PUNCTUM V FOTOGRAFIJAH ČISTE GROZE (ABU GRAIB)

Nobenega dvoma ni o šokantnosti pričujoče fotografije, ene izmed mnogih podobnih, ki so nastale v iraškem zaporu Abu Graib, ko so nad njim dobili nadzor Američani. Tega in prizore podobne temu, so z osebnimi foto kamerami posneli pripadniki ameriške vojske, ki so želeli svojo navidezno dominanco nad zaporniki, shraniti na spominske kartice svojih aparatov. Na njihovo presenečenje, so prizori shranjeni v kolektivnem spominu večine svetovnega prebivalstva.

Zaradi grozljive, absurdne, a povsem dokumentarne narave slike pred nami, bi na prvi pogled rekli, da fotografija vsebuje tako elemente studiuma kot punktuma. Studiuma zato, ker je le ta zlasti značilen za reportažno fotografijo, torej za golo prikazovanje in beleženje dogodkov, kar je bil vsekakor namen fotografa, ki je pritiskal na sprožilec. Po drugi strani pa je za studium način opazovanja, značilno ogledovanje slike z distanco, oziroma bolje rečeno z malomarnim zanimanjem. Bolnost, ki veje iz posnetka nas zagrabi in nas ne spusti.

Brezbrižno ogledovanje ni mogoče. Vendar – ali sama fotografija izstopa med stotinami drugih, posnetih v Abu Graibu? Ali opazovanja te fotografije ne spremlja nekakšna otopelost, če smo pred njo videli že dvesto podobnih? Ali potem taka fotografija lahko vsebuje »puščico, ki nas prebode«?

Slika 61a: Abu Graib, 2003

~ 66 ~

Na sliki vidimo mlado, kratkolaso vojakinjo, oblečeno v spodnji del puščavske uniforme in ustrezno majico s kratkimi rokavi, ter obuto v vojaške škornje. V rokah drži vrvico, na konec katere je kot pes privezan popolnoma gol moški. Izraz na njegovem obrazu izdaja močno fizično in psihično trpljenje. Obrazno mimiko njegove »sprehajalke« je zaradi slabe kvalitete fotografije težje razbrati, vendar lahko iz njene telesne drže razberemo določen odpor, ali pa vsaj brezbrižnost do dogodka, katerega del je ona sama. V ozadju vidimo zanemarjen hodnik z več vrati, tako na desni, kot na levi strani (Slika 61a).

Čeprav gre za barvno fotografijo, barva na sliki nima posebne vloge. Prevladujejo predvsem nenasičeni barvni odtenki, zlasti v zemeljskih tonih. Tako na posnetku najdemo barvno harmonijo na osnovi sorodnosti in sicer harmonijo manj nasičenih barv (Slika 61b).

Nenaravna barva in zrnatost slike, ki sta plod tehnično zelo slabe digitalne fotografije, delujeta neestetsko ter poudarjata banalnost nasilja.

Slika 61b: barvni odtenki, ki se pojavijo na sliki 61a

Barve so terciarne, niso izrazito tople, niti hladne. Če fotografiji odvzamemo vso barvo (Slika 61c) ali pa barve nasičimo do skrajnosti (Slika 61d), to ne zmanjša njene pripovednosti, prav tako se bistveno ne spremeni učinek fotografije. Posnetek v črno-beli tehniki iz likovno-tehničnega stališča morda deluje celo bolje, saj svetlo-temni kontrast pride bolj do izraza.

Slika 61c: črno-bela različica slike 61a Slika 61d: maksimalna nasičenost barv iz slike 61a

~ 67 ~

Slednji je viden kot kontrast med figurama in ozadjem, v manjši količini pa ga najdemo tudi na ozadju samem. Opazen je zlasti kot nasprotje med svetlostjo stene in temo, ki sili izza priprtih vrat.

