Raziskave na področju dostopnosti grajenega okolja

T. Filipčič in Jurak (2014) sta raziskovala dostopnost šol in šolskih športnih dvoran na vzorcu 94 osnovnih in 13 srednjih šol iz petih slovenskih regij.

Raziskava je pokazala, da kar 53% šol, ki so bile vključene v vzorec, nima ustreznega dostopa v šolo in 55% šol nima ustreznega dostopa v šolsko športno dvorano. Prav tako polovica šol nima ustreznega dostopa do zunanjih igrišč. Tudi sanitarije so se izkazale v 60% kot neustrezno dostopne učencem z gibalno oviranostjo. V splošnem so največjo oviro glede dostopnosti predstavljale stopnice, sledijo preozka ali vrtljiva vrata in preozki hodniki.

32

M. Berčan (2009) je v raziskavi svojega diplomskega dela med drugim ugotavljala tudi grajene ovire zunanjih in notranjih javnih prostorov za starejše osebe. V raziskavi je sodelovalo 80 oseb, starih od 65 do 80 let. Pripomočke za gibanje je uporabljalo 18 oseb, od tega je 15 oseb uporabljalo palico in 3 osebe hoduljo. Rezultati raziskave so pokazali, da starejšim osebam najpogostejše grajene ovire v zunanjem okolju predstavljajo cestni robniki, sledijo parkirišča, strmine oziroma razlike v nivojih strmin ter podhodi in nadhodi. Med najpogostejšimi ovirami, ki otežujejo gibanje v notranjem okolju, pa so navedle stopnice, pragove, preozka vrata in preozke hodnike. Na vprašanje, katere prilagoditve notranjega okolja bi starejše osebe najbolj potrebovale, so navedle odstranitev stopnic, namestitev držal na obeh straneh stopnic in montažo dvigal. Iz rezultatov raziskave lahko torej vidimo, da so potrebe starejših oseb zelo podobne potrebam oseb z gibalno oviranostjo. Kljub temu, da bi lahko le manjši delež sodelujočih oseb v tej raziskavi opredelili kot osebe z lažjo gibalno oviranostjo (18 oseb, ki uporablja palico oziroma hoduljo), je za staranje značilno postopno pešanje gibalnih sposobnosti, zaradi česar so starostniki prav tako populacija, ki potrebuje prilagojeno grajeno okolje brez arhitektonskih ovir.

T. Tomič, Vrenko in Kletečki (2007) so v okviru raziskovalne naloge preverjali dostopnost javnih zgradb, prehodnost prometnic in uporabnost nekaterih javnih naprav (kot so bankomati, javni telefoni,…) za invalidne osebe v mestnem jedru Celja. Izmed 124 prehodov preko prometnic (križišča, prehodi za pešce,…) so ugotovili, da jih je okoli 10% delno neustreznih za osebe z gibalno oviranostjo, medtem ko povsem neustreznih ni bilo. Izmed 256 pregledanih javnih objektov se je izkazalo, da je še vedno nedostopnih ali delno dostopnih 58%. Največkrat so bili objekti nedostopni zaradi previsokih pragov in stopnic ter krožnih ali preozkih vrat. Prav tako so bila pogosto v notranjosti objektov tla spolzka, notranji hodniki preozki, prehodi med nadstropji so bili možni le preko stopnic, gumbi za dvigala nedosegljivi osebi na invalidskem vozičku, okenca za stranke previsoka in podobno. Glede drugih javnih naprav se je izkazalo, da so problematični zlasti bankomati, saj je večina le-teh nameščenih previsoko za osebe na invalidskem vozičku. Kljub temu je spodbujajoče dejstvo, da je primerjava pridobljenih podatkov s podatki podobne raziskave iz leta 1999

33

(Sadar, Selimovič in Thaler, 1999) pokazala, da se je stanje le nekoliko izboljšalo. Bistveno se je izboljšala prehodnost prometnic, in sicer iz 33% delno neustreznih prehodov v letu 1999 na 10% v letu 2007. Prav tako se je nekoliko izboljšala dostopnost javnih objektov, in sicer iz 62% nedostopnih stavb v letu 1999, na 58% v letu 2007.

Urbanistični inštitut Republike Slovenije je v času od leta 2008 do 2011 izvedel raziskovalni projekt z naslovom »Ukrepi za uresničevanje pravic invalidov do dostopa brez ovir: inventarizacija obstoječih ovir v grajenem okolju in v objektih v javni rabi po Sloveniji«. V okviru projekta so v sodelovanju z Društvom študentov invalidov Slovenije izvedli terensko analizo dostopnosti izbranih javnih objektov po slovenskih regijskih središčih. Dostopnost izbranih objektov so ocenjevali s pomočjo popisnega lista, ki so ga v ta namen oblikovali na podlagi zakonov in pravilnikov. Pri ocenjevanju dostopnosti so analizirali ovire, s katerimi se srečujejo osebe z gibalno oviranostjo, slepoto in slabovidnostjo ter gluhoto in naglušnostjo. V analizo so vključili 12 slovenskih regijskih središč (Ljubljana, Brežice, Celje, Koper, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Nova Gorica, Postojna, Slovenj Gradec in Trbovlje) ter v njih izbrali po dva objekta v javni rabi – enega s področja javne uprave (upravna enota) in drugega z naključno izbranega področja (gostinstvo in turizem, izobraževanje, kultura, promet, storitvene dejavnosti, šport in zdravstvo) (Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 2009).

Rezultati terenske analize so pokazali, da se zakoni in predpisi, ki se nanašajo na odstranitev obstoječih ovir in preprečitev nastajanja novih ovir, v praksi nezadovoljivo izvajajo. Večina pregledanih objektov je sicer imela v neposredni bližini vhoda urejena in označena invalidska parkirna mesta, vendar je le-teh bilo pogosto premalo, velikokrat pa so bila tudi zasedena z avtomobili, ki do njih niso upravičeni. Dostopne poti do objektov so bile večinoma dovolj široke in primerno utrjene, vendar so jih pogosto ovirali nekateri detajli, kot so npr.

preširoke rešetke za odtok padavinskih voda. Kot največja ovira pri vstopanju v objekt so se izkazale stopnice, ob katerih so bile le redko zagotovljene klančine ali dvižne ploščadi. Večina objektov je imela zagotovljen prilagojen dostop skozi stranski vhod, urejen s klančino oziroma v dveh primerih z dvižno ploščadjo.

34 površino tal (nedrsečo). V večini primerov pa so bili informacijski pulti previsoki za osebe na vozičku. Sanitarni prostori za invalide so bili velikokrat formalno zagotovljeni, a praktično neuporabni, saj so bili v rabi kot začasna odlagališča.

Starejši objekti pa pogosto prilagojenih sanitarij sploh niso imeli. Od navpičnih komunikacij je bilo največ stopnic in dvigal, redkejše so bile notranje klančine.

Dvigala so bila večinoma ustrezno dimenzionirana, problematičen pa je bil čas zapiranja vrat, če so bili senzorji nameščeni previsoko (niso zaznali osebe na vozičku). V prostorih za poslovanje s strankami so bile višine pultov večinoma ustrezne (Sendi, idr., 2012).

Poleg terenske analize so bile izvedene tudi ankete z 10 invalidskimi organizacijami in 181 invalidi, izmed katerih je bilo 82 oseb z gibalno oviranostjo. V anketah so anketirance spraševali o ovirah grajenega okolja in komunikacijskih ovirah, s katerimi se srečujejo na območju Slovenije. Rezultati anket, ki se nanašajo na dostopnost grajenega okolja, so pokazali, da 30%

