Sedmo srečanje: VAGON 7 (Pragersko)

Področje: mišljenje in govorica telesa

Gledališka tehnika: postavljanje kipov, improvizacija, pantomima Pripomočki: kamera, posode, krpa, list, svinčnik

Naslov vaje 1: Skulpturnost (Neubauer, 2003, 52–53) Opis vaje 1 in

navodila:

Ena oseba drugo »oblikuje v nemi kip«. Kip mora stati na mestu in s svojo držo nekaj sporočati. Kip obstane in obnemi za nekaj sekund.

Kasneje oseba, ki je bila kip, pove, kako se je počutila; tisti, ki je opazoval osebo, ki je bila kip, pa skuša povedati, kaj se je s kipom dogajalo, kako se je kip počutil, o čem je razmišljal itd. (npr. skrivanje pod mizo).

Naslov vaje 2: Povej moje misli!

Opis vaje 2 in navodila:

Ena oseba nemo igra, druga na glas govori njene/njegove misli. Npr.

grem na smučanje/smučam, pišem test v šoli, pečem kolačke, se vozim na vlaku itd.

Naslov vaje 3: Hočem/moram/želim (Kristančič, 28) Opis vaje 3 in

navodila:

V svojem notranjem govoru lahko uporabljamo besede, ki odsevajo našo svobodo izbire. Tako namesto besed »ne morem«, »moram«

uporabljamo alternativne besede, kot so »želim«, »hočem«, »nisem izbral« itd. (Kristančič, 28) Vsak od naju bo enkrat zaigral notranji pogovor sam s seboj s tem, da bo na glas uporabljal predvsem besede:

hočem, nočem, moram, ne morem, želim, sem izbral, nisem izbral ….

Pri tem mora imeti vsak v mislih nek konkreten problem, ki ga opiše kasneje.

Introspektivno poročilo iz terapevtovega dnevnika:

Pri vsakem srečanju sva po uvodnem pogovoru, uglaševanju in umirjanju, začela s prvo vajo.

Ker sem opazovala najstnikovo naraščajočo sposobnost osredotočenosti, sem se odločila za vajo, pri kateri je še posebej pomembna sposobnost osredotočenosti in mirovanja. Izkazalo se

86

je, da mu je s pomočjo motivacije – vloga kipa – večkrat uspelo obmirovati za 10 sekund. Ker sem imela tokrat pripravljene tri različne vaje, ki so vsebinsko sodile v sklop »mišljenja«, sem si že na začetku srečanja smiselno razdelila čas na enote. Pri vsaki vaji sva naredila le nekaj primerov, med vajami pa sem poskrbela za dovolj dolge premore. Tako nama je uspelo v dveh šolskih urah narediti vse vaje, ob tem pa še rešiti vprašalnik.

Rezultat vprašalnika:

87 7 VAGON – Opis sedmega srečanja po metodi EBL:

PROSTOR Srečanje je potekalo pri najstniku, v njegovi sobi. Sprva je sedel na gugalniku, jaz pa ob njem na stolu. Že na samem začetku je pokazal pripravljenost za delo in interes za vajo, saj se je sklonil k meni in ob tem, ko sem na glas brala navodila, globoko sklonjen v prostor bližnje razdalje (50 cm) tudi sam bral navodila z lista.

Zaradi narave prve vaje (oblikovanje kipa) je bila najina razdalja še manjša, pogosto sva bila na intimni razdalji in se dotikala, saj sva se lahko v kip oblikovala le tako, da sva telesne dele drugega postavila v določen položaj s svojimi rokami.

Če je le bilo mogoče, mi je rekel, kako naj gledam ali oblikujem usta, bolj redko me je »oblikoval« z rokama. Bil je uvideven. Pri vseh treh vajah sva sedela na stolu, na tleh ali sva stala. Posebnost je bila še v tem, da je pri improvizaciji pisanja šolskega testa ogradil svoj prostor (okoli papirja) z roko in se globoko sklonil nad list.

Pogosto je enako storil tudi med reševanjem vprašalnika; z glavo in roko je povsem zakril list pred seboj.

GIBANJE Pred začetkom druge vaje, ko je sedel na gugalnici, se je nekajkrat sunkovito stresel in ob tem spuščal zvoke. Ko je moral izgovarjati moje misli, se je gugal na gugalnici, včasih z rokama, prekrižanima na prsih, včasih položenima na kolena, včasih je krilil vse naokrog. Šele pri opazovanju tega posnetka sem pomislila, kako neverjetno veliko nemira lahko sprosti z gibanjem na gugalnici. Na gugalnici je zelo redko mirno obsedel. Zelo zbran, osredotočen, z glavo in trupom sklonjenim nad papir, je bil pri improvizaciji pisanja šolskega testa in med reševanjem vprašalnika.

Vsako minuto je bila njegova glava spuščena nižje in brada globlje na prsi.

88

OČESNI STIK Zanimivo je bilo opazovati najstnikove oči med tretjo vajo, ko je le z nekaj besedami izrazil celoten miselni proces, oči pa so dopolnjevale njegovo zgodbo.

