Pred letom 1994, ko je jezero onesnaževala pepelna transportna voda, so bili edini organizmi, ki so naseljevali jezero, redke modrozelene alge. Šele po 1004, ko so prekinili onesnaževanje, se je v jezero ponovno vrnilo življenje. V epilimnijski plasti jezera so bili po 1994 pogosto najdeni planktonski organizmi in celo ribe; sprva samo ob pritokih, kasneje pa tudi po pobrežju. Kljub temu, da je bil hipolimnij tudi v letu 1996 nasičen s hidroksidi, so v jezeru ribe živele vse leto. V jezeru najdemo vrste: krap, klen, rdečerepka, rdečeoka, zelenika, ostriž, postrv, ščuka, ploščič, som in druge vrste (Šterbenk, 1999).
Rastlinski organizmi, ki so se pojavljali po prenehanju elektrarniškega onesnaževanja, so bili najpogosteje kremenaste alge (Cyanophyta). Pojavljale so se tudi alge iz skupine Dinophyta in Chrysophyta. Najpogostejši živalski mikroorganizmi (zooplankton) pa so bili kotačnik (Rotatoria) , kopepodni rakci (Copepoda) in vodne bolhe (Phyllopoda). Po letu 1997 se je kakovost vode še dodatno izboljšala, saj se je alkalnost znižala tudi v nižjih plasteh jezera. V letu 1997 pa so se poleg živalskega in rastlinskega planktona razširili tudi obrežni makrofiti, katerrih sestoji so poleg trstičja tvorili t.i. podvodne gozdove. Kopanje v vseh jezerih je na lastno odgovornost (Šterbenk, 1999).
Družmirsko jezero je med vsemi najmanjše in tudi najmlajše. Samo ime izhaja iz lokacije, saj je bilo na tem območju naselje Družmirje, preden ga je voda zalila. Jezero je začelo nastajati leta 1975, konec devetdesetih pa meri že skoraj 50 ha in ima 10,7 milijonov m3 vode. Globoko je 69,2 m in je tako najgloblje šaleško jezero. Jezero zaradi intenzivnega izkopavanja še zdaleč ni doseglo svoje končne oblike in velikosti, po predvidevanjih naj bi let 2020 merilo že 170 ha, piše Šterbenk (1999).
Sedimentacijski pokrov Šaleške doline, kamor spada območje RLV, v veliki meri sestavljajo pliokvartarni sistemi vodonosnikov z medzrnsko poroznostjo polprepustni sloji in neprepustni sloji, ki jih najdemo zlasti v njenem centralnem delu, ki se geološko imenuje velenjska udorina. Celotno skladovnico pliokvartarnih plasti deli premogov sloj na krovnino in talnino. Po vertikali se ločita dva sistema vodonosnikov, ki se razlikujeta po vplivu odvodnjavanja v premogovnik na padec nivoja podzemnih voda in po hidrogeokemiji. Zgornji sistem so delovno imenovali kvartarni, kjer njegova spodnja meja praktično sovpada s privzeto mejo kvartar – pliocen. Prav tako ta sistem ne kaže izrazitih vplivov odvodnjavanja na nivoje podzemnih voda. Spodnji sistem vodonosnikov imenujejo delovno pliocenski. Ta kaže znatne vplive odvodnjavanja na nivoje podzemnih voda, je navedeno v Območnem razvojnem programu SAŠA regije (2006).
Na podlagi rezultatov meritev je razvidno, da na hidrološko stanje podtalnice vplivajo predvsem količina padavin v posameznem letnem obdobju in posledično nivoji vode v Velenjskem in Družmirskem jezeru ter v sami reki Paki. V sušnih mesecih, ko so nivoji podtalnice nizki, se voda iz jezer pretaka v prepustne peščene plasti in obratno. Na ta način nivoji podzemne vode delno reagirajo na spremembo nivojev jezer, saj ob nihanju jezerske gladine prihaja do sprememb piezometričnih nivojev. Ob toku reke Pake je talna voda vezana le na ožji pas ob reki in njenih pritokih. Na obravnavanem območju ni večjih nihanj podtalne vode. Največja nihanja so vidna v sušnih obdobjih (od 0,5 m do 0,6 m). V splošnem se podtalnica pretaka v smeri od vzhoda proti zahodu, v smeri proti reki Paki, je še zapisal Šterbenk (1999).
Podtalnica v obravnavanem območju ni vir pitne vode za prebivalce občin Šoštanj in Velenje. V letih 2001, 2002, 2003 je ERICo Velenje izvajal na območju Šaleške doline v okviru rednih letnih monitoringov na štirih lokacijah redne letne meritve vsebnosti težkih kovin v podtalnici. Na osnovi raziskav, ki so slonele na primerjavi težkih kovin v industrijskem okolju ter na statistični analizi, je bilo ugotovljeno, da podtalnica v Šaleški dolini na splošno ni onesnažena s težkimi kovinami (Dodatek k poročilu … 2009).
Jezera v Šaleški dolini so v slovenskem merilu ena redkih, katerih pojezerje ima dobro urejen kanalizacijski sistem. V delu pojezerja Škalskega jezera (Škale, Hrastovec) so že leta 1993 zgradili kanalizacijo, leta 2001 je pričela obratovati kanalizacija v porečju Sopote, leta 2003 pa v pojezerju Družmirskega jezera (Gaberke). Večino komunalnih odpadnih voda zberejo in jih mimo jezer speljejo na Centralno čistilno napravo za vode v Šoštanju (Dodatek k poročilu … 2009).
4.2 RABA PROSTORA
Raba tal odraža najširše človekovo delovanje v krajini in je bolj ali manj prilagojena naravnim in družbenim razmeram (relief, podnebje, voda, prsti, prebivalstvo, gospodarstvo in drugo). Ker je kmetijstvo med vsemi gospodarskimi panogami najbolj neposredno odvisno od naravnih razmer, je ta povezava še toliko pomembnejša.
Podatki za DEXi: v povezavi z vodnimi površinam razlike med lokacijo A in lokacijo B ni. Nasad pa bi, zaradi zahtevnejše ureditve na lokaciji B zaradi odlagališča sadre bil primernejši na lokaciji A.
Podatki za DEXi: lokacija A je primernejša za ureditev nasada, saj bi bila nova raba tukaj bolj skladna s sosednjimi kot na lokaciji B. Nasad se uredi tako, da povezuje sosednje rabe/trenutne dejavnosti na tem območju.
4.2.1 Kmetijstvo
Razširjenost in prostorsko strukturo kmetijskih zemljišč na obravnavanem območju pogojujejo talne razmere in rudarjenje. Ker tla niso najbolj rodovitna (sprana, zakisana, tla s slabimi fizikalnimi lastnostmi), so manj primerna za kmetijstvo. Zato je območje še vedno precej gozdnato. Za ohranitev okolja je pomembno, da ohranjamo kakovost podtalnice in jezera. Nevarnost kmetijstva na pojezerjih, da bi se nevarne snovi, ki bi se izpirale v jezero, kopičile na dnu, za razliko od rek, kjer porečja manj vplivajo na kakovost, saj škodljive snovi odnašajo s sabo.
Kmetijske površine zasedajo najbolj ravne predele. Kmetijstvo je na pojezerju glavna panoga, to pa se v glavnem usmerja v mlečno živinorejo. Zaradi te dejavnosti kmetje travnike gnojijo z gnojnico in gnojevko, ki škodljivo vpliva na jezera in potoke. Delež obdelovalnih površin se zmanjšuje. Kmetijska tla merijo v pojezerskih tleh 1350 ha oz. 30
% vse površine, piše Šterbenk (1999).
Vsaka intenzivna kmetijska raba zemljišč v bližini vodnih virov lahko na jezero vpliva negativno, saj se gnojenje in pesticidi spirajo v zemljo in pritekajo v jezero. Kmetijstvo pojezerij bi bilo potrebno usmerjati v trajnostni razvoj in k sonaravni rabi tal.
Podatki za DEXi: lokacija B je primernejša za ureditev nasada, saj je na tem območju zemljišče v zaraščanju, ki bi bilo tako bolje izkoriščeno, na lokaciji A pa je delno travnik, ki je že v uporabi.