanjko 2014).

V starejši literaturi tako beremo, da se pojem programirani stečaj ne nanaša zgolj na primere, pri katerih je bilo vnaprej znano, da bo do stečaja prišlo in se je temu primerno sprejemalo tudi poslovne odločitve, ampak tudi v primerih, ko management in ostale odgovorne osebe niso pravočasno zaznali prihajajoče grožnje in niso pravočasno ukrepali ter z ustreznimi ukrepi preprečili ali vsaj minimizirali povzročene škode (Žnidaršič Kranjc 1993a, 170).

Prejšnji Kazenski zakonih je inkriminiral dve kaznivi dejanji, kaznivo dejanje lažnega stečaja in kaznivo dejanje povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem. Obe sta zdaj združeni v enotno definicijo lažni stečaj, ki po Kazenskem zakoniku (KZ-1, Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17) spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. S stečajno kriminaliteto se na splošno označujejo nezakonita ravnanja, ki povzročajo ali izrabljajo neplačevitost kot temeljni razlog prisilnega prenehanja podjetja (Jenul 2014). V tem okviru omogočajo tudi opravljanje ali prikrivanje drugačnih kriminalnih dejavnosti, ki so storjene pred začetkom stečajnih in izbrisnih postopkov po ZFPPIPP ali med njimi. Njihova skupna značilnost je, da vzbujajo sum namernega oškodovanja upnikov ali drugih oblik kaznivega gospodarjenja.

Pri lažnem stečaju gre pravzaprav za okoriščanje oziroma poskuse prenosa poslovnih izgub na gospodarsko in celotno družbeno okolje. Storilec ravna načrtno, v nasprotju z moralnimi in etičnimi kodeksi, ruši temeljna pravila kapitalističnega gospodarjenja o prevzemu lastnega tveganja z namenom izogniti se plačilu obveznosti in obdržati ali pridobiti premoženje na tuj račun. ZFPPIPP omogoča uporabo posebnih pravil za nehoteno in nekrivdno povzročeno stanje plačilne nesposobnosti, v primeru lažnega stečaja pa posamezne osebe namenoma, z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, vzpostavijo in vzdržujejo okoliščine, na katere ZFPPIPP veže nastop stečaja.

V izvedbe lažnih stečajev je pogosto vključenih več oseb, saj je v fazi izvedbe, ne glede na to, ali gre za navidezno prodajo, brezplačen odstop, lažne pogodbe, neresnične terjatve idr., sodelovanje takšnih sodelavcev in »pogodbenikov« nujno. Po Pravosodnem biltenu (Jenul 2014) povzemamo nekatere kazalnike oziroma nekaj značilnih položajev, ki nakazujejo na stečajno kaznivo dejanje:

 neobičajno gospodarsko poslovanje, ravnanja brez prave logike, opravljena z osebami zunaj kroga poslovnih partnerjev, s poznanimi ali povezanimi osebami, poslovanje brez razumne razlage in ustrezne podporne dokumentacije ter ustreznimi blagovnimi in denarnimi tokovi;

 spregled pravne osebnosti, kadar družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabijo za oškodovanje svojih ali družbenih upnikov na način, da s pravno osebo sklenejo določene pogodbe z namenom izogibanja plačila obveznosti;

 poslovanje z obvodom, ko se posli in premoženje prenesejo na tretje osebe, praviloma sorodnike, znance, prijatelje ipd.;

 veriženje podjetij, pri katerih ni osebne odgovornosti, zato se obveznosti iz gospodarjenja prenašajo na eno, premoženje pa na drugo podjetje istih lastnikov, z isto dejavnostjo in podobno firmo; po izčrpanju prvo podjetje z obveznostmi konča v stečaju (izbrisu), drugo pa materializira dobičke;

 poslovanje s slamnato upravo, kjer gre zgolj za navidezno upravljanje, za kar so običajno značilni mladost, neizkušenost in neznatnost premoženja slamnatega direktorja, družinska povezava, posredno lastništvo gospodarja poslov, ki je tudi prejemnik koristi, tveganost poslov, izigravanje upnikov, pridobivanje protipravne koristi, prenos aktive na drugo podjetje, obvodno poslovanje in povzročanje stečaja;