Med razmišljanjem in v tišini zaznam orientiranje, ob besedi nočem odkimavanje z glavo in zapiranje očesnega kontakta, pri besedi hočem pa cela fazo enot: od odpiranja, orientiranja in zaključevanja do zapiranja. Vmes je delal smiselne premore. Pri besedi hočem, ki je prešla v spontani želim si, so stično funkcijo prevzele roke; ob zapiranju je začela pripovedovati najprej desna roka, da si nekaj želi, potem pa še leva. Pri tej vaji je imel roke sicer prekrižane na prsih, občasno pa so postale pogovorni faktor. Potem je sledil daljši premor, kar nekaj dolgih sekund je obsedel pri miru z zaprtimi očmi. Potem je sledilo odpiranje, pokimal je z glavo in rekel: »bom izbral.« Zatem si je spet premislil, rekel »ne« in zaprl stik. Ob besedi hočem spet enota zapiranja, kontaktno funkcijo prevzamejo glava in ramena, ki se stresejo, in noga, ki butne ob tla. Sledi odpiranje, pozdrav in pomežik.

INTERAKCIJSKA STRUKTURA

Pri pisanju šolskega testa se je povsem zaprl vase. Papir, na katerega je pisal, je ogradil z roko, se globoko sklonil nadenj in se potopil v svoj svet. Moj plosk, ki naj bi pomenil konec improvizacije, je sicer slišal, saj se je zdrznil, vendar ni zaključil s pisanjem. Tako sva iz téme (pete interakcijske strukture) kar naenkrat zdrsnila nazaj v prvo interakcijsko strukturo, kjer je bilo potrebno, da sem od »biti giban z«

počasi prešla v »gibanje z«. Šele potem, ko sva vzpostavila stik z očmi (pozdrav in odpiranje), sem mu začela postavljati prva vprašanja. Povsem očitno je naredil premor po koncu drugega sklopa vaj in pred tretjim z zaključevanjem očesnega stika ter s tem, da je začel pisati na papir različne kraje. Napisal je več kot deset slovenskih krajev, skozi katere vozi vlak, preden sva nadaljevala s tretjo vajo. Sicer sva se bolj ali manj gibala v peti interakcijski strukturi. Zelo pozitivno je sprejel vse predlagane téme; kadar je imel z razumevanjem navodil na začetku težave, so se pojavili tiki (stresanje telesa) in spuščanje zvokov, ki pa so trajali le nekaj sekund.

Sklep:

Pri postavljanju kipov, kjer naj bi iz postavljenega kipa razbral njegovo telesno govorico, početje in občutke kipa, je znal razbrati dejanje (npr. se skriva), ni pa znal razbrati občutkov (resen/vesel, sproščen/živčen). Da zna dobro opazovati dejanja oseb, lahko sklepam tudi iz tega, da me je zelo dobro postavil v »čakajoči kip« in »kip, ki se igra s telefonom«. Zelo je bil previden pri tem, kako se me je dotikal, ko je postavil kip. Prijel me je za roko ali mi besedno opisal, kako naj se postavim. Imel je težave z zbranostjo; obe vaji, ko je bil kip, sva morala zaradi smejanja ali odpiranja oči ponoviti dvakrat. Pri drugi vaji je delno uganil moje misli, delno opisoval svoje, ki bi jih imel pri takšnem opravilu, delno pa navajal (opisal) kaj počnem.

Navedene misli so bile skladne z mojim početjem, razen v primeru, ko je pri peki kolačkov uporabil kis in kečap, ki v takšno maso ne sodita. Pri tretji vaji je ob pisanju razpredelnic in črk tako »padel v svoj hobi«, da niti po znaku, da je vaje konec, še nekaj časa ni zaključil. Tokrat, ko je bila tema vaj mišljenje, se je izkazalo, da so njegove misli pogosto usmerjene k črkam, besedam in številkam: npr. vaja je bila težka 10 kg, večkrat mi je povedal petnajstmestno kodo, ki sta si jo izmislila s prijateljem, številka 925 na obesku moje verižice, pisanje številk in računov, ko je reševal test in sem jaz na glas govorila njegove misli. Poudaril je, da mu je deloval prejšnji vprašalnik, ki je bil vezan na socialne odnose, težji. Slednje je že večkrat povedal in zapisal. Sklepam, da najstnik lažje pove in razloži svoje misli, kot pa čustva. V vajah je ponovno izbral situacije, ki so mu znane (čakanje na avtobusni postaji) ali ljube (strojevodja).

S pomočjo vprašalnika sem izvedela tudi nekaj novega, npr. kako ga določen hrup na določenih mestih moti; včasih tudi v šoli. V najstnikovem primeru se izkaže, da je dobro, da imajo otroci z motnjo avtističnega spektra svoj »mirni kotiček« v razredu, kjer so lahko sami in v miru.

Čeprav, kot je povedal, se tam počuti včasih tudi osamljenega. O tem, da ga moti hrup, sicer

89

nikoli prej ni govoril, niti ni kazal (neverbalnih) znakov, ki bi to sporočali. Povedal je tudi, da sicer opazuje, kako se ljudje obnašajo, vendar redko poskuša uganiti, kaj razmišljajo.