Članke, ki smo jih uporabili pri pregledu literature, smo našli v mednarodnih podatkovnih bazah s pomočjo izbranih ključnih besed. Literaturo smo iskali v angleškem in slovenskem jeziku, slednje je bilo zelo malo. Skupno smo dobili 3898 zadetkov. V podatkovni bazi ScienceDirect jih je bilo 2096, na Springer Linku 1539, v bazi PubMed 53, v Radiation protection dosimetry 208 in v RUL-u 2. Po odstranitvi duplikatov je ostalo 2634 člankov.
Po pregledu člankov in po upoštevanju vključitvenih in izključitvenih dejavnikov, sva dobila 382 člankov. Po še podrobnejšem pregledu smo jih izključili še 365 in jih na koncu dobili 17. Od tega smo jih v podatkovni bazi ScienceDirect dobil 4, na Springer Linku 5, v bazi PubMed 5, v Radiation protection dosimetry 2 in v Rul-u 1. Iskali smo tudi v bazi Google Schoolar, vendar pa smo se odločili, da rezultatov ne bomo vključili v PRISMO, zaradi prevelikega števila zadetkov (okoli 17000 zadetkov). Uporabni pa so bili 3 članki.
Postopek, kako smo prišli do člankov, ki smo jih uporabili pri pregledu literature, smo predstavila v metodi PRISMA, ki je shema za minimalni prikaz elementov za poročanje na podlagi sistematičnih pregledov in metaanaliz (Zorzela et al., 2016). Prikazan je na sliki.
Podatkovna baza ScienceDirect
(n=2096)
Pregled po kriterijihVključeni v analizoPodrobnejši pregledIdentifikacija zadetkov Podatkovna baza
Springer Link (n=1539)
Skupno število zadetkov (n=3898)
Pregled naslovov, izvlečkov (n=2634)
Izključeni zadetki po formalnem pregledu
(n=2252)
Pregled polnih besedil (n=382)
Izključeni zadetki po vsebinskem pregledu
(n=365) Odstranjeni duplikati
(n=1264)
Zadetki, vključeni v analizo (n=17)
Podatkovna baza PubMed
(n=53)
Podatkovna baza Radiation protection dosimetry (n=208)
RUL (n=2)
Slika 5: Prikaz člankov, vključenih v sistematični pregled literature, prikazanih s pomočjo PRISMA metode.
4 REZULTATI
V tabeli 2 so predstavljene glavne značilnosti pregledanih člankov, ki smo jih izbrali za analizo. Predstavljeni so avtorji članka, metode, namen in lastnosti, v katerih so osnovni podatki o udeležencih raziskave oziroma lastnosti samega članka.
Tabela 2: Članki, vključeni v sistematični pregled.
AVTORJI, LETO METODE LASTNOSTI NAMEN
1. Jeffery, 1996
Študija primera Objekt s slabo kontrastno ločljivostjo je bil
Izvirni članek Meritve vhodne površinske doze s pomočjo po starosti v 5 skupin, pri vsakem slikanju pa so zabeležili težo pacienta in ekspozicijske pogoje. Za oceno efektivne doze je bil uporabljen določen
vhodne površinske doze v
Članek Različne vrste zaščit pred sevanjem in njihov vpliv na dozno obremenitev.
Predstaviti zaščite pred sevanjem pri
rentgenskem slikanju in poudariti pomembnost uporabe le tega v praksi 4. Soboleski et
al., 2006
Študija primera Analizirane rentgenske slike prsnega koša 195 in jo primerjali z dolžino radiograma.
Članek Vpliv različnih dejavnikov na dozno obremenitev in
6. Datz et al., 2008
Študija primera Študija vključuje 157 novorojenčkov z različnimi dozo na organe in efektivno dozo za vsako preiskavo, da bi lahko primerjali dejansko
Študija primera Skupaj je bilo ocenjenih 500 rentgenskih slik iz petih
in ledveno-križnične hrbtenice, zaradi bližine radio-senzitivnih organov.
8. Zetterberg, Espeland, 2011
Študija primera Po opredelitvi diagnostično interesnega polja (ADI) je nastale v štirih letih pred digitalizacijo. Standardni
Članek Predstaviti vpliv različnih parametrov na dozno
Knjiga Vpliv zaslanjanja polja na dozno obremenitev in
sevanja na detektor (str.
58).
