Velike zveri, ki živijo prosto na območju Slovenije, so medved (Ursus arctos), volk (Canis lupus) in ris (Lynx lynx). Volk in ris sta na samem vrhu prehranjevalne verige, kar pomeni, da je njihova populacijska gostota majhna (Kryštufek, 2000). Velike zveri najdemo v specifičnih razmerah, zanje pa sta značilni ozka ekološka niša ter majhna ekološka toleranca (Kryštufek, 1999).
Kryštufek (2000) meni, da so velike zveri ključne vrste, saj so nanje vezane temeljne funkcije ekosistema. Druge vrste lahko upadejo ali izumrejo, če odstranimo ključno vrsto.
Velike zveri so tudi krovne vrste, saj za obstoj minimalne viabilne populacije potrebujejo obsežna območja.
Medved (Ursus arctos) iz družine medvedov je samotarska žival, ki je aktivna podnevi in ponoči, odvisno od okoljskih pogojev, količine hrane in človeške aktivnosti. Je oportunistični omnivor ali vsejedec, kar pomeni, da mu večji del hrane predstavlja hrana rastlinskega izvora (trava, plodovi gozdnih rastlin in drugo), lahko pa se prehranjuje tudi s hrano živalskega izvora (parkljasta divjad, mrhovina, žuželke in drugo). Pozimi medved lahko miruje, tako da se mu zniža telesna temperatura ter se mu upočasnita srčni utrip in metabolizem. Medvedova življenjska doba je dolga, lahko tudi do 21 let. Je poligamna vrsta, ki se pari od sredine maja do začetka julija, mladiče pa skoti večinoma januarja (december - februar). Ima enega ali največ štiri mladiče, ki pa so majhni, težki le okrog 0,5 kilograma (Medvedi.si, 2013).
Ris (Lynx Lynx) spada v družino mačk. Je tretji največji evropski predstavnik zveri, takoj za rjavim medvedom in volkom. Živi v listnatih, iglastih in mešanih gozdovih, najraje se zadržuje tam, kjer je veliko podrasti. Je mesojeda žival, ki kot odrasel osebek potrebuje do 2,5 kilograma mesne prehrane na dan. Z zalezovanjem (Jonozovič, 2003) oziroma čakanjem iz zasede (Krofel, 2006) žival upleni, ubije pa jo z ugrizom za vrat s spodnje strani. Risi se parijo med februarjem in aprilom, največ kotitev je maja in začetek junija.
Skoti 1-5 slepih mladičev, ki jih skriva v skalnatih razpokah in votlinah. Ob nevarnosti risja samica prenese mladiče podobno, kot to poznamo pri domači mački. Risi v ujetništvu dosežejo starost preko 20 let. Ris je samotarska žival, ki svoj teritorij označuje z izločki telesnih žlez. Teritoriji samic se lahko prekrivajo, medtem ko se pri odraslih samcih oziroma samicah le redko (Jonozovič, 2003).
2.5.1 Stališča ljudi do zveri
Globalno uničevanje biodiverzitete je posledica hitro rastoče človeške populacije, ki v svoj namen izkorišča celotno biosfero, ne le enega samega ekosistema. Primer skupnosti, ki izkorišča le en sam ekosistem, je tradicionalno lovstvo ali kmetijske skupnosti, ki pa danes hitro izginjajo. Večina človeštva danes pripada biosfernemu tipu človeka. Poseganje v živalske in rastlinske populacije je človekov način delovanja, vendar pri posegih ne sledi načelom trajnostne rabe. Človeka lovca niso omejevali moralni predsodki, pač pa objektivne danosti kot so gostota plena in tehnične sposobnosti (Kryštufek, 1999).
Vrednote začnemo dojemati šele, ko jih je malo. Na Slovenskem imamo obsežne gozdove, ki so nam vsakdanji in jih zato ne cenimo visoko. Slovenski gozd na svetu uvrščamo med ekološka območja z visoko biološko vrednostjo, kljub temu pa velja za ranljivega oziroma ogroženega. Gozdni ekosistem temelji na prisotnosti ključnih vrst, med njimi pa so izrednega pomena tudi velike zveri. Če ohranjamo velike zveri, ohranjamo funkcijo gozdnih ekosistemov (Flajšman in Kryštufek, 2000). Upravljanje velikih zveri pa je veliko težje, kot mislimo, saj se pojavljajo različni konflikti glede ohranjanja velikih zveri, ki so posledica različnih stališč ljudi do velikih zveri.
Konflikti glede velikih zveri največkrat izhajajo iz različnih interesnih skupin, poleg tega pa so pomembni tudi socialno-ekonomski in psihološki faktorji (Linnell in sod., 1996;
Breitenmoser, 1998, cit. v Andersone in Ozolins, 2004). Spori v zvezi z velikimi zvermi, so pogosto razumljeni kot spopad med podeželskim tradicionalizmom in mestno sodobnostjo. Podeželske skupnosti niso bile nikoli kulturno enotne in modernizacija bo njihovo raznolikost še povečala (Skogen, 2001).
Kellert (1991) je v svoji raziskavi opredelil šest različnih dimenzij stališč ljudi do volkov, ki so predstavljene v spodnji tabeli (Tabela 1).
Tabela 1: Različne dimenzije stališč do volkov po Kellertu (Kellert, 1991).
Dimenzije stališč Opis
Humanistična Močna navezanost na volkove in njihov obstoj ter njihovo varovanje.
Naturalistična Močan interes za rekreacijo v življenjskem okolju volka.
Negativistična Močan strah, neodobravanje ali brezbrižnost do volkov.
Dominionistična Želja po nadvladi nad volkovi in kontrolo nad njimi.
Utilitarna Podpora izkoriščenju volkov za človeške namene, izrabljanje njihovih habitatov.
Ekologistična Skrb za ekološko vlogo volka v povezavi z drugimi vrstami in njegovo okolje.
Raziskovalci pri projektu SloWolf so objavili poročilo raziskave (Marinko in Majić Skrbinšek, 2011) o odnosu rejcev drobnice, lovcev in širše javnosti do volka in upravljanja z njim, ki kaže, da so vsi anketiranci naravovarstveno ozaveščeni, pri čemer so najbolj izstopali lovci. Raziskava je bila izvedena v Sloveniji na območjih s stalno prisotnostjo volka in občasno prisotnostjo volka. Ugotovitve kažejo, da so volku najbolj naklonjeni lovci, s približno 70 odstotki, in širša javnost, s približno 65 odstotki, manj pa rejci drobnice, saj je približno 50 odstotkov rejcev svoje stališče do volkov ocenilo kot odklonilno. Podobni rezultati so pri vprašanju ohranjanja volkov v Sloveniji, kjer podporo
ohranitvi izražajo lovci (na območju občasne prisotnosti s skoraj 90 odstotkov) in širša javnost, manjšo podporo pa izražajo rejci drobnice, kar je po mnenju raziskovalcev pričakovano, sploh zaradi škode na drobnici, ki jo povzročajo volkovi.
NEGATIVNA STALIŠČA
Bolj negativna stališča do volkov lahko izvirajo iz strahu pred nevarnostjo, da lahko napadejo človeka. Splošno mnenje je, da so volkovi plenilci in po svoji naravi zveri (Kellert, 1985b). Možen razlog za povečana negativna stališča do velikih zveri lahko tiči tudi v množičnih medijih, ki objavljajo dramatične zgodbe o velikih zvereh, ki pohabljajo živino (Røskaft in sod., 2003) ali celo ljudi (Løe in Røskaft, 2004, cit. v Røskaft in sod., 2007). Kellