Čižinova metoda Clarkova metoda Ujemanje odrivne
noge in boljše noge
Frekvence Frekvence (%) Frekvence Frekvence (%)
da 19 41,3 19 41,3
ne 18 39,1 14 30,4
neopredeljeno 9 19,6 13 28,3
skupaj 46 100,0 46 100,0
Iz teh rezultatov lahko bolje vidimo, da sta se pri več študentkah odrivna noga in boljša noga po Čiţinovi metodi ter prav tako na rezultatih ujemanja odrivne noge in boljšega stopala po Clarkovi metodi, nogi ujeli. Vendar so razlike med tistimi študentkami, pri katerih se odrivna noga in manj plosko stopalo ujameta, majhne. Pri Čiţinovi metodi se je samo za eno študentko več pokazalo ujemanje, s tem da je bilo hkrati še devet študentk, katere smo razvrstili pod neopredeljene. Tudi pri Clarkovi metodi se je sicer pokazalo, da se pri več študentkah odrivna noga in manj plosko stopalo ujameta, vendar kljub temu ni bilo velikih razlik, saj je bilo tistih, katerim se odrivna noga in manj plosko stopalo nista ujela, le pet manj. Prav tako pa je bilo tu še več študentk, katere smo uvrstili med neopredeljene. Takih je bilo kar 13.
Zato lahko tudi iz teh dveh preglednic 6.7 in 6.8 vidimo, da ne moremo z gotovostjo trditi, da obstaja povezava med manj ploskim stopalom in odrivno nogo. Če pa zraven dodamo še ugotovitve iz preglednic 6.5 in 6.6, ki niso pokazale statistično pomembnih razlik med povezanostjo manj ploskega stopala tako po Čiţinovi kot tudi po Clarkovi metodi ter odrivno nogo, lahko drugo hipotezo, ki pravi, da ima odrivna noga ugodnejši Clarkov kot, ovrţemo.
Prav tako pa lahko naredimo tudi s tretjo hipotezo, ki pravi, da ima odrivna noga ugodnejši Čiţinov indeks.
Tako kot Pirševa (2007) tudi mi nismo ugotovili povezav med odrivno nogo in manj ploskim stopalom. Kljub nezmoţnosti statistične potrditve hipoteze se je pokazalo, da je za malenkost
Do te ugotovitve je prišla tudi Bobnarjeva (2012), ki je ugotovila, da ima desno stopalo lepše oblikovan stopalni lok in je zato manj plosko. Kljub temu pa tudi ona statistično teh ugotovitev ni mogla dokazati.
7.0 SKLEP
V diplomskem delu smo ugotavljali posameznikovo odrivno nogo in poskušali ugotoviti povezavo med odrivno nogo in manj ploskim stopalom glede na Čiţinov indeks in Clarkov kot. Vzporedno smo morali ugotoviti tudi razlike med ploskostjo levega in desnega stopala.
V raziskavo je bilo vključenih 56 študentk Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki so v letu 2011/2012 obiskovale smer Razredni pouk. Najprej smo s pomočjo plantograma pridobili odtise levega in desnega stopala ter s pomočjo različnih spremenljivk: posameznikove subjektivne ocene, padajočega starta, skoka v daljino z mesta s pomočjo in brez pomoči rok, troskoka in visokega starta, glede na višjo frekvenco ponavljanja določili odrivno nogo. Nato smo na podlagi dobljenih odtisov po Čiţinovi in Clarkovi metodi določili ploskost levega in desnega stopala za vsako študentko posebej.
Podatke, ki smo jih pridobili, smo najprej vnesli v Excelove tabele in jih nato obdelali s statističnim programom SPSS. Za vse spremenljivke smo izračunali frekvence in relativne frekvence. S pomočjo hi-kvadrat testa pa smo ugotavljali še povezavo med odrivno nogo in manj ploskim stopalom po Čiţinovi in Clarkovi metodi.
Z raziskavo smo ugotovili, da je odrivna noga večine vzorca desna. To se je pokazalo pri vseh spremenljivkah, razen pri subjektivni oceni odrivne noge, kjer so študentke predvidevale, da je njihova odrivna noga leva. Ker je šlo za subjektivno oceno, smo ta podatek zanemarili, saj je moţno, da večina študentk ni vedela, katera je njihova odrivna noga. To predstavlja velik problem, saj bi ta pojem morali spoznati ţe v osnovni šoli. Zato je velikega pomena, da se odrivni nogi v šoli začne posvečati več pozornosti, saj je le ta pomembna pri veliko športnih disciplinah in pripomore k boljšim rezultatom. Kar nekaj teţav pri določanju odrivne noge smo imeli tudi z upoštevanjem različnih spremenljivk, saj je pri nekaterih študentkah rezultat pokazal, da sta tako leva kot desna noga izenačeni. Kljub temu je pri večini sodelujočih obveljala desna noga, zato smo potrdili prvo hipotezo, ki pravi, da je odrivna noga večine sodelujočih desna.