anketirancev na področju javnega potniškega prometa srečuje veliko ali zelo veliko grajenih ovir, medtem ko 39% meni, da na tem področju ni ovir. Največ grajenih ovir se po njihovem mnenju nahaja v medkrajevnem potniškem prometu, najmanj pa pri prevozih s taksiji. Kot najpogostejše ovire v potniškem prometu so anketiranci navedli stopnice, neprilagojenost samih prevoznih sredstev (neustrezni sedeži, neprilagojen prostor za invalide, ni držal, ročajev,…), neprilagojena infrastruktura (»luknjaste« ceste in podhodi, nedostopnost kioskov za nakup kart, spolzka tla,…) in podobno. Na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja 44% anketirancev ne občuti grajenih ovir ali pa občuti le nekaj ovir, 33% pa jih na tem področju občuti veliko ali zelo veliko ovir. Največ anketirancev se srečuje z ovirami v srednjih šolah in na fakultetah, najmanj pa jih zaznavajo v vrtcih. Kot problem v grajenem okolju zopet največkrat navajajo stopnice oziroma pomanjkanje ustreznih klančin in

35

dvigal, neprimerne prostore in pohištvo (zlasti neprilagojene sanitarije) ter okolico zgradb (premalo prilagojenih parkirnih mest, visoki robniki in pločniki, neurejene poti ipd.). Na področju izvajanja storitev zdravstvenega in socialnega varstva (bolnišnice, zdravstveni domovi, ambulante, centri za socialno delo, domovi starejših občanov in varne hiše) največji delež anketirancev (66%) navaja, da ne občuti nobenih oziroma le nekaj grajenih ovir, 18% pa se na tem področju srečuje z veliko ali zelo veliko ovirami. Kot najpogostejše grajene ovire podobno kot prej navajajo stopnice, pomanjkanje klančin in dvigal, neustrezno prilagojene sanitarije, neustrezni vhodi in izhodi iz stavb in prostorov, neprilagojeno diagnostično opremo (npr. neprimeren stol pri zobozdravniku), pomanjkanje parkirišč za invalide in podobno. Na področju storitev državne uprave (občine, upravne enote, sodišča,...) so odgovori anketirancev bili zelo deljeni. Največ anketirancev meni, da pri dostopu do storitev državne uprave ne občuti nobenih ovir ali pa jih občuti le nekaj (45,6%), a podoben delež anketirancev (40,7%) navaja, da na tem področju občuti veliko ali zelo veliko ovir. Najmanj prilagojena so po mnenju anketirancev sodišča in davčni uradi, pri čemer so navedli enake ovire kot na prejšnjih področjih (stopnice, odsotnost dvigal in klančin, neustrezni vstopi in izstopi v objekte, pomanjkanje prilagojenih parkirišč, pločniki, previsoki robniki in podobno). Na področju kulture oziroma ponudbe kulturnih ustanov (gledališča, muzeji, galerije, knjižnice, kinematografi,…) približno 47% anketirancev meni, da ne občuti nobenih ali le nekaj ovir, 39% pa veliko ali zelo veliko ovir. Največ grajenih ovir anketiranci opažajo v muzejih, galerijah, kulturnih domovih in koncertnih dvoranah, najmanj pa v kinematografih in knjižnicah. Navedene grajene ovire na tem področju so podobne kot na prejšnjih, dodajajo pa še neprimerne garderobe v kulturnih ustanovah ter previsoko obešene slike v galerijah. Na področju preživljanja prostega časa, športa, rekreacije in turizma (športne dvorane, zunanji športni objekti, bazeni, nastanitveni objekti, gostinski lokali,…) približno 48%

anketirancev ne občuti nobenih ali le nekaj grajenih ovir, 35% pa veliko ali zelo veliko ovir. Kot najmanj prilagojene objekte navajajo bazene in gostinske lokale, najbolj prilagojeni pa so po njihovem mnenju zunanji športni objekti. Kot grajene ovire so poleg tistih, ki so že omenjene na prejšnjih področjih (stopnice, sanitarije,…), navedli še neurejene poti, neustrezna vrata, ki so največkrat preozka, preozke prehode, neustrezen dostop in izstop iz vode v bazenih

