T-test za neodvisne vzorce Levenov test za
preverjanje homogenosti
varianc T-test za preverjanje enakosti srednjih vrednosti
F Sig. t df Sig.
Iz preglednic, ki prikazujejo rezultate t-testa za vsako posamezno nalogo, je v skoraj vseh primerih moč razbrati, da vrednosti, izračunane s F-testom, odstopajo od 1, kar kaže na neenakost variance. Slednje je razlog za upoštevanje t-testa s korigiranimi vrednostmi za neenako varianco. Njegova signifikantnost kaže na statistično pomembne razlike med skupino učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju in skupino učencev značilnega razvoja na testu preverjanja socialnega zavedanja.
9 RAZPRAVA
Cilj raziskave magistrske naloge je bil preučiti, ali prihaja do razlik v socialnem zavedanju oz.
v obdelavi socialnih informacij med učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju in njihovimi vrstniki značilnega razvoja ter kakšne razlike se med njimi pojavljajo. S pomočjo testa za preverjanje socialnega zavedanja smo želeli preveriti, kako učenci interpretirajo predstavljena socialna dejanja, kakšni so njihovi prvi spontani odzivi nanje, kako vrednotijo predstavljene rešitve oz. odzive ter katerim so bolj naklonjeni.
Rezultati, predstavljeni v empiričnem delu, prikazujejo razlike pri prepoznavanju socialnih informacij med učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju in njihovimi vrstniki značilnega razvoja, ki so bili vključeni v raziskavo. Opaziti je, da učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju v predstavljenih socialnih dejanjih prepoznajo manj resničnih informacij kot njihovi vrstniki značilnega razvoja ter slišanim socialnim informacijam pogosto dodajajo svoje interpretacije.
Do podobnih ugotovitev prihajajo Van Nieuwenhuijzen idr. (2011), ki so mnenja, da učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju pri prepoznavanju informacij predstavljenih socialnih dejanj izhajajo iz lastnih, preteklih izkušenj in prepričanj, namesto da bi se osredotočili na trenutne informacije, ki so predstavljene v danih socialnih situacijah.
Skupina učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju v predstavljenih socialnih situacijah prepozna več namernih motivov kot njihovi vrstniki značilnega razvoja. Pri prepoznavanju situacij, kjer je nameren motiv jasno izražen, ne prihaja do večjih razlik med skupinama, se pa le-te pojavljajo pri prepoznavanju motivov v situacijah, ki so nenamerne oz. imajo nejasen motiv. Slednje socialne situacije so lahko za učence z lažjo motnjo v duševnem razvoju preveč kompleksne, kar pa vpliva na njihovo slabše prepoznavanje socialnih informacij ter na težave pri interpretaciji ustreznih namenov oz. motivov dejanj.
Opazne razlike med skupinama se kažejo pri oblikovanju spontanih odzivov na predstavljene socialne situacije. Učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju bi dane situacije raje rešili na agresiven kot na pozitiven ali pasiven način, medtem ko bi njihovi vrstniki značilnega razvoja v večini primerov odreagirali s pozitivnim odzivom. Omenjeni rezultati kažejo na morebitne primanjkljaje v ustreznih strategijah reševanja socialnih problemov učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Rezultati obenem potrjujejo ugotovitve avtoric Colnerič in Zupančič (2007), ki sta mnenja, da so nekateri učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju prepirljivi, napadalni, imajo težave z nadzorovanjem sovražnosti, avtorji Papoutsaki idr. (2013) pa dodajajo, da so pogosto označeni kot razdražljivi, impulzivni, z nizko ravnijo tolerance. Omenjeno so lahko razlogi za težnjo po agresivnih odzivih na predstavljene socialne situacije.
Rezultati četrte naloge prikazujejo razlike med skupinama pri vrednotenju predstavljenih odzivov oz. rešitev. Učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju ocenjujejo agresivne in pasivne odzive kot primerne za reševanje socialnih problemov, za razliko od njihovih vrstnikov značilnega razvoja, ki so mnenja, da so želeni oz. pozitivni odzivi ustreznejši. Avtorji Van Nieuwenhuijzen idr. (2011) ugotavljajo, da otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju niso sposobni predvideti posledic nekega dejanja oz. odziva in imajo morebiti premalo izkušenj s pozitivnimi izidi želenih odzivov na določeno situacijo, zato večkrat reagirajo neustrezno.
