USTOLIČEVANJE KNEZOV

Knezi, ki naj bi jih bilo na čelu Karantanije kar osem (Borut, Gorazd, Hotimir, Valtunk, Pribislav, Semika, Stojmir in Edgar), so bili zgodovinska posebnost Karantanije. Zanje je veljal poseben obred, imenovan »ustoličevanje«, ki je do leta 1414 potekal v slovenskem jeziku.²⁷ Pri ustoličevanju so sodelovali pomembni domačini, imenovani »kosezi« in frankovski vladar; oboji so morali na obred ustoličevanja pristati. Obred so izvajali ob kneţjem kamnu – spodnjem delu nekdanjega rimskega stebra – v bliţini Krnskega gradu, ki je bil središče drţave. Knez je moral pred vsemi svobodnimi prebivalci priseči, da bo spoštoval ljudsko voljo, pravice ljudstva in za zanje tudi zavzemal in jih branil. Nato mu je kmet ali kosez, ki je sedel na kneţjem kamnu, odstopil sedeţ, knez pa mu je za odkup dal konja in marogastega bika. Zadnji ustoličen deţelni vladar je bil Ernest Ţelezni leta 1414.²⁸ 2.3.6 POKRISTJANJEVANJE SLOVANOV

Slovenci nismo ravno dobri poznavalci lastne zgodovine, znamo pa jo dobro izrabiti za opravičevanje lastne nedelavnosti na narodnoobrambnem ali političnem področju. Tako je nastal tudi mit, kako smo Slovenci s pokristjanjenjem izgubili staro vero, lastno drţavo, bili podjarmljeni pod Nemce in vpeti v fevdalni sistem, iz naroda svobodnjakov ali junakov smo postali narod hlapcev.²⁹

Krščanstvo se začne širiti iz Bavarske v Karantanijo v drugi polovici 8. stoletja, ko sta talca kneza Boruta v izgnanstvu sprejela krščansko vero in jo s svojim kneţevanjem prenesla v Karantanijo.³⁰ Za glavni center za širjenje krščanstva na naših tleh veljata Oglej in Salzburg. Okoli leta 700 je prišel prvi duhovnik, nato pa še irski misionarji. Ti so delovali v ljudskem jeziku in tako širili vero med ljudi. Prvo ohranjeno krščansko obredno besedilo v slovenskem jeziku so »Briţinski spomeniki«, ki so nastali med leta 972 in 1022,

26 Prav tam, str. 18.

27 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 57.

28 Prav tam.

29 Prav tam, str. 62.

30 J. Prunk, Kratka zgodovina Slovenije, str. 19.

zapisal pa jih je leta 1039 freisinški škof Abraham, kot verski priročnik za verske obrede.

Karantance so pokristjanjevali v domačem jeziku, zato je bilo nujno oblikovati krščansko izrazoslovje. Tako se zavemo, da je imelo pokristjanjevanje ogromen jezikovno-kulturni pomen.³¹

2.3.7 DEŢELE

Deţele so na Slovenskem nastajale okoli 13. stoletja, kot posledica širjenja posesti zemljiških gospodov ter uveljavljanja oblasti nad nesvobodnim plemstvom namesto dotedanje osebne odvisnosti na podlagi njihove pripadnosti ozemlju. Deţelni gospodar je bil deţelni knez ali deţelni gospod. Od 17. stoletja so bili deţelni knezi Habsburţani v vseh slovenskih deţelah. Z oblikovanjem deţel je nastala tudi deţelna identiteta oziroma zavest o pripadnosti deţelam.³²

Na območju Slovenije so se tako od 17. stoletja do ukinitve samostojnosti deţel 4.

novembra 1918 (po nastanku nove Drţave SHS) oblikovale naslednje deţele:

 Koroška

 Kranjska

 Štajerska

 Goriška

 Istra

 Primorska (deli Trsta, Goriške in Istre v 19. stoletju)³³

Deţele so ključen problem slovenske politične in kulturne zgodovine v najširšem smislu besede. Oblikovale so se v procesu, ki je ponekod trajal vso prvo polovico drugega tisočletja. Nacionalna pripadnost podloţnikov ni pri tem igrala nobene vloge, čeprav so jo poznali in priznali. Osnova deţele je ozemlje z lastnim pravom, lastnim deţelnim knezom, njegova politična, vojaška in sodna oblast.³⁴

31 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 63-64.

32 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 88.

33 http://sl.wikipedia.org/wiki/De%C5%BEela (30. 5. 2011).

34 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 84-85.

KOROŠKA

Vojvodina Koroška je nastala ţe leta 976, ker pa je tukaj vladalo več plemiških druţin pod vplivom cerkvenih oblasti, ni dosegla nekega vrhunca. V deţelo se je razvila šele konec srednjega veka.³⁵ Leta 1077 so koroški vojvodi postali Eppensteini, nasledili pa so jih Spanheimi (1122–1269). Sicer kratkotrajno, a vseeno pomembno mesto na vladarskem stolu je imel češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je ţelel postati nemški cesar. Po koncu njegovega vladanja leta 1278 so ga nasledili Goriški grofje, njih pa sredi 14. st.

Habsburţani.³⁶ ŠTAJERSKA

Štajersko so druge deţele posnemale pri ustvarjanju deţelne avtonomije in pravnih aktih.

Nastala je iz ozemlja Karantanske krajine, Podravske in Savinjske krajine do Save. Ko se je Karantanska krajina leta 1305 dokončno ločila od vojvodine Koroške, se je začela tesneje povezovati z ozemljem ob gornji Muri in Aniţi, zavladali pa so ji grofje Trangau.

Sedeţ je bil v gradu Styer, ki je dal deţeli tudi ime. Leta 1056 so postali mejni grofje Ottokarji, ki so nato leta 1122 dedovali posest po rodbini Eppenstein ob zgornji Muri in Murici, leta 1147 pa po Bernardu I. Spanheimskem še Podravsko krajino. Z vsem tem dedovanjem so leta 1160 dobili deţelnokneţji naslov in dokočene pravice, ki so pripadale vladarju. Leta 1180 je Štajerska postala vojvodina in se je kot prva pokrajina razvila v deţelo. Ottokarje so nasledili Babenberţani, ki so svoj vpliv povečevali s porokami s pripadnicami bizantinskega izvora. Po izumrtju Babenberţanov leta 1246 je Štajerska prišla pod Habsburţane leta 1282.³⁷

KRANJSKA

Svojo rast v deţelo je začela v 11. stoletju pod bavarskimi Eberssbergi. Veljala je za osrednjo slovensko deţelo in sprva obsegala Ljubljansko, Gorenjsko kotlino, vzhodno Notranjsko in del Dolenjske, kasneje pa še Savinjsko dolino. Od tedaj se je imenovala tudi

»Slovenska marka«. »Marka« je vaška občina, mejno ozemlje.³⁸ Veliko vlogo pri njenem

35 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 90.

36 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 86.

37 Prav tam.

38 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 92.

vzponu so imela velika teritorialna gospostva svetnih fevdalcev in njihovi ministreriali.

Nekaj časa so ji vladali grofje Andeški, ki so imeli največjo moč v 12. st. Leta 1228 so jih nasledili nemški knezi Babenberţani, njih pa Spanheimi. Tako kot pri Koroški, so tudi tukaj utrjevali oblast s porokami in dedovanji. Spanheime je nasledil češki kraj Otokar II., direktna habsburška oblast pa je zavladala leta 1335, vendar je bilo nujno konstantno utrjevanje oblasti. Svojo posest so zaokroţili leta 1500, ko so dedovali posesti Goriških grofov v Kvarnerju in s tem tudi dokončno utrdili svojo oblast.³⁹

GORIŠKA

Goriška je nastala iz posesti in deţelskih sodišč Goriških grofov na Krasu in v srednjem Posočju...⁴⁰ Nastala je v 14. stoletju, kot samostojna deţela pa je obstajala vse do konca prve svetovne vojne. Vladali so ji Goriški grofje, ki so bili leta 1365 povzdignjeni v drţavne kneze. Goriški grofje niso pomembni le za našo zgodovino na Koroškem, Goriškem in v Istri, ampak zlasti v Beli krajini zaradi posesti Slovenske marke in Metlike, ki je šele leta 1374 prešla pod Habsburţane. Dejansko so nadzorovali kar štiri deţele.⁴¹

PREKMURJE

Če pogledamo ozemlje današnje Slovenije v času nastanka deţel opazimo, da edino območje današnjega Prekmurja ni spadalo v okvir nobene od njih. Kot del slovenskega ozemlja je celo tisočletje spadalo v madrţarsko politično sfero, vendar brez enotnega prostora vse do prve svetovne vojne. Ko se je na Kučnici in Muri v 11. in 12. stoletju ustalila štajersko-madţarska meja, je bilo to ozemlje razdeljeno na juţno ţupnijo Zala in severno ţupnijo Vas. Po prvi svetovni vojni leta 1919 pa je prav tako kot druge deţele postal del Kraljevine SHS.⁴²

39 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 88.

40 Prav tam, str. 90.

41 Prav tam, str. 91.

42 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 103.

2.4 NOVI VEK

2.4.1 TURŠKI VPADI

Pod turškimi vpadi razumemo tako fizične vpade kot obdobje, v katerem so potekali.

Trajali so od leta 1408 do 1684 in jih delimo v pet obdobij. V njih so običajno sodelovale predvsem pomoţne vojaške enote, v katerih so bili neredko tudi pripadniki juţnoslovanskih narodov.⁴³

Večina turških napadov na slovensko ozemlje je bila povezana z njihovimi pohodi na ozemlje beneške republike. Turška nevarnost je ljudstva pripeljala do enotne in učinkovite obrambe, ki je bila nujna. Obrambo je organizirala cesarska vojska in deţelne vojske.

Deţelno vojsko na Slovenskem je gradila plemiška konjenica in kmečke pehote. Imeli pa so tudi »najemniško vojsko« in Uskoke – to so priseljenci, ki so jih naselili na jug slovenskega ozemlja. Ljudje so gradili utrjene gradove, skrivali so se v podzemnih jamah, gradili tabore, o vpadih pa so se obveščali s pomočjo različne signalizacije (ogenj, obveščevalci na konjih,...). Braniti so se namreč morali pred Turki ali Osmani, ki so s svojimi roparskimi napadi začeli ţe leta 1408 z napadom na Metliko in nato postopno prizadeli vse ozemlje. Nadaljevali so se napadi do Ljubljane in na Štajerskem. Najhujši in celo večletni napadi so bili med leti 1469–1483. Ker je medtem padel Bizanc in postal Carigrad, so imeli Turki odprte vse poti od male Azije do Balkana. Uničili so mnogo vasi, jih poţigali, še posebej mlade fante pa so odpeljali v suţenjstvo.⁴⁴

Ko so Turki zavzeli Bizantinsko cesarstvo in še Bosno, so njihovi vpadi preko Hrvaške v današnjo Slovenijo sledili vsako leto. Najbolj so trpeli ljudje na Kočevskem, Krasu in Beli krajini. Za obrambo pred Turki je na delu ozemlja današnje Hrvaške nastala Vojna krajina, ki je temeljila na ideji generala Ivana Lenkovića. Vojna krajina je bila nekakšno prehodno ozemlje, nastalo iz Notranjih avstrijskih deţel. Njena naloga je bila zaščita cesarstva pred raznimi vdori. Njen vodja je bil Karel II, ki je postavil tudi utrdbe na ozemlju. Vojna krajina je bila demilitarizirana leta 1873.⁴⁵

43 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 120.

44 Prav tam.

45 Prav tam, str. 123.

Turški vpadi pa so se 22. junija 1593 v bitki pri Sisku končali. Bitka je potekala na obeh straneh reke Kolpe, kjer so hrvaška, avstrijska, kranjska in štajerska vojska premagale Turškega paša Hasan Predojevića.⁴⁶

2.4.2 KMEČKI UPORI

Kmečki upori na Slovenskem so se odvijali na ozemlju današnje Slovenije v razdobju dobrih 250 let, izbruhnili pa so zaradi sprememb v odnosih z zemljiškim gospostvom.

Vzroki so bili različni: uvedba novih direktnih davkov deţelnemu knezu, spreminjanje starih dajatev v nove, slaba obramba deţele, preprečevanje moţnosti izboljšave poloţaja kmeta ...⁴⁷

Dobili so značaj edine prave »slovenske« politike v poznem srednjem veku in začetku novega, ker so bili plemstvo in meščani razglašeni za tujce in naj bi bili kmetje edini pravi Slovenci.⁴⁸

Kmečki nemiri in upori se ne pojavljajo takrat, kadar so ljudje tako pritisnjeni ob tla, da drugega izhoda ni, ampak takrat, ko začne raven pridobljenih pravic ali standarda naglo padati.⁴⁹

2.4.2.1 NAJPOMEMBNEJŠI KMEČKI UPORI

 Koroški kmečki upor (1478)

 Slovenski kmečki upor (1515)

 Hrvaško-slovenski kmečki upor (1572/73)

 Drugi slovenski kmečki upor (1635)

 Tolminski kmečki upor (1713)⁵⁰ 2.4.2.1.1 KOROŠKI KMEČKI UPOR

Začel se je zaradi slabe obrambe pred Turki. Kmetje so se povezali v kmečko zvezo Bund.

Središče je bilo v dravski dolini, do spomladi pa je zajel skoraj vso slovensko in del nemške Koroške. Upirali so se plačevanju dajatev in začeli sami pobirati dajatve.⁵¹

46 Prav tam, str. 124.

47 J. Prunk, Kratka zgodovina Slovenije, str. 39.

48 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 132.

49 Prav tam, str. 133.

50 http://sl.wikipedia.org/wiki/Kme%C4%8Dki_upori_na_Slovenskem (30. 5. 2011).

2.4.2.1.2 VSESLOVENSKI KMEČKI UPOR

Po obsegu in številu sodelujočih velja za največjega, trajal pa je kar pol leta. Do njega je privedlo povečevanje kmečkih obveznosti, oviranje kmetov pri trgovanju in teţave pri vojni z Benetkami, zato so se kmetje povezali v kmečke zveze. Zahtevali so »staro pravdo«

in s prvič natisnjenimi slovenskimi besedami »leukup ...woga gmaina« pozivali kmete k enotnosti. Glavni kraji upora so bili Kočevje, Ljubljana, Radovljica in Mehovo, nato pa se je razširil še na Štajersko in Koroško. Zadušili sta ga stanovska in cesarska vojska sredi Štajerske. Kmetje niso dosegli svojega, saj so izgubili 160 upornikov, ki so jih usmrtili, poleg tega pa so bili nov davek imenovan »puntarski pfenig«.⁵²

2.4.2.1.3 HRVAŠKO-SLOVENSKI KMEČKI UPOR

Začel se je leta 1573, povzročil pa ga je ogrski plemič Ferenc Tahy, ki je kmetom izkazoval samovoljo z jemanjem njihovih deklet, bil pa je tudi v številnih sporih s sosedi.

Kmetje so se nad njegovim početjem pritoţili, ker pa vladarjeva komisija teh teţav ni rešila, so se odločili za upor. Poleg razrešitve teţav z Tahyjem so zahtevali, da bi bila oblast v njihovih rokah. Sami so ţeleli pobirati davke in druge pristojbine, odpravili bi cestninske mitnice, ki so jih ovirale pri trgovanju in vzpostavitev cesarskega namestništva v Zagrebu. Na čelu upornikov sta bila Ilija Gregorič in Ambroţ Gubec. Vlada je nad kmete poslala krajišnike, ki so z njimi kruto obračunali. Oba voditelja je hrvaški ban in škof Juraj Drašković obsodil na smrt in usmrtil.⁵³

2.4.2.1.4 DRUGI SLOVENSKI KMEČKI UPOR

Ta je bil po obsegu malo manjši od prvega leta 1515. Na njegov izbruh so poleg vsega vplivale še nove dajatve in druge drţavne obveznosti. Središče upora je bilo med Trbovljami in Vranskim, upor pa so zadušili krajišniki.⁵⁴

2.4.2.1.5 TOLMINSKI KMEČKI UPOR

Upor se je začel zaradi zakupa trošarin na vino in meso. Dogajal se je na Goriškem, segel do Devina in Socerba, priključili pa so se mu idrijski rudarji in Ţirovci. Ta upor so zatrli

51 J. Prunk, Kratka zgodovina Slovenije, str. 39.

52 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 134.