 nedovoljeni prevzem podjetja oziroma nedopustno prevzemanje podjetij z zadolžitvijo, pri čemer družbo najpogosteje kupuje njeno lastno poslovodstvo z načrtno oslabitvijo vrednosti, ki bo zagotovila nižjo prevzemno ceno, kar se najbolj grobo doseže z naklepnim stečajem in poznejšim nakupom družbe ali njenega premoženja kot dela stečajne mase.

Stečaj je lahko povezan tudi s pranjem denarja, saj se prav s prenosi, skrivanjem in navideznimi posli lahko pride do sredstev, ki se jim s »pranjem« prikrije izvor ter se na ta način izmaknejo izsleditvi in zakonitim posegom upnikov (Jenul 2014).

Bistveno pri opredeljevanju kaznivosti posameznega ravnanja v vezi s stečaji ali celo kaznivosti povzročitve stečaja je ravno dokazovanje zavedanja oziroma vedenja, da bo do stečaja prišlo. Velik izziv predstavlja težava ločevanja med visoko tveganimi, a še dopustnimi gospodarskimi odločitvami, in tistimi, ki že spadajo v cono kriminalnosti, saj se tu vedno upošteva tudi pravilo proste podjetniške presoje. Obveznosti članov uprave podjetja namreč niso obveznosti rezultata, temveč obveznosti skrbnega prizadevanja. Tudi če se poslovna odločitev naknadno izkaže kot napačna, to dejstvo samo po sebi ne pomeni kršitve njihove

Glede na razmere v svetu in čas, v katerem živimo, lahko pričakujemo trend porasta gospodarskega kriminala in znotraj te skupine skoraj gotovo tudi vedno več primerov suma namerne povzročitve stečaja. Nedvomno bi bilo treba v to področje vložiti več energije in resursov, predvsem na področju znanja na tem interdisciplinarnem področju (Čop 2018).

ZFPPIPP je leta 2013 prinesel zakonsko ureditev programiranega stečaja. Omenjeni model reševanja prezadolženih gospodarskih subjektov je pozitivno ocenil tudi Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je poudaril potrebo po uveljavitvi izčlenitve z ustanovitvijo nove družbe kot novega načina finančnega prestrukturiranja. Omenjeni institut je zdaj urejen v 221.o in 221.t členu ZFPPIPP (Ivanjko 2013).

Razlogi za izvedbo programiranega stečaja so ohranitev zdravih jeder prezadolženih podjetij, ustreznosti ureditve položaja upnikov in nadaljevanje podjetniškega poslovanja ter ohranjanja funkcionalne vloge podjetniškega premoženja. Programirani stečaj se sedaj izvaja v postopku prisilne poravnave ob uporabi nekaterih določb ZGD-1. V skladu z 221.o členom ZFPPIPP se po izvedbi izčlenitve in ustanovitve nove družbe, nad dolžnikom (družbo materjo) opravi stečajni postopek, kar je tudi bistvo programiranega stečaja (Ivanjko 2013).

Osnovna ideja programiranega stečaja izhaja iz dejstva, da se v stečaju upošteva le vrednost stvari (premoženja) ne pa tudi bistva podjetništva, kot sta znanje in organizacija. Če se ob programiranem stečaju ustanovi nova družba, ki od dolžnika prevzame oz. vzame v zakup le minimalno premoženje in nanj naveže vse nematerialne vrednosti dolžnika, ki v stečajni masi sicer nimajo vrednosti, se doseže nadaljevanje dejavnosti dolžnika tudi po opravljenem stečaju nad dolžnikom, z vsemi vrednostnimi sestavinami, ki imajo vrednost le ko so v funkciji podjetniškega življenja. Poleg tega se zagotovi tudi del delovnih mest, oplemeniti se vloženo stvarno premoženje z nematerialnim premoženjem v novoustanovljeni družbi, upniki z izločitvijo dela stvarnega premoženja iz stečajne mase niso oškodovani (kot je bilo mnenje včasih), ker namesto vloženega premoženja prejmejo delež v novoustanovljeni družbi ali pa si terjatve poplačujejo s prihodki od njenega poslovanja. Novoustanovljeni družbi se omogoči razvoj brez bremen iz preteklosti in končno gledano, se globalno v podjetništvu nič bistveno ne spremeni, razen običajno začasnega zmanjšanja obsega dejavnosti in spremembe v lastništvu (Ivanjko 2014).

