1. Anschluss v luči zunanje in notranje politike Jugoslavije
Anschluss je v najširših krogih jugoslovanske javnosti povzročil splošno vznemirjenje. Velika Nemčija je postala stvarnost, neposredni sosed Jugoslavije, Hitlerjeve čete so bile na Karavankah. V vsej Jugo
slaviji, zlasti v Sloveniji, je prevladovalo splošno prepričanje, da je Anschluss samo prvi korak k uresničitvi starega velikonemškega cilja:
nemškega mostu na Jadran. Demokratična javnost in opozicija sta ostro kritizirali Stojadinovičevo vlado in celo v vladi sami so se pokazala nesoglasja in pomisleki o uspešnosti dotedanjega zunanjepolitičnega kurza. Na protinemških in protivladnih demonstracijah so demon
stranti zahtevali, da se Jugoslavija nasloni na Malo antanto, Francijo, Anglijo in Sovjetsko zvezo in se upre nadaljnji nacistični ekspanziji.
Opozicija je v skupščini upravičeno trdila, da je dr. Stojadinovič med obiskom v Berlinu vnaprej privolil v Anschluss. Čeprav je vprašanje Anschlussa izrazito zunanjepolitično vprašanje, je potrebno o tem nekoliko obširneje spregovoriti, ker je nadaljnji politični razvoj nemške narodnostne manjšine v Jugoslaviji tesno povezan z zunanjepolitičnim dogajanjem, s splošnim ozračjem v državi in vplivom, ki so ga ti dogodki imeli tako na nadaljnjo nacifikacijo v vrstah te manjšine kot na ukrepe in manjšinsko politiko tedanje jugoslovanske vlade ter stališče javnosti.
Predsednik vlade dr. Milan Stojadinovič je bil že dalj časa pre
pričan, da je Anschluss neizbežen in da Avstrija nima niti moralnih niti materialnih pogojev za nadaljnji obstoj. Kljub temu pa je menil, da je treba Anschluss odlagati, kolikor je le mogoče, vendar tako, da to ne bo vodilo niti do spora niti do kakega trenja z Nemčijo. V pogodbi, sklenjeni med Jugoslavijo in Italijo in podpisano 25. marca 1937 v Beo
gradu, je dr. Stojadinovič videl možnost, da se skupno z Italijo in
9
drugimi prizadetimi deželami postavi po robu nadaljnjemu prodiranju Velike Nemčije proti Jadranu in v Podonavje.1
Med uradnim obiskom v Nemčiji je dr. Stojadinoviča sprejel Hitler v Berlinu dne 17. januarja 1938. Ob tej priložnosti se je Hitler odločno izjasnil proti morebitni restavraciji habsburške monarhije in zagotovil, da bo vsak tak poskus bliskovito zatrl, ne da bi ga kdorkoli mogel ovirati. Za pomiritev jugoslovanske vlade je dejal tudi: »Jadran ni za Nemčijo nikakršen politični cilj, marveč nasprotno, pritisk proti Jadranu je bil za Nemčijo vir razcepa nemškega naroda. Za Nemčijo je sever odločujočega pomena.« Göring je k temu še pripomnil, da v primeru Anschlussa ne bo Nemčija nikoli postavila kakršnih koli ozemeljskih, zahtev Jugoslaviji. Hitler se je strinjal in poudaril, da bo v bodoče nemško politiko določal Berlin in ne Dunaj in da bo, karkoli bi se zgodilo, jugoslovanska meja ostala nedotaknjena, tako kot meja na Brennerju. Po teh pojasnilih je predsednik dr. Stojadinovič zavzel naslednje stališče: »Avstrijsko vprašanje je za Jugoslavijo povsem no
tranje nemško vprašanje. Jugoslavija se ne bo nikdar borila, če se hoče kakšen narod zediniti. Glede habsburškega vprašanja gre Jugoslavija absolutno skupaj z Nemčijo in je pripravljena, če bi bilo potrebno, skupaj z njo marširati.«2
To stališče v bistvu ni bilo izvirno. Dne 21. 11. 1937 je namreč v londonskem dnevniku Observer Garwin objavil članek v smislu tez, ki jih je tedaj v Berlinu zastopal lord Halifax, češ da so odnosi med Nemčijo in Avstrijo zgolj nemška družinska zadeva.3 Nekdanji angleški poslanik v Beogradu Henderson, ki je svoj čas pomagal dr. Stojadi- noviču priti na oblast, je kot veleposlanik v Berlinu često izražal mnenje, da je treba vprašanje Avstrije rešiti v rajhovsko nemškem smislu. Kaže, da je Hendersonov osebni vpliv pri knezu namestniku Pavlu v tem pogledu imel precejšen pomen.4
Seveda jugoslovanska vlada ni bila ravnodušna do Anschlussa.
Dne 22. 2. 1938 je nemški poslanik von Heeren med drugim poročal:
»Tudi princ regent in ministrski predsednik bi na .samostojno’ Avstrija gledala kot na jugoslovanskim interesom najbolj ustrezno rešitev, če bi si mogla misliti, da bi bila ta .samostojna’ Avstrija življenja zmožna in da bi lahko ostala imuna nasproti Habsburžanom in Italiji. Toda ker uvidevata, da vsi ti pogoji niso dani, gledata na .nemško’ rešitev avstrijskega vprašanja kot na razvoj, ki je navsezadnje neizogiben in ki je hkrati edino trajno jamstvo proti Habsburžanom ali Italiji v Avstriji.«5
Nemci v Sloveniji od Anschlussa do začetka druge svetovne vojne 131 Toda tako mnenje ni prevladovalo v Hrvatski niti ne v krogih vladnih pristašev v Sloveniji. Slovenec je 17. februarja 1938 v uvodniku Vdor hitlerjevstva v Avstrijo ostro napadel von Papena in sestavo nove avstrijske vlade po Hitlerjevem diktatu. Dne 18. 2. 1938 je ta časopis objavil še ostrejši uvodnik Hitlerizem na Karavankah. »Naša jugoslo
vanska država je v svoji zunanji politiki stala na nepremakljivi črti,
— je pisal list — da mora Avstrija ohraniti svojo samostojnost, ne samo formalno, ustavno samostojnost, ampak tudi samostojnost svoje ločene državnosti, kot jo zahteva njena ločena narodna bit... Upamo, da bo Jugoslavija znala pretehtati ta položaj, ko je po zlomu avstrij
skega odpora navalila teža 75 milijonskega, duhovno tako rekoč enako usmerjenega nemškega naroda na našo severno mejo. Zgodovina uči, da naravne ovire dinamike narodov ne zadržujejo. Zato ni prazen strah, ki ga izražamo, ko odkritosrčno povemo, da so tisti trenutek, ko so avstrijski nasipi proti narodnemu socializmu popustili, stopile v nevarno območje tudi severne pokrajine naše države. Obzidje sentimentalnosti ali lahkomiselnega zaupanja v besedna jamstva, če bi hoteli za njimi iskati varnega zavetja, je preslabo in bi prej, kakor bi pričakovali, popustilo... Koroški Slovenci se bodo znašli pred nasprotnikom, proti kateremu nimajo nobenega orožja več... Zopet grozi velikemu delu slovenskega naroda, da brez glasu izdihne v objemu tujine, ki bo čez njegovo truplo nadaljevala polet proti jugu. Tudi s tega vidika so dunajski dogodki več kakor usodni in kličejo po pozornosti, kličejo po delu, po hitrih in učinkovitih ukrepih, ki morajo priti naj
prej iz slovenskega naroda samega, ker bi brez Slovencev Jugoslavija nikdar ne bila.«
Ta stališča Koroščeve stranke so vzbudila splošno pozornost v javnosti in v diplomatskih krogih. Nemški poslanik von Heeren je, skli
cujoč se na pravkar podpisani jugoslovansko-nemški sporazum o tisku, ostro protestiral in dosegel, da je Centralni presbiro uredništvo Slovenca resno ukoril.6 Predstavniki opozicije so v skupščini in senatu večkrat navajali pisanje Slovenca in ostro kritizirali zunanjo politiko Stojadi- novičeve vlade. Zahtevali so, naj predsednik vlade pojasni, kakšno sta
lišče je do vprašanja Anschlussa zavzel v Berlinu in kaj namerava vlada ukreniti, da zaščiti koroške Slovence pred germanizacijo in uni
čenjem.? V pogovoru z dopisnikom agencije Havas je predsednik HSS dr. Vlado Maček tik pred Anschlussom izjavil, daje treba zrušiti dikta
torski režim v Jugoslaviji in ustreči upravičenim zahtevam hrvatskega naroda, če žele zahodne demokracije v Jugoslaviji ustvariti resno zaporo proti nemškemu Drang nach Osten. Dr. Maček je dejal, da ne razume
9*
politike dr. Korošca, ki se zaveda nevarnosti in javno izraža svoje bojazni, kljub temu pa podpira Stojadinovićevo vlado in celo pomaga Hitlerju pri njegovih podvigih v Avstriji.8
Francoska vlada je po vstopu nacistov v Schuschniggovo vlado predlagala jugoslovanski vladi, naj se pridruži nameravanemu franco
skemu protestu proti morebitni priključitvi Avstrije. Ta predlog je dr. Stojadinović odklonil, češ da ne more protestirati proti sporazumom, sklenjenim med suverenimi vladami tretjih držav, ki se ne tičejo Jugo
slavije. Stojadinović je zatrjeval, da je Jugoslavija zasnovana na načelu samoodločbe narodov in da zato ne more zavzeti stališča v nasprotju s tem načelom. O svojem pogovoru s francoskim poslanikom je dr. Sto
jadinović zaupno obvestil nemškega poslanika von Heerena.9 Avstrij
skemu poslaniku Wimmerju pa je dr. Stojadinović dejal, da mu Hitler ni povedal, kaj namerava storiti, če Avstrija ne bo spoštovala sporazuma z dne 11. julija 1936, da pa Hitler ne bo dopustil restavracije habsburške monarhije. Sicer pa da ima Hitler docela miroljubne načrte, da se zanima za izgradnjo Berlina in druga velika dela. Po svojih pogovorih s Stojadinovićem, z italijanskim, angleškim, francoskim in belgijskim poslanikom je bil poslanik Wimmer upravičeno prepričan, da je jugo
slovanska vlada Hitlerju v Avstriji pustila proste roke in da je treba računati celo z možnostjo, da so bili v Berlinu sklenjeni tudi daljno
sežnejši dogovori kot pa samo dogovor o obrambi pred habsburško restavracijo. »V tej atmosferi nemškega pritiska, angleškega pridobi
vanja na času, francoske nestabilnosti in delne italijanske svobode akcije je bil v Beogradu neizogiben val pesimizma za Avstrijo,« je poročal
avstrijski poslanik.10
Bolj ko se je zaostrovalo vprašanje Anschlussa, bolj ko je po Schuschniggovi napovedi plebiscita grozil neposredni vpad nemških čet v Avstrijo, večje je postajalo vznemirjenje tudi v jugoslovanskih vladnih krogih in v zunanjem ministrstvu. »Jugoslovansko zunanje ministrstvo je očitno postalo bolj občutljivo za razvoj v Srednji Evropi, čeprav se še ne more reči, ali se bo njegov vpliv kaj močno odrazil na gospoda Stojadinoviča, kije zelo neodvisen,« je dne 2. 3. 1938 poročal Wimmer.11 Tudi ameriški poslanik Lane je dne 4. 3. 1938 zapisal v poročilu svoji vladi: »Po glediščih, ki so mi jih izrazili vladni uradniki, češ da je za Jugoslavijo nevarna skupna meja z Nemčijo, sklepam, da Stojadino- vićeva politika, ki se je pustil pretentati od nemških dobrikanj, ni samo nepopularna med njegovimi kolegi, marveč da jo v luči nedavnega razvoja smatrajo za napačno.«12 Ob samem Anschlussu pa je Lane zapi
sal: »Ministrski predsednik verjetno uvideva, da ga mnogi dolže, da se
Nemci v Sloveniji od Anschlussa do začetka druge svetovne vojne 133
je dal zapeljati Hitlerju in da je, morda ne da bi se tega zavedal, pri
speval k nedavnemu nastopu proti Avstriji. Splošno stališče v Beogradu, čeprav mirno osveščeno, je trpko kritično do nemškega koraka. Celo Stojadinoviću podrejeni previdno nakazujejo, da ne odobravajo njegove politike, ki se — če že ni ravno odkrito pronemška — nedvomno nagiba k prijateljstvu z Berlinom in Rimom.«13
Spričo takega razpoloženja, ki je vladalo celo v jugoslovanskih diplomatskih krogih, je dr. Stojadinovič še pred Anschlussom poslal 3. marca 1938 posebno okrožnico jugoslovanskim poslaništvom v tu
jini. Stojadinovič je v tem pismu pogovore med Hitlerjem in Schu- schniggom v Berchtesgadnu in nadaljnje dogodke ocenil kot vmešavanje Nemčije v notranje zadeve Avstrije in korak dalje k možnosti Anschlus
sa, zanikal pa je, da bi bil ta nemški korak kakorkoli v zvezi z njegovim obiskom v Berlinu. »Kar zadeva naše gledanje na Anschluss — je po
ročal predsednik dr. Stojadinovič — je znano: mi nismo nikoli želeli niti podpirali Anschluss kot rešitev avstrijskega vprašanja. Vendar se od nas ne more zahtevati, da bi zavzeli stališče proti zadnjim dogodkom v Avstriji, dokler tega ne stori ena izmed velikih sil, zlasti Italija.
Kolikor se priprave za Anschluss opravljajo z notranjo agitacijo v Avstriji, se mi temu ne moremo upirati, ker bi to bilo naše vme
šavanje v avstrijske zadeve, hkrati pa bi tak korak nasprotoval načelu narodnosti, ki smo ga vselej zastopali in na katerem je osnovano tudi naše državno zedinjenje. Kolikor pa je nedavne postopke Nemčije v Avstriji mogoče šteti za kršitev ravnotežja v Evropi, so v prvi vrsti poklicane velesile, da reagirajo. V vsakem primeru, dokler sta Nemčija in Italija tako složni v vseh postopkih, ni mogoče niti pomisliti na kako reakcijo z naše strani.«14 Po že ustaljeni navadi je dr. Stojadi
novič zelo nejasno in na kratko obvestil jugoslovanskega poslanika v Londonu, češ da je v nasprotju s Francozi, ki so pokazali nervozo in nezadovoljstvo, angleški poslanik v razgovoru dne 28. 1. 1938 »bil zelo miren in je pokazal mnogo razumevanja za našo politiko.«15
V vseh uradnih pogovorih z diplomati, akreditiranimi v Beogradu, pa tudi v javnih komunikejih in uradno inspiriranih člankih se kot rdeča nit vleče takšno stališče dr. Stojadinoviča. V pogovoru z ame
riškim poslanikom Laneom je dr. Stojadinovič, tik po Anschlussu, dejal med drugim: »Če se Avstrija želi združiti z Nemčijo v skladu z na
čelom narodnosti, kakor je to v svojih štirinajstih točkah formuliral predsednik Wilson, ni stvar Jugoslavije, da ugovarja... Vprašanje je, kako je mogoče obdržati evropsko ravnotežje. To je stvar velesil, ne pa Jugoslavije ... Niti Velika Britanija niti Francija ne bosta šli v vojno
zaradi Avstrije. Logični nadaljnji korak Nemčije bi bil usmerjen proti jugu in prvi bo v zvezi z nemško manjšino v Italiji. Tak korak pa bi avtomatsko znova združil Italijo, Francijo in Veliko Britanijo... V pri
meru nemškega napada na Italijo bi bila Jugoslavija zaveznica Italije in bi se upirala jusqu’ au bout. Za Jugoslavijo je ključ situacije zadržanje Italije. Francija in Velika Britanija sta odgovorni za sedanji položaj.«16
Centralni presbiro pri predsedništvu vlade je takoj ob Anschlussu dal izredno stroga navodila vsem državnim pravdnikom, cenzorjem in uredništvom, da se ne smejo objaviti nobene vesti tujega ali domačega izvora, ki bi bile za Nemčijo neugodne ali ki bi se mogle tolmačiti kot aluzija v tem smislu. Prepovedano je bilo objavljati kakršnekoli, čeprav resnične vesti iz Koroške, če bi te mogle kvariti prijateljske odnose z Nemčijo. Cenzorji so bili dolžni preprečiti objavo slehernih poročil o demonstracijah, zborovanjih in letakih ter protestih proti Anschlussu in doseči, da vsi časopisi, zlasti v Sloveniji, objavljajo samo ugodne komentarje o Anschlussu. Notranji minister dr. Korošec je takoj osebno najostreje protestiral in interveniral, ker je Slovenec kljub tem navodilom objavil vesti o aretacijah in odpustitvi voditeljev ko
roških Slovencev.17
Tujim dopisnikom je bilo sporočeno, da ostaja Jugoslavija naj
strože nevtralna in da je 1. rešitev avstrijskega vprašanja notranje vpra
šanje nemškega naroda, načelo samoodločbe narodov pa da je tudi temeljno načelo, na katerem je bila osnovana jugoslovanska država in 2. vprašanje ravnotežja sil v mednarodni politiki je stvar velesil.