36

(odsotnost dvigal), preozke kabine za preoblačenje ter neustrezne vlečnice na smučiščih (prehitre). Raziskava je pokazala, da so se pri grajenih ovirah pojavljale več ali manj iste ovire na vseh področjih. Najpogostejše med njimi so stopnice, odsotnost klančin ali prestrme klančine, visoki robniki in pločniki, pomanjkanje dvigal ali pokvarjena dvigala, pomanjkanje ročajev oziroma držal, preozka vrta in prehodi ter neustrezne sanitarije. Primerjava odgovorov anketiranih invalidov (posameznikov) z odgovori predstavnikov invalidskih organizacij je pokazala, da so odgovori obeh večinoma zelo podobni.

Anketiranci odgovornost za odpravljanje ovir pripisujejo večinoma državnim organom (ministrstvom oziroma upravnim enotam in občinam), pa tudi stroki in izvajalcem storitev. Na podlagi raziskave so avtorji zbrali tudi ukrepe, ki bi jih bilo potrebno izpeljati na področju grajenih ovir, ki pa jih predstavljam v poglavju 2.3.9 Ukrepi za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja (Sendi, idr., 2008).

Končni rezultat raziskave je bilo oblikovanje spletnega vodiča za invalide o dostopnosti javnih objektov po Sloveniji ter vzpostavitev geografskega informacijskega sistema (v nadaljevanju GIS-a) (Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 2009). GIS omogoča uporabnikom prikaz podatkov o dostopnosti pregledanih objektov, prav tako pa tudi vnos novih podatkov o dostopnosti objektov. Interaktivnost portala se tako kaže v možnosti vnosa pobud ali podatkov o dostopnosti objektov v Sloveniji ter s tem omogoča uporabniku participacijo (Sendi, idr., 2012).

V. Vodeb (2006) je v svoji raziskavi, ki jo je izvedla v letu 2003, analizirala dostopnost grajenega okolja na izbranih območjih v San Franciscu, Londonu in Ljubljani. Cilj njene raziskave je bil razvoj prostorskega sistema za modeliranje dostopnosti grajenega okolja za osebe na invalidskih vozičkih. Uporabila je metode primerjalne analize ameriške, britanske in slovenske zakonodaje, analize terena, intervju z osebami z gibalno oviranostjo in metode geomatike (priprava kart, podatkov in merjenje nedostopnosti). Pri analizi terena je analizirala pločnike, prehode za pešce, podhode in dovozne poti do stavb.

Rezultati so pokazali, da je 76,7% analiziranih poti prehodnih oziroma 23,3%

neprehodnih za osebe na invalidskih vozičkih. Kot najpogosteje identificirane ovire so se izkazali nepoglobljeni pločniki (77x), preozki pločniki (29x), stopnice

37

(23x), neustrezno poglobljeni pločniki (17x) in grajene ovire na pločnikih (10x).

Primerjava analize ovir v San Franciscu, Londonu in Ljubljani je pokazala, da je Ljubljana najmanj dostopna oziroma ima največ grajenih ovir. Ti rezultati sovpadajo z analizo zakonodaje, iz česar avtorica sklepa, da zakonodaja vpliva na dostopnost grajenega okolja. Poleg tega je še ugotovila, da je potovanje po mreži v Ljubljani za uporabnike invalidskega vozička 42,1% manj dostopno kot za »ne-uporabnike« (hodeče).

M. Zavolovšek (2011) je v svoji raziskovalni nalogi ocenjevala prilagojenost osnovnih in srednjih šol v mestni občini Celje učencem in dijakom s paraplegijo.

V raziskavo je vključila 19 šol. Analiza rezultatov je pokazala, da je izmed 19 šol le 9 šol prilagojenih za učence s paraplegijo. To so šole, ki so bile v času izvedbe raziskave mlajše od 20 let, medtem ko so ostale (starejše) neprilagojene. Kljub temu pa imajo tudi nekatere neprilagojene šole potencialne možnosti za popolno prilagoditev potrebam učencem s paraplegijo. Večina šol ima primeren dostop do šole, težave se pojavijo le pri vhodu (stopnice), ki bi ga bilo možno prilagoditi s klančino ali pa nadomestiti s prilagojenim stranskih vhodom. Največji problem se je izkazal pri dostopu do vseh nadstropij, saj starejše šole nimajo dvigal. Prav tako so sanitarije večinoma neprilagojene.

