Slika 5: Razmerje vdih - izdih pri govoru zdravega človeka (Farago, 2012)
Scott (1991) kot primer stavka z več pomeni navaja naslednjo poved:
»Ne hiti.« - nasvet ali sarkazem
Kot primer krajšanja stavka navaja (Scott, 1991):
»Kava?« - namesto: »Ali bi kavo?«
17 Osebe s PB dihajo plitko, imajo zmanjšano pljučno kapaciteto ter slabo kontrolo respiracije med fonacijo. Oseba porabi določeno količino zraka, še preden začne s fonacijo. Neustrezna poraba pa pogosto privede do nezmožnosti dokončanja določene fraze in do vdiha na neustreznem mestu. Z zmanjšano sposobnostjo respiracije se sooča večina oseb s PB, težave pa izhajajo predvsem iz rigidnosti mišic prsnega koša (Scott, 1991).
1.5.2.3 FONACIJA
Zaradi slabše respiratorne funkcije ima oseba posledično težave tudi s fonacijo. Te naj bi bile po mnenju nekaterih strokovnjakov kot navaja Scott (1991), najbolj izstopajoč element pri govoru oseb s PB. Pojavijo se predvsem težave pri kontroli subglotičnega tlaka, ki je potreben za tišji govor kot tudi tistega, potrebnega za glasen govor. Osebe s PB imajo prav tako zmanjšano raznolikost v višinah glasu, uporabljajo zgolj določen obseg. Prav ta omejena uporaba povzroča monotonost v govoru osebe s PB (Scott, 1991).
1.5.2.4 DISFONIJA
Glasovne motnje pri osebah s PB so posledica spremembe v delovanju glasilk zaradi organskega vzroka. Nepravilno delovanje glasilk pa povzroča monoton in šibkejši glas (Ogrin, 2000).
Rigidnost mišic prsnega koša, zmanjšana pljučna kapaciteta, slabši nadzor in koordinacija dihanja ter fonacije povzročajo dihalne motnje, ki še dodatno otežujejo produkcijo glasu (Scott, 1991).
1.5.2.5 ARTIKULACIJA
Zaradi vpliva staranja na nevromuskulaturo in slabšo propriocepcijo, postaja artikulacija z leti manj natančna. Artikulacijo oseb s PB pogosto opisujejo kot zabrisano in nenatančno. Kljub temu izgovorjava posameznih, izoliranih fonemov osebam ne dela težav. Pri samem govoru pa natančnost začne slabeti. Zmanjšan volumen in slabša kontrola zračnega toka vplivata na jakost izgovora zapornikov (plozivov) in pripornikov (frikativov). Težav s kontrolo dihanja se odražajo tudi na hitrosti izgovorjave. Prihaja do omisije glasov ali pa celo zlogov. Poslušalec tak govor opiše kot hiter in momljajoč (Scott, 1991).
1.5.3 VERBALNA FLUENTNOST
Pri PB pogosto prihaja do zmanjšane verbalne fluentnosti ter zmožnosti spontanega posredovanja besed v krajšem časovnem obdobju. Težave se kažejo na jezikovnem področju
18 pri iskanju besed, ki se na primer začnejo na določeno črko/glas (črkovna fluentnost7) ter besed, ki spadajo v določeno pomensko kategorijo (semantična fluentnost8) (Flowers, Robertson, in Sheridan, 1995).
Verbalna fluentnost zahteva tako iskanje besed kot tudi hitro produkcijo besed. Medtem ko iskanje besed zahteva intenzivnejšo semantično fluentnost in manj obremenjuje artikulacijo, pa avtomatičen govor ali zgolj pogovor bolj obremenita artikulacijo in zmanjšujeta vpliv semantičnega nivoja (Gurd, 2000).
Pri osebah s PB v govoru prevladujejo napake zaradi nefluentnosti, jezikovne težave so manj pogoste. Nefluentnost vključuje jecljanje in pospeševanje govora, kar pogosto privede do nerazumljivosti. Jecljanje se pogosto pojavlja na začetku tako imenovanih zaprtih razredih besed 9, predvsem pri predložnih zvezah in uporabi pomožnih glagolov (McNamara et al., 1992). Povezano je s prekomernim izločanjem dopamina v bazalnih ganglijih. Ker se po večletnem jemanju zdravil (npr. L-dopa) težavam v motoriki pridružijo tudi spremembe v nivojih dopamina, se pri PB pogosto pojavi tudi jecljanje. Kljub temu pa se vsi strokovnjaki ne strinjajo, da se jecljanje pojavi zaradi dopaminskih zdravil, saj nekatere osebe jecljajo še preden začnejo z medikamentozno terapijo. Po drugi strani pa se nekaterim jecljanje odpravi prav z zdravili. Povezava Parkinsonove bolezni in jecljanja je zato še nejasna (Flowers, Robertson, in Sheridan, 1995).
1.5.4 ZAZNAVANJE IN SAMONADZOR NAPAK V GOVORU
Poleg jecljanja, se osebe s PB pogosto srečujejo tudi s težavami, ki so posledica slabšega samonadzora govora. Kljub temu, da se lahko zgodi, da oseba zazna napako, a je ne popravi, so strokovnjaki mnenja, da nepopravljene napake niso zgolj stvar naključja. Govorci običajno želijo okolici posredovati kar se da jasna sporočila. Poleg tega so raziskave pokazale, da ko so bile osebe opozorjene na napako namreč niso vedele, da je do napake sploh prišlo. Osebe manj pogosto zaznajo, da so storile napako v govoru, še redkeje pa jo tudi popravijo. Tudi to je razlog, da prihaja do slabše razumljivosti in napačnega prenosa sporočila sogovorcu (McNamara et al, 1992).
Nadzor in popravljanje napak v govoru se nanaša na korekcijo brez zunanjega posredovanja, ponavadi v nekaj trenutkih po tem, ko se napaka zgodi. Samopopravljanje je za človeka uporabno v različnih življenjskih situacijah, med drugim tudi pri govoru (Postma, 2000).
7 Letter fluency (Flowers, K.A., Robertson, C., Sheridan, M.R.)
8 Semantic fluency (Flowers, K.A., Robertson, C., Sheridan, M.R.)
9 Closed-class phrases (McNamara et al., 1992) – sem spadajo predlogi in pomožni glagoli ter tudi določniki (v ang. the, a, an…)
19 Da napake lahko popravimo, so v naše procesiranje vključeni sistemi, ki preverjajo pravilnost izhodne informacije, in se nanjo tudi ustrezno odzivajo. Samopopravljanje je prisotno tako pri pogovoru kot tudi monologu.
1.5.5 SISTEM GOVORNE PRODUKCIJE
Sistem je sestavljen iz številnih kognitivnih, lingvističnih in motoričnih procesov. Govor se začne s konceptualizacijo oziroma načrtovanjem pomena in namena izrečenega. Od tu se predverbalno sporočilo prenaša v formulator. Predverbalno sporočilo se tu spremeni v lingvistično strukturo. Najprej se določi lema10, nato se vključi sintaksa, ki ustreznost informacije oblikuje glede na pomen leme. Za izgovorjavo te strukture je nato potreben ustrezen fonetični načrt. Na tej stopnji so že na voljo morfološke strukture, ki sodelujejo pri oblikovanju stavkov. Nadalje se sestavi fonološka struktura, ki vsebuje vse potrebno za artikulacijo (Postma, 2000).
Slika 6: Model govorne produkcije, ki vključuje povratno zveze in različne nadzorne sisteme, ki sodelujejo pri