Ule (2004) ugotavlja, da večina socialnopsiholoških teorij, ki pojasnjujejo vedênje posameznika, temelji na štirih teoretičnih opcijah, prihaja pa tudi do kombiniranja teh možnosti.
Najbolj znane teoretične osnove, ki predstavljajo temelj teorij vedênja, so: vedênjske ali behavioristične, kognitivne, psihodinamične in simbolno interakcionistične.
Vedênjske ali behavioristične teorije razlagajo vedênje posameznika kot fizični in verbalni odziv posameznika na socialne dražljaje okolja in dispozicije ljudi. Reakcije posameznika so pridobljene v različnih procesih učenja, zlasti socialnega. S procesi pogojevanja, učenja in posnemanja nastajajo novi, bolj ali manj zapleteni vzorci obnašanja. Posledice določenega vedênja v veliki meri določajo, ali bo posameznik ponovil vedênje. Navade se po mnenju behavioristov oblikujejo pod vplivom pozitivnih in negativnih ojačevalcev. Nagrade in pohvala predstavljajo pozitivne ojačevalce, ki vodijo k oblikovanju nove oblike vedênja, staro vedênje pa se lahko opušča pod vplivom kazni in graje (negativni ojačevalec) (Ule, 2004; Musek in Pečjak, 2001).
Vedênje posameznika ni odvisno samo od zunanjih dejavnikov, marveč so posamezne oblike vedênja pod močnim vplivom lastnega zaznavanja dražljajev, ki prihajajo iz okolice. Z upoštevanjem kognitivnih procesov in struktur, v katere so vpeta tudi mnenja, stališča in predsodki posameznika, so se razvile kognitivne teorije vedênja. Kognitivisti so mnenja, da socialni vidik bistveno ne spremeni kognitivnih procesov in struktur, marveč se kognitivni procesi prilagodijo socialni situaciji (Ule, 2004).
Psihodinamična teorija, ki temelji na Freudovi teoriji konflikta med zavednimi in nezavednimi duševnimi strukturami, razume družbeno življenje in kulturno ustvarjalnost ljudi kot reakcijo na potlačitev nezaželenega nagona, v katerem ima osrednjo mesto spolni nagon (Ule, 2004). Freud je utemeljitelj psihoanalitične teorije, ki temelji na odkrivanju nezavednega s čimer je opozoril, da je velik del duševnega delovanja posameznika prikrit in nezaveden. Prikrite so želje, motivi in predstave, ki sestavljajo nezavedno ozadje naše zavedne duševnosti. Učinki nezavednega so vidni tako v naši zavesti kakor tudi v našem obnašanju (Musek, 1999).
Simbolno interakcionistično usmerjena teorija poudarja avtonomnost človeka in lastno odgovornost za vedênje. Poudarjena je soodvisnost ljudi, saj naj bi po teoretičnih izhodiščih ljudje v medsebojni interakciji drug drugemu postavljali socialne vloge, norme in pravila, kar vodi v »igrane« oblike socialnega življenja. Tovrstna oblika vedênja in odnosov vodi v nezaupanje med ljudmi in slabša kakovost medsebojnih odnosov (Ule, 2004).
Analiza prehranskega vedênja in navad ljudi se v literaturi pogosto obravnava na osnovi teoretičnih izhodišč vedênjskih in kognitivnih modelov vedênja.
Teoriji razumne akcije (angl. Theory of Reasoned Action), ki sta jo utemeljila Ajzen in Fishbein leta 1980 ter teorija recipročnega determinizma (angl. Reciprocal Determinism), ki jo je utemeljil Bandura, se pogosto uporabljata kot teoretično izhodišče za analizo prehranskega vedênja ljudi.
Omenjeni teoriji temeljita na socialno kognitivnem modelu, za katerega je značilno, da je cilj, ki ga predstavlja socialni objekt ali vedênje, odvisen od posameznikove interpretacije situacije ter njegovih prepričanj, ki so povezana s to interpretacijo (Radovan, 2001).
Teorija razumne akcije predvideva, da se ljudje vedêjo racionalno in v interakciji posameznika z okoljem, kar pomeni, da je vedênje pod vplivom posameznikove kognicije. Na motivacijo za določeno vedênje vpliva zaznavanje odnosa med dosegljivostjo in zaželenostjo cilja ter vedênjem, pomembno pa je tudi zaznavanje pritiska referenčne skupine in motivacija za podrejanje pričakovanjem referenčnih skupin (Radovan, 2001).
Stališča so pomembna komponenta teorije razumne akcije, s katero se želi povezati notranje (duševne) in zunanje (fizični, socialni) vidike vedênja. Tovrstno izhodišče predvideva, da je stabilnost vedênja odvisna od stabilnosti stališč (Ule, 2004).
Rus (2000) definira stališča kot pozitiven ali negativen odnos do nekoga ali nečesa. Odnos temelji na znanju oziroma poznavanju tega, do česar se stališče oblikuje. Stališča imajo po teorijah učenja funkcijo vzbujanja in usmerjanja določene dejavnosti, znanje pa naj bi imelo samo funkcijo usmerjanja. V definiciji je obravnavan odnos opredeljen s pozitivnimi ali negativnimi čustvi do nekoga ali nečesa oziroma se stališča izražajo v pripravljenosti posameznika, da nekomu ali nečemu nekaj stori v prid ali škodo. Čustva, ki vplivajo na oblikovanje stališča, so lahko tudi ambivalentna.
Ule (2004) poudarja pomen stališč in izpostavlja njihove naslednje značilnosti:
− dispozicijski karakter: stališča so trajna duševna pripravljenost za določen način reagiranja,
− pridobljenost: stališča pridobivamo v času življenja v procesih socializacije,
− vpliv na obnašanje: imajo direktivni in dinamični vpliv na obnašanje in vplivajo na konsistentnost človekovega obnašanja,
− kompleksnost: v stališčih so integrirane kognitivne, čustvene in aktivnostne funkcije.
»Vedênja, znanja, izkušnje, informacije, vrednotne sodbe in argumenti v zvezi z objektom, dogo-dkom, osebo ali situacijo« (Ule, 2004) predstavljajo kognitivno komponento stališč. Posameznik oblikuje stališče na osnovi znanja, poznavanja situacije in stvari. Čustveno komponento stališč predstavljajo pozitivna ali negativna občutja in ocenjevanja objektov stališč. Stališča oblikujemo tudi na osnovi čustev jeze, privlačnosti, sovraštva ter drugih čustev, ki jih vzbudijo določene osebe ali situacije. Kognitivna in čustvena komponenta sta običajno usklajeni, njuno neskladje pa privede do spremembe stališč. Aktivnostno komponento predstavljajo posameznikova dejanja, ki jih izvaja glede na stališče do določenega objekta ali situacije. Pozitivna stališča do določenega objekta ali situacije posameznika spodbudijo k izvajanju vedênja, negativna stališča pa preprečujejo izvajanje dejanj, do katerih ima negativna stališča. Omenjene komponente stališč so med seboj povezane, od vrste stališč pa je odvisno, katera komponenta se bo v določeni situaciji močneje izrazila.
Ajzen in Fishbein (nav. po Radovan, 2001) sta stališčem dodala tudi funkcijo vrednotenja posame-znega cilja, kar se kaže v tem, da bo stališče do določenega vedênja odvisno od pričakovanih rezultatov in vrednosti rezultata. Radovan (2001) označuje posameznikova pričakovanja o vedênju kot pomembno komponento, s katero je mogoče razumeti določena stališča in jih tudi spreminjati.
Six in Schmidt (nav. po Rus, 2000) sta z metaanalizno študijo analizirala rezultate raziskav, ki so obravnavale odnos med stališči in vedênjem na različnih področjih. Obravnavala sta 19 vsebinsko različnih področij, med drugim tudi področje zdravja. Povprečna korelacija med stališči in vedênjem je bila višja od 0,30, kar kaže na povezanost med primerjanimi parametri. Izračunana povprečna ponderirana korelacijska sredina (Mr) med stališči in vedênjem vseh kategorij skupaj je znašala 0,39 med stališči in namerami je bila izračunana vrednost 0,42 ter med namerami in vedênjem 0,41. Pri vedênjski kategoriji »zdravje« je znašala ponderirana korelacijska sredina med stališči in vedênjem 0,26, med stališči in namerami 0,37 ter med namerami in vedênjem 0,35.
Rezultati kažejo, da je najnižja stopnja povezanosti med stališči in vedênjem, višja pa je stopnja povezanosti med stališči in namerami ter namerami in vedênjem.
Stališča so socialno pridobljene strukture, za katere nimamo bioloških predispozicij in jih človek oblikuje in spreminja na osnovi lastnih življenjskih izkušenj, znanja in norm, ki jih postavlja okolica. Stališča so neodvisna determinanta posameznikovega vedênja oziroma vedênjskih namer (Radovan, 2001).
Subjektivne norme, ki sta jih Ajzen in Fishbein (nav. po Radovan, 2001) vključila v teorijo razumne akcije, predstavljajo neodvisen dejavnik, ki vpliva na vedênje, zlasti na motivacijo posameznika, da izvede določeno vedênje. Primerjamo jih lahko s socialnimi in skupinskimi normami.
Socialne norme, ki vplivajo na oblikovanje stališč in vedênja, zlasti na motivacijski vidik, so del kulture in predstavljajo vedênjska pravila, ki veljajo za širši socialni prostor, znotraj manjših skupin pa se lahko razvijajo bolj specifična pravila in jih lahko označujemo kot skupinske norme. Socialne norme predstavljajo vedênjsko pravilo skupine ljudi, znotraj katere so s soglasjem prostovoljno sprejete in so dokaj stabilne. Običajno nastajajo iz neprestane težnje posameznika po povezovanju in sodelovanju z drugimi ljudmi, kar posamezniku omogoča, da lahko zadovolji svoje osnovne potrebe (Bečaj, 1997; Ule, 2004).
Ajzen in Fishbein (nav. po Radovan, 2001) ugotavljata, da je vpliv norm na vedênje odvisen od motivacije posameznika, da se podreja pričakovanjem socialnih skupin. Avtorja razlagata motivacijo kot splošno težnjo posameznika k prilagajanju oziroma kot posameznikovo pripravljenost za podrejanje specifičnim zahtevam skupine, kar pomeni, da so normativna prepričanja posameznika vezana na zaznavanje referentovega stališča do njegovega vedênja.
Poznavanje vedênjskih namer posameznika lahko pomembno vpliva na uspešnost napovedovanja vedênja posameznika, če izhajamo iz ugotovitev, da je socialno vedênje zavestno kontrolirano.
Ajzen in Fishbein vedênjske namere opredeljujeta kot motiviranost posameznika za vedênje in doseganje cilja in kot osnovni dejavnik, ki spremeni vedênje ali stališča. Namere so determinirane tako z individualnimi kakor tudi s socialnimi vplivi, kar pomeni, da bo posameznik izvedel določeno vedênje, če bo v njem videl smisel in bo njegovo vedênje odobravala tudi socialna skupina (Radovan, 2001).
Slika 1: Indirektni vpliv zunanjih variabel na vedênje (Ajzen in Fishbein 1980; nav. po Ule, 2004).
Pri napovedovanju vedênjskih namer z upoštevanjem stališč in subjektivnih norm je potrebno upoštevati tudi vrsto vedênja in pogoje, pod katerimi bo vedênje potekalo, pomembne pa so tudi posameznikove osebnostne lastnosti in interesi ter drugi indirektni vplivi zunanjih variabel na vedênje (Ule, 2004).
Radovan (2001) ocenjuje, da so vedênjske namere neposredna determinanta vedênja, ki omogoča dokaj natančno napovedovanje vedênja. Specifičnost vedênja pa vpliva na povezanost vedênjskih namer z vedênjem.
Ajzen je nadgradil teorijo razumne akcije s tem, da je v model vključil nov dejavnik vplivanja na vedênje, ki ga je poimenoval kot zaznano kontrola vedênja. Zaznana kontrola vedênja predstavlja posameznikovo zaznavanje lastne kompetentnosti za izvajanje določenega vedênja, hkrati pa v koncept zaznavanja vključuje posameznikova pričakovanja o pomembnosti zunanjih dejavnikov, ki lahko vplivajo na rezultat vedênja. Če posameznik meni, da nima kontrole nad lastnim vedênjem in meni, da je njegovo vedênje odvisno od zunanjih dejavnikov, bo motivacija za vedênje nizka, vpliv opisane zaznane kontrole na vedênje pa bo posreden (preko vedênjskih namer). Neposreden vpliv zaznane kontrole vedênja pa je mogoče zaznati, če posameznikovo vedênje ni odvisno le od stopnje motiviranosti za vedênje, marveč tudi od njegove ocene lastnih spretnosti, ki jih potrebuje za doseganje zastavljenega cilja (Ajzen in Madden, 1986; nav. po Radovan, 2001).
ZUNANJE
Slika 2: Model načrtovanega vedênja (Ajzen in Madden, 1986; nav. po Radovan, 2001).
