4.1. Splošni okvir in primerjava na evropskem nivoju
V letu 2010 je bilo opravljeno prvo nacionalno poročanje v shemo PECBMS za obdobje 2007-2009, od takrat naprej so slovenski podatki v evropski shemi vključeni vsako leto. Slovenska shema monitoringa ptic kmetijske krajine je ena najmlajših v Evropi; obenem s Slovenijo je sicer v istem letu denimo prvič poročala tudi Grčija, nekaj držav pa te sheme sploh še nima uveljavljene. Trendi v shemi PECBMS se računajo od leta 1980, zadnje poročilo (do 2010) je za Evropo pokazalo zgodovinski minimum populacij ptic kmetijske krajine, saj je indeks padel za 52% od leta 1980 do leta 2009 (v novih državah EU za 39%). V obdobju 1990-2010 so največje upade v kmetijski krajini v Evropi (od vrst, ki so pomembne tudi v slovenski kmetijski krajini) doživeli repnik (-51%), vrtni strnad (-52%), črnočeli srakoper (-52%), jerebica (-90%) in pisana penica (-47%). Nekaterim vrstam gre tudi izrazito dobro, denimo zeleni žolni (+51%) ali pogorelčku (+69%) (EBCC 2012A,2012B). Zaradi znatno daljših obdobij izračuna trenda v Evropi, podatke SIPKK z evropskimi trendi pravzaprav težko primerjamo. V šestih primerih se evropski kratkoročni trend (90-09) sklada z našim trendom (08-12) SIPKK in sicer za poljskega škrjanca (upad), drevesno cipo (upad), repnika (upad), velikega strnada (upad), rumenega strnada (upad), divjo grlico (upad) ter za dve vrsti, ki smo ju spremljali na IBA območjih: bela štorklja (rast) in črnočeli srakoper (upad).
Pri ostalih vrstah se (vsaj za primerjavo 90-09 za Evropo in 08-12 za Slovenijo) trendi SIPKK in evropski trendi ne ujemajo. Kljub skupni kmetijski politiki v EU in s tem povezanimi podobnimi pritiski kmetijstva, je potrebno predvidevati, da so vzroki za upade populacij večkrat specifični za Slovenijo in morajo zato rezultati tega monitoringa služiti tudi kot osnova za podrobnejše raziskave.
Za nekatere sosednje ali bližnje države so bodisi obdelani ali grobi podatki na voljo za primerjavo.
TEUFELBAUER (2010) je opisal rezultate avstrijskega monitoringa FBI za obdobje 1998-2008. Avstrijska shema je naši sorodna po metodi; uporablja točkovne transekte, lokacija transektov pa je prosta izbira opazovalcev, ob priporočilih koordinatorjev sheme. Ne popisujejo po pasovih in ne popisujejo ptic v letu. V večini let je bilo obdelanih približno 170 ploskev. Avstrijski 11 letni FBI se je zmanjšal za 20%, za presenetljivo veliko vrst pa so trendi podobni, kot v Sloveniji: močvirska trstnica, poljski škrjanec, drevesna cipa, repnik, veliki strnad, rumeni strnad, rjavi srakoper, grilček, divja grlica, so vsi doživeli v tem obdobju zmeren ali znaten upad populacije. Za ostale vrste primerjava zaradi negotovih trendov ni mogoča, ponekod pa primerjava ni mogoča zaradi različnega izbora vrst. V naši shemi imamo denimo smrdokavro, slavca in hribskega škrjanca, ki v avstrijski shemi ne dosegajo dovolj visokih števil.
Za Italijo so na voljo obdelani podatki za obdobje 2000-2011 (LIPU 2012). Skupni indeks FBI za to obdobje je znašal 94,1% (upad za 5,9% od leta 2000). Navajamo tudi trende po vrstah: postovka - zmeren porast, divja grlica - zmeren porast, smrdokavra - zmeren porast, vijeglavka - zmeren upad, čopasti škrjanec - stabilen, poljski škrjanec - zmeren upad, kmečka lastovka - zmeren upad, rumena pastirica - zmeren upad, slavec - stabilen, prosnik - zmeren upad, rjavi srakoper - zmeren upad, škorec - zmeren porast, poljski vrabec - zmeren upad, grilček - zmeren porast, lišček - zmeren upad, veliki strnad - zmeren porast (navajamo samo vrste, ki imajo značilen trend in ki so v obeh shemah enake). Od naših trendov 2008-2011 se tako bistveno razlikuje večina vrst, predvsem tiste, ki so pri nas v upadu: veliki strnad, grilček, divja grlica in smrdokavra in imajo v Italiji obraten trend, pa tudi obe vrsti, ki sta pri nas v porastu: kmečka lastovka in rumena pastirica.
Preseneča rast populacije vrtnega strnada (trend do leta 2010), ki je pri nas v upadu in je kritično ogrožen;
vrsta je v Sloveniji tako maloštevilčna, da je na monitoringu za SIPKK niti nismo zasledili (KMECL 2011). Popisi v Italiji so bili opravljeni s točkovno transektno metodo v dveh pasovih na 448 ploskvah.
Švicarska shema monitoringa pogostih vrst ptic (MHB) poteka od leta 1999 in sicer na sistematskem vzorcu 267 ploskev s kartirno metodo (SCHMID et al. 2004, [http://www.vogelwarte.ch/swiss-bird-index-sbi-en.html]). Kategorije trenda sicer v trenutno objavljenih podatkih (1990-2011, kombiniran prikaz z drugimi popisi) še niso prikazane, iz grafičnih prikazov pa je razviden stabilen trend močvirske trstnice, znaten upad
upad velikega strnada, porast in upad v zadnjih letih rumenega strnada, upad in v zadnjih letih porast kmečke lastovke, v zadnjih letih močan upad rjavega srakoperja, porast hribskega škrjanca, v zadnjih letih (razen 2011) rast rumene pastirice, strm padec repaljščice, v zadnjih letih upad grilčka, v zadnjih letih upad divje grlice, v zadnjih letih močen porast smrdokavre (navajamo vrste kjer je možna primerjava z našimi rezultati). Trendi so precej bolj podobni našim, kot tisti v Italiji; to gre verjetno pripisati večji krajinski in klimatski sorodnosti Slovenije in Švice. Preseneča pa denimo strm porast populacije smrdokavre. Trend ptic kmetijske krajine je v Švici sicer stabilen in je nekaj nad 90%. (KELLER et al. 2012)
4.2. Primerjava med geografskimi makroregijami
Primerjava kategorij kovariat po vrstah v naših rezultatih nam pokaže zanimivo sliko. Za kovariato "regija"
lahko opazimo izstopajoče vrednosti za nekatere vrste (primerjava vrednosti parov/ploskev, tabela 16) predvsem za sredozemski svet (makroregija), vendar te niso presenetljive v primerjavi z ostalimi krajinami.
Plotni strnad je daleč najbolj številčen v sredozemskem svetu, v ostalih krajinah ga sploh ni oziroma le manjše število v dinarski krajini. Povsem obrnjeno sliko opazimo pri rumenem strnadu, ki je približno enako številčen v ostalih treh makroregijah, v Sredozemskem svetu pa ga skoraj ni. Enako velja tudi za postovko in grivarja, do neke mere tudi za kmečko lastovko, poljskega vrabca in prosnika. Sredozemski svet (vsaj v popisanih kvadratih) je manj ustrezen tudi za poljskega škrjanca, ki potrebuje predvsem čimbolj odprto krajino (BEZZEL 1993). Da je to res, potrjuje dejstvo, da je sicer prav v Sredozemskem svetu območje z eno od najvišjih gostot poljskega škrjanca v Sloveniji: suhi travniki pod Goličem, ki pa v tem popisu ni bilo zajeto - regija tako za vrsto ni odločilna (P. KMECL lastni podatki). Za kar nekaj vrst je številčnost najvišja v sredozemskem svetu: hribskega škrjanca, slavca, velikega strnada, zeleno žolno, grilčka in smrdokavro, kar je posledica njihovih habitatnih preferenc in areala. Nekaj vrst pa v Sredozemskem svetu povsem manjka:
duplar, rumena pastirica, priba. Nekaj vrst je prav tako zelo očitno vezanih na dinarski svet, predvsem travniške vrste kraških polj (Ljubljanskega barja in Cerkniškega jezera), ki so v popisu zajeta: repnik, rumena pastirica, repaljščica, rjava penica. Skupaj s kovariato "tip kmetijske krajine" dejansko dobimo iz podatkov tega monitoringa zelo dobro sliko habitatnih preferenc vrst ptic kmetijske krajine v Sloveniji. Ta slika je sicer nekoliko vezana na razporeditev popisnih ploskev, ki ni naključna, kar je tudi ena izmed možnih izboljšav sheme v prihodnosti. Potrebno pa je poudariti, da so nenaključni podatki v spremljanju časovne serije dovolj ustrezni, naključno (randomizirano) izbrane popisne enote dobijo pomen šele pri prostorski ekstrapolaciji. Drobljenje podatkov ima za posledico, da za posamezne regije ne moremo izračunati posebnih trendov, lahko samo sklepamo, kakšni so, glede na opaženo (neekstrapolirano) število parov.
Dobro je vidno izginjanje smrdokavre iz Panonskega sveta, kar je najverjetneje posledica intenzifikacije kmetijstva. Sredozemski svet nudi v tem smislu zatočišče tako smrdokavri kot hribskemu škrjancu, saj je njuna populacija tam videti stabilna. Nasprotno pa gre relativno dobro pribi v Panonskem svetu, vendar se je pri tem potrebno vprašati, ali morda ni njena prilagoditev na njivske površine obenem tudi ekološka past.
4.3. Primerjava med OMD in ne-OMD območji
Ostale tri kovariate, OMD, IBA in GERK sicer ne opisujejo habitatov vrst ampak administrativne ukrepe, če pa jih prevedemo v pomen za ptice kmetijske krajine, OMD pomeni hribovsko krajino (OMD) in ravninsko krajino, predvsem severovzhodne Slovenije in Sorškega polja (ne-OMD). Trende iz prej navedenega razloga težko analiziramo, je pa opazen upad pribe na ne-OMD ploskvah. Kot že rečeno intenzivne njive najverjetneje ne zagotavljajo dovolj velikega gnezditvenega uspeha, vsekakor pa bo tej vrsti potrebno posvetiti varstveno in raziskovalno pozornost. Nekaterih vrst, predvsem tistih, ki so vezane na intenzivnejšo kmetijsko krajino, je na OMD območjih manj kot na ne-OMD, sem spadajo predvsem poljski škrjanec, postovka, čopasti škrjanec, priba.
4.4. Primerjava med GERK in ne-GERK območji
Razlika med GERK in ne-GERK v bistvu pomeni razliko med obdelano oziroma neobdelano krajino. Znatno večji delež ne-GERK ploskev se nahaja v jugozahodni Sloveniji. Primerjava razlike median in povprečnih vrednosti nam ne pokaže nič nepričakovanega. Tudi tukaj so vrste v GERK tiste, za katere bi pričakovali, da so vezane na bolj intenzivno kmetijsko krajino. Delež GERK tudi ne kaže vplivov na vrstno diverziteto. Iz prej navedenih razlogov (premalo podatkov) je tudi težko ovrednotiti razlike v trendih na GERK in ne-GERK ploskvah.
4.5. Primerjava med različnimi tipi kmetijske krajine
Primerjava po tipih kmetijske krajine nam prav tako da nekatera zanimiva spoznanja. Poljski škrjanec je daleč najštevilčnejši na vlažnih travnikih in v intenzivni kmetijski krajini, enako velja tudi za rumeno pastirico. Težišče številčnosti grivarja je v mozaični krajini, plotnega strnada na suhih travnikih in v sredozemskem mozaiku. Rumeni strnad je najštevilčnejši na vlažnih travnikih, sicer pa je prisoten povsod, razen v sredozemskem mozaiku. Kmečka lastovka je močno zastopana v vseh petih tipih krajine, poljski vrabec manjka predvsem ploskvah, kjer prevladujejo suhi travniki. Pri tem je potrebno pripomniti, da je za to vrsto (kmečko lastovko) monitoring v transektu manj primeren, saj je z gnezdišči vezana na človeška bivališča (BEZZEL 1993). Vijeglavka je tipična vrsta mozaika in sredozemskega mozaika, če so prisotni ustrezni sadovnjaki na robnih delih, pa tudi vlažnih travnikov. Rjavi srakoper je tipičen prebivalec suhih travnikov.
Hribski škrjanec ima največjo številčnost na suhih travnikih in sredozemskem mozaiku, slavec na vlažnih travnikih notranjskih polj in predvsem sredozemskem mozaiku, veliki strnad pretežno v sredozemskem mozaiku. Pogorelček ima najraje suhe travnike in mozaično krajino (vključno s sredozemskim mozaikom), zelena žolna pa je daleč najštevilčnejša v sredozemskem mozaiku. Številčnost repaljščice ni presenetljiva, saj je daleč najštevilčnejša na vlažnih travnikih (kjer je v zadnjih letih doživela velik upad), prosnik pa v mozaični krajini. Grilček je najštevilčnejši v mozaiku in sredozemskem mozaiku. Škorec ima najraje mozaik in intenzivno kmetijsko krajino, rjava penica vlažne travnike, smrdokavra suhe travnike in sredozemski mozaik. Tudi tukaj lahko ugotovimo, da primerjava ne prinese presenetljivih spoznanj, trende pa je možno gledati le na nivoju cele države.
4.6. Možni vzroki za upad posameznih vrst ali skupin vrst ptic v kmetijski krajini v Sloveniji Število študij, ki bi nam za Slovenijo pomagale razlagati trende vrst ptic kmetijske krajine, ni veliko. V nadaljevanju podajamo pregled možnih vzrokov za trende nekaterih od teh vrst z navedbo virov; kjer domačih ni bilo na voljo, smo uporabili ustrezne tuje vire.
Vzroki za upad populacij vrst ptic kmetijske krajine so lahko zelo različni. Repnik je denimo doživel velik populacijski upad v Veliki Britaniji, predvsem med leti 1975 in 1986, kjer so ugotovili povezavo upada populacije s propadom gnezd v času valjenja (SIRIWARDENA et al. 2000). Propad gnezd je lahko povezan s trendom slabšanja kvalitete živih mej, kar posledično vodi k bolj izpostavljenim gnezdom repnika (BTO 2011). Od 60.-tih let prejšnjega stoletja se je tudi bistveno spremenila hrana, ki je na voljo v kmetijski krajini; MOORCROFT et al. (2006) tako poudarjajo pomen rotacije kultur z oljno repico, saj je ta bistvena sestavina repnikove prehrane v sedanji kulturni krajini v Angliji. Za rumenega strnada pa je bila denimo ugotovljena povezava med dostopnostjo hrane (semen) pozimi, ki je manjša v krajini z intenzivnim kmetijstvom in kjer je med drugim manj plevelov; posledično je tudi stopnja preživetja prek zime manjša (GILLINGS et al. 2005).
V 20 letni študiji velikega strnada na Škotskem so ugotovili, da se je med drastičnim upadom populacije (91%) habitat zelo spremenil. Velikost polj se je povečala, manj je bilo plevelov. Varstvena priporočila so s pleveli bogata jara žita in zimski ječmen, kombinirani s pozno košenimi travniki in praho, še posebno blizu pevskih mest in žic, ki mu služijo kot mesta za postanke. (PERKINS et al. 2012)
Razlogi za nihanje populacij so tako lahko zelo različni, pri nekaterih vrstah ne nujno povezani s spremembami v kmetijski krajini. V letu 2011 smo denimo med izvajanjem popisov monitoringa ptic kmetijske krajine opazili nenavadno pozen prihod rjavega srakoperja, ki je zamujal za okoli tri tedne glede
vremenske in vegetacijske razmere na selitvi (ustavi se v Sahelu) in na prezimovališčih, kakor so ugotovili pri populaciji rjavega srakoperja v Nemčiji (SCHAUB et al. 2011).
Rjavi srakoper je ptica odprte krajine. Ta mora biti bogata z mejicami in grmičevjem, v Evropi je posebej pogost v kmetijski krajini, prehranjuje se z velikimi žuželkami in tudi z mladiči pevk ter redko z malimi poljskimi sesalci (SNOW &PERRINS 1998). Pomembno vlogo v gnezditveni biologiji rjavega srakoperja igrajo pogoste trnate grmovne vrste kot so šipki Rosa sp., glogi Crataegus sp. in črni trn Prunus spinosa (TSIAKIRIS et al. 2009, SNOW &PERRINS 1998). Tu si rjavi srakoper splete gnezdo, ki je varno pred plenilci, obenem pa mu grmovja pomembno služijo kot preže za lov in mesta za označevanje terirorija (SNOW & PERRINS 1998, MORELLI 2012A). Rjavi srakoper dosega podobne gostote tako v kmetijski krajini kjer prevladujejo poljščine kot v krajih kjer prevladujejo travniki, pogoj je velik delež posameznih strukturnih elementov kmetijske krajine kot so mejice, grmičevja, posamezna drevesa, poti ipd., ki povečujejo heterogenost habitatov (MORELLI 2012B). Heterogenost habitatov in krajine je ključen dejavnik, ki vpliva na številčnost rjavega srakoperja (MORELLI et al. 2012, MORELLI 2012B). Izračunan trend številčnosti populacije rjavega srakoperja v Sloveniji je zmeren upad, med leti 2008 in 2012 je število rjavih srakoperjev v povprečju upadlo za 7,3% na leto. Med leti 2010 in 2011 je bil upad populacije nekoliko višji. Verjetno je bila to posledica slabega vremena spomladi, ko se rjavi srakoperji vračajo iz svojih prezimovališč v južni Afriki. V Sloveniji so se tako v letu 2011 prvi srakoperji vrnili šele v drugi polovici maja (DOPPS lastni podatki), kar je vplivalo na rezultate štetja iz leta 2011. V splošnem je sicer upadanje številčnosti rjavega srakoperja najverjetneje posledica intenzifikacije kmetijstva v Sloveniji. Uporaba pesticidov zmanjšuje količino hrane, komasacije in gojenje monokultur povzročajo izsekavanje mejic in grmišč. Pri izračunu subvencij, ki jih slovenski kmetje prejmejo za upravljanje s travniki, se namreč ne upoštevajo posamezni grmi, drevesa ter mejice na obdelovalnih površinah (MKGP 2011).
Hribski škrjanec je delna selivka, talna gnezdilka, med gnezdenjem se večinoma prehranjuje z nevretenčarji (SNOW &PERRINS 1998). V zahodni Palearktiki hribski škrjanec zaseda dva tipa habitatov. V sredozemskem delu živi v odprti mozaični kmetijski krajini stepskega značaja, kjer je prisoten dokaj velik delež grmičevja (SIRAMI et al. 2011), v severnem delu pa gnezdi na resavah in v mladih gozdnih nasadih in odprtih gozdovih (LANGSTON et al. 2007). Oba tipa habitatov pa imata skupna dejavnika od katerih je odvisna zasedenost območja s hribskimi škrjanci in to sta heterogenost habitatov ter delež golih tal (MALLORD et al. 2007, SCHAUB et al. 2010, ARLETTAZ et al. 2012). Hribski škrjanec se prehranjuje na tleh, zato je gostota ruše ter delež golih tal pomemben dejavnik, ki vpliva na njegov gnezditveni uspeh. V redkejši ruši se hribski škrjanec lažje premika in lažje ter hitreje najde hrano. Intenzifikacija kmetijstva je povzročila upad številčnosti populacij mnogih vrst ptic, ki so specializirane na kmetijsko krajino (GREGORY et al. 2004, GUERRERO et al.
2012). V Sloveniji imamo dve ločeni populaciji hribskega škrjanca, večja in stabilnejša populacija je v zahodni Sloveniji, predvsem na Krasu in v Vipavski dolini, manjša izolirana populacija je še na Goričkem (DOPPS lastni podatki). Številčnost populacije hribskega škrjanca v Sloveniji strmo pada. Populacija hribskega škrjanca v Sloveniji je med leti 2008 in 2012 redno padala za 12,8% na leto. Glede na naše vedenje o gnezditvenih zahtevah hribskega škrjanca lahko upravičeno sklepamo, da je glavni dejavnik, ki botruje upadu številčnosti hribskega škrjanca v Sloveniji intenzifikacija kmetijstva. Upada predvsem populacija v makroregijah Dinarski svet in Panonski svet (Goričko). V Dinarskem svetu gnezdijo predvsem na obsežnih odprtih površinah, ki imajo mnogo posameznih dreves ter velik delež pokritosti z grmičevjem, glavna talna vegetacija pa so ekstenzivni travniki ali travniki v zaraščanju. Predvidevamo, da je upad številčnosti hribskega škrjanca v Dinarskem svetu posledica zaraščanja in, kjer se krajina ne zarašča, posledica intenzifikacije kmetijstva (gnojenje travnikov in sekanje mejic). Na Goričkem se krajina ne zarašča v takšni meri kot v Dinarskem svetu, se pa v večji meri intenzivno upravlja s kmetijsko krajino. Gnojenje travnikov, mena travnikov v obdelovalne površine, izsekavanje mejic in grmičevja ter gojenje monokultur kot posledica komasacij zmanjšujejo mozaičnost krajine in habitatno heterogenost, kar negativno vpliva na številčnost populacije hribskega škrjanca na Goričkem.
Ena izmed redkih bolj študiranih vrst pri nas je repaljščica. TOME &DENAC (2011) sta ugotovila, da varstveni ukrepi za repaljščico (prva košnja, ko je 80% gnezd speljanih) ne zadostujejo, saj med prvo preživetveno strategijo mladiči iščejo skrivališče v travi in ne bežijo pred nevarnostjo (predatorji, košnja). Avtorja predlagata 10-14 dnevno podaljšanje zakasnitve košnje. Vukelič (2009) je ugotovila, da repaljščice na
Ljubljanskem barju dosegajo največje gostote na ekstenzivnih travnikih, intenzivnost košnje pa je na gostoto negativno vplivala. GRÜBLER et al. (2008) so ugotovili, da je eden od vzrokov za upad populacije repaljščice povečana smrtnost samic zaradi izpostavljenosti košnji na gnezdu med valjenjem. Prav tako gnezditveni uspeh znižuje slabša kvaliteta in manjša dostopnost hrane na intenzivnejših travnikih (BRITSCHGI et al. 2006). Rezultati študije v Franciji so bili, da če zakasnimo košnjo na 25% travnika na čas, ko so mladiči travniških vrst ptic pevk že speljani, s tem lahko nadomestimo manjši gnezditveni uspeh na ostali površini.
Takšna strategija je bila koristna predvsem za repaljščico, pozitivni vpliv pa ni bil opažen za velikega strnada (BROYER 2011). V Švici so pomen pozne košnje za repaljščico ugotovili tudi HORCH et al. (2008). Ugotovili so, da morajo biti takšne površine povezane in velike najmanj 15-20 ha, obsegati pa morajo najmanj 15-20%
travniških površin.
Potrebno bo denimo ugotoviti vzroke za velik upad smrdokavre v zadnjih petih letih. Najverjetneje je vzrok v spremembi kmetijskih praks, švicarska študija je denimo ugotovila povezavo med populacijami žužkojedih vrst ptic (med drugimi smrdokavre in hribskega škrjanca) in dostopnostjo zaplat golih tal in redke trave v mozaiku s travniki in ostalimi kulturami (SCHAUB et al. 2010). Enako velja tudi za pogorelčka (MARTINEZ et al.
2010). Poleg tega se v kmetijski krajini lahko drastično zmanjša število primernih gnezdilnih dupel, zaradi krčenja dreves in živih mej. Uspeh pravilno načrtovanih varstvenih ukrepov so v tem primeru pokazali ARRLETAZ et al. (2010) v Valaisu v Švici. V sredozemskem svetu je eden od osnovnih vzrokov za upad ptic kmetijske krajine tudi močna depopulacija (izseljevanje prebivalstva) in opuščanje kmetijstva v zadnjih desetletjih (PREISS et al. 1997).
V bistvu je težko razložiti porast kmečke lastovke, saj bi z počasnim odmiranjem ekstenzivne živinoreje pričakovali tudi upad populacije kmečke lastovke, ki gnezdi neposredno v hlevu in se prehranjuje z insekti, ki jih tam najde. Dejstvo je sicer, da smo priče oživljanju živinoreje in očitno se je vrsta uspela prilagoditi tudi na moderne prakse kmetovanja.
Druga vrsta s rastjo populacije v kmetijski krajini je rumena pastirica, v petih letih je imela letni prirastek 13,9%. Vrsta se je očitno sposobna prilagoditi tudi na intenzivne njivske površine in pašnike in ji intenzifikacija kmetijstva vsaj na videz ne povzroča problemov. O drugotnih habitatih rumene patsirice poroča že GEISTER (1995), prav tako pa presenetljivo tudi o povečanju številčnosti že v času prvega atlasa gnezdilk Slovenije.
Slavec ima v naši kmetijski krajini prav tako pozitiven trend (v letu 2012 ima sicer indeks 117,4 in negotov trend). Trendi v Evropi so lahko seveda od države do države različni; če smo v Sloveniji zabeležili 3,8% letno rast, so v Angliji (na robu areala) zabeležili upad populacije za 91% v zadnjih 40 letih, domneva se, da je kriva rast populacije jelena, ki je močno zredčil gozdno podrast (MCCARTHY 2010). Evropski kratkoročni trend je stabilen. Možna razlaga bi bila že prej omenjena depopulacija (izseljevanje prebivalstva) v sredozemskem svetu, kjer je jedro njegove populacije, in s tem povečevanje površin z grmišči.
4.7. Vrste v IBA/SPA
Zelo zaskrbljujoč je upad večine vrst na IBA/SPA, ki so vezane na kmetijsko krajino: kosca, črnočelega srakoperja, velikega skovika in vrtnega strnada. Črnočeli srakoper in vrtni strnad sta v Sloveniji na robu izumrtja. Hribski škrjanec ima v nasprotju z generično shemo monitoringa, kjer se je pokazal zmerni upad, na območjih IBA negotov trend. Edina vrsta Natura 2000 v porastu populacije je bela štorklja.
Možni vzroki za trende vrst na IBA/SPA so obdelani v poročilu o monitoringu na IBA/SPA, Denac et al.
(2011A). Kosec očitno upada zaradi zmanjševanja travniških površin in intenzivne košnje. Črnočeli srakoper je občutljiv na pomanjkanje mozaičnih struktur in intenzifikacijo v kmetijski krajini, prav tako veliki skovik.
Vrtni strnad upada zaradi zaraščanja kraških pašnikov.
4.8. Predlogi za dopolnitve monitoringa
Skupnega indeksnega trenda za posamezne kategorije kovariat žal ni mogoče izračunati zaradi premalo podatkov za posamezne kategorije. V tej točki bo potrebno metodologijo dodelati in razviti tudi ustrezna programska orodja za analizo trendov po kovariatah. Pokazalo pa se je, da to za izdelavo nacionalnih indeksov nima večjega pomena, ker je predvsem pomembno po enotni metodologiji obdelati vse vrste. Ima pa lahko takšen pristop včasih pomen za boljše prileganje k modelu, ki ga naredimo s Poissonovo regresijo (program TRIM), vendar zgolj na nivoju posamezne vrste.
Druga priporočena sprememba je vključitev štirih dodatnih vrst med indikatorske vrste: drevesne cipe, močvirske trstnice, duplarja in pribe. To ustreza priporočilom osnovne metodologije (DENAC et al. 2006). Ob nastanku metodologije namreč še ni bilo jasno, kakšna bo številčnost opaženih vrst in kako se bo spreminjala. Zaradi velike variabilnosti smo zato že v prvem letu izračuna indeksov, izločili jerebico.
Dodatne štiri vrste so relativno številčne, razširjene po večjem delu Slovenije in dobro odražajo spremembe v kmetijski krajini.
Tretja priporočena sprememba je v popisu habitata. Ta popis je v prihodnje nujno poenostaviti, saj v sedanji obliki obsega kar 65 kategorij in zamuden popis po desetih odsekih. Za dolgoročno vzdržno shemo, ki temelji na prostovoljcih, je ta popis potrebno poenostaviti (na 10-15 ključnih kategorij), kar moramo vzpostaviti do naslednje popisne sezone.
4.9. Komentar nacionalnega indeksa ptic kmetijske krajine (SIPKK)
Primerjava kompozitnega indeksa indikatorskih vrst kmetijske krajine SIPKK (83,4%) in indeksa generalistov (96,8%) za obdobje 2008-2012 in večanje razlik med tema dvema indeksoma verjetno pomeni slabšanje pogojev za varstveno pomembne vrste ptic v kmetijski kulturni krajini. To ni nujno povezano z intenzifikacijo kmetijstva gledano v celoti, ampak z nekaterimi specifičnimi kmetijskimi praksami, če so del te intenzifikacije (krčenjem mejic in dreves, načinom in časom košnje, kulturami itd.), ali njihovim opuščanjem. REIF et al. (2008) so za Češko celo ugotovili presenetljivo dejstvo, da so bile populacije indikatorskih vrst ptic najvišje v obdobju z najbolj intenzivnim kmetijstvom. To je paradoksalno samo na videz, saj je na Češkem v obdobju po tranziciji (90. leta 20. stoletja) prišlo do znatnega opuščanja kmetijskih površin, kar je imelo prav tako negativen učinek na populacije ptic. Kmetijstvo se je preusmerjalo na profitno pridelavo na za kmetijstvo ugodnih zemljiščih, ob sočasnem opuščanju ekstenzivne pridelave na slabše dostopnih zemljiščih in posledičnem zaraščanju. V splošnem sicer velja, da intenzifikacija kmetijstva povzroča negativne trende ptic kmetijske krajine (DONALD et al. 2001). Podatki češkega monitoringa pogostih vrst ptic nam pokažejo tudi pomen dolgih časovnih serij pri interpretaciji podatkov. Shema poteka že od leta 1982, od takrat je denimo indeks rumene pastirice padel na 0; pri nas kaže njen trend zmerno rast, vprašanje pa je, kaj bi pokazali zgodovinski podatki. Slavec denimo ima na Češkem za obdobje 1982-2011 indeks skoraj 350. [http://jpsp.birds.cz/vysledky.php?taxon=704]. Zaskrbljujoč je trend travniških vrst v Sloveniji (indeks 77,5 za obdobje 2008-2012). Nanje vpliva predvsem sprememba travniških površin v njive, ki je pogojena z ugodnimi shemami subvencij. Prav tako pa na kar nekaj vrst vpliva intenzifikacija košnje in gospodarjenja s travniki (kot primer smo že obdelali repaljščico). Na Irskem denimo poljski škrjanec poseljuje predvsem ekstenzivno upravljane travnike (tako suhe kot vlažne) in ima tam tudi najvišje gostote (COPLAND et al. 2012).
Nekaj variabilnosti v letnih indeksih moramo seveda pripisati tudi manjšim spremembam v metodologiji popisa in uvajanju sheme, denimo navajanju na terensko metodologijo, menjavanju sodelavcev itd. Vse sheme v Evropi so morale preiti čez uvajalno fazo, ko je bila variabilnost zaradi še ne popolne utečenosti večja. Vendar sklepamo, da pri indikatorskih vrstah kmetijske krajine ta napaka ni vplivala na prikaz trenda;
vrste v shemi so namreč dobro prepoznavne in večinoma relativno redkejše od ostalih pogostih vrst.
Izračunani indeksi se malenkostno razlikujejo med poročilom iz leta 2011 (KMECL & FIGELJ 2011) ter tem poročilom. Razlog za to razliko so zgolj manjši popravki in vnos dveh zakasnelih obrazcev za leto 2011.
Slovenski indeks ptic kmetijske krajine je v letu 2012 znašal 83,4% za obdobje 2008-2012. To sicer ni ugoden indeks, pomeni pa malenkostno izboljšanje od leta 2011 (82,7%). Po katerem scenariju se bo razvoj
populacij ptic razvijal v prihodnjih letih, bodo pokazali bodoči popisi. Nujno pa bi bilo potrebno začeti z raziskavami vzrokov za upad, še posebej za vrste, kjer je bil ta zabeležen že v sklopu tega monitoringa.