Slovnično-pomenska struktura

V slovnično-pomenskih shemah tipične skladenjske realizacije pomenov in podpomenov izbranih lem ponazarjamo s slovnično-pomenskimi strukturami (npr. Sz1 glagol Sz3 Sz4).

Posamezne segmente struktur (npr. Sz3) ilustriramo tudi kolokacijsko, z nizom pomensko sorodnih kolokatorjev, ki se v besedilih tipično pojavljajo v določeni slovnični obliki, raba slovnično-pomenskih struktur pa je v slovnično-pomenski shemi ponazorjena tudi s tipičnimi besedilnimi zgledi.

Do nabora tipičnih slovnično-pomenskih struktur za izražanje konkretnega pomena ali podpomena leme smo prišli z analizo konkordančnega niza, pri čemer smo analizirali tipično sobesedilno okolje jedra konkordančnega niza – izhodiščno smo bili pozorni zlasti na tipične slovnične strukture. Tako smo dobili izhodiščni nabor potencialnih slovnično-pomenskih struktur (prim. Sliko 22).

Končen nabor slovnično-pomenskih struktur smo nato določili na podlagi statističnih podatkov o sopojavljanju jezikovnih elementov, kot jih izkazuje funkcija besedne skice. V okviru korpusne raziskave je namreč perspektivo segmenta besedila možno nadgraditi z medbesedilno perspektivo, pri čemer je v dovolj velikem uravnoteženem korpusu sopojavljanje mogoče opredeliti kot statističen pojav (Teubert 1999 v Gorjanc in Krek 2005:

114). V orodju Sketch Engine smo pri funkciji besedne skice uporabili nastavitve, kot jih kaže Slika 23.

Slika 22: Prikaz ročne analize izseka konkordanc konkordančnega niza (v jedru konkordančnega niza so besedne oblike leme dodati)

Slika 23: Nastavitve funkcije besedne skice, uporabljene pri analizi tipičnega besedilnega okolja 20 glagolskih lem

Segmenti slovnično-pomenskih struktur (npr. Sz3, za Sz4, Ned, da_S) so analizirani z vidika njihove površinskoizrazne ustaljenosti v sobesedilnem okolju glagolske leme v določenem pomenu ali podpomenu, pri čemer v analizi ločujemo 3 stopnje ustaljenosti.⁹⁰ Vezljivi

90 O skladenjski obveznosti je, zlasti v povezavi z opisi vezljivostnih pojavov, mogoče govoriti s treh vidikov, ločujemo namreč med vezljivostno (ne)nujnimi določili ter med strukturno (ne)obveznimi in med površinskoizrazno (ne)opustljivimi strukturami (Žele 2003: 18; Herbst et al. 2004: xxx). Za opredelitev stavčnega vzorca kot najmanjše skladenjsko oz. slovnično samozadostne stavčne strukture, pri čemer ta vključuje vse najmanjše skladenjsko distinktivne elemente, katerih vključitev v strukturo stavčni vzorec ločuje do drugih stavčnih vzorcev, sta odločilni vezljivostna ter strukturna obveznost (Daneš et al. 1987a: 41, 61). Ključen z vidika razumevanja skladenjske obveznosti je tudi koncept skladenjske relevance (Daneš et al. 1987a: 65), s katerim opredelimo dejstvo, da so skladenjsko relevantni vsi elementi, ki so distinktivni tako na ravni slovničnega kot na ravni pomenskega stavčnega vzorca.

elementi glagola so glede na korpusne podatke pogosto najbolj jedrni deli slovnič no-pomenskih struktur, med segmente s srednjo stopnjo ustaljenosti, v slovnično-pomenskih strukturah se pojavljajo v oklepaju (npr. (Sz3)), se pogosto prav tako uvrščajo vezljivi elementi, navadno neobveznovezljivi, strukture z najnižjo stopnjo strukturotvornosti, v analizi najdemo take segmente med dvema poševnicama (npr. /+ s Sz6/), pa navadno izražajo okoliščine časa, kraja, načina ipd., ki so za izražanje pomena ali podpomena še dovolj tipične.

Glede na to, da je osebek v slovenščini pogosto površinkoizrazno opusten, torej ustreznih podatkov o njegovi strukturotvornosti iz korpusa ne moremo dobiti, je v analizi obravnavan kot segment z najvišjo stopnjo površinskoizrazne ustaljenosti.

Stopnja ustaljenosti segmenta v slovnično-pomenski strukturi ni neposredno povezana niti z vezljivostjo niti z izražanjem nujnih elementov pomenske strukture, vendar pa so jedrni segmenti slovnično-pomenske strukture pogosto vezljivi udeleženci oz. okoliščine ustreznega pomena ali podpomena leme in torej običajno izražajo jedrne elemente pomenske strukture.

Kljub vsemu velja, da so lahko elementi z najvišjo in srednjo stopnjo površinskoizrazne ustaljenosti v slovnično-pomenski shemi nevezljivi, hkrati pa niso obvezni elementi pomenske strukture, ampak so za izražanje določenega pomena ali podpomena leme zgolj tipični (npr. umreti v prometni nesreči). Razmerje med vezljivostjo in površinskoizrazno ustaljenostjo oziroma med obveznovezljivimi in neobveznovezljivimi udeleženci glagolskih lem v ustreznem pomenu ali podpomenu je deloma razvidno tudi iz niza samih slovnič no-pomenskih struktur v okviru slovnično-pomenske sheme. Segmenti, ki so del vseh slovnič no-pomenskih struktur, navadno izražajo (obvezno)vezljive udeležence glagolske leme, segmenti, ki se v nekaterih strukturah pojavljajo, v drugih pa ne, pri čemer je stopnja njihove ustaljenosti v slovnično-pomenskih strukturah običajno druge stopnje (pojavljajo se v oklepaju), pa navadno izražajo neobveznovezljive udeležence (npr. Sz1 govoriti Sz4; Sz1

govoriti (Sz3) Sz4; Sz1 govoriti o Sz5; Sz1 govoriti (Sz3) o Sz5 ipd.).

Ker je treba kategorije slovnične povezovalnosti⁹¹ podobno kot kategorije pomenske povezovalnosti razumeti kot nediskretne, podobno pa velja tudi za stopnje površinskoizrazne

91 Izraza slovnična povezovalnost, pomenska povezovalnost v okviru našega besedila nista terminološki dvojnici izrazov kolokacijskost, koligacijskost, čeprav ju občasno uporabljamo za opredeljevanje sorodnih razmerij med jezikovnimi enotami (prva dva izraza v pričujočem delu uporabljamo za označevanje oblik besedne povezovalnosti v nekoliko širšem smislu, z izrazoma kolokacijskost, koligacijskost pa opredeljujemo bolj specifične tipe sopojavitvenih odnosov med jezikovnimi enotami). Ob tem velja opozoriti, da raba različnih terminov, s katerimi poimenujemo različne tipe sopojavitvenih odnosov med jezikovnimi enotami, v

ustaljenosti, gre torej za stopnjevalnost od besedilne neizraženosti do površinskoizrazne ustaljenosti oz. obveznosti, je sistematična določitev stopnje ustaljenosti segmenta⁹² v slovnično-pomenski strukturi, zlasti pri opredeljevanju statusa okoliščinskih izrazov, težavna.⁹³ Glede na to, da slovnično-pomensko povezovalnost jezikovnih elementov opazujemo s slovničnega dela kontinuuma, hkrati pa se osredotočamo na tipične vzorce rabe jezika, smo se odločili, da lahko jezikovni element opredelimo kot segment slovnič no-pomenske strukture (navadno z najnižjo stopnjo površinskoizrazne ustaljenosti) le v primeru, da rabo določene slovnične strukture (npr. pri Sz5) dodatno potrjuje tudi pomensko zamejen in soroden niz najmanj 3 (izjemoma 2) kolokatorjev, kot jih izkazuje funkcija besedne skice.

Zadnje seveda velja zgolj v primeru, da se glede tega, ali segment je del slovnično-pomenske strukture, na podlagi analize konkordančnega niza nismo uspeli opredeliti.

Do težav pri določanju stopnje ustaljenosti segmentov slovnično-pomenskih struktur pa prihaja tudi zaradi izrazitih razlik v frekvenci rabe posameznih pomenov in podpomenov lem.

Razmeroma pogosto se namreč zgodi, da se v analiziranem gradivu pojavi le nekaj zgledov rabe leme v določenem pomenu, zato na njihovi podlagi stopnjo površinskoizrazne ustaljenosti enot v besedilnem okolju leme težko opredelimo, iz statističnih analiz, opravljenih z računalniškimi orodji, pa podatki zaradi prej omenjenih pogostnostnih omejitev navadno prav tako niso (jasno) razvidni.

Metajezik, s katerim opisujemo slovnične kategorije segmentov slovnično-pomenskih struktur, je fleksibilen in konsistenten; ker se opira na površinske, strukturnoskladenjske kategorije, je hkrati transparenten in z vidika navezave na obstoječe jezikoslovne formalizme dovolj nevtralen (prim. Francis et al. 1996; Herbst et al. 2004: xv–xix; Sinclair 1987b: 107;

Hunston in Francis 2000: 32–35), obenem pa sovpada z metajezikom oznak za slovenskem jezikoslovju ni usklajena, kar pa hkrati opozarja na problem, da utegnejo biti nedorečenosti tudi na ravni pojmovnega sistema. Prim. op. 101.

92 Da je dojemanje (vezljivostne ter strukturne) skladenjske obveznosti oz. neobveznosti kot binarne opozicije poenostavljanje problematike, saj je skladenjska obveznost pravzaprav stopenjski pojav, katerega opis je pogojen tudi z jezikovnoteoretičnimi predpostavkami, opozarjajo tudi Daneš in sodelavci (Daneš et al. 1987a:

69; Daneš et al. 1987b: 26).

93 Analizi, predstavljeni v Herbst et al. 2004 ter Hunston in Francis 2000, se v večji meri osredotočata na slovnično-pomenske strukture, katerih segmenti so zlasti vezljivi elementi glagolske leme v konkretnem pomenu. Avtorji kljub temu ugotavljajo, da ostaja pri odločitvi, katera enota del slovnično-pomenske strukture je in katera ne, nekaj nedorečenosti (Herbst 2004: xxvii; Hunston in Francis 2000: 71–76).

oblikoskladenjsko označevanje slovenščine. Za opis koligacijskih razmerij uporabljamo kategorije tipa samostalniška zveza v imenovalniku (Sz1), pridevniška zveza v tožilniku (Pridz4), nedoločnik (Ned), stavek, ki ga uvaja veznik da (da_S), ipd.,⁹⁴ pri čemer je oznaka neodvisna od same strukturiranosti jezikovnega elementa specifične kategorije, npr.

samostalniške zveze v določenem sklonu – enotno, kot samostalniška zveza v imenovalniku, so tako obravnavane zveze tipa dejstvo, da je predsednik priznal napako; prijetno dekle; moj najnovejši uspeh v deskanju na snegu ipd. Za sistemsko označevanje struktur smo se odločili, ker je tovrstno opredeljevanje nujno z vidika 2. faze naše raziskave, tj. pri polavtomatski izločitvi lem, ki se tipično realizirajo s specifičnimi slovnično-pomenskimi strukturami, kljub temu da korpusno jezikoslovje opozarja, da se sistemske možnosti jezika v realni rabi ne uresničujejo sistemsko (Gantar et al. 2009b: 30) in da je treba slovnično-pomensko povezovalnost besed opazovati lokalno. Hkrati uporabljeni metajezik omogoča, da v nadaljnjih fazah raziskovanja iz skladenjsko (ali (pogojno) oblikoskladenjsko) označenega korpusa slovenščine pridobimo natančnejše podatke o tipični slovnični strukturiranosti segmentov ugotovljenih slovnično-pomenskih struktur.

