Razno o dirkah leta 1967

54

55

Slovenije za Nagrado treh pokrajin. Po pisanju časnika so hiteli s še zadnjimi pripravami na dirko, ki je že deveta po vrsti in je na njo prijavljenih že več kot 70 tekmovalcev, prireditelji pa naj bi pričakovali še nove prijave. Zapisano je, da bodo imele dirke pravi mednarodni značaj, kajti prijavljenih naj bi bilo 7 koroških tekmovalcev in celo 15 italijanskih. Poleg posamičnega pa naj se bi odvijalo tudi ekipno tekmovanje za nagrado pokrajin, kar je novost.

Kar nekaj je bilo po trditvah avtorja članka znanih imen, ki so v prejšnjih letih dosegala dobre rezultate iz Italije recimo Visenzi, Bergamonti, Grasetti in Parlotti, med Avstrijci naj bi bil favorit Inzko, od Slovencev so najbolj znani Štefe, Bernetič, Mrzel, Pintar in Šnajder.

Članek zaključuje, da so si v NG pridobili kar precej izkušenj z dirkami, saj so se tekmovalci večkrat spoprijeli za jugoslovansko prvenstvo⁷⁸. Omenja tudi, da so leto poprej tekmovali tudi z avtomobili, da pa bodo dirke tega leta samo z motorji vseh prostornin in z motorji s prikolicami. Morda so umaknili iz sporeda avtomobilsko dirko prav zaradi nesreče leta 1966, ali pa je bilo morda premalo prijav.

Pravilnik je določal, da bodo dirke za Pokal treh pokrajin 27.8.1967. Kot tri pokrajine so bile mišljene: Koroška – Avstrija, Furlanija – Julijska krajina – Italija in Slovenija – Jugoslavija ter kot gosti dirkači iz sosednje Hrvaške. Proga je bila nespremenjena, ponovno se pojavlja podatek o dolžini 2,8 km. Različne kategorije so morale prevoziti različno število krogov. V razredu do 50 ccm so morali prevoziti 10 krogov ali 28 km dolžine. Razred do 125 ccm je moral odpeljati za kvalifikacijo 12 krogov ali 33,6 km. V razredu do četrt litra je bilo potrebno prevoziti 15 krogov ali 42 km, nad 250 ccm pa 16 krogov ali 44,8 km. Kategoriji B, motocikli s prikolicami pa so določili 12 krogov ali 33,6 km. Dirke so se odvile v vsakem vremenu ob 15h. Kot prvi so šli na stezo tekmovalci razreda do 50 ccm, nato nad 250 ccm, sledili so tekmovalci v razredu do 125 ccm in do 250 ccm. Na koncu pa so vozili še motocikli s prikolicami. Signalnih zastavic niso spreminjali in so ostajale enake kakor prejšnja leta.

Dirka je bila seveda zavarovana jamstveno proti tretji osebi, za primer nezgode ali nesreče v času treninga in dirke v smislu veljavnih predpisov.

Seveda so bile ponovno za najboljše obljubljene nagrade. V razredu do 50 ccm za prvega 200 dinarjev⁷⁹, za drugega 150, za tretjega pa 100 din. Razred do 125 ccm je prinesel zmagovalcu 300 din, drugemu 200, tretjemu pa 150 din. V četrtlitrskem razredu je zmagovalec postal

77 Primorski dnevnik, 26.8.1967, str. 5, rubrika Goriško-beneški dnevnik, Vesti z onstran meje, članek: Jutri v Novi Gorici velike mednarodne moto dirke.

78 Napaka, za DP SFRJ so se merili do takrat samo leta 1966, prej so se merili za republiško prvenstvo SRS.

79 N. din.

56

bogatejši za 400 din, drugo-uvrščeni za 300, najnižja stopnička pa je prinesla 200 din. Nad 250 ccm se je še bolj splačalo tekmovati, kajti nagrade so bile 450 din za zmago, 350 za drugega in 250 za tretjega. Najvišje nagrade pa so bile obljubljene v kategoriji B, kjer so vozniki prejeli 500 din za zmago, 400 za drugo mesto in 300 za tretje mesto. Sovoznikom pa je pripadla pol manjša nagrada. Verjetno so se tudi zato odločali za dirkanje v tem, vsaj kar se tiče rezultate, ki niso bili nikoli kaj preveč izenačeni, ne preveč zanimivem razredu.

Nagrada Gorice se je leta 1967 glede na prejšnje leto ponovno podvojila in je znašala kar 1000 novih dinarjev, v starih bi to pomenilo 100.000 din. Poleg tega je za tekmovalca, ki bi porušil absolutni rekord proge v povprečni hitrosti enega kroga bila obljubljena še častna nagrada. Tekmovalec je moral prevoziti po novem najmanj 10 krogov in premagati krog Janka Štefeta, ki ga je dosegel leta 1965 na 125-kubičnem Butalcu TSS.

Novost na novogoriških dirkah je bil pokal treh pokrajin, ki je bil ekipno tekmovanje. Vsaka pokrajina je lahko prijavila eno ekipo, sestavljeno iz 5 tekmovalcev, ki so tekmovali s solo motorji v kategorijskih razredih kategorije A. Za rezultat ekipe se upoštevajo rezultati dveh najboljše uvrščenih tekmovalcev iz posameznega kategorijskega razreda. Točke za ekipe so se podeljevale takole: 1. mesto – 9 točk, 2. mesto – 6 točk, 3. mesto – 4 točke, 4. mesto – 3 točke, 5. mesto – 2 točki, 6. mesto – 1 točka. Najboljša ekipa pa je v trajno last prejela Pokal treh pokrajin.

Seveda so kot vedno tudi tokrat opozarjali gledalce, naj bodo disciplinirani, česa ne smejo in kaj lahko, da bi zagotovili čim bolj varno in zanimivo prireditev, ki bo vsem ostala v lepem spominu. Brošura je tokrat predstavljala mesto čisto na hitro z nekaj tehničnimi podatki. Piše, da je NG na nadmorski višini 95 metrov, ima 10.000 prebivalcev ter je gospodarsko in kulturno središče severne Primorske. Mesto je nastalo po drugi svetovni vojni poleg Gorice, ki je pripadla Italiji. Zgrajena je po sodobnih urbanističnih načrtih, tako da so zgradbe obdane z zelenimi pasovi polnimi cvetja⁸⁰. Omenja, da ima mesto železniško in avtobusno postajo⁸¹, kino, gledališče, muzej, knjižnico, bolnico, lekarno in banko. V tistem času so bili to pomembni podatki, danes pa so samoumevni. Mesto je res nekakšno središče severne Primorske, v času socializma pa je bilo veliko več delujoče industrije, ki je privabljala v mesto nove naseljence iz okoliških vasi, nekateri iz okoliških vasi pa so ostali samo dnevni migranti.

80 Še danes je kljub večjemu številu zidanih stavb v mestu kar precej zelenih površin, simbol mesta, ki je tudi v grbu, pa je vrtnica.

81 Zanimivo, da vsako na drugem koncu mesta in nista združeni.

57

Ponovno so bili v AMD kar uspešni s privabljanjem sponzorjev. Poleg glavnega pokrovitelja Avtopromet Gorica je v brošuri navedenih še 113 drugih oglasov pokroviteljev iz zelo različnih panog. Ponovno je bilo veliko uvozno-izvoznih podjetij, trgovcev z avtomobili in motorji, elektro-distributerska podjetja, razni trgovci, obe bencinski podjetji –Istra benz in Petrol, nekaj gostišč, komunalna podjetja, kmetijska zadruga, podjetje za prodajo tobačnih izdelkov, proizvajalci alkoholnih pijač ipd. Podjetja pa so bila ponovno iz cele SRS, pa tudi iz Hrvaške, Italije, ter slovenska zastopstva raznih jugoslovanskih podjetij kot so npr.

Jugotehnika, Crvena Zastava, Podjetje za popravilo voz in strojev JŽ,…

Stroški dirk leta 1967 pa so presegali 60.000 dinarjev, v starih dinarjih bi to pomenilo kar 6 milijonov. Velik strošek je bil tisk brošur, kar 11.867 din. Največji strošek pa so bile startnine za tekmovalce, ki so znašale 22.850 din, med tem ko so recimo izplačane nagrade bile 4.850 din. Preko 2000 din sta se povzpela še stroška, ki so jih plačali gasilcem za rediteljske službe – 2.260 din in zavarovanje prireditve, za katerega so odšteli 2,418 din. Zanimiv je zapis ob še enem strošku, ki je znašal 1.743 din in je malce šovinističen, kar od AMD-ja kot organizatorja, ki je v preteklih letih privabil tudi dirkače iz BiH, ne bi pričakovali. Zapis ob strošku se namreč glasi: »Bosancem za nakladanje, razkladanje, razvažanje slame po križiščih…«⁸².