V diplomskem delu smo ugotavljali, ali obstaja povezanost med odrivno nogo in ploskostjo stopala. Pred tem je bilo seveda smiselno priti do ugotovitve, da obstajajo razlike v ploskosti med levim in desnim stopalom. Vzporedno pa smo tudi ugotovili, katera noga je pri večini sodelujočih odrivna.
V raziskavi je sodelovalo 158 učencev od drugega do devetega razreda Osnovne šole Pirniče.
S pomočjo plantograma smo za vsakega učenca pridobili levi in desni odtis stopala. Na podlagi dobljenih odtisov smo z uporabo Clarkove metode izračunali stopnjo ploskosti.
Odrivno nogo smo določili s pomočjo več spremenljivk: skoka v daljino z mesta in troskoka z zamahom rok in brez njega, obsega in kožne gube goleni ter dolžine levega in desnega stopala. Noga, pri kateri smo zaznali večjo frekvenco pojavljanja, je bila določena za odrivno.
Vse pridobljene podatke smo v programu Excel uredili v tabele in jih nato obdelali s pomočjo statističnega programa SPSS.
Pri izračunu osnovne statistike smo izračunali frekvence, relativne frekvence, povprečne vrednosti, standardne odklone ter minimalne in maksimalne rezultate za obdelovane spremenljivke.
S pomočjo hi-kvadrat testa smo pridobili podatke o povezanosti odrivne noge in ploskega stopala, analiza variance pa nam je pokazala razlike med odrivno nogo ter Clarkovim kotom leve in desne noge.
Na podlagi več spremenljivk smo ugotovili, da ima večina sodelujočih desno odrivno nogo.
To spoznanje je privedlo do zavrnitve prve hipoteze, v kateri smo trdili, da je odrivna noga večine sodelujočih leva.
Z določanjem odrivne noge je bilo precej več težav, kot smo jih pričakovali na začetku.
Menili smo, da nam bo večje število spremenljivk ponudilo bolj natančen odgovor in da bo večina spremenljivk pri posamezniku kazala na eno odrivno nogo. Temu ni bilo vedno tako in prišlo je celo do primerov, ko posameznikom nismo mogli določiti odrivne noge.
40
-Med spremenljivkami za določanje odrivne noge so bili tudi skoki in troskoki. Z namenom, da bi pri tem še bolj poudarili odriv in uporabo nog, smo dali učencem tudi priložnost izvajanja skokov in troskok brez pomoči rok (roke so imeli sklenjene na hrbtu). Po pričakovanju je prihajalo do precej velikih razlik v dolžini skokov glede na to, ali so učenci skakali s pomočjo rok ali brez njihove pomoči. Nepričakovano pa je do razlik prihajalo tudi pri končnih rezultatih, ko je bil najdaljši skok s pomočjo rok izveden z eno nogo, brez pomoči rok pa ravno z nasprotno. In zopet se je pojavilo vprašanje, katera vrsta skokov bi bila boljši pokazatelj odrivne noge.
Z raziskavo smo ugotovili, da obstajajo razlike v ploskosti med levim in desnim stopalom. S tem smo potrdili drugo hipotezo, v kateri smo trdili, da razlike so. Pokazalo se je, da je desno stopalo tisto, ki ima lepše oblikovan stopalni lok, in je torej manj pogosto plosko kot levo.
Ravno zaradi te ugotovitve je bilo smiselno nadaljevati in iskati povezave med odrivno nogo in ploskostjo stopala.
To smo ugotavljali na dva načina, ki pa sta nam žal dala tudi različne rezultate. Do razlik je verjetno prišlo zaradi različne obdelave podatkov. Pri analizi variance smo bili pozorni na povprečja Clarkovih kotov, pri računanju hi-kvadrat testa pa smo posameznike glede na velikost Clarkovih kotov razdelili v tri skupine. Lahko bi rekli, da smo s tem problem ploskosti stopala malo posplošili, saj smo od začetnega razpona rezultatov med 0° in 60° na koncu dobili le tri kategorije. Glede na to bi verjetno lahko sklepali, da je bolj zanesljivo računanje s povprečji, vendar kljub temu tretje hipoteze na koncu nismo mogli stoodstotno potrditi.
Menim, da bi bila raziskava še uspešnejša, če bi bilo vanjo vključenih več učencev. Bolj smiselno bi bilo verjetno delati z učenci ene starostne skupine, saj je bil naš vzorec precej heterogen in posledično so bili tudi rezultati precej raznoliki. Najbolj smiselno bi bilo verjetno problem reševati s pomočjo petošolcev. Motorično so že precej spretni, poznajo že pojem odrivna noga, zato jo verjetno bolj zavestno uporabljajo in jo imajo posledično že bolje razvito. Tudi njihovi stopalni loki so se s pomočjo podpornih vezi in mišic v stopalu že popolnoma razvili.
41
-Poleg tega bi bilo zanimivo raziskati, do kakšnih razlik bi glede na naše rezultate prišlo, če bi pri skokih v daljino z mesta in troskokih namesto najdaljšega skoka upoštevali povprečje vseh treh opravljenih skokov.
Raziskava bi se lahko nadaljevala tudi z merjenjem obsega stegna, kjer so najpomembnejše mišice, ki vplivajo na dober odriv.
Plosko stopalo je tema, o kateri lahko najdemo veliko informacij. Med drugim je bilo o njej napisanih že kar nekaj diplomskih nalog.
V nasprotju s tem pa je odrivna noga problem, o katerem pravzaprav zelo malo vemo in bi ga bilo smiselno raziskati kot samostojno celoto in mu s tem dati večji pomen tudi v šolah.
Učence naj bi namreč že zelo zgodaj začeli navajati in opozarjati na odrivanje z odrivno nogo in jim s tem omogočili, da bi hitreje napredovali in bili vedno bolj učinkoviti ter uspešni v športih, ki zahtevajo eksplozivno moč v odrivni nogi.
42