zavodih?
Izvajanje individualnega dela
Strokovnjakinja 1 pove, da je v vzgojnem zavodu »ves čas obstajala potreba po individualnem delu, ker enostavno nekaterih stvari ne moreš reševati v okviru skupine in s človekom moraš tudi individualno delati, ker je pač oseba, ki se razlikuje od ostalih, tako da je ta potreba že dolgo.«
Na podlagi opisa, ki so ga podale strokovnjakinje iz vzgojnih zavodov lahko individualno delo razdelimo na tri skupine ljudi, ki v vzgojnem zavodu individualno obravnavo izvajajo. To so
41
vzgojitelji, svetovalna služba in učitelji. V dveh zavodih je izpostavljena tudi medicinska služba, ki prav tako opravlja individualne pogovore. Učitelji, svetovalna služba in morebitni zdravstveni tehnik pravzaprav pomagajo vzgojitelju pri njegovem delu, predvsem v primeru kriznih situacij:
»… imajo redne razgovore z otroki znotraj skupin …/…/… glede na težavnost otrok so tudi krizne situacije, kjer se vključujejo in individualno delajo z njimi ali v svojih pisarnah ali če gre otrok na beg, grejo za njim in ga umirjajo, poskušajo z njim priti na isto raven, da se otrok vrne nazaj v skupino …. lahko se otrok tudi tako razburi, da ponori in začne razbijati, hoče koga poškodovati in posredujejo, ga peljejo stran in se pogovarjajo. To so nepredvidene, krizne situacije, kjer se potem vključujejo in individualno ločeno z njimi delajo.« Strokovnjaki v svetovalni službi imajo tudi vlogo pri spremstvih. Njihova naloga je namreč, da pripravijo otroka, mu stojijo ob strani in podpirajo pri raznih obiskih specialistov, sodišč, spremstva v šole.
Največ stika ima z otrokom matični vzgojitelj, saj naj bi bil oseba, ki ji otrok zaupa ter pri njem poišče zaščito in pomoč v kriznih situacijah. Matični vzgojitelj je zadolžen za enega ali več otrok v skupini, s katerimi je neposredno v stiku in z njimi razvija odnos (Škoflek, Selšek, Ravnikar, Brezničar in Krajnčan 2004). V vzgojni skupini vzgojitelj poseže po individualnem delu z otrokom takrat, ko opazi, da je otrok v stiski, da je spremenil razpoloženje, v primeru konfliktov, ki se pojavljajo med vrstniki ali pa v primeru, ko otrok sam izrazi željo po individualnem pogovoru. Po besedah strokovnjakinj, otroci največkrat potrebujejo individualno obravnavo »v kriznih situacijah, ki so različne: agresivnost, reševanje konfliktov, ko otrok ne sprejme določenega dela, učna pomoč med poukom ali med učno uro, stiske, ki jih doživljajo zaradi staršev …./…/… tudi pri samopoškodbah se je potrebno otroku bolj posvetiti.« Glede na naravo dela pa so vse sogovornice potrdile, da je v vzgojni skupini individualno delo zelo omejeno in da so pogosto več individualne obravnave deležni tisti, ki s svojim vedenjem izstopajo.
Strokovnjakinja 4 je mnenja, da je individualno delo v skupini odvisno od tega, kakšne posameznike imaš v njej: »… če imaš v skupini zelo zahtevnega posameznika, na primer agresivnega otroka, ki ima večkrat različne izbruhe in se moraš zelo velikokrat ukvarjati z njim, da se umiri, da se pogleda, zakaj je do tega prišlo, potem individualno delo z ostalimi posamezniki na nek način trpi.« Zaradi tega dejstva ima potem »nekdo, ki dobro sledi, manj individualne obravnave, kot nekdo, ki ves čas izstopa, bodisi je provokativen, agresiven, ne upošteva hišnega reda, posledično zahteva več individualnega ukvarjanja na račun drugih.«
Vzgojitelj mora biti fleksibilen in mora poskrbeti, da so vsi posamezniki nekako deležni
42
individualne obravnave, kar pa je v okvirih zavoda zelo težko. Strokovnjakinja z več leti izkušenj poudari da je »… to delo ekstremno omejeno v zadnjih desetih letih .../…/… glede na problematiko, ki obstaja pri otrocih dandanes, je pogosto čisto neizvedljivo delati individualno z enim otrokom v skupini.« Vzgojitelji se v svojem delovnem času med seboj mnogokrat pokrivajo le med tednom, ko je čas učnih ur in je samo takrat več možnosti svetovalnega razgovora.
