• Rezultati Niso Bili Najdeni

TEMELJNA NAČELA POMOČI UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI

I. TEORETIČNI DEL

6. POMOČ OTROKOM Z UČNIMI TEŽAVAMI

6.2 TEMELJNA NAČELA POMOČI UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI

V preteklosti je bila pomoč namenjena predvsem razvijanju manj ali slabše razvitih veščin in popravljanju primanjkljajev. Danes se trudimo upoštevati učenčevo celovito osebnost, njegove življenjske razmere v šoli in doma ter življenjsko perspektivo. Želimo vzpostaviti takšno učno okolje, ki bo otroka spodbujalo in bo tako razvijal svoje interese, nadarjenost in močna področja.

Učitelji, svetovalni delavci, mobilni specialni pedagogi, prostovoljci in drugi morajo pri svojem delu z učenci z učnimi težavami ravnati po naslednjih temeljnih načelih pomoči učencem z učnimi težavami (Magajna, 2008, str. 29-32):

27 1. NAČELO CELOSTNEGA PRISTOPA

Da bo pomoč učinkovita, mora biti zasnovana celostno. Šele obsežni, vsestranski načini pomoči lahko omogočijo ustvarjanje optimalnih razmer za napredovanje na poti učenja in prilagajanja.

2. NAČELO INTERDISCIPLINARNOSTI

Pomembno je dobro sodelovanje in tudi strokovna izmenjava znanj in izkušenj med različnimi strokovnjaki na šoli in strokovnimi delavci iz drugih vzgojno-izobraževalnih ustanov za otroke s posebnimi potrebami ter razvijanje sodelovanja s starši in tudi s širšim okoljem.

3. NAČELO PARTNERSKEGA SODELOVANJA S STARŠI

Za dobro sodelovanje s starši je najprej potrebno preseči odnos iskanja krivde drug pri drugem za učenčeve težave, nato pa večinoma enosmerno posredovanje informacij, izkušenj in nasvetov nadomestiti s konkretnim načrtom dela z otrokom s težavami, v sodelovanju s starši in otrokom.

Tako bodo vsi skupaj odkrivali in raziskovali težavo ter iskali primerne načine reševanja. Starši naj sodelujejo tudi pri vrednotenju pomoči.

Zelo pomembna stvar pri delu s starši, opozarja Peklajeva (2008), je uporaba učinkovitih strategij komuniciranja, ki omogočajo vzpostavljanje pozitivnega odnosa; predvsem veščin aktivnega poslušanja, ki pomagajo, da učitelj pridobi pomembne informacije o učencu in staršem obenem pokaže, da ceni in pozna njihov trud pri delu z otrokom.

4. NAČELO ODKRIVANJA IN SPODBUJANJA MOČNIH PODROČIJ

Odkrivanje primanjkljajev ne zadostuje za uspešno premagovanje ovir pri učenju. Prepoznati je treba tudi posameznikova močna področja, zmožnosti, nadarjenost (talente) in interese. Za učenca z učnimi težavami je zelo pomembno, da je znanje, ki ga usvaja, zanj smiselno (npr. da ga povežemo z učenčevimi poklicnimi željami).

Čačinovič-Vogrinčič (2011) nas opozarja, da je za uspešnejšo pomoč potrebno vnesti tudi sanje in vizije, ki so presegle konkretne naloge pri učenju posameznih predmetov: sanje o športu, potovanju ali novem prijateljstvu. Če ostanemo preozko osredotočeni le na šolska opravila, smo lahko tudi uspešni, ampak tako izgubimo pomemben vir za življenje otroka.

28

Ravnati iz perspektive moči je najprej zelo osebna odločitev strokovnjaka. Iz perspektive moči sprašujemo po zaželenih razpletih, dobrih izidih, sanjah in upanju; sprašujemo po virih, po opori v razredu, družini, po dobrih izkušnjah iz preteklosti ipd.

5. NAČELO UDELEŽENOSTI UČENCA, SPODBUJANJA NOTRANJE MOTIVACIJE IN SAMODOLOČENOSTI

To načelo je temeljnega pomena pri načrtovanju pomoči. Spodbuja učenčevo notranjo motivacijo za učenje, delo, pripadnost k skupini, njegovo samodoločenost, ki vključuje njegove občutke kompetentnosti, neodvisnosti in pripadnosti.

6. NAČELO AKCIJE IN SAMOZAGOVORNIŠTVA

Pomembno je, da učenec pozna samega sebe, svoja šibka in močna področja in da jih zna tudi uporabiti. Pri tem odločilno pomaga razvoj različnih veščin samozagovorništva. Prav zato moramo učenca v procesu pomoči ves čas učiti veščin izražanja, uveljavljanja, zagovarjanja in odločnosti.

7. NAČELO POSTAVLJANJA OPTIMALNIH IZZIVOV

Učencu je potrebno postavljati realne, dosegljive cilje (nekoliko nad dejansko ravnjo učenčevih sposobnosti), kar poveča motivacijo in realno možnost uspeha. Vse to zahteva individualizirani pristop, več urjenja in vlaganja učenčevega truda, kar poveča učiteljevo obremenjenost, njegovo potrebo po zunanji strokovni podpori in svetovanju.

Čačinovič-Vogrinčič (2011) pravi, da se kompetentnost in odgovornost učenca vežeta na zastavljanje ciljev oziroma dobrih izidov, na prevzemanje konkretnih nalog. Nadalje opozarja, da se v šoli prepogosto dogaja, da za cilj ve učitelj, ne da bi ga učencu povedal, kaj šele, da bi se o njem dogovoril z učencem. Tako učenec ostane brez svoje definicije težave, ne raziskuje želenih rešitev, ne sodeluje aktivno v procesu. Učitelj pogosto učenca sploh ne sprašuje po ciljih, ker jih je že sam določil.

29

8. NAČELO ODGOVORNOSTI IN NAČRTOVANJA

Z odgovornostjo je povezano načrtovanje, tako na ravni šole in raznih njenih strokovnih organov in služb (npr. svetovalna služba), oddelčne skupnosti in posameznega učenca. Še posebej je pomembna individualna odgovornost učenca s težavami. Razvijamo jo tako, da individualni načrt ustvarjamo skupaj z njim. Individualni delovni načrt mora biti zapisan v jeziku, ki ga učenec razume, saj bo le tako vedel, kaj mora narediti, da bo uspešen.

Še posebej pomembno je soustvarjanje delovnega odnosa z učencem. Čačinovič-Vogrinčič (2011) pravi, da so učitelji, starši, drugi strokovnjaki odgovorni za soustvarjalni proces v delovnem odnosu tudi tako, da omogočijo učencu, da se iz izkušenj nauči, kako sam prispeva svoj delež dela in odgovornosti v soustvarjalnem procesu.

9. NAČELO VREDNOTENJA

Del načrtovanja pomoči je spremljanje in vrednotenje učenčevega napredovanja in ugotavljanje, ali je pomoč učinkovita. Vrednotenje mora biti strokovno izvedeno, vse evalvacijske ocene pa zapisane v učenčevo dokumentacijo, saj le na podlagi ocen lahko strokovno upravičeno sklepamo, da posamezna oblika pomoči za učenca ni bila primerna in uspešna.

10. NAČELO DOLGOROČNE USMERJENOSTI

Za sodobne pristope je značilna usmerjenost pomoči v celostno življenjsko obdobje. Pomembno je ugotoviti, kako različni kognitivni primanjkljaji ovirajo učenčevo funkcioniranje in katere izmed ugotovljenih značilnosti imajo odločilen vpliv na njegov življenjski in poklicni uspeh, če želimo razviti strategije za prilagajanje in kompenziranje težav, ki bodo usmerjene dolgoročno.

Tako bo tudi posameznikovo življenje, kljub težavam, kvalitetnejše.

30