11. Powys et al., 2012
Študija primera Raziskava je bila opravljena na 3 serijah posnetkov očesnih lečah in ščitnici pa so bile izmerjene z
Unforsovim dozimetrom.
Slike je ocenilo 6 izkušenih opazovalcev z analizo vizualnega razvrščanja (uporabili so štiri-stopenjsko lestvico za ocenjevanje, skupaj pa so opravili 5400 opazovanj).
Slikovni pregled Slabosti in lastnosti elektronskega zaslanjanja.
Slikano v ležečem položaju, raziskanih, da bi potrdili ali je bila prisotna dejanska uporaba zaščitnih orodij in kateri so bili glavni razlogi neuporabe le-teh.
Obravnava uporabe zaščitnih sredstev in zaslanjanja rentgenskih fotonov, ki naj bi bila široko zagovarjana kot
hrbtenice v smislu
Študija primera Za študijo so bili uporabljeni visoko občutljivi
termo-luminiscenčni dozimetri (TLD), s katerimi so merili dozo na vse organe za izračun doze organa. Ti podatki so bili nato
uporabljeni za izračun dejanskega tveganja za pojav raka v vsakem desetletju življenja od 20.
do 80. leta in primerjati verjetnost pojavnosti raka
pri uporabi večjega in manjšega zaslanjanja.
17. Pažanin, 2019
Magistrska naloga Raziskava s 110 pacienti, napotenih na rentgensko
Dubrovnik. V prvem delu so zbirali podatke o dozi in velikosti primarnega polja
18. Pažanin et al., 2020
Študija primera 110 pacientov, razdeljenih v dve skupini. Prva posneta s standardno odprtim poljem, s pomočjo ankete. V študiji je sodelovalo 116
Presečna študija Z uporabo presečne študije sta dva študenta radiološke
V tabeli 4 pa so predstavljene ugotovitve iz vseh zbranih člankov.
Tabela 3: Ugotovitve člankov, vključenih v sistematični pregled.
Članek Ugotovitve
1. Jeffery, 1996 Sipano sevanje zmanjša jakost rentgenskega snopa, zato pride do poslabšanja kontrastne ločljivosti. Sipano sevanje lahko zmanjšamo s pravilnim zaslanjanjem in z uporabo kompresijskih naprav. V prvem eksperimentu je študija pokazala, da je povečanje obsevanega polja ob konstantnem obsevanju povzročilo izboljšanje gostote sredine slike, hkrati pa se je poslabšala kontrastna ločljivost slike. Največja razlika v zmanjšanju kontrasta je bila pri velikosti polja med 6 in 100 cm2. V drugem eksperimentu pa so ob povečevanju polja, za ohranitev gostote slike, zniževali čas ekspozicije.
Kontrast se je zmanjšal, vendar ne toliko, kot pri prejšnjem eksperimentu. Izboljšanje kontrasta je opaziti z zmanjšanjem velikosti polja pod 10 × 10 cm. Povečanje polja nad 14 × 14 cm pa malo vpliva na zmanjšanje kontrasta.
2. Gogos et al., 2003 Povečanje doze glede na standarde je bilo samo pri slikanju pljuč (starostna kategorija 3-7 in 8-12 let), zaradi nizkih nastavitev ekspozicijskih pogojev in neuporabe filtracije.
Nenaden porast vhodne površinske doze pri slikanju medenice in pljuč (starejše starostne kategorije) pripišemo uporabi rešetk. Pri slikanju medenice so bile vrednosti efektivne doze nižje kot pri hrbtenici, zaradi ščitenja gonad.
Pri slikanju lobanje so ocenjene vrednosti efektivne doze najnižje, kljub visoki vhodni kožni dozi, zaradi nizke radiosenzitivnosti živčnega sistema in možganov.
Zmanjšanje odmerka lahko dosežemo brez uporabe rešetke in izvajanja PA namesto AP, za zaščito oči. V nekaterih primerih je bila uporabljena velikost polja večja kot je bilo potrebno, večinoma pri slikanju pljuč. Povečanje polja vodi v obsevanje več organov in s tem povišanje efektivne doze.
Vendar pa tega povečanja ni mogoče oceniti, ker večja velikost polja praktično ne vpliva na izmerjeno vhodno površinsko dozo. Natančno zaslanjanje na ustrezno velikost polja je bistveno pomembno za zaščito pacienta in si zasluži posebno pozornost.
3. Engell-Hills, 2005 Ščitenje pacienta je zelo pomembno. Rentgenski snop mora biti vedno zaslonjen na področje, katerega slikamo, ker se s povečanjem slikovnega polja poviša tudi dozna obremenitev.
Priporočljiva je uporaba pravokotnih zaslonk z lokalizirano svetlobo in spremenljivo odprtino. Rentgenski snop in svetlobno polje morata sovpadati znotraj robova dovoljene napake, ki znaša 2 % razdalje od vira do detektorja. Zaslonjen rentgenski snop zmanjša volumen obsevanega tkiva in s tem se zmanjša dozna obremenitev, ki jo povzroči sipano sevanje.
4. Soboleski et al., 2006
Smernice za zaslanjanje prsnega koša pri otrocih so od konice mastoida do tik nad grebenom iliace. Študija dokazuje, da trenutne smernice za zaslanjanje pri slikanju otrok povzročijo nepotrebno dozno obremenitev na strukture izven prsnega koša, brez posebnega doprinosa h klinični sliki. Najbolj so nepotrebni dozni obremenitvi izpostavljeni najmlajši otroci/novorojenci, ki so v največji nevarnosti za sevalne poškodbe. Za zadovoljitev načela ALARA je potrebna opredelitev novih smernic za zaslanjanje otrok pri radiografiji prsnega koša. Pri zaslanjanju si lahko pomagamo z dobro tipnimi strukturami. Z dvignjenimi rokami naj bi bila zgornja meja zaslanjanja nad apeksom pljuč, spodnja meja pa so tipljiva rebra.
5. Strauss, 2006 Oprema za slikanje mora biti posebej konfigurirana za otroke, medtem ko mora operater upravljati z njo tako, da izkoristi njeno sposobnost za uravnavanje dozne obremenitve.
Zaslanjanje, tako pravokotno kot krožno, je izjemno
pomembno pri zmanjšanju dozne obremenitve pri otroku in izboljšanju kakovosti slike. Torej zaslanjanje oziroma prostorsko oblikovanje snopa, spektralno oblikovanje snopa in pa pravilno zasnovan nadzor ekspozicije na slikovni sprejemnik so potrebni za optimizacijo kakovosti slike z zmanjšano izpostavljenostjo otroka sevanju.
6. Datz et al., 2008 Stopnja dozne obremenitve je še posebej odvisna od parametrov izpostavljenosti, kot sta na primer produkt mAs in razdalja gorišče-objekt, ter radiografskih tehnik, kot je določanje mej velikosti polja. Na primer premajhno zaslanjanje povzroči povišanje dozne obremenitve. Po drugi strani pa tudi preveliko zaslanjanje lahko vodi v ponovitev pregleda in posledično tudi povzroči nepotrebno dodatno izpostavljenost. Ugotovljene so bile razlike pri parametrih izpostavljenosti med petimi izraelskimi NICU. Trenutna praksa pri otroški radiografiji pri njih vključuje izpostavljenost okolnih novorojenčkovih organov. Rezultati študije kažejo, da okoli 50 % povečanja doze pri novorojenčkih povzroča nepotrebna izpostavljenost sevanju med preiskavo in slabo ščitenje spolnih žlez. Ti deleži bi bili najbrž višji, glede na to, da so bile meje velikosti polja določene glede na sliko, ki je običajno v celoti pokrila slikovni sprejemnik in ne z dejansko velikostjo mej polja, ki so bile v večini primerov večje. Videti je, da je izvedljivo znižati trenutno dozo pri novorojenčkih za vsaj 50 %. Za dosego tega cilja, bi morali upoštevati ALARA koncept, napisati nacionalne smernice za dobre radiografske tehnike za novorojenčke, glede na obstoječe standarde in priporočila usposobiti radiološke inženirje v specializacijo za slikanje novorojenčkov in tveganja pri ionizirajočem sevanju, ter vzpostaviti nacionalni program kakovosti za radiološke aparature.
7. Okeji et al., 2010 Opažena je bila neustrezna praksa zaslanjanja v vseh preučevanih bolnišnicah. Rezultati kažejo neustrezno zaslanjanje v 52 % v treh učnih bolnišnicah in 59 % v dveh specialističnih bolnišnicah. V predelu lumbosakralnega predela je bil odstotek slabega zaslanjanja največji in sicer 55,6 %.