Skupina omenjenih otrok se, glede na rezultate naše raziskave, počuti samozavestnejše pri rabi neustreznih odzivov, kar je posledica primanjkljajev na področju socialnih spretnosti, medtem ko so učenci značilnega razvoja bolj naklonjeni pozitivnim odzivom in bi jih večkrat uporabili pri reševanju predstavljenih socialnih problemov kot druga skupina učencev.
Rezultati zadnje naloge kažejo na to, da bi kljub naklonjenosti agresivnim odzivom večji delež učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju nazadnje v danih situacijah odreagiral pasivno, največ njihovih vrstnikov značilnega razvoja pa bi, kot že pričakovano, uporabil pozitivno strategijo za razrešitev danega problema. Razlog za omenjeno pripisujemo, poleg samih primanjkljajev, ki jih imajo učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, slabše razvitim strategijam reševanja problemov, zaradi česar se le-ti učenci raje umaknejo iz socialno težavnih situacij.
Sodeč po odgovorih, ki smo jih pridobili s strani učencev, ter rezultatih, ki so predstavljeni v magistrski nalogi, opažamo, da imajo učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju v primerjavi z njihovimi vrstniki značilnega razvoja težave pri interpretiranju socialnih situacij, prepoznavanju motivov in namenov dejanj ter pri vživljanju v vloge drugih oseb, ki so soudeležene v trenutnem dogodku. Prav tako opažamo, da so reakcije nekaterih učencev pogosto impulzivne in nepremišljene ter posledično agresivno naravnane, njihove strategije reševanja problemov pa v določenih primerih sicer številčne, vendar neustrezne in neizvedljive.
Rezultate naše raziskave potrjujejo tudi ugotovitve avtorjev Van Nieuwenhuijzen idr. (2004), ki poudarjajo, da se obdelava socialnih informacij otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju pomembno razlikuje od obdelave socialnih informacij otrok značilnega razvoja ter dodajajo, da so nekatere spremenljivke obdelave socialnih informacij primarno povezane z lažjo motnjo v duševnem razvoju, druge pa z vedenjskimi težavami otroka. Povzamemo lahko, da je socialno procesiranje oz. obdelava socialnih informacij eden izmed mehanizmov, ki razlaga socialno neustrezno vedenje oseb z lažjo motnjo v duševnem razvoju, saj razlike oz. primanjkljaji na določenem koraku obdelave socialnih informacij vodijo do različnih vedenjskih odzivov.
IV. ZAKLJUČEK
Socialno delovanje, zavedanje in prilagajanje okolju je poleg kognitivne, emocionalne in motorične razvitosti eno izmed pomembnejših področij v življenju posameznika, saj pripomore k lažji vključenosti v družbo, razumevanju družbenih pravil, empatičnemu vživljanju v druge, obenem pa prispeva k preprečitvi morebitne socialne izolacije. Pri osebah z lažjo motnjo v duševnem razvoju se lahko, zaradi slabše razvitih socio-kognitivnih procesov in drugih primanjkljajev, na omenjenih področjih pojavijo težave, ki se odražajo v različnih odzivih učencev v socialnih situacijah.
V magistrskem delu smo s pomočjo testa za preverjanje socialnega zavedanja in sodelovanja učencev z lažjo motnjo v duševnem ter njihovih vrstnikov značilnega razvoju preučili odzive le-teh na pripravljene hipotetične socialne situacije, dobili vpogled v njihovo razmišljanje o problemih ter ugotovili, da se med omenjenima skupinama učencev pojavljajo pomembne razlike. Rezultati so pokazali, da učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju slabše prepoznavajo socialne informacije, dejanjem pogosteje pripišejo namerne motive, njihove strategije reševanja problemov so v nekaterih primerih neustrezne, obenem pa prevladuje naklonjenost agresivnim odzivom na predstavljena dejanja, medtem ko je moč opaziti, da učenci značilnega razvoja na dane naloge odgovarjajo z družbeno sprejemljivejšimi odgovori in imajo bolj ustrezno razvite strategije reševanja problemov. Razloge za opisano pripisujemo naravi primanjkljajev učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju ter morebitni premajhni doslednosti pri izvajanju socialnega učenja v vzgojno-izobraževalnih programih. Z le-to ugotovitvijo želimo poudariti, da je potrebno vsakodnevno spodbujanje učencev za rabo posredovanih strategij reševanja problemov med poukom ter med odmori, jih venomer opozarjati nanje v socialno težavnih situacijah, jim ponuditi čim več priložnosti za ponavljanje želenega vedenja v šoli, doma ter v drugih socialnih okoliščinah, obenem pa je potrebno upoštevanje načrtovanih socialnih pravil tako med učenci kot tudi med učitelji, ki predstavljajo pomemben model in vzor učencem.