53 Prav tam, str. 135.

54 Prav tam.

krajišniki in cesarska vojska tako, da so enajst voditeljev punta razčetverili na osrednjem goriškem trgu Travnik.⁵⁵

2.4.3 ABECEDNIK IN KATEKIZEM

Reformacija se je na naših tleh pojavila v XVI. Stoletju, ko je nastopil Martin Luter leta 1517. Obdobje je trajalo pribliţno 100 let, v tem času pa smo se Slovenci formirali kot narodna skupnost, ki ima enoten jezik, knjiţevnost in pisavo.⁵⁶

To je bil čas, ko je Primoţ Trubar začel snovati in uresničevati zamisli za razvoj slovenske knjiţevnosti. Prestopil je k augsburški veroizpovedi in bil pravi protestant. Začel je uresničevati zamisel pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo.

Začel je s prvo knjigo Katekizem, ki temelji na katekizmu Johanna Brenza. Katekizem je izšel z naslovom Catechismus in der windischen sprach. Še v istem letu je pripravil kratek Abecednik, ker se je zavedal da mora ljudi najprej naučiti osnov branja in pisanja. Pri odločitvi za jezik, ki je bil ţe narečno in socialno razslojen, mu je prav prišlo poznavanje jezika v različnih slovenskih deţelah, za osnovo pa je vzel osrednjeslovenski prostor, kamor spada tudi govor domačega kraja.⁵⁷

Trubar je za tema dvema knjigama napisal še okoli dvajset del. Najbolj zahtevni so bili prevodi iz Svetega pisma, predvsem v jezikovnem smislu. Prvi dve knjigi je zapisal v gotici, kasneje pa je nadaljeval pisanje z latinico, kar je imelo zgodovinski pomen.⁵⁸

Trubar je tlakoval pot Juriju Dalmatinu, ki je prevedel Staro in Novo zavezo. Očitno je bilo plemstvo sposobno preseči deţelno organizacijo, čeprav je na njej slonela njegova politična borba proti deţelnemu knezu. Slovenski reformatorji so bili evropski tudi po skrbi za versko izobraţevanje otrok. V svoja verska prizadevanja so vključili tiskarno, ljubljansko mestno in deţelno sodstvo.⁵⁹

55 Prav tam.

56 http://sl.wikipedia.org/wiki/Reformacija (30. 5. 2011).

57 http://sl.wikipedia.org/wiki/Primo%C5%BE_Trubar (30. 5. 2011).

58 S. Granda, Mala zgodovina Slovenije, str. 131.

59 Prav tam.

2.4.4 ZEDINJENA SLOVENIJA

Zedínjena Slovénija je bila glavna zahteva političnih programov Slovencev iz leta 1848, s katerim so namesto razdrobljenosti na deţele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter jasno nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v zdruţeno Nemčijo.⁶⁰

Prvi, ki se je lotil oblikovanja tega političnega programa je bil narodni buditelj Matija Majar – Ziljski, ki je prve zahteve oblikoval ţe 17. marca 1848. V drugi polovici marca 1848 je svoje rojake pozval naj »kot svoboden narod stopijo med svobodne narode«.