Štiri od šestih testiranih rentgenskih aparatov (5 statičnih in 1 mobilni) so pokazali neusklajeno poravnavo rentgenskega snopa, medtem ko sta drugi dve enoti pokazali normalno poravnavo snopa s svetlobo diafragmalnega žarka.
8. Zetterberg, Espeland, 2011
Po uvedbi digitalne radiografije so bila obsevana precej večja območja. To povzroča nepotrebno visoke odmerke sevanja za paciente. Delež obsevanega polja zunaj interesnega območja (ADI) je bil večji pri digitalnih kot pri analognih slikah (povprečno 61,7 % proti 42,4 %, p<0,001). Oddaljenost od ADI do zunanjega roba obsevanega polja je bila večja kranialno, kavdalno in na obeh straneh (p<0,001). V celotnem vzorcu je bilo povprečno skupno obsevano polje na digitalnih slikah 791 cm2 in na analognih slikah 541 cm2 (t.j. 46 % večje pri digitalnih slikah). Potrebno je dodati, da starostna razlika ni prispevala k povečanju obsevane površine zunaj ADI.
Ugotovitve kažejo, da bi lahko za znižanje teh odmerkov uporabili bolj natančno zaslanjanje.
9. Honey, Hogg, 2012
Prehod na digitalne radiografske detektorje predstavlja izziv za delo v smeri kakovosti radiograma in optimizacije dozne obremenitve. Ugotovljeno je bilo, da so radiološki inženirji namesto dobrega zaslanjanja, zaslanjali rentgenske slike v kasnejši obdelavi, po ekspoziciji. Zetterberg je ugotovil, da je bila velikost polja pri slikanju ledvene hrbtenice za 46 % večja pri digitalnem slikanju kot pri slikanju na folijo-film.
Slabo zaslanjanje pa ne poveča samo pacientove doze, ampak
tudi poslabša kakovost slike, zaradi sipanega sevanja, ki nastane na nepotrebno izpostavljenem območju.
10. Aichinger et al., 2012
Količina sipanega sevanja, ki nastane v pacientu, je odvisna od obsevanega volumna tkiva – debeline pacienta in velikosti polja, medtem ko je odvisnost od napetosti cevi zelo majhna.
Velikost polja na vstopni in izstopni strani pacienta, kar določa volumen tkiva, se določi z uporabo zaslonke, razdaljo gorišče-slikovni sprejemnik in razdaljo objekt-slikovni sprejemnik. Število interakcij fotonov z objektom je odvisno od volumna presevanega objekta, kar vpliva na dozno obremenitev pacienta in kakovost rentgenograma.
11. Powys et al., 2012 Opravljene so bile statistične analize doze in ocene kakovosti slike. Pri vsaki projekcij Za vsako projekcijo so bile narejene primerjave z uporabo enosmerne variančne analize (ANOVA) in sicer za vsako stopnjo zaslanjanja posebej. Za vse primerjave je bila uporabljena vrednost p<0,05.
Opažene so bile pomembne spremembe pri ocenah doze sevanja in kakovosti slike pri posamezni stopnji zaslanjanja.
Povprečna doza sevanja na ščitnico se je povečala, ko se je zaslanjanje povečalo z minimalnega na maksimalno , pri čemer je vsako zaslanjanje pokazalo znatno razliko med seboj (p<0,0001). Pri uporabi fiksne izpostavljenosti je bil odmerek sevanja na očesnih lečah povečan z največjim zaslanjanjem v primerjavi z minimalnim. Ugotovljeno je bilo, da je učinek zaslanjanja na dozo sevanja na očesne leče odvisen od vrste izpostavljenosti, ki se uporablja. Stroga kolimacija pri uporabi fiksne izpostavljenosti pri vseh velikostih polja kaže znatno zmanjšanje odmerka na očesne leče. Uporaba spremenjene izpostavljenosti kaže na znatno zmanjšanje doze sevanja na očesne leče pri največjem zaslanjanju v primerjavi s srednjo in najnižjo stopnjo zaslanjanja. To je verjetno
posledica manjše velikosti polja, ki proizvaja manj sipanega sevanja, zato je potrebna večja izpostavljenost za pridobitev podobnega izhodnega odmerka.
Pokazalo se je, da se kakovost slike izboljšuje že z minimalnim zaslanjanjem v vseh projekcijah v primerjavi z drugimi stopnjami zaslanjanja.