Dostop do telovadnic je zagotovljen na 9 šolah. Dostop do zunanjih igrišč je mogoč na vseh šolah, na nekaterih bi bilo potrebno odpraviti le nekaj pragov in nekaj zunanjih stopnic spremeniti v klančine.

V okviru evropskega raziskovalnega projekta LivingAll – Gibanje brez ovir in enake možnosti za vse, ki je trajal od 2007 do 2009 in v katerem je sodelovalo sedem evropskih držav (vključno s Slovenijo), so ugotavljali, v kolikšni meri se ljudje s posebnimi potrebami v Evropi (N=700) srečujejo z ovirami (Sendi in Kerbler, 2009). Rezultati anket so pokazali, da se več kot 40% oseb s posebnimi potrebami v Evropi srečuje z ovirami na vseh področjih njihovega življenja. Največ ovir srečujejo na področju rabe transporta in grajenega okolja, najmanj pa na področju socialne varnosti in zdravja. Med skupinami oseb s posebnimi potrebami največ ovir zaznavajo osebe s senzornimi okvarami in osebe z gibalno oviranostjo. Na področju transporta, bivanja in grajenega okolja so anketiranci navedli kot največji problem arhitekturne ovire (stopnice,

38

pomanjkanje klančin in dvigal, neprilagojena stanovanja, neustrezna površina tal, pomanjkanje prilagojenih toaletnih prostorov, pomanjkanje prilagojenih parkirnih prostorov, pomanjkanje prilagojenih taksi vozil,…) (LivingAll: Free movement and equal opportunities for All, b.d.).

M. Mlakar (1995) je raziskovala problem dostopnosti fakultet za študente invalide Univerze v Ljubljani. Po njenih ugotovitvah je bilo v šolskem letu 1994/1995 38 študentov invalidov. V raziskavo je vključila 37 objektov Univerze v Ljubljani, ki jih je ocenjevala z ocenami od 0 (popolnoma dostopen objekt) do 3 (nedostopen objekt). Ocenjevala je dostop do objektov, vhod v objekte, notranje komunikacije v objektih in funkcionalnost notranjih prostorov. Analiza podatkov je pokazala, da je izmed 37 ocenjenih objektov Univerze v Ljubljani 6 bilo nedostopnih, 28 delno dostopnih, le 3 pa so bili popolnoma dostopni.

Tudi M. Hribernik (2000) je nekaj let kasneje, v šolskem letu 1999/2000, preverjala arhitektonsko prilagojenost fakultet (članic Univerze v Ljubljani) študentom invalidom. Po njenih ugotovitvah je bilo v tem šolskem letu 56 študentov invalidov. Ugotovila je, da arhitektonske ovire študentom omejujejo izbiro med različnimi študijskimi programi ter da je več študentov invalidov na tistih fakultetah, ki so bolj dostopne. Kot bolj dostopne fakultete so se izkazale tiste, ki so bile zgrajene po letu 1995 in tako sodile v skupino novejših objektov.

N. Satler (2007) je v specialistični raziskavi ugotavljala vključenost oseb s posebnimi potrebami v vsakdanje življenje v občini Lenart. Ugotovila je, da večina javnih objektov, ki svojo dejavnost opravljajo v več nadstropjih, nima ustreznih rešitev za premagovanje višinskih razlik. Prav tako so se sanitarije v večini javnih objektov izkazale kot neprilagojene osebam z gibalno oviranostjo.

Ugotovila je tudi, da so osnovne šole v občini Lenart v večini nedostopne za učence z gibalno oviranostjo. Na vseh osnovnih šolah bi bilo potrebno vgraditi dvigalo, pri vhodih v šole pa urediti klančine.

39