Predvsem gre za nakopičenje vseh problemov na enem mestu in tako tudi stiska ali izbruh vpliva na vse ostale, kar močno spremeni skupinsko dinamiko: »… ko je veliko otrok, je še bolj potrebna individualna obravnava, kot ko jih je manj, ne samo zaradi časovnih možnosti, ki jih ima vzgojitelj, ampak tudi zaradi tega, ker se v skupini takrat ena dinamika razvije, ki avtomatsko producira tudi več težav.« Poleg tega, nekateri posamezniki v vzgojni skupini potrebujejo več pomoči na učnem področju: »Matični vzgojitelji se težko ukvarjajo z učno pomočjo za vse člane skupine, saj tako zapostavljajo ostale …/…/… Matični vzgojitelj je zaposlen z učnim delom in potem mu zmanjka časa za kakšne druge dejavnosti.«
Strokovnjakinje potrdijo, da so pomanjkanje časa za individualno obravnavo v vzgojni skupini, nezadostno število vzgojiteljev v vzgojni skupini in omejenost vzgojitelja na hišni red vzgojnega zavoda tudi razlogi, na podlagi katerih so se zavodi odločili za oblikovanje intenzivnih individualnih obravnav.
Razlogi za oblikovanje intenzivnih individualnih obravnav v vzgojnih zavodih
Glede na različno oblikovane intenzivne individualne obravnave v vzgojnih zavodih so lahko razlogi na strani organizacije in izhajajo iz načina dela vzgojiteljev: »… kadrovska podhranjenost. Če nekdo od matičnih zboli, mora nekdo drug delati cel dan, nadomesti ga lahko interventni pedagog …/…/… ker je bilo včasih več srednješolcev in so tudi dostikrat imeli popoldne pouk in je bilo recimo 8 otrok dopoldan, pa se je potrebovalo še enega vzgojitelja
…/…/... več plačanih vzgojiteljev.«
Na drugi strani pa razlogi izhajajo iz potreb otrok, ki v okviru zavoda potrebujejo intenzivno individualno obravnavo: »… če imaš zahtevne posameznike, ki izstopajo in prihaja do izbruhov, agresije, različnih izpadov.« Razlogi, ki jih strokovnjakinje navajajo so različni. Strokovnjakinja 4 izpostavi potrebo interventnega individualnega pedagoga v primeru »da zaščiti skupino, da jo umakne ali pa da se z nekom posebej ukvarja.« Strokovnjakinja 1 kot razlog za oblikovanje
43
posebne individualne obravnave navede vedenjske težave mladostnika, ki presegajo okvirje zavoda in posameznik ni sposoben funkcionirati v skupini: »Mladostnik je na določeni stopnji popolnoma prenehal obiskovati šolo, v skupini je izražal nesprejemljivo vedenje, do vrstnikov je kazal odpor in fizično nasilje ter na ta način tudi dosegel zavračanje iz njihove strani. Zaradi njegovega vedenja je mnogokrat morala posredovati tudi policija. Agresija in nesposobnost funkcioniranja v skupini je vplivala tudi na šolske obveznosti in neuspehe na tem področju.
Odpor je pokazal tudi do individualnih pogovorov s strokovnjaki.« Potreba po oblikovanju intenzivne individualne obravnave s strani otrok pa je tudi na učnem področju: »… veliko stisk izhaja iz šolske neuspešnosti, ponudili smo jim učno pomoč in posledično imajo več možnosti za doseganje nekih uspehov.«
8.3 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 2: Kakšne so potrebe