Kljub rezultatom, ki smo jih dobili iz statističnih izračunov ter opazni razliki med populacijama, je potrebno omeniti, da smo tekom izvajanja in interpretiranja rezultatov naleteli na določene omejitve. Opazili smo, da so imeli nekateri učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju težave s trajanjem in usmerjanjem pozornosti na dane primere, prav tako smo pri omenjeni skupini učencev zasledili težave pri vživljanju v navidezne oz. hipotetične socialne situacije. Omenjeno bi lahko privedlo do manjše zanesljivosti učenčevih odgovorov. Prav tako je potrebno poudariti, da dobljenih rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo oseb z motnjami v duševnem razvoju, saj je vzorec za slednje premajhen, obenem pa je starost učencev, vključenih
v raziskavo, omejena na 8, 9 in 10 let. Ne nazadnje moramo dodati, da več kot polovico skupine učencev z motnjo v duševnem razvoju sestavljajo fantje, zato se posledično zaključki in interpretacije večinoma nanašajo nanje.
Razumevanje socialnega razvoja in delovanja oseb z motnjami v duševnem razvoju je pomembno za uspešno načrtovanje socialnega učenja, pri čemer niso pomembna le teoretična izhodišča, temveč tudi izsledki in ugotovitve raziskav. Za nadaljnje raziskovanje tega področja priporočamo obsežnejše kvalitativne in kvantitativne longitudinalne študije na večjih vzorcih.
Menimo, da je potrebno socialni razvoj omenjene populacije raziskati že v predšolskem obdobju in sistematično razvijati ustrezne socialne veščine. Dobljene rezultate bi bilo potrebno kritično obdelati in iz njih izpeljati ideje za programe in načrte socialnega učenja, v nadaljevanju preverjati uspešnost in učinkovitost le-teh ter spremljati napredek učencev skozi celotno izobraževanje. S pomočjo omenjenega bi pripomogli k temu, da bodo otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju postali kompetentnejši in samozavestnejši pri vključevanju v družbo in reševanju socialnih problemov, v katere bodo morebiti zašli.
V. VIRI IN LITERATURA
Alevriadou, A. in Giaouri, S. (2011). Second-order Mental State Attribution in Children with Intellectual Disability: Cognitive Functioning and Some Educational Planning Challenges. Journal of Educational and Developmental Psychology, 1(1), 164–153.
doi:10.5539/jedp.v1n1p14.
Brooks, B. A. (2013). Extracurricular Activities And The Development Of Social Skills In Children With Intellectual And Learning Disabilities (Magistrsko delo, Georgia State University). Pridobljeno s http://goo.gl/LSQoz7.
Caf, B., Šah Štrok M. in Gramc, J. (2006). Specialno pedagoška dejavnost za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – socialno učenje.
Pridobljeno s http://www.zrss.si/?rub=3067.
Christie, D. in Warden, D. (2001). Spodbujanje socialnega vedenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.
Çifci Tekinarslan, I. in Sucuoğlu, B. (2007). Effectiveness of cognitive process approached social skills training program for people with mental retardation. International journal of special education, 22(2), 7–18. Pridobljeno s http://goo.gl/Gr66Py.
Colnerič, B. in Zupančič, M. (2005). Osebnostne značilnosti učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Anthropos, 1(4), 299–318. Pridobljeno s http://goo.gl/0m0iy0.
Colnerič, B. in Zupančič, M. (2007). Socialno vedenje učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Šolsko polje, 3(4), 7–33. Pridobljeno s http://goo.gl/fnpgUP.
Cook, F. in Oliver, C. (2011). A review of defining and measuring sociabilitiy in children with intellectual disabilities. Research in Developmental Disabilities, 32(1), 11–24. doi:
10.1016/j.ridd.2010.09.021.
Cornish, U. in Ross, F. (2004). Social Skills Training for Adolescents with General Moderate Learning Difficulties. United Kingdom: Jessica Kingsley Publisher Ltd.
Crick, N. R. in Dodge, K. A. (1994). A Review and Reformulation of Social Information-Processing Mechanisms in Children's Social Adjustment. Psychological Bulletin, 115(1), 74–101. doi: 10.1037/0033-2909.115.1.74.