Ta študija je pokazala, da zaslanjanje polja na najmanjšo možno raven znatno izboljšajo kakovost slike pri radiografiji obraznih kosti, ne glede na to, ali je izpostavljenost najvišja ali nižja, in da so bile povprečne ocene kakovosti slike bistveno boljše pri projekcijah, pri kateri je bilo uporabljeno najmanjše možno zaslanjanje v primerjavi z projekcijami največjim izpostavljenim poljem (najbolj odprto zaslonko).
12. Bomer et al., 2013 Članek obravnava uporabo elektronske kolimacije oziroma rezanje slik pri digitalnem slikanju, po končani ekspoziciji.
Pravilno zaslanjanje je ena od metod za optimizacijo radiografskih tehnik slikanja. Prepreči nepotrebno izpostavljenost anatomskih struktur, ki nas ne zanimajo, in hkrati izboljša kakovost rentgenograma, ker zmanjša vpliv sipanega sevanja. Z razvojem digitalnega slikanja je prišla tudi sposobnost rezanja slik po končani ekspoziciji. To pa predstavlja tveganje za prekomerno izpostavljenost pacienta sevanju. Srebrna črta (milimeter debel bel rob okoli rentgenske slike) služi kot pokazatelj prave velikosti polja.
Originalne slike bi morale biti vedno poslane v PACS, ker lahko vsebujejo diagnostično pomembne informacije, do katerih je pacient upravičen.
13. Stollfuss et al., 2015
Ugotovitve kažejo, da je bila stopnja ponovitev rentgenogramov nizka, in sicer v bolnišnici št. 1 ni bilo ponovljene rentgenske slike, v bolnišnici št. 2 pa zgolj ena ponovljena slika. Rezultati kažejo, da je izpostavljenost
ne-torakalnim strukturam razmeroma pogost pojav. Popolna ali delna izpostavljenost nadlakti je bila najpogostejša ugotovitev, medtem ko je bila izpostavljenost vseh drugih delov razmeroma redka. V večini primerov je bila kakovost slike v smislu zaslanjanja le malo zmanjšana. Stopnje optimalnih slik so bile podobne v obeh bolnišnicah. Chi2 test ni pokazal statistično pomembne razlike v številu pravilno zaslonjenih slik (32 % v primerjavi z 39 %). Gestacijska starost (kot nadomestek teže in velikosti) ni imela očitnega vpliva na kakovost slike. Enako je veljalo tudi za število kirurških drenaž, katetrov in osrednjih vodov (kot nadomestek resnosti bolezni). Nepričakovano je bilo ugotovljeno, da se je število optimalnih slik za vsakega posameznega radiološkega inženirja precej razlikovalo. Ta pojav ni bil bistveno povezan z dolgoletnimi izkušnjami.
Edini prepoznaven dejavnik, ki je vplival na zaslanjanje rentgenskih slik prsnega koša posnetih z mobilno rentgensko enoto pri nedonošenčkih, je bila ozaveščenost radioloških inženirjev.
14. Karami et al., 2016
Od 348 rentgenskih posnetkov prsnega koša je bilo le 54 slik (33 analognih in 21 digitalnih) ustrezno zaslonjenih, kar je 15,5 %. Obsevano področje zunaj diagnostično-interesnega področja je bilo bistveno večje pri digitalnih kot pri analognih posnetkih (povprečno 103 cm2 proti 54 cm2). Ocenjeno je bilo, da sta bila abdomen in medenica po nepotrebnem obsevana v 63 % in 18 % rentgenogramov. Kar se tiče uporabe zaščitnih sredstev, jih 5 % in 18,5 % redno oziroma občasno uporablja zaščito, medtem ko jih 76,5 % nikoli ne uporablja le-te. Razlog za neuporabo zaščite naj bi bil čas in nižja doza sevanja pri dojenčkih.
15. Karami, Zabihzadeh, 2017
Skupna povprečna vrednost diagnostično-interesnega področja (ADI) in obsevanega področja zunaj ADI za vsak radiogram sta bili ocenjeni na 360 cm2 oziroma 454 cm2. Skupno obsevano območje zunaj ADI je bilo za 1,26-krat večje kot ADI. V nasprotju s kranialnimi regijami zunaj ADI so bile kavdalne regije pogosteje vključene v primarni snop.