Bandura (1997) je v socialno kognitivno teorijo vključil kot eno od temeljnih komponent, ki vpliva na vedênje, tudi posameznikovo zaznavanje samoučinkovitosti. S tem je poudaril, da vedênje ni determinirano zgolj z vplivom dednosti in okolja, marveč so za vedênje pomembni tudi osebni dejavniki, med katerimi zavzemajo pomembno vlogo kognitivni, čustveni in motivacijski faktorji.
Bandura je z recipročnim determinizmom poudaril medsebojno povezanost ter medsebojno vplivanje osebnih dejavnikov, vplivov okolja in vedênja, pri čemer pa je poudaril, da je moč navedenih dejavnikov, ki vplivajo na vedênje, različna in odvisna od stopnje lastne kontrole vedênja posameznika in tudi od cilja samega. Fesel Martinčevič (2004) poudarja uporabnost teorije v različnih terapevtskih in svetovalnih pristopih, ki se usmerjajo na katero od omenjenih determinant.
Učinek delovanja na katerokoli od determinant recipročnega determinizma se lahko odraža tudi na drugih dveh.
Za posameznika ni pomemben samo cilj in dosežek, ki je rezultat vedênja, marveč je zanj pomembna tudi samorefleksija, v procesu katere pride do individualne interpretacije dosežka. V procesu samorefleksije človek analizira in osmisli izkušnje, pridobljene ob izvajanju določenega vedênja, evalvira pa tudi kognicijske procese ter vrednoti sebe in svoja dejanja. Ena najpomembnejših komponent samorefleksije je prepričanje v lastne sposobnosti in učinkovitost vedênja, ki jo lahko poimenujemo kot samoučinkovitost. Samoučinkovitost lahko definiramo kot posameznikovo prepričanje in zaupanje v lastne sposobnosti in kompetentnosti, ki jih ima posameznik do izvajanja nalog in doseganja ciljev. Samoučinkovitost vpliva tako na motivacijo za izvajanje vedênja kakor tudi na dosežke, ki so rezultat vedênja. Posameznik mora imeti poleg prepričanja v lastno samoučinkovitost in zmožnost doseganja ciljev tudi ustrezne sposobnosti, ki so potrebne za izvajanje aktivnosti, da bo zastavljeni cilj dosegel. Vedênje bo učinkovito, če obstaja določena skladnost med samoučinkovitostjo in sposobnostmi posameznika. Bandura poudarja, da lahko zaznavanje samoučinkovitosti vpliva tudi na pridobivanje znanja in sposobnosti posameznika, ki jih potrebuje za izvajanje določenega vedênja (Bandura, 1997).
Visoka moč prepričanja v lastne sposobnosti spodbuja vztrajanje, ki je potrebno za dosego določenega vedênja kljub morebitnim oviram. Nizka moč zaupanja v lastno učinkovitost in kompetentnost lahko zniža stopnjo motivacije za izvajanje vedênja, kar celo privede do opustitve namere, da posameznik izvede določeno vedênje.
STALIŠČA
SUBJEKTIVNE NORME
VEDÊNJE
ZAZNANA KONTROLA
VEDÊNJA
VEDÊNJSKE NAMERE
Slika 3: Odnos med tremi glavnimi determinantami recipročnega determinizma (Bandura, 1997).
Študije, v katerih so raziskovalci analizirali vpliv samoučinkovitosti na spremembo prehranjevalnih navad ljudi, so pokazale, da so bile osebe z višjo stopnjo samoučinkovitosti pri spreminjanju vedênja in vztrajanju pri spremembah vedênja uspešnejše od oseb z nižjo stopnjo samoučinkovitosti (Schwarzer in Fuchs, 1999).
Radovan (2001) v primerjalni študiji različnih modelov in teorij, ki skušajo definirati najpomembnejše dejavnike vplivanja na vedênje ljudi, poudarja medsebojno povezanost analiziranih dejavnikov. Vpliv posameznega dejavnika na vedênje je odvisen od interpretacije situacije, v kateri se posameznik nahaja. Vloga posameznega dejavnika pa je spremenljiva glede na specifičnost situacije in specifičnosti posameznika ter medsebojne interakcije. Najpomembnejšo vlogo pri vedênju imajo stališča, pomembna pa je tudi posameznikova ocena privlačnosti cilja.
Subjektivne norme so najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na vedênje, kadar je vedênje pod velikim vplivom referenčnih skupin, samoučinkovitost pa je pomembna pri tistih vrstah vedênja, ki od posameznika zahtevajo določene spretnosti za doseganje zastavljenega cilja.