Embregts, P. in Van Nieuwenhuijzen, M. (2009). Social information processing in boys with autistic spectrum disorder and mild to borderline intellectual disabilities. Journal of
Intellectual Disability Research, 53(11), 922–931. doi: 10.1111/j.1365-2788.2009.01204.x.
Erdley, C. A., Rivera, M. S, Shepherd, E. J. in Holleb, L. J. (2010). Social-Cognitive Models and Skills. V C. A. Erdley, D. J. Hansen, D. W. Nangle in P. J. Norton (ur.), Practitioner's Guide to Empirically Based Measures of Social Skills (str. 21–35). New York: Springer Science+Business Media.
Fenning, R. M., Baker, B. L. in Juvonen, J. (2011). Emotion Discourse, Social Cognition, and Social Skills in Children With and Without Developmental Delays. Child Development, 82(2), 717–731. doi: 10.1111/j.1467-8624.2010.01569.x.
Fraser, M. W., Galinsky, M. J., Smokowski, P. R., Day, S. H., Terzian, M. A., Rose, R. A. in Guo, S. (2005). Social Information-Processing Skills Training to Promote Social Competence and Prevent Aggressive Behavior in the Third Grade. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 73(6), 1045–1055.
Giler, J. Z. (2011). Why Children with Special Needs Struggle Socially. Socially Addept:
Teaching Social Skills to Children with ADD, LD and Asperger`s (str. 7–23). San Francisco: Jossey - Bass. Pridobljeno s http://goo.gl/TUuwkK.
Hauser - Cram, P., Erickson Warfield, M., Shonkoff, J. P. in Wyngaarden Krauss, M. (2001).
Children with Disabilities: A Longitudinal Study of Child Development and Parent Well-Being. Society for Research in Child Development, 66(3), 1–126. Pridobljeno s http://goo.gl/ZQJLXW.
Heward, W. L. (2014). Characteristics of Children with Mental Retardation. Pridobljeno s http://goo.gl/o6ojd2.
Hudoklin, M. (2011). Strategije poučevanja in pomoč učencem s težavami na področju samoregulacije in izvršilnih funkcij. V M. Košak Babuder in M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami. Pomoč in podpora (str. 176–195). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Kaffemanienė, I. in Jurevičienė, M. (2012). Strengths perspective in assessing the expression of social skills of a person with moderate intellectual disability. Social Welfare Interdisciplinary Approach 2(2), 126–138. Pridobljeno s http://goo.gl/wWAmDv.
Karra, A. (2013). Social Skills of Children with Intellectual Disability attending home based program and Children attending regular special schools – A Comparative Study.
International Journal of Humanities and Social Science Invention, 2(8), 59–63.
Pridobljeno s http://goo.gl/nN2s4T.
Kocijan - Hercigonja, D., Došen, A., Folnegović - Šmalc, V. in Kozarić - Kovačić., D. (2000).
Mentalna retardacija: biologijske osnove, klasifikacija i mentalno-zdravstveni problemi. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Koeficient Cronbach alfa. (2013). Pridobljeno s http://goo.gl/9BIR0G.
Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (1. 5. 2014). Pridobljeno s http://goo.gl/s37gSn.
Larkin, P., Jahoda, A. in MacMahon, K. (2013). The Social Information Processing Model as Framework for Explaining Frequent Aggression in Adults with Mild to Moderate Intellectual Disabilities: A Systematic Review of the Evidence. Journal of Applied Research in Intellectual Disabilities, 26(5), 447–465. doi: 10.1111/jar.12031.
Lemerise, E. A. in Arsenio, W. F. (2000). An Integrated Model of Emotion Processes and Cognition in Social Information Processing. Child development, 71(1), 107–118.
Lindblad., I. (2013). Mild intellectualdisability: Diagnostic and outcome aspects. Gothenburg:
AleTryckteam AB. Pridobljeno s http://goo.gl/LdrT9y.
Loftin, R. L., Gibb, A. C. in Skiba, R. (2005). Using Self-Monitoring Strategies to Address Behavior and Academic IssuesFeature Issue. Fostering Success in School and Beyond for Students with Emotional/Behavioral Disorders, 18(2), 12–13. Pridobljeno s https://goo.gl/7i1sUt.
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
McGlynn, M. M. in Rutherford, R. B. (2001). Teaching Social Skills to Enrich the Lives of Children and Youth with Emotional and Behavioral Difficulties. A National Bulletin on Family Support and Children's Mental Health Fall, 15(2), 13–15. Pridobljeno s http://goo.gl/Ml85cx.
