Prvi jezik (J1) oz. materinščina

Pojem rojenega govorca se pojavlja ob pojmu prvega jezika (J1) (Medved, Udovič, 2011, str.

45), ki je materni jezik. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) materni jezik

opredeljuje kot jezik, ki se ga otrok nauči od matere oz. od svojega okolja. Na vse poznejše jezike, ki jih v življenju usvajamo, nas pripravlja prvi jezik (Ferbežar, 1999; str. 417–418).

Maternega jezika se otrok nauči spontano in na naraven način (Palčnik Krajcar, 2017, str. 216).

Učinkovito poučevanje in učenje maternega/prvega jezika v vrtcu, ki je temelj razvijanja otrokovega sporazumevanja, zajema tudi sodobne pristope pri kulturni in književni vzgoji, na podlagi katerih oblikujemo estetske in etične vrednote, spodbujamo sprejemanje bližnjih in daljnih svetov in drugačnosti (Medved Udovič, 2011, str. 44). Vzgojitelj naj bi spodbujal k sistematičnemu in načrtnemu razvijanju sporazumevalnih zmožnosti otrok ob razvijanju in ohranjanju maternega jezika (Bohte, 2011, str. 26).

8.2.1 Pravica tujcev do ohranjanja in razvoja materinščine v vrtcu

Proces usvajanja maternega jezika je prekinjen pri otrocih, ki se preselijo v drugo jezikovno okolje, zato je pri njih ohranjanje maternega jezika še toliko pomembnejše. Materni jezik postavlja pomembne temelje pri učenju tujih jezikov in ima ključno vlogo pri ohranjanju in razvoju izvorne identitete in kulture. Pri otroku tujcu moramo razvijati oboje, torej materni jezik in jezik okolja. Zavedati se je potrebno, da se jim ni treba odpovedati pravici do maternega jezika in je zamenjati z jezikom okolja v državi sprejema. Tujci se običajno naučijo jezika okolja države, v katero so se preselili, za kar je potrebno sistematično poskrbeti na državni ravni. Priseljenci si želijo ohraniti materni jezik in kulturo izvorne države ter to prenesti na potomce, obenem pa se želijo vključiti v državo sprejema, delovati kot aktivni državljani, se izobraževati in zaposliti (Vižintin, 2017, str. 285–286). Ohranjanje maternega jezika otrok tujcev je pomembno, saj izkušnje kažejo, da kadar imajo otroci temelje v maternem jeziku, se lažje učijo nov jezik (Vižintin, 2017, str. 217) ter da le in izključno z znanjem materinščine vsakdo dostopa do tujih jezikov (Holc, 2011, str. 49). A vendar M. A. Vižintin (2017, str. 90) tudi trdi, da ne obstaja prepričljiva raziskava, ki bi se nanašala na medsebojno odvisnost učenja drugega jezika, države priselitve in učenja prvega, maternega jezika ter na domnevne pozitivne ali negativne učinke dvojezičnega izobraževanja. Avtorica pojasnjuje, da je lažje učenje jezika pred puberteto in da za to obstajajo trdni dokazi, zato je pomembno zgodnje vključevanje otrok tujcev v vrtec. Tudi U. Palčnik Krajcar (2017, str. 215) se sprašuje o učinkovitosti zgodnjega učenja tujega jezika oz. morebitnega negativnega vpliva na otrokovo znanje maternega jezika kot vpliva tujega jezika.

V sodobnosti je pomembno zavedanje, da je za večino otrok v vrtcu slovenščina materni jezik – a ne za vse otroke. Ločuje se slovenščina kot drugi jezik/jezik okolja in slovenščina kot

materni/prvi jezik. Bolj podobnega jezika se hitreje naučimo. Pomembno pomoč pri posredovanju pomenov in zakonitosti vidimo v materinščini, saj že delujoči in obstoječi drugačen prvi jezik omogoča vpogled v znakovne sisteme novega jezika in njihovo funkcijo (Vižintin, 2017, str. 127).

Vzgojno-izobraževalni sistemi omogočajo učenje materinščine, v šoli pogosto v obliki izbirnega predmeta (Peček Čuk, Lesar, 2009, str. 186–187). V nekaterih vzgojno-izobraževalnih sistemih v šolskem prostoru otroka takoj integrirajo v okolje, usposobljeni strokovnjaki, pa jim pomagajo pri osvajanju jezika okolja. Nekateri jih najprej vključijo v poseben program za intenzivno učenje jezika okolja in šele potem vključijo v običajno šolsko okolje, kjer jim nudijo dodatno pomoč pri pouku. Lahko pa se jezika okolja učijo kot drugega jezika, kjer se način poučevanja prilagaja njihovim specifičnostim (Peček, 2004; Peček, Lesar 2006, str. 38–40, 79–95; European monitoring centre on racism and xenophobia, 2004). V vrtcu je znana predvsem praksa, da se otroka tujca integrira v oddelek.

8. 3 Drugi jezik (J2) oz. jezik okolja in tuji jezik (JT)

Drugi jezik (J2) je jezik okolja. Ima socializacijsko funkcijo in se ga človek nauči zaradi sporazumevalnih potreb. Drugi jezik je jezik javnega življenja v določeni državi, je uradni jezik in se ga posameznik nauči poleg prvega ali za njim (Medved, Udovič, 2011, str. 45).

Drugi jezik J2 se opredeljuje glede na prvi jezik J1. Predznanje prvega jezika ima pomembno vlogo pri učenju drugega jezika, tako v zvezi s splošnim razumevanjem sveta kot na strukturni ravni in v vseh sestavinah sporazumevalnih zmožnosti, zato je posebej poudarjen pomen materinščine, tj. J1 za učenje J2. Pogosto so prav strategije J1 strategije, s katerimi si otrok pomaga na začetnih stopnjah učenja J2. Čeprav ni nujno, da mu pomaga pri razumevanju, otrok za prepoznavanje referenc, instinktivno uporablja besedilne svetove (Ferbežar, 1999; str. 417–

418). Upoštevati je potrebno sporazumevalno zmožnost za razvijanje besedilnih svetov materinščine in njihovo preverjanje, da otroka ne odvračamo od ustvarjanja novih besedilnih svetov v materinščini (Medved, Udovič, 2011, str. 45).

Potrebno je spodbujati tuje govoreče otroke k razvijanju in ohranjanju kulture porekla in jezika.

Vzgojitelj mora spodbujati sočasno poznavanje prvin kulture življenjskega okolja in porekla ter razvijanje jezikovnih zmožnosti, tako da:

 pridobiva pristne in razpoložljive informacije iz države porekla,

 spodbuja starše otrok tujcev, da z otroki v maternem jeziku berejo, pojejo in govorijo (Motik, Veljić, 2006, str. 34).

Tuji jezik (JT) ima v določeni državi zares status jezika, je neprvi jezik in ni sredstvo sporazumevanja npr. slovenščina na tujih univerzah, kjer se posameznik jezika večinoma uči v šoli (Medved, Udovič, 2011, str. 45).

8.3.1 Procesiranje drugega ali /in tujega jezika

B. Baloh (2017, str. 199) navaja, da številne raziskave potrjujejo, da zgodnje usvajanje oz.

učenje drugega/tujega jezika pozitivno vpliva na otrokov osebnostni, spoznavni in govorni razvoj. Učenje drugega/tujega jezika ne moti tekočega govora v prvem jeziku in poznavanje enega jezika ne povzroča težav pri učenju drugega, temveč si pri usvajanju tujega jezika pomaga z jezikovnimi strukturami in besedami že osvojenega jezika. Besede in strukture, ki jih je otrok v svojem jeziku že usvojil, so mu v pomoč v procesu usvajanja drugega jezika (Palčnik Krajcar, 2017, str. 216).

Glede poučevanja drugih maternih jezikov otrok, ki ni slovenščina, je potrebna sistematizacija, potrebno je spoštovati pravico otrok na podlagi mednarodne pogodbe (Vižintin, 2017, str. 108), vendar je naša odgovornost za uresničevanje možnosti materne kulture in jezika (Bela knjiga, 2011, str. 138), zapisane v 10. členu Zakona o osnovni šoli (1996), čeprav Zakon o osnovni šoli (2011, str. 10. člen) omogoča sodelovanje z državami izvora otrok tujcev, kot pomoč pri usvajanje materne kulture in jezika otrok. I. Bohte (2011, str. 33) pravi, da je edina pot za napredek otrok tujcev konkretno, smiselno in razumljivo učenje jezika slovenščine kot drugega, njim tujega jezika.

A. Zorman (2011, str. 117) navaja, da smo soočeni s tremi glasovno osnovanimi težavami, kadar smo v stiku z govorjenim drugim ali/in tujim jezikom:

 določeni glasovi zvenijo enako, ker prvi jezik ne pozna tega kontrasta, čeprav imajo v drugem ali/in tujem jeziku različno fonološko vrednost.

 Druga fonološka težava v procesiranju drugega ali/in tujega jezika je zaradi izoblikovanosti govorne cevi, kjer je otežena tudi motorika izgovorjave določenih glasov.

 Besede slišimo kot tok med seboj spojenih in prehitro izgovorjenih besed, težava je vezana na sposobnost členjenja vezane govorice na glasove in besede.

Najprej je v ospredju razvijanje slušnih spretnosti pri usvajanju drugega ali/in tujega jezika. V tem obdobju razvijajo otroci občutljivost za intonacijo in melodijo drugega/tujega jezika, skušajo razbrati njihov pomen in se urijo v izgovorjavi besed in besednih sklopov ter v slušni zaznavi. S poznavanjem glasovnega sistema materinščine in ostalih jezikov, s katerimi je

posameznik v stiku ali se jih je učil, se dopolnjuje spoznavanje glasovnega sistema drugega ali/in tujega jezika (Zorman, 2011, str. 119).