Med pridobivanjem podatkov za manj plosko nogo po Čiţinovi in po Clarkovi metodi, smo v obeh primerih ugotovili, da so razlike med ploskostjo levega in desnega stopala. Pri vseh študentkah so po Čiţinovi metodi rezultati pokazali, da so razlike v ploskosti med desnim in
po Clarkovi metodi. Le pri sedmih študentkah so rezultati pokazali, da sta stopali leve in desne noge enaki.
Pri ugotavljanju povezav med odrivno nogo in manj ploskim stopalom se je pri obeh metodah, tako Čiţinovi kot tudi Clarkovi pokazala rahla tendenca povezanosti med odrivno desno nogo in manj ploskim stopalom desne noge. Pri levi je frekvenc, ki imajo odrivno levo nogo in boljše levo stopalo, še manj.
Primerjali smo rezultate med odrivno nogo in manj ploskim stopalom po Čiţinovi metodi.
Ugotovili smo, da ne obstajajo statistično pomembne razlike med njima, in zato smo morali zavrniti tretjo hipotezo, ki pravi, da ima odrivna noga ugodnejši Čiţinov indeks. Nato smo primerjali še odrivno nogo in manj plosko stopalo po Clarkovi metodi in tudi tu nam rezultati niso pokazali statistično pomembnih razlik, zato smo morali tudi drugo hipotezo, ki pravi, da ima odrivna noga ugodnejši Clarkov kot, zavrniti.
Morda bi bilo za naslednjo raziskavo boljše, če bi podatke o ploskosti stopal pridobili s skeniranjem, saj bi bili rezultati verjetno bolj natančni. Prav tako bi bilo boljše, da bi bil vzorec merjencev večji, saj bi tako lahko z večjo gotovostjo potrdili oziroma ovrgli hipoteze.
Pojavil se je tudi problem, ker smo zaradi različnih terminov zbiranja podatkov izgubili določeno število merjencev, saj so jim manjkali določeni ključni podatki, zato bi bilo bolje, da bi drugič vse meritve izvedli v enem dnevu.
Dobro bi bilo tudi premisliti, s katero metodo bi dobili najbolj relevantne podatke o ploskosti stopala, saj niso vse enako natančne. Po mojem mnenju je veliko bolj natančna Čiţinova metoda, saj moramo pri Clarkovi točko B določiti na podlagi naše ocene. Zato pa lahko hitro pridobimo napačne podatke. Prav tako smo pri Čiţinovi metodi vsem merjenkam lahko določili manj plosko stopalo, medtem ko pri Clarkovi metodi pri štirih študentkah manj ploskega stopala nismo mogli določiti.
Plosko stopalo je tema, o kateri je bilo ţe veliko napisanega, vendar se kljub temu premalo ljudi zaveda problematike le-tega, zato bi bilo dobro, da bi tej temi in predvsem preventivnim vajam več časa namenjali ţe v osnovni šoli in s tem seznanjali vse več ljudi o problematiki ploskih stopal, ki pa je s pravilnim in pravočasnim ukrepanjem sploh ne bi bilo. Prav tako bi bilo potrebno več časa nameniti seznanjanju s pojmom odrivna noga, saj je le-ta zelo pomemben, hkrati pa si veliko ljudi niti ne zna določiti oz. ne uspe določiti svoje odrivne noge.
Za naprej bi bilo zanimivo in smiselno narediti raziskavo tako, da bi spremljali oba pojma (tako pojem odrivne noge kot tudi ploskega stopala) skozi različne generacije in tako ugotavljali, ali so z leti učenci kaj bolj ozaveščeni s tema dvema pojmoma in do kakšnih sprememb v ploskosti stopala ter posledično tudi v povezavi manj ploskega stopala z odrivno nogo bi prišlo skozi določeno obdobje.
8.0 LITERATURA IN VIRI
1. Bajec, A. idr. (1995). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.
2. Bird, W. in Reynolds, V. (2002). Hoja za zdravje. Trţič International, zaloţba d. o. o.
3. Bobnar, Š. (2012). Povezanost ploskosti stopal z odrivno nogo. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
4. Bodie, A. (2009). The Bodie Method Encyklopedia. Pridobljeno 9. 1. 2014 s svetovnega spleta http://www.arthurbodie.com/Balance/muscles.html.
5. Bunta, S. in Popovič, J. (1987). Zdrave in obolele noge. Ljubljana: Kmečki glas.
6. Cvjetičanin, M. (1993). Priručnik o stopalu. Zagreb: Forma Novak.
7. Černe, M. (1947). Skoki. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije v Ljubljani.
8. Čoh, M. (1992). Atletika: tehnika in metodika nekaterih atletskih vsebin. Ljubljana:
Fakulteta za šport.
9. Draksler, R. (1969). Preventivna gimnastika in ploska stopala: odvisnost odrivne moči od normalnih stopal, poševnih stopal in ploskih nog. Diplomsko delo, Ljubljana:[R.
13. Kaloper, D. (2001). Ortopedska obutev – možne prilagoditve in osnovni biomehanski principi. V Ortopedska obutev in ortoze: zbornik predavanj / XII. dnevi rehabilitacijske medicine, 16. in 17. marec (str. 11–17). Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.
14. Karničnik, E. (2013). Ugotavljanje odrivne noge. Diplomsko delo, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
15. Kočevar, P. (2011). Pogostost ploskih stopal pri osnovnošolcih. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
16. Kosinac, Z. (1995). Spušteno stopalo = Pes planovalgus: mjere i postupci u tretmanu spuštenog stopala. Split: cosmomedicus-Studio.
17. Koturović, L. in Jeričević, D. (1983). Korektivna gimnastika. IV. Izdaja. Beograd:
Sportska knjiga.
18. Kremţar-Petelin, B. (1978). Telesna vzgoja gibalno motenih otrok. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.
19. Novak, J. (1999). Skok v višino za mlade v šolah in atletskih klubih. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
20. Pirš, A. (2007). Povezanost odrivne noge s ploskostjo stopal. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
21. Pocajt, M. in Širca, A. (1996). Anatomija in fiziologija. Ljubljana: DZS.
22. Popovič, J. (2010). Plosko stopalo. Pridobljeno 18. 9. 2013 s svetovnega spleta http://www.viva.si/Kosti-in-sklepi-Ortopedija/427/Plosko-stopalo?index=1.
23. Premk, M. (2004). Ugotavljanje pogostosti ploskih stopal pri otrocih na razredni stopnji. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
24. Rajtmajer, D. (1990). Metodika telesne vzgoje. Maribor: Pedagoška fakulteta.
25. Rosenbaum, M. (2012). High Jump Drills: Coaching Beginning High Jumpers.
Pridobljeno 27. 2. 2014 s svetovnega spleta
http://trackandfield.about.com/od/highjump/p/highjumpdrills.htm.
26. Sluga, S. (1981). Telesna vzgoja za nižje razrede osnovne šole: priročnik za razredne učitelje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
27. Strel, J., Kovač, M., Jurak, G., Bednarik, J., Leskošek, B., Starc, G., Majerič, M &
Filipčič, T. (2003). Nekateri morfološki, motorični, funkcionalni in zdravstveni parametri otrok in mladine v Sloveniji v letih 1990–2000. Ljubljana: Fakulteta za Šport, Inštitut za kineziologijo.
28. Škof, B. idr. (2006). Atletski praktikum. Didaktični vidiki poučevanja osnovnih atletskih disciplin. Ljubljana: Fakulteta za šport.
29. Tome, J. (1971). Atletika v osnovni šoli. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo.
30. Turk, M. (2002). Vpliv odrivne noge na ploskost stopal. Diplomsko delo. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
8.1 Viri slik
1. Bunta, S. in Popovič, J. (1987). Zdrave in obolele noge. Ljubljana: Kmečki glas.
2. Čoh, M. (1992). Atletika: tehnika in metodika nekaterih atletskih vsebin. Ljubljana:
Fakulteta za šport.
3. Juras, V., & Stanić, Ţ. (1979). Tjelesni odgoj učenika oštećena zdravlja: priručnik za nastavnike tjelesnog odgoja i razredne nastave. Zagreb: Školska knjiga.
4. Kosinac, Z. (1995). Spušteno stopalo = Pes planovalgus: mjere i postupci u tretmanu spuštenog stopala. Split: cosmomedicus-Studio.
5. Koturović, L. in Jeričević, D. (1983). Korektivna gimnastika. IV. Izdaja. Beograd:
Sportska knjiga.
6. Tome, J. (1971). Atletika v osnovni šoli. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo.