Tovrstna organiziranost v tridesetih ni bila več omejena na meščanski krog in intelektualke, mesto, temveč je zajemala tudi obrobje, podeželje, še druge pokrajine, v svoja društva so bile vključene ženske nižjih slojev (delavke, kmetice).
Prvo slovensko feministično društvo je bilo ustanovljeno 6. julija 1901 v Ljubljani.
Namenjeno je bilo vsem ženskam, ne glede na poklic in situiranost. Njegova najpomembnejša naloga je bilo izobraževanje žensk ter dalje prizadevanje za pravice žensk in otrok ter kulturno, socialno, pedagoško delo. »Namen društva je skrbeti, da se povzdigne izobrazba rednih njegovih članov, posebej pa še v socijalnih vedah, − in da se nadarjene revne deklice izšolajo.«72
Ob ustanovitvi je položaj predsednice društva prevzela Franja Tavčar (1868−1938),
»narodna dama«, tako rekoč avtoriteta med tedanjimi ženskami in soustanoviteljica SŽD. Aktivno se je vključevala v društva in gibanja, ki so jih ustanavljale ženske, čeprav na drugi strani ni imela najbolj posluha za feministično gibanje; vodila je SŽD, a ni bila idejna voditeljica. Njeno področje delovanja je bilo tudi oziroma predvsem humanitarno – Tavčarjeva je postavljala v ospredje delovanje žensk v narodnem in karitativnem smislu. V tridesetih letih je vedno več feministk pokazalo
Članice so menile, da so izobražene in samostojne žene temelj za klen narod in da so lahko močne le, če so združene v trdno organizacijo. Prirejalo je številne tečaje in predavanja, saj je želelo oblikovati narodno zavedno in izobraženo generacijo žena, ki bodo vzgajale močne in pokončne potomce, se zaposlile in delovale v javni sferi. Poleg tega si je prizadevalo za enakopravnost obeh spolov, tako na političnem prizorišču kot socialnem, ter za enakopravnost nezakonskih otrok z zakonskimi in njihovih mater, tudi samskih žensk.
71Nataša Budna Kodrič, Žensko gibanje na Slovenskem do druge svetovne vojne, Splošno žensko društvo 1901−1945 (Ljubljana: Arhiv RS, 2003), 26.
72Iz Pravil Splošnega slovenskega ženskega društva. Nataša Budna Kodrič, (Slovensko) splošno žensko društvo, Splošno žensko društvo 1901−1945 (Ljubljana: Arhiv RS, 2003), 75.
nestrinjanje z njo, češ da je njeno javno delovanje rigidno, toda do smrti je ostala avtoriteta na svojem področju. Minka Govekar (1874−1959) je bila sprva učiteljica in pisateljica, po poroki pa novinarka (njene prispevke so objavljali v več časopisih:
Slovenski narod, Jutro, Naš list, Slovenski ilustrovani tednik, Tedenske slike, Slovan, Slovenka, tudi Ženski svet …) in članica ženskih društev. Dolga leta je bila tajnica SŽD, 1931. je postala njegova podpredsednica, šele 1939. pa predsednica. Ves čas, tudi med predsedovanjem Tavčarjeve, pa je bila njegova idejna voditeljica. Ključ do osvoboditve ženske iz podrejenega položaja je videla v izobrazbi. Tudi sama je postala učiteljica, ker je bilo to še ob koncu 19. stoletja najvišja izobrazba, ki jo je ženska mogla doseči. Bila je ena prvih, ki so spoznale, da se morajo tudi Slovenke zanimati za politične pravice. Feministično gibanje za pridobitev teh je videla kot socialno gibanje; če bi ženske sodelovale v politiki, bi poskrbele za sprejetje socialno bolj pravične zakonodaje. Zato pa se morajo najprej izobraziti in organizirala je vrsto tečajev (gospodinjske, kuharske, šivalne idr.) ter poučna predavanja. Bila je zelo zagnana, tudi v Kraljevini Jugoslaviji, ko je bila politična svoboda na splošno omejena, socialno vprašanje je bilo nerešeno, poudarjanje slovenske narodnosti je bilo zelo nezaželeno (zato je moralo tudi društvo iz imena odstraniti besedo slovensko) in ko je grozilo, da bo položaj žensk postal še slabši, kot je bil v dvojni monarhiji. V tridesetih je uspeh fašističnih in nacističnih idej v Italiji ter Nemčiji razburkal tudi jugoslovanski prostor. Govekarjeva je prevzela vodenje slovenske sekcije JŽZ (1934−1938, nasledila jo je Mira Engelman) in pozneje tudi SŽD.
Povezala se je z bolj socialistično usmerjenimi posameznicami in društvi ter komunistkami, ki so v tistem obdobju pridobivale moč. Skupaj so nastopile proti fašizmu in vsem skrajnim idejam,73
Kot ugotavlja Nataša Budna Kodrič, je bila glavna naloga SŽD ta, da izobrazi ženske in jih pripravi na »eksistenčni boj«, kar pomeni feministično delovanje in pripravo na proti vojni, organizirale javna zborovanja za izpustitev političnih zapornikov ter se ves čas borile tudi za ženske pravice, socialne in politične.
73Tej temi se je često posvečala tudi Angela Vode, na primer v članku Preporod naroda in žena v Ženskem svetu, 12/7-8 (1934), 173−177, pa tudi na splošno so ji v drugi polovici tridesetih namenili vedno več prostorav tej reviji. Ženske so pozivale druge, da se morajo odločno upreti pretiranemu nacionalizmu, ki slepo sovraži vse, kar je tuje, in nekritično povzdiguje vse, kar je domače. Toda lahko so se še kako organizirale in pripravljale mirovna predavanja ipd., njihov boj proti dejanskim pripravam na vojno bo tako rekoč brez uspeha, ker to spada na področje politike, ki pa jim je popolnoma zaprto.
aktiven vstop v družbo.74
SŽD je sčasoma odprlo več odsekov znotraj društva, toda po ustanovitvi Sekcije JŽZ za Dravsko banovino leta 1934 se je preusmerilo v bolj kulturno in gospodarsko delovanje. Sekcija JŽZ za Dravsko banovino je namreč tudi sama prirejala tečaje in predavanja, izdajala brošure in letake ter tako skrbela za politično izobraževanje žensk, zato je SŽD nekaj te vloge izgubilo. Osredotočilo se je na kulturo in organiziranje aktualnih gospodarskih predavanj, toda članice niso pozabile na žensko vprašanje in se pri nekaterih temah pridružile drugim organizacijam; podprle so na primer zahtevo Zveze delavskih žen in deklet »po dovolitvi abortusa na podlagi socialne indikacije«.
V ta namen so članice prirejale strokovne tečaje, predavanja, sestanke ob čaju, proslave in podobne prireditve. Sestanke, predavanja za ožji krog in pozneje tečaje šivanja so organizirale v društvenih prostorih na Rimski cesti v Ljubljani, za javna predavanja pa jim je takratni župan Ivan Hribar (županoval je med letoma 1896 in 1910) pogosto brezplačno odstopil dvorano v Mestnem domu (današnje Šentjakobsko gledališče). Dobivale so se še na magistratu, večje prireditve so se odvijale v kavarnah (na primer Emona in Union). Po prvi vojni je število članic naraščalo in finančnih težav ni bilo, te so se pojavile v tridesetih v splošni gospodarsko-finančni krizi. Dohodki društva so bili minimalni in niso bili dovolj niti za najemnino prostorov, najbolj pa je to prizadelo knjižnico – ker ni bilo novih knjig, so izgubljale bralce, to pa je pomenilo manj donacij obiskovalcev.
75 Sredi septembra 1934 so javno protestirale proti krčenju ženskih pravic in zahtevale, da njihove plače ne smejo biti a priori manjše od moških, odprtje učiteljskih šol za oba spola pa tudi to, da poročenim državnim nameščenkam, upokojenkam in neporočenim uslužbenkam, ki živijo pri starših, ne smejo trgati draginjskih doklad.76 Naslednje leto so se pridružile akciji za žensko volilno pravico in se razdelile na »tiste, ki so podpirale politično vzgojo žensk, in one, ki so zahtevale najprej volilno pravico, potem pa šele izobraževanje«.77
74Nataša Budna Kodrič, (Slovensko) splošno žensko društvo, Splošno žensko društvo 1901−1945 (Ljubljana: Arhiv RS, 2003), 78.
Njihovo delovanje pa kot pri drugih ženskih društvih ni bilo usmerjeno samo v dobrodelnost, izobraževanje žena na vseh ravneh ter zavzemanje za enakopravnost spolov, temveč je bilo tudi narodnozavedno. Leta 1935 so se članice SŽD udeležile protesta proti nasilju Italije nad Slovenci in se na splošno izrekle proti nacističnim in fašističnim
75 Ibid., 91.
76 Ibid., 92.
77 Ibid., 92.
idejam. Delovanje društva je bilo januarja 1942 prekinjeno, zadnje srečanje pa je bilo 13. julija 1945, kjer so odbornice izrazile željo, da bodo še delovale za dobrobit žena, da bodo skrbno varovale pridobljene pravice, in: »Moramo združiti vse naše ženstvo, da ne zaide na stranpota in s tem stvari škoduje, nasprotno moramo naše žene združiti v močan jez proti kateremukoli sovražniku.«78
Članstvo v SŽD ni bilo pogojeno s socialno-ekonomskim statusom žena. Namenjeno je bilo prav vsem, ne glede na stan in poklic, na splošno pa so prevladovale pripadnice srednjega in višjega ljubljanskega meščanskega sloja, kot pravi Nataša Budna Kodrič.
Želele so nadaljevati svoje poslanstvo, a so društvo razpustili in ga priključili Antifašistični fronti žensk.
79 Za meščanke višjih slojev je članstvo v SŽD pomenilo tako rekoč tradicijo, saj so bile vseskozi del humanitarnih društev, sčasoma pa so se jim priključile še »ženske s poklici«,80
Starostna struktura članic je bila precej pestra, kar dokazuje to, da boj za izboljšanje položaja žensk ni bil noben trend mlajše generacije, ki bi ga starejše zavračale.
Članice so bile stare od 20 pa vse tja do 60 let in več. Nekatere so se društvu tudi pozno pridružile, na primer Elvira Dolinar šele pri 56, pa čeprav je bila med prvimi feministkami pri nas in je bila zelo dejavna že pri časopisu Slovenka. Število članic je torej učiteljice in uradnice, večinoma feministke, ki so k društvu prispevale idejni program. Učiteljice, sicer združene tudi v svoji organizaciji, tj. Društvu slovenskih učiteljic (ustanovljeno 1897., leta 1931 preoblikovano v zadrugo Dom učiteljic), so se priključile tudi SŽD, in sicer tako tiste, ki so se poročile in zato izgubile službo (zanje je seveda veljal nenapisan celibat), kot samske. Nekaj članic je bilo zaposlenih v ljubljanskih trgovskih podjetjih, pa tudi vdov in ločenk – zaradi njih se je SŽD borilo za uvedbo pokojnin za prve in finančnega nadomestila za druge. Nekatere med njimi so objavljale literarne in neliterarne prispevke v več časopisih ter revijah ali bile urednice ženskih listov, tudi teh, ki jih obravnavam v tej diplomski nalogi: Milka Martelanc, Pavla Hočevar, Angela Vode, Vida Jeraj, Manica Koman, Minka Govekar, Olga Grahor, Elvira Dolinar, Ivanka Anžič Klemenčič in druge. Toda čeprav so si nenehno prizadevale, da bi v svoje vrste pridobile še ženske iz nižjih slojev, predvsem delavke in služkinje, jim to ni uspelo.
78 Ibid., 96.
79Nataša Budna Kodrič, Članice Splošnega ženskega društva, Splošno žensko društvo 1901−1945 (Ljubljana: Arhiv RS, 2003), 102−103.
80 Ibid., 103.
ob začetku delovanja hitro rastlo, med prvo svetovno vojno upadlo in spet poskočilo po njej. Toda ne tako kot na začetku, delovati so namreč začela tudi druga društva.
Število se je zmanjšalo tudi v tridesetih, in to predvsem zaradi finančno-gospodarske krize. Če je bilo leta 1901 91 članic, jih je bilo že čez tri leta 254, največ 1922., in sicer 673, ob koncu tridesetih, v letih 1938/39, pa 426. Članice so bile lahko samo ženske, ki so dopolnile 16 let, kar so ob ustanovitvi tudi zapisale, a tudi moški so podpirali njihovo delovanje, toda le kot podporni, ustanovni, častni člani (med bolj znanimi na primer Fran Milčinski in Lavoslav Schwentner). SŽD pa je redno organiziralo tudi javna predavanja, na katerih so nastopili še drugi moški, med njimi Ivan Tavčar, mož Franje Tavčar, takratne predsednice društva, pa Milan Pajk, Fran Milčinski, Milan Korun in drugi.