V skladu z uveljavljeno prakso se v opisu načeloma odpovedujemo uporabi funkcijskoskladenjskih kategorij,⁹⁵ saj je zlasti konsistentno razmejevanje med predmetnimi in prislovnodoločilnimi strukturami v realnih besedilih zelo zahtevno⁹⁶ (Herbst et al. 2004:

94 Nabor uporabljenih oznak je predstavljen v razdelku III-3.

95 Funkcijskoskladenjska analiza se tudi z vidika nekorpusno usmerjenih formalizmov kaže kot ena od bolj

»nestabilnih« ravni skladenjske analize, zato so se številni jezikoslovci že spraševali o smiselnosti vzpostavitve njenih osnovnih kategorij (prim. Dular 1982: 35–38). Opozoriti velja, da so pri definiranju posameznih stavčnočlenskih kategorij upoštevani tako formalni kot pomenski kriteriji, a ne pri vseh kategorijah v enaki meri (in ne kot definicijski in klasifikacijski kriteriji) (Daneš et al. 1987a: 43; Daneš et al. 1987b: 41). Dular tako ugotavlja, da je »tehnična« vloga stavčnočlenske ravnine, da olajšuje umsko obvladovanje kodiranja pomenskoskladenjskih prvin na strukturnoskladenjsko in izrazno raven (Dular 1982: 41), pri čemer opozarja na pomembno vlogo t. i. asimetrične dvojnosti v jeziku.

96 Tudi Hunston in Francis v zvezi z uporabo metajezikovnih kategorij, uporabljenih v analizi slovnično-pomenskih struktur, opozarjata na izhodiščne predpostavke in nadaljnja spoznanja takole: »Izhajali smo iz dveh načel: 1. Trudili se bomo vzpostaviti jasna in konsistentna merila o sprejemanju odločitev glede kategorij, ki jih bomo uporabljali, da bo sam postopek analize celovit in konsistenten in da ga bo mogoče zagovarjati. 2. Trudili se bomo, kolikor bo to skladno s prvim ciljem, z uporabljenimi kategorijami odražati konsenz slovničarjev (in jezikovnih učiteljev) glede rabe kategorij predmet, določilo ipd. A po določenem času smo bili nad nalogo, ki smo si jo zastavili, vedno manj navdušeni, ne zgolj zato, ker se je izkazala za težko do te mere, da je njena izvedba tako rekoč nemogoča, ampak ker se je zdela vedno bolj nesmiselna.« (Hunston in Francis 2000: 151, 152; prev. N. L.)

xxv; Gantar 2009b; Francis et al. 1996: vii; Hunston in Francis 2000: 33, 34; Marcus 1994).

Občasno kljub temu namesto slovnične opredelitve segmentov slovnično-pomenskih struktur s srednjo ali visoko stopnjo ustaljenosti, ki pogosto izražajo nujne elemente pomenske strukture, zlasti okoliščine (izražanje okoliščin je izrazno manj predvidljivo od izražanja udeležencev), navajamo zgolj pomensko oz. kolokacijsko oznako, ki je sorodna funkcijskoskladenjski opredelitvi. Za to možnost se odločimo, kadar bi slovnično-pomenska shema zaradi navajanja vseh možnih slovnično-pomenskih struktur postala nepregledna ali kadar za omenjene segmente niso na voljo podatki o tipičnih kolokatorjih, analiza konkordančnega niza pa kaže, da omenjeni segmenti so del slovnično-pomenske sheme (torej namesto slovnično-pomenskih struktur Sz1čakati Sz4 pri Sz5; Sz1čakati Sz4 ob Sz5; Sz1čakati Sz4 pred Sz6; Sz1čakati Sz4 v Sz5; Sz1čakati Sz4 na Sz5 itd. navajamo strukturo Sz1čakati Sz4

<MESTO>)). Del slovnično-pomenske strukture so lahko tudi konkretni (zlasti enobesedni) leksemi, zlasti vezniki, predlogi ipd. (npr. Sz₁ nositi Sz₄ v sebi; Sz₁ čakati na Sz₄) (prim.

Hunston in Francis 2000: 45; Herbst et al. 2004: xviii).

V slovnično-pomenski shemi so slovnično-pomenske strukture navedene v nekakšni kanonični obliki, ne pa v kakšni od oblik rabe⁹⁷ (prim. Sliko 24 in Tabelo 7 – tabela prinaša analizo konkordanc konkordančnega niza s Slike 24 z vidika določitve kanonične oblike slovnično-pomenskih struktur).

Slika 24: Konkordance konkordančnega niza leme dodati

97 Izraz oblika rabe slovnično-pomenske strukture je vzporeden terminu oblika rabe frazema (prim. Kržišnik 1996: 133) in je bil po vzoru omenjenega termina tudi oblikovan.

0 Izhodiščna oblika SPS Potencialna kanonična oblika SPS Potencialni segment SPS 1 Sz₁ čutiti Sz₄⁹⁸

2 Sz₁ čutiti Sz₄ → je čutiti Sz₄ /v Sz₅/ 3 Sz₁ se čutiti → Sz₁ čutiti Sz₄ /Prisl_(k)/ 4 Sz₁ čutiti Sz₄

5 Sz₁ čutiti se Pridz₄

6 Sz₁ čutiti, kako_S → je čutiti, kako_S

7 Sz₁ čutiti Sz₄ → je čutiti Sz₄ /v Sz₅/ 8 Sz₁ čutiti, da_S

9 Sz₁ čutiti se Pridz₄ 10 Sz₁ čutiti Sz₄

Tabela 7: Določanje kanonične oblike slovnično-pomenskih struktur

Tabela 7 prikazuje potek določanja kanonične oblike slovnično-pomenskih struktur. Kot opozarjajo vrstice 2, 3, 6 in 7, na to, ali kakšno strukturo opredelimo kot samostojno slovnično-pomensko strukturo, vpliva tudi njena frekvenca. Za izhodiščno določitev nabora slovnično-pomenskih struktur leme namreč pregledamo nekaj sto konkordanc, nato strukture potrdimo še glede na statistične podatke o sopojavljanju enot. Pasivne strukture so tako načeloma obravnavane kot oblike rabe slovnično-pomenske strukture (prim. vrstica 3), v primeru, da se izkaže, da je njihova raba v kakem pomenu ali podpomenu leme tipična, pa jih opredelimo kot posebne slovnično-pomenske strukture. Slovnično-pomenskih struktur, ki se pojavljajo redko (prim. vrstica 6), v slovnično-pomenski shemi ne navajamo. Tudi potencialni segmenti struktur, za katere se v analizi izkaže, da so nefrekventni, v okvir slovnič no-pomenske strukture niso vključeni. Na specifične oblike koligativnega povezovanja besed, ki

98 S krepkim tiskom so v tabeli označene kanonične oblike pomenskih struktur in segmenti slovnično-pomenskih struktur. Prečrtane so slovnično-pomenske strukture, za katere se je v analizi izkazalo, da njihova oblika ni kanonična, in segmenti, ki se v analizi niso izkazali za segmente slovnično-pomenskih struktur.

jih uporabljeni metajezik ne izkazuje dovolj očitno,⁹⁹ opozarjamo še s posebnimi opozorili v oglatem oklepaju (npr. [*navadno v množini]).

V slovnično-pomenski shemi so najbolj ustaljeni, strukturotvorni segmenti slovnič no-pomenskih struktur navedeni v linearnem nizu (npr. Sz1 nositi Sz4), gre za segmente z najvišjo in srednjo stopnjo ustaljenosti. Segmenti z najnižjo stopnjo površinskoizrazne ustaljenosti, ki so pogosto lahko manj obvezen segment različnih slovnično-pomenskih struktur pomena ali podpomena leme, pa so pod linearnimi nizi navedeni v razpredelnici. Kadar so v slovnič no-pomenski strukturi posamezni segmenti opredeljeni s pomensko oznako (npr. Sz1 čakati Sz4

<MESTO>), ker se slovnično lahko izražajo s številnimi različnimi strukturami, so tudi ti segmenti navedeni v ločeni razpredelnici.

Slovnične-pomenske strukture v slovnično-pomenski shemi navajamo glede na stopnjo površinskoizrazne ustaljenosti njihovih segmentov. Najprej navajamo strukture, katerih segmenti so površinskoizrazno obvezni, nato pa postopoma strukture, katerih segmenti izkazujejo vedno nižjo stopnjo strukturotvornosti.

Slovnično-pomenske strukture, s katerimi v besedilih realiziramo pomen ali podpomen leme, so v okviru slovnično-pomenske sheme abstrahirane še v nekakšno nadstrukturo, v kateri so izkazane različne slovnične možnosti izražanja elementov pomenske strukture. V slovnič no-pomenski nadstrukturi so skupaj izkazani najbolj ustaljeni segmenti strukture, ki jih sicer izražamo linearno, in segmenti, navedeni v razpredelnici. Iz nadstrukture lahko hkrati razberemo, kateri segmenti so medsebojno načeloma zamenljivi.¹⁰⁰

Kako predstavljene podatke izkazujemo v slovnično-pomenski shemi, si za ilustracijo oglejmo na eni od slovnično-pomenskih shem leme umreti. Po vrsti so navedeni: kolokacijski doseg segmentov slovnično-pomenskih struktur, slovnično-pomenska nadstruktura, posamezne slovnično-pomenske strukture, tabela segmentov z višjo stopnjo ustaljenosti v

99 Na slovnične omejitve oz. preference jezikovnih elementov na podoben način opozarjajo v korpusnem vezljivostnem slovarju angleščine (Herbst 2004: xx) in v leksikalni bazi za slovenščino (Gantar et al. 2009: 114, 115), pri oblikovanju korpusne slovnice slovnično-pomenskih struktur (Francis et al. 1996) pa so se na podlagi opaženih omejitev odločili za revizijo nabora besednovrstnih kategorij (Hunston in Francis 2000: 179–197).

100 Vprašanje zamenljivosti enot v slovnično-pomenski strukturi se kaže kot precej kompleksno vprašanje, saj se zdi, da se udeleženci z omenjenega vidika vedejo drugače kot okoliščine. Vprašanje je povezano tudi z različnimi možnostmi glede večkratne ponovitve enote istega pomenskega tipa ob glagolu.

slovnično-pomenskih strukturah in tabela segmentov z nižjo stopnjo ustaljenosti v slovnič no-pomenskih strukturah.

<ČLOVEK1> umre (<ČLOVEKU2>)(<ČAS>) (<MESTO>) (<VZROK>) (<NAČIN>)

Sz1 umreti (Sz3) [(Sz2)/(Sz4)/(čez Sz4)/(po Sz5)/(med Sz6)/(pred Sz6)/(Prisl(č))] [(na Sz5)/(v Sz5)] [(od

Spoznanje, da govorci pri tvorjenju besedila pogosto uporabljajo deloma vnaprej oblikovane večbesedne pomenske enote, pri katerih je možnost sopojavljanja z drugimi podobnimi enotami omejena (Gantar et al. 2009b: 43), je spodbudilo raziskovanje besedne povezovalnosti. Za našo raziskavo je zanimiva zlasti kolokacija¹⁰¹ kot vmesni člen med

101 Pojem kolokabilnost in termin zanj je (po Čermáku) v slovensko jezikoslovje v svoji magistrski nalogi uvedla E. Kržišnik: »Kolokabilnost […] je sintagmatska lastnost prvin na tistih ravninah, kjer lahko upoštevamo pomen […] Kolokabilnost je oblikovna in pomenska povezovalnost prvin z drugimi prvinami. Gre za sposobnost prvine, povezovati se v besedilu ali z velikim ali omejenim zbirom drugih prvin, ki so združene v eno ali več paradigem.

Večina prvin na ravni besede ima obsežno kolokabilnost, se pravi, da se povezuje s prvinami iz več paradigem,