Pri postopku reševanja zdravih jeder je bistveno, da predlagatelj (dolžnik ali upniki) že ob začetku prisilne poravnave predvidi izčlenitev zdravega jedra iz podjetja prezadolžene družbe ter sočasno stečaj družbe matere (dolžnika). Ta oblika prestrukturiranja mora biti predvidena že v Načrtu finančnega prestrukturiranja, ki se izvede z ustanovitvijo nove družbe in jasno opredeljeno, da se nad dolžnikom izvede stečaj (Ivanjko 2014).

Bistveno za to obliko prisilne poravnave ni poravnava upniških terjatev z zmanjšanjem in

praktično večina terjatev rešuje v okviru delitve stečajne mase družbe matere. Na novo družbo je dovoljeno prenesti samo tisto premoženje dolžnika kot prenosne družbe, ki je potrebno za opravljanje podjema nove družbe. Glede obveznosti pa je na novo družbo dovoljeno prenesti zgolj obveznosti, katerih predmet so terjatve zavarovane z ločitveno pravico na premoženju, ki se prenese nanjo (Ivanjko 2013).

V primeru prestrukturiranja z izčlenitvijo zdravega jedra v postopku prisilne poravnave, mora biti Načrtu finančnega prestrukturiranja v posebni prilogi priložen tudi Izčlenitveni načrt.

Omenjena priloga mora vsebovati (Ivanjko 2014):

 firmo in sedež dolžnika kot prenosne družbe,

 predlog aktov o ustanovitvi novih družb (praviloma d.o.o.),

 izjavo o prenosu delov premoženja dolžnika na nove družbe, pri čemer je dovoljeno prenesti le tisto premoženje dolžnika, ki je potrebno za opravljanje podjema nove družbe,

 prenos obveznosti na nove družbe, pri čemer se prenašajo le tiste pravice in obveznosti, ki so vezane na njeno premoženje,

 dan obračuna izčlenitve, ki mora biti določen bilančni presečni dan,

 opis in dodelitev delov premoženja in obveznosti, ki se prenesejo na posamezno novo družbo,

 določilo o dodelitvi tistih delov premoženja, ki jih sicer na podlagi delitvenega načrta ne bi bilo mogoče dodeliti nobeni od družb, ki je udeležena pri delitvi, ter

 zaključno poročilo dolžnika in otvoritvene bilance novih družb.

Načrt finančnega prestrukturiranja lahko določa, da se po izvedbi izčlenitve nad dolžnikom opravi postopek redne, prostovoljne likvidacije ali stečajni postopek. Postopka prisilne poravnave ni možno nadaljevati. V praksi običajno dolžnik preneha po postopku stečaja in ne po postopku likvidacije, saj bi v primeru likvidacije moralo premoženje dolžnika omogočiti poplačilo vseh upnikov, ki niso svoje ločitveno premoženje prenesli v novoustanovljene družbe (Ivanjko 2014).

Postopki reševanja zdravih jeder, v praksi opredeljeni z negativnim predznakom kot programiran stečaj, niso nikakor povezani z namerno povzročitvijo stečaja, kot se je to razumelo in razlagalo v preteklosti. Gre zgolj za vnaprejšnjo strokovno ugotovitev, da celotne družbe dolžnika ni mogoče rešiti brez stečaja in se s tem postopkom rešuje le del dolžnika ob jasnem spoznanju, da bo družba mati končala v stečaju (Ivanjko 2013).