Na fotografiji je prisoten kontrast med vertikalo in horizontalo (Slika 61e). Mlada uslužbenka ameriške vojske tako predstavlja dominantno navpičnico, v ozadju pa najdemo še dodatne navpičnice. Ležeči zapornik pa je v nasprotju s tem v horizontalni legi. Edina druga vodoravnica na posnetku je spodnji rob hodnika. Tako kot v prizoru vojakinja dominira nad zapornikom, tako iz likovnega vidika vertikala prevladuje nad horizontalo.

Vrata na hodniku z navpično smerjo ustvarjajo podporo glavni vertikali. Njihova orientiranost ni nujno vedno vertikalna, ampak rahlo diagonalna. Isto velja za »vodoravno«

linijo na koncu hodnika. Odstopanja, pa čeprav le za stopinjo ali dve, lahko rušijo ravnovesje likovne kompozicije (Slika 61f). Če bi želeli vertikale, ki se pojavljajo na levi strani fotografije, poravnati s pravim kotom 90 stopinj, bi morali celotno sliko zavrteti za natanko 3 stopinje v desno (Slika 61g). S tem bi poravnali tudi horizontalo na koncu hodnika. Pri tem iz ravnotežja padeta vertikali na desni strani fotografije.

Slika 61e: kontrast med horizontalo in vertikalo iz slike 61a

~ 68 ~

Slika 61f: odstopanje vertikal in horizontal iz slike 61a

Slika 61g: obrezana in za tri stopinje zavrtena slika 61f

Poleg očitne vertikalne in horizontalne smeri, na sliki najdemo tudi poševnico, ki jo predstavlja vrvica. Le ta povezuje oba subjekta na sliki v nekakšno dvojno trikotno kompozicijo (Slika 61h) in poudarja ujetost obeh v tem neprijetnem prizoru.

~ 69 ~

Slika 61h: prikaz trikotne kompozicije na sliki 61a

Prizor je posnet iz rahle ptičje perspektive, zato je horizont postavljen dokaj visoko, natanko nad glavo ženske (Slika 61i). Ptičja perspektiva zmanjšuje dominacijo ženske in nam odkriva možnost, da obstaja nekdo, ki je še »večji« in dominira nad njo.

Slika 61i: prikaz horizonta na sliki 61a

Pomembno vlogo pri fotografiji ima tudi razporeditev likovne teže. Postava vojakinje na levi strani, zaradi velikosti in navpične lege, dominira nad postavo vertikalno ležečega moškega.

Če temu dodamo še zamaknjenost fotografije na levo in smer prihoda moškega na sliko iz desne proti levi, vidimo, da celotna kompozicija »drsi« proti levemu robu. Neenakomerna razporeditev likovne teže je še bolj očitna, če sliko prezrcalimo (Slika 61j).

~ 70 ~

Slika 61j: prezrcaljena različica slike 61a

Na začetku poglavja je bila postavljena trditev, da k pojavu punctuma na fotografiji pripomorejo tudi pravilno razporejeni likovni elementi, oziroma dobra likovna zgradba posnetka. Skozi kratko likovno analizo smo ugotovili, da kompozicija fotografije ni uravnotežena, fotografija bi delovala bolje v črno-beli tehniki, pojavljajo pa se še druga likovna neskladja.

Fotografija iz Abu Graiba, kljub šokantnosti in izprijenosti, ne more vsebovati punctuma zaradi različnih razlogov. Prvi je pravkar omenjeni likovni vidik. Drugi je pomanjkanje naključja, ki je bistvo punctuma. Nobenega dvoma ni, da sta subjekta na fotografiji načrtno, čeprav ne nujno po lastni izbiri. In tudi če zanemarimo oba omenjena razloga, ostane sama narava prizora na posnetku. In tako kot ima banalno zlo ničelno estetsko vrednost (Hočevar, 2010), ima tudi ničelne pogoje za nastanek punctuma.

7.2.4. PUNCTUM V FOTOGRAFIJI HENRI CARTIER-BRESSONA – portret kot