Najprej je za Slovence zahteval le uvedbo slovenščine v šole in urade, kasneje pa je svoje zahteve še razširil.⁶¹

Ta program je pomenil radikalen prelom v slovenski kulturi in jezikoslovju. Ţelel je odpraviti stare deţelne meje, preurediti Habsburško monarhijo v zvezno drţavo znotraj katere bi Slovenci imeli upravno, politično in gospodarsko avtonomijo.⁶²

Urednik Novic Janez Bleiweis je na Dunaju v začetku aprila slovenske zahteve predstavil nadvojvodi Janezu. Program so podpisovali v obliki peticije; ohranjenih 51 podpisnih pol dokazuje, da je program dobil mnoţično podporo.⁶³

Program »Zedinjene Slovenije« je ostal skupni slovenski politični program in sorazmerno močno vodilo slovenske narodne politike vse do razkroja komunistične Jugoslavije.⁶⁴

60 http://sl.wikipedia.org/wiki/Zedinjena_Slovenija (31. 5. 2011).

61 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne drţave (dalje: P. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice), zaloţba Modrijan, Ljubljana 2006, str. 53.

62 Prav tam.

63 http://sl.wikipedia.org/wiki/Reformacija (31. 5. 2011).

64 P. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 62.

2.4.5 PRVA IN DRUGA SVETOVNA VOJNA

2.4.5.1 PRVA SVETOVNA VOJNA

Vse se je začelo 28. junija 1914 v Sarajevu, ko so pripadniki Mlade Bosne izvedli atentat na avstijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanta. Mesec kasneje je Avstroogrska napovedala vojno Srbiji, kar je sproţilo delovanje mednarodnih pogodb in zavezništev.

Rusija je podpirala Srbijo in ji pripravila vojsko, Nemčija pa je kot zaveznica Avstroogrske napovedala vojno Rusiji. Francija in Velika Britanija sta napovedali vojno Nemčiji, na pomoč pa priskočili Rusiji.⁶⁵

Zgodovina vojne na Slovenskem se deli na dva dela. Prvi je del obdobja med začetkom vojne in italijansko vojno napovedjo ter obdobje po vstopu Italije v vojno. Drugi pa obdobje 12. soške ofenzive, v katerem so se Slovenci bojevali tudi na domačem etničnem ozemlju ob Soči, ko se je bojna črta premaknila s slovenskega ozemlja k Piavi.⁶⁶

Slovenski vojaki so se bojevali v avstrijski armadi, največ na ruskem bojišču, ko pa je v vojno vstopila še Italija pa na Tirolskem in v Posočju. Tu so leta 1915 potekale štiri ofenzive, naslednje leto pa pet. Maja leta 1915 je vojno proti Avstriji vstopila še Italija in tako odprla četrto evropsko bojišče med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, ki potekalo od Rombona do Trţaškega zaliva v skupni dolţini nad 90 km. Italija je dve leti skušala prebiti soško fronto, zavzeti Trst in prodreti do Postojne. Slovenci so tukaj sodelovali v avstroogrski armadi. Boji na soški fronti so za seboj pustili veliko opustošenje na obeh straneh. Fronta je bila prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva in največji spopad na Slovenskem sploh.⁶⁷

Leta 1917 je v Rusiji izbruhnila februarska in oktobrska revolucija, zaradi česar so Rusi izstopili iz vojne. Nemško-avstrijska vojska je bila po kobariškem preboju potisnjena v Furlanijo. Po neuspelih bojih je vojna začela prehajati v zaključno fazo, ko je Rusija 3.

marca 1918 sklenila mir. Sledili so jim Italijani, ki so s tujo pomočjo začeli ofenzivo in 3.

novembra sklenili premirje. Za njimi je sledilo premirje tudi med Avstrijo in Srbijo.

65Janez Marolt in drugi, Slovenci skozi čas: kronika slovenske zgodovine (dalje: Slovenci skozi čas), zaloţba Mihelač, Ljubljana 1999, str. 21.

66 Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 293.

67 Slovenci skozi čas, str. 213.

Avstroogrska je v tem času ţe razpadala, dokončno pa se je to zgodilo 29. oktobra 1918,

Avstroogrska je v tem času ţe razpadala, dokončno pa se je to zgodilo 29. oktobra 1918,

In document POZNAVANJE KLJUČNIH POJMOV, POVEZANIH Z ZGODOVINO SLOVENIJE V 5. IN 9. RAZREDU DEVETLETKE (Strani 16-0)