Pri vsaj 62 % ocenjenih rentgenskih slikah so bili jajčniki vključeni v primarni snop. Glede ustreznega zaslanjanja ni bilo ugotovljenih bistvenih statističnih razlik med dvema pregledanima bolnišnicama (vrednost p>0,005) ter med bolniki moškega in ženskega spola (vrednost p>0,005).
Radiološki inženirji se morajo potruditi, da omejijo primarni snop na ADI in s tem zmanjšajo izpostavljenost pacienta in povečajo kakovost slike.
16. Robinson et al., 2017
Izračunane številke za LAR (Lifetime attributable risk calculations) - pojavnost raka kot rezultat enkratne izpostavljenosti rentgenskim žarkom kažejo, da je tveganje pri uporabi premajhnega zaslanjanja za pojavnost raka 3-krat večje kot pri uporabi ustreznega zaslanjanja. Številke natančno kažejo povečanje dejanskega tveganja za faktor 3,22 pri 20. letih, 3,24 pri 30. letih, 3,27 pri 40. letih, 3,30 pri 50. letih, 3,36 pri 60. letih, 3,43 pri 70. letih in 3,66 pri 80.
letih pri uporabi premajhnega zaslanjanja v primerjavi z uporabo ustreznega. V nasprotju s tem pri premajhnem zaslanjanju LAR znatno zmanjša s povečanjem starosti.
Največji odstotek povečanja doze pri premajhni v primerjavi z ustreznim zaslanjanjem zaznamo v pljučih (571 %) in debelem črevesju (305 %). Pri uporabi tkivno-uravnoteženega odmerka je slika povsem drugačna, in sicer pljuča prejmejo še vedno visok odmerek, medtem ko je debelo črevo veliko manj prizadeto. Ugotovljeno je, da so najbolj prizadeti najmlajši bolniki (v tej študiji 20-letniki), ker
se pri tej starosti pogosto izvajajo ponavljajoči pregledi za skoliozo.
17. Pažanin, 2019 Z optimalno uporabo zaslonke pri slikanju ledvene in torakalne hrbtenice močno vplivamo na izpostavljenost pacientov. Pri ledveni hrbtenici so primarno polje za AP projekcijo zmanjšali za 35,52 %, za STR projekcijo pa za 40,43 %. Pri AP so znižali DAP za 45,71 % ter efektivno dozo za 47,69 %. Pri STR projekciji niso našli statistično značilnih razlik med skupinami pri meritvah DAP-a in efektivne doze, kar je bila posledica napačne postavitve CŽ pred optimizacijo zaslonjenega polja. Za torakalno hrbtenico je raziskava prav tako pokazala manjše velikosti primarnega polja pri optimalni uporabi zaslonke, in sicer za AP projekcijo v višini 45,73 %, za STR projekcijo pa 40,66 %. Dokazali so tudi nižje vrednosti DAP-a, in sicer pri AP projekciji za 33,53 % ter pri STR za 23,28 %. Efektivno dozo so pri AP projekciji znižali za 53,75 % ter pri STR projekciji za 29,19 %. Poleg tega so z optimalno uporabo zaslonke pokazali, kako vplivamo na kakovost rentgenogramov, in sicer kakovost ne samo ohranimo, ampak še izboljšamo.
18. Pažanin et al., 2020
Pri radiografiji ledvene hrbtenice se je uporaba optimiziranega zaslanjanja pokazala v zmanjšanju osnovnega polja slikanja za 38 % za AP in LAT projekcije. Pri AP projekciji se je DAP zmanjšal za 46 %, efektivna doza pa za 48 %. Hkrati je bila absorbirana doza na radiosenzitivne organe manjša za 38 % v AP projekciji. Pri LAT projekciji so opazili izboljšanje kakovost slike za 24 %.
19. Muiga Maina et al., 2020
Uporaba zaslonke je zelo pomembna za zmanjšanje dozne obremenitve pacienta in za izboljšanje kakovosti radiograma.
Glede na ugotovitve, radiološki inženirji izvajajo natančno zaslanjanje, razmišljajo pa tudi o zmanjšanju dozne
obremenitve ob izbiri ekspozicijskih pogojev, tako da je doseženo zmanjšanje nepotrebnega sevanja. Radiološki inženirji natančno izvajajo zaslanjanje, ki vpliva na zmanjšanje pacientove doze.
20. Farzanegan et al., 2020
Bolniki so imeli med pregledom spremljevalce v 26 % študij,
Bolniki so imeli med pregledom spremljevalce v 26 % študij,