McIntyre, T. (2006). Teaching Social Skills to Kids Who Don't Have Them. Pridobljeno s http://goo.gl/gYpSkk.
Menzies, H. M., Lane, K. L. in Lee, J. M. (2009). Self-Monitoring Strategies for Use in the Classroom: A Promising Practice to Support Productive Behavior for Students with
Emotional or Behavioral Disorders. Beyond Behavior, 18(2), 27–35. Pridobljeno s http://goo.gl/jTfmrX.
Nader - Grosbois, N., Houssa, M. in Mazzone, S. (2013). How could Theory of Mind contribute to the differentiation of social adjustment profiles of children with externalizing behavior disorders and children with intellectual disabilities? Research in Developmental Disabilities, 34(9), 2642-2660. doi: 10.1016/j.ridd.2013.05.010.
Papalia, D. E, Wendkos Olds, S. in Duskin Feldman, R. (2003). Otrokov svet – otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy.
Papoutsaki, K., Gena, A. in Kalyva, E. (2013). How Do Children With Mild Intellectual Disabilities Perceive Loneliness? Europe`s Journal of Psychology, 9(1), 51–61. doi:
10.5964/ejop.v9i1.489.
Pulec Lah, S. in Rotvejn Pajič, L. (2011). Spodbujanje učne uspešnosti učencev z učnimi težavami zaradi motnje pozornosti in hiperaktivnosti. V M. Košak Babuder in M.
Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami: pomoč in podpora (str. 158–175). Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Rezayi, S. (2014). Gifted and Intellectual Disabled Children`s Social Competence Profile.
Iranian Journal of Cognition and Education, 1(2), 21–26. http://goo.gl/U4oV9B.
Rotvejn Pajič, L. (2001). Kombiniranje tehnik v vedenjski in kognitivni terapiji. Psihološka obzorja, 10(1), 81–90. Pridobljeno s http://goo.gl/qQFXXB.
Spence, S. H. (2003). Social Skills Training with Children and Young People: Theory, Evidence and Practice. Child and Adolescent Mental Health, 8(2), 84–96. doi: 10.1111/1475-3588.00051.
Van Nieuwenhuijzen, M., Bijman, E. R., Lamberix, I. C. W., Wijnroks, L., Orobio de Castro, B., Vermeer, A. in Matthys, W. (2005). Do children do what they say? Responses to hypothetical and real-life social problems in children with mild intellectual disabilities and behaviour problems. Journal of Intellectual Disabilitiy Research, 49(6), 419–433.
doi: 10.1111/j.1365-2788.2005.00674.x.
Van Nieuwenhuijzen, M., Orobio de Castro, B., Van Aken, M. A. G. in Matthys, W. (2009).
Impulse control and aggressive response generation as predictors of aggressive behaviour in children with mild intellectual disabilities and borderline intelligence.
Journal of Intellectual Disability Research, 53(3), 233–242. doi: 10.1111/j.1365-2788.2008.01112.x.
Van Nieuwenhuijzen, M., Vriens, A., Scheepmaker, M., Smit, M. in Porton, E. (2011). The development of a diagnostic instrument to measure social information processing in children with mild to borderline intellectual disabilities. Research in Developmental Disabilities, 32(1), 358–370. doi: 10.1016/j.ridd.2010.10.012.
Van Nieuwenhuijzen, M. in Vriens, A. (2012). (Social) Cognitive skills and social information processing in children with mild to borderline intellectual disabilities. Research in Developmental Disabilities, 33(2), 426–434. doi: 10.1016/j.ridd.2011.09.025.
Van Vugt, E. S., Deković, M., Prinzie, P., Stams, G. J. J. M. in Asscher, J. J. (2013). Evaluation of a group-based social skills training for children with problem behavior. Children and Youth Services Review, 35(1), 162–167. doi:10.1016/j.childyouth.2012.09.022
Vidmar, M . in Avsec, A. (2011). Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje: Je stereotipna predstava agresivnega človeka kot socialno nekompetentnega zavajajoča?
Psihološka obzorja, 20(4), 59–71. Pridobljeno s http://goo.gl/gZOM7k.
Zahra Alavi, S., Pakdaman Savoji, A. in Amin, F. (2013). The effect of social skills training on aggression of mild mentally retarded children. Procedia – Social and Behavioral Sciences, 84, 1166–1170. doi: 10.1016/j.sbspro.2013.06.720.
Zupančič, M. in Svetina, M. (2004). Socialni razvoj v mladostništvu. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 589–609). Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.