Jugoslavija se veseli, ker ima spričo svoje politike do Nemčije na svojih mejah 80 milijonov prijateljev, ne pa 80 milijonov sovražnikov.18 Tudi Slovenec je po krajšem oklevanju demantiral svoje prejšnje stališče.
»Mussolini... je v svojem govoru—je pisal list — našel besede, ki najbolje izražajo zadržanje, ki ga mora k marčnim dogodkom v Avstriji zavzemati vsak Evropejec, ki mu ideologije raznih blokov ne zameg
ljujejo jasnega in treznega pogleda, to je: bolje je, če se sprijaznimo z dejstvi, ki jih zaradi njihove naturne neizogibnosti ne moremo usta
viti ... Naša dolžnost je le ta, da priznavajoč neizogibno dejstvo, sto
rimo vse, da zavarujemo pravice naše narodne manjšine in da te svoje naloge ne otežujemo z apriornimi negativnimi stališči, ideološkimi pred
sodki in najčrnejšim pesimizmom, ki je znak notranje šibkega in raz
padajočega naroda.«19
Toda če je cenzura zadušila sleherni protest proti Anschlussu, uradno inspirirani tisk še daleč ni odražal resničnega razpoloženja med množicami. Tik pred Anschlussom so celo slovenski poslanci JNS,
Nemci v Sloveniji od Anschlussa do začetka druge svetovne vojne 135 katerih govori seveda niso smeli biti niti omenjeni v tisku, dejali, da pre
bivalstvo na severni meji skeptično ocenjuje sugestije o prijateljstvu z Nemčijo, ki prihajajo iz Beograda.20 Slovenski študentje v Mariboru so zahtevali, naj se vse ustanove v severni Sloveniji združijo in učinko
vito ukrepajo proti hitlerjevski propagandi, v zunanji politiki pa naj se jugoslovanska vlada nasloni na Francijo, Anglijo in Sovjetsko zvezo.
Oblasti naj bi dale pomoč delovnemu ljudstvu, izvedle velika javna dela in povišale naj bi se delavske mezde. Beograjski študentje so v posebnem letaku protestirali proti Anschlussu, opozarjali na nevarnost nemškega mostu na Jadran in zahtevali spremembo zunajne politike.
V podobnem smislu so se izjasnili tudi slovenski študentski klub Rož
marin, organ slovenskih intelektualcev Triglav v Mariboru in Društvo slovenskih intelektualcev v Parizu. Risto Jelačin je zbral in v napredni reviji Les Voix Européennes objavil odklonilna mnenja predstavnikov slovenskega javnega življenja. Proti Anschlussu in politiki Stojadino- vičeve vlade so protestirali Oton Župančič, Rihard Jakopič, dr. France Kidrič, Fran Leskošek, Ferdo Kozak, Edvard Kocbek, dr. Vekoslav Kukovec in drugi.21 » Prepričan sem, da so redki Slovenci — je izjavil Leskošek — ki se ne zavedajo velikanske nevarnosti, ki nam grozi po dogodkih v Avstriji. Slovenski proletariat ve, da bi nacistično za- sužnjenje Slovenije pomenilo smrt slovenskega ljudstva. Zato se z vsemi silami trudi za formiranje enotne fronte delavcev in za strnitev sloven
skega ljudstva. Združeni in enotni se moramo upreti največji nevarnosti, ki grozi slovenskemu ljudstvu, zlasti še slovenskim delavcem in kmetom.«22
Takoj po Anschlussu so bile v Ljubljani obsežne protinemške de
monstracije, v katerih je sodelovala zlasti mladina, včlanjena v raznih organizacijah. V pogovoru s von Heerenom je dr. Stojadinovič te de
monstracije označil kot delo komunistične mladine, vznemirjenje v Slo
veniji pa pripisal spletkarjenju opozicije, ki da je skušala javno mnenje nahujskati proti voditelju slovenskih klerikalcev notranjemu ministru dr. Korošcu.23 Akcijski odbor vseh univerzitetnih študentskih organiza
cij je v Ljubljani sklical za 26. marec veliko protestno zborovanje pred magistratom, a ga je policija prepovedala. Visokošolci so razširili letak, v katerem so najavili, da bodo manifestirali za združitev celotnega slovenskega ozemlja v Jugoslaviji; za priključitev Koroške in ozemlja gradiščanskih Hrvatov; za zaščito slovenskih manjšin v drugih državah;
za gospodarsko politiko, ki bo iztrgala slovenskega človeka iz rok tujega kapitala; za zunanjo politiko v skladu z življenjskimi interesi
slovenskega naroda in za najtesnejšo povezavo s Češkoslovaško in Francijo ter svobodo tiska in zborovanja.24
V letaku, ki ga je na pobudo komunistične partije Slovenije izdala Zveza delovnega ljudstva, s podpisom »Zavedni delavci«, je KPS zahte
vala konec bratenja z nemškim fašizmom, prepoved in zatrtje hitler- janske propagande v Sloveniji, utrditev severne meje, sklenitev trdne gospodarske, politične in vojaške zveze s Francijo, Češkoslovaško in drugimi branitelji miru (beri Sovjetsko zvezo), utrditev Male antante in uvedbo demokracije v državi. Če bi Stojadinovičeva vlada ne hotela ali ne mogla izpolniti teh zahtev, naj bi slovenska ministra dr. Korošec in dr. Krek izstopila iz vlade. »Hitler, roke proč od Slovenije! Slovenci, branimo se!«, je bilo rečeno na koncu letaka.25 CKKPJ je marca 1938 izdal proglas pod naslovom »Za mir, nezavisnost i slobodu«. Proglas je pozival k enotnosti v borbi proti Stojadinovičevi vladi in opozarjal na nevarnost, ki je pretila Češkoslovaški in Jugoslaviji. »Hitlerizem ni »prijatelj in dober sosed’, marveč zakleti sovražnik svobode in ne
odvisnosti narodov Jugoslavije. Njegove izjave o nevtralnosti in pri
jateljstvu do nas so lažne, tako kot dovčerajšnje obljube Avstriji ...
Jutri bodo njegove čete preko Karavank vdrle v Jugoslavijo... Hi
tlerjev agent Stojadinovič je izdal narodne interese, pomagal je Hitlerju pregaziti Avstrijo in ga privedel na mejo Jugoslavije. Stojadinovičeva vlada je dala to zločinsko pomoč, da bi si zagotovila podporo osi Berlin—Rim v borbi proti ljudstvu,« je bilo med drugim rečeno v proglasu. CK KPJ je pozival k zrušitvi Stojadinovičeve vlade in sestavi
tlerjev agent Stojadinovič je izdal narodne interese, pomagal je Hitlerju pregaziti Avstrijo in ga privedel na mejo Jugoslavije. Stojadinovičeva vlada je dala to zločinsko pomoč, da bi si zagotovila podporo osi Berlin—Rim v borbi proti ljudstvu,« je bilo med drugim rečeno v proglasu. CK KPJ je pozival k zrušitvi Stojadinovičeve vlade in sestavi