Ustvarjene značilnosti .1 Poselitev in stavbarstvo

Prostor Slovenske Istre je bil relativno gosto poseljen že v antičnem času. V slovenskem merilu se je poleg Krasa tu najbolj ohranjal kontinuiran razvoj arhitekturne identitete, ki je hkrati odražala značilnosti širšega beneškega in istrskega območja (Fister in sod., 1993). Naselja, kot jih poznamo danes, so se oblikovala postopno, najstarejši ohranjeni objekti pa so bili zgrajeni v 15. stoletju.

Postopoma so se širila in gostila, največji razcvet pa je povzročil razvoj Trsta v 19. stoletju in z njim povezane ugodne gospodarske razmere tudi za podeželane (Razvojni …, 2006). Po razdelitvi na arhitekturne krajine se območje Slovenske Istre deli na dva dela, in sicer obalnega s pristaniškimi mesti in zaledje z značilno podeželsko tipologijo, ki se opira na skupno arhitekturno kontinuiteto z mesti in tako z njo tvori enovit, prepoznaven prostor. K temu prispevajo še enotno oblikovanje, struktura, barve in razporeditev stavb, prilagojena naravnim danostim (Fister in sod., 1993).

Gručasta naselja, ki so v preteklosti imela tudi obrambni značaj, so se razvila na dominantnih legah, koder potekajo tudi glavne poti, in se s terasasto obliko gradnje prilagodila terenu (Deu, 2001).

Lokacije naselij so običajno zavetrne in sončne ter v bližini pitne vode (Razvojni …, 2006). Posebnost

v poselitvi predstavljajo naselja pod Kraškim robom z razporeditvijo objektov v terasah (Marušič in sod., 2009). Dobra prilagojenost klimatskim razmeram se kaže skozi orientacijo glede na osončenost in veter. Posamezni objekti znotraj grajenega tkiva so bodisi samostojni bodisi povezani v nize in kareje. Doline zaradi pogostega poplavljanja rek večinoma niso bile poseljene, se je pa tod razvila mlinarska dejavnost, o kateri pričajo večinoma slabo ohranjeni ostanki (Trampuš, 2009).

Poleg strnjenih naselij večinoma malih kmetov, ki prevladujejo v zalednem delu, je na območju moč najti še druge tipe poselitve – kolonske zaselke v bližini obale, mlinarske zaselke ob rekah ter solinarska naselja, ki so se razvila ob izlivih rek. Najnovejša tradicionalna oblika poselitve so razložena naselja obalnih gričev, kjer so se prebivalci preživljali predvsem s gojenjem vrtnin in sadjarstvom.

Slika 20: Tloris pritličja in nadstropja identitetne domačije: 1 – velika bivalna kuhinja, 2 – ognjišče v posebnem prostoru, 3 – kamre in shrambe (Deu, 2001: 77)

Slika 21: Primorske hiše različnih velikostnih razmerij: enonadstropna hiša, dvonadstropna hiša in enonadstropna hiša z mezaninom (Fister in sod., 1993b: 80 – 81)

Tloris je običajno podolgovat, z enojno razvrstitev prostorov, stavbe pa so po večini eno ali dvonadstropne. Slednje so pogosto postavljene na nižje terase in tako ne izstopajo iz silhuete naselja, v strmejših legah pa imajo delno ali v celoti vkopano pritličje. Stavbni kompleks pogosto sestavljajo še sklop servisnih prostorov in zunanje dvorišče, ponekod zamejeno z zidom in običajno zasenčeno s pergolo ali murvo (Deu, 2001; Razvojni …, 2006). Večje razlike so se v stavbah začele kazati šele z gospodarskim razvojem od 17. stoletja dalje, pred tem pa je bil za celotno območje značilen enoten arhaični tip hiše, s hlevom v pritličju in bivalnimi prostori v nadstropju (Razvojni …, 2006).

Osnovni gradbeni material je kamen (prevladuje flišni peščenjak), na bivalnih objektih premožnejših domačij običajno ometan z apneno malto. Les je uporabljen za konstrukcije, stopnice in okenske

okvirje ter polkna. S korci krite eno ali dvokapne strehe so položne in imajo običajno široke napušče.

Majhne okenske odprtine so praviloma razporejene na južni fasadi (Deu, 2001). Poseben značaj sicer preprostim monolitnim objektom dajejo značilni arhitekturni elementi: kamnita zunanja stopnišča (baladurji), leseni hodniki v nadstropju, dimniki, prizidki ognjišča, kamniti venci streh, portali in okenske preklade (Tomšič in Koželj, 2012).

5.1.3.2 Mreža naselij in prometne povezave

Vsa pomembnejša mestna središča so zgoščena ob prometnicah v obalnem pasu, ki je z neposrednim zaledjem dobro povezan. S cestami je povezana tudi velika večina podeželskih naselij, ker pa v notranjosti primanjkuje lokalnih središč z osnovnimi storitvenimi dejavnostmi in družbeno infrastrukturo, je podeželsko prebivalstvo vezano na časovno oddaljena središča, še posebej pri koriščenju storitev javnega potniškega prometa.

Slika 22: Shema naselij in prometnega omrežja

5.1.3.3 Kmetijstvo

Zaradi ugodnih naravnih razmer za kmetijstvo je celotno podeželje Slovenske Istre obalna mesta in širše območje oskrbovalo s hrano in drugimi dobrinami. Prebivalci zaledja so se večinoma ukvarjali z oljkarstvom in vinogradništvom, sadjarstvom, zelenjadarstvom in pridelavo žitaric, ki je v zadnjem času izrazito upadla. Med kulturnimi rastlinami je pogosto tudi drugo sadno drevje – poleg jablan,

hrušk in sliv, so značilni figovci, kaki, murve, žižole, granatna jabolka, oskurš in (japonske) nešplje.

Tudi živinoreja je bila do srede 20. stoletja dobro razvita. Prevladovala je govedoreja, sicer je pa vsaka hiša imela kakšnega osla ali druge vprežne živali, redili pa so tudi prašiče, drobnico ter razno perutnino in zajce. Del prebivalstva je bil vezan na solinarstvo ob izlivih rek, višje ob toku pa je bilo dobro razvito mlinarstvo (Pucer, 2005).

Po drugi svetovni vojni se je s spremembo družbenopolitičnih in gospodarskih razmer začelo množično preseljevanje v obalna središča in opuščanje kmetijske dejavnosti. V nekaj desetletjih se je veliko kulturnih teras zaraslo, znatno se je povečal delež gozda, zarasle so se številne poti in v vodotokih je bilo manj vode. Kljub temu je v zadnjih desetletjih opaziti vračanje ljudi na podeželje, zaradi višje kvalitete bivalnega okolja, pa tudi kmetijstvo spet pridobiva pomen, četudi le kot dopolnilna ali popoldanska dejavnost (Trampuš, 2009). Intenzifikacija kmetijske pridelave v zadnjem stoletju, zlasti v spodnjih, širših delih dolin, povzroča izginjanje mozaične krajinske zgradbe in povečano onesnaževanje tal in podtalnice (Trampuš, 2009). Po drugi strani pa se, sploh v slabše dostopnih delih, zlasti kulturne terase in košeni travniki, zaradi opuščanja dejavnosti, še zmeraj intenzivno zaraščajo.

Med kulturnimi rastlinami prevladujeta trta in oljka, pogosto pa je tudi drugo sadno drevje – poleg jablan, hrušk in sliv, so za Slovensko Istro značilni figovci, kaki, murve, žižole, granatna jabolka, oskurš in (japonske) nešplje. V območju naselij so značilne zasaditve zimzelenih sredozemskih vrst, zlasti cipres.