SOCIALNO DELO, KI AKCEPTIRA UŢIVANJE DROG

Socialno delo, ki akceptira uţivanje drog, pomeni novo paradigmo na področju socialnega dela. Ne temelji na abstinenci, temveč ima »nizek prag⁸« vstopa v program pomoči. To pa ne pomeni, da zagovarja uţivanje drog. S tem pristopom socialno delo izstopi iz tradicionalne obravnave politike do drog, ki temelji na abstinenci. Zmanjševanje škode pomeni tudi prelom med tradicionalnimi oblikami dela in vse večjega razkola med uporabniki in stroko. Etičnost dela temelji na spoštovanju in prepoznavanju posameznikovih pravic do uţivanja drog in upoštevanja potreb uporabnika. Pojmi, ki predstavljajo koncept so nepokroviteljsko, stranki prilagojeno delo, ki upošteva metode nizkega praga.

»Socialno delo, ki akceptira uţivanje drog, je pragmatično. Izhaja iz optimizacije sprememb odnosnega sistema. Z odnosnim sistemom, katerega član uţiva drogo, se ukvarja »tukaj in zdaj«. V odnosni strukturi in odnosni ekonomiji išče potenciale, ki lahko optimalno (nikakor ne idealno) razrešijo odnosno stisko. Smoter strokovnega dela tako ni enoznačno opredeljen z abstinenco, temveč je to samo ena od moţnosti razrešitve problemske situacije. Končni smoter je opredeljen zgolj kot socialna vključenost«. (Stefanoski 1996: 299)

Paradigma zmanjševanja škode izhaja iz spoznanja, da poskus urejanja drog s kazensko pravnim ali hotenim zdravljenjem ne prinašajo ţelenih učinkov.

Postavke zmanjševanja škode po Herwig-Lempp, Stover (1992: 74-84) so:

- uţivalci mamil imajo tudi v primeru nadaljnjega uţivanja pravico do človeka vrednih zdravstvenih in socialnih ţivljenjskih razmer in ni treba, da si jih zagotovijo z abstinenco in prilagojenim vedenjem;

- uţivalci drog so odgovorni sami zase, prostovoljnost je neodtujljiva podlaga terapevtskih odnosov in drugih oblik ponujene pomoči;

8 Nizkopraţni programi in visoko praţni programi se razlikujejo po vstopnih pogojih. Za visokopraţne programe so jasno definirane zahteve, ki jih strokovni delavci naslavljajo na uţivalca drog: abstinenca, vzdrţnost od drog;

programi nizkega praga pa nimajo zahtev po abstinenci, ponujajo pa konkretno pomoč pri materialni, stanovanjski, zdravstveni stiski in je cilj socialna integracija.

- če spremenimo vrednostna merila, je tudi na videz nerazumno obnašanje uţivalca mamil mogoče sprejeti kot osebno odločitev in kot ţivljenjski slog celo tedaj, če ga sami ne bi nikoli prevzeli;

- kot poklicnim delavcem z uţivalci nam potemtakem ni treba vedeti, kaj je za uţivalca prav, smiselno in »dobro«, o tem odloča sam.

Socialno delo ponuja pomoč za samopomoč pri vsakdanjih eksistenčnih opravilih in tako spodbuja socialno integracijo.

Paradigma ne razvija diferenciranih oblik dela na zvezi med abstinenco in zasvojenostjo. V Nemčiji so zato nastale alternativne oblike dela, ki jih Hrewig-Lampp, Stover (1992: 203) delita v tri skupine:

Oblike psihosocialne podpore, ki sprejema uţivanje heroina

Socialno delo se odpoveduje cilju abstinence, kot dokončni dosmrtni odpovedi vsem drogam. Sestavni del takega socialnega dela je pomoč za samopomoč in spodbujanje procesov socialne vključitve. To vključuje razdeljevanje igel za enkratno uporabo, delo s prostitutkami, omogočanje prostorov za vbrizgavanje, pravno pomoč in svetovanje, pomoč pri reševanju stanovanjskega vprašanja, ponudbo prostočasnih dejavnostih, omogočanje zaposlitve in drugo.

Moţnost za nadomestitev mamil

Posamezniku je potrebno zagotoviti nujni eksistenčni minimum in mu s tem nakazati, da se je vredno odpovedati mamilom. Razdeljevanje nadomestnih sredstev je lahko samo del nedvoumne potrebe in daljnoseţne strategije dekriminalizacije. Na drugi strani so se pojavila nerealna pričakovanja o socialni učinkovitosti metadona, ki pa jih mamilo ne more izpolniti; npr. tega, da bi bil metadon »anti-crime« pilula in naj bi deloval druţbeno intergrativno.

K abstinenci naravnane oblike

Uspešnost različnih oblik pomoči je odvisna od upoštevanja različnosti posameznikov, njihovih potreb in njihovega napredovanja v procesu odvajanja, pri čemer

»povratništva« ni treba dramatizirati. Proces odvajanja naj bi potekal v daljšem obdobju, tako da bi zasvojenec v tem času lahko izoblikoval novo identiteto in nov slog ţivljenja.

Cilji socialnega dela, ki akceptira uţivanje drog, je zagotoviti uţivalcu zadovoljevanje eksistenčnih potreb za spanje, zdravo prehrano in moţnost skrbi za higieno ter hkrati neprikrito zavračati uţivanje drog. Uporabniki drog so v teţnji po zunanji kontroli nad svojim ţivljenjem izbrali drogo, ki jim je dala občutek lastne kontrole. Neposredno pozivanje k določenemu ravnanju, npr. abstinenci, zbuja v ljudeh strah pred izgubo kontrole nad lastnim ţivljenjem.

Kot zapiše Stefanoski (1996: 298-299) so teţave, s katerimi se srečuje uţivalec drog, ko ţeli prevzeti nadzor nad svojim ţivljenjem in svojimi odločitvami, tudi druţbeno pogojene, saj je uţivanje kriminalizirano in stigmatizirano. Socialno delo mora zagotoviti odprt, varen prostor za komuniciranje, v katerem bo stiska odnosnega sistema izrečena in v katerem se bo generiral proces njenega reševanja. To pa ni mogoče, če strokovni delavci vstopamo v ta prostor s predpostavko o kriminalnosti, nemoralnosti, nesmiselnosti ravnanja, neodgovornosti in »bolnosti« uţivalcev.

Brez pristopa, v katerem strokovni delavci sprejemamo uţivanje drog, ni mogoče vzpostaviti zaupljivega, osebnega in delovnega odnosa, preko katerega lahko vplivamo na uporabnike. Prav to sem skozi praktično delo ugotavljal, da lahko vplivam na uporabnike, samo v primeru, če sprejmem uţivanje drog uporabnikov kot njihovo svobodno, legitimno pravico. Preko teh vzvodov pa lahko gradiš delovne odnose ter tako zmanjšuješ škodo, ki nastaja zaradi uţivanja drog. Zelo pomembno je, da strokovni delavci podprejo uporabnike pri vsaki njihovi dejavnosti, čeprav ni tako učinkovita ter, da delujejo kot vmesna varovalka med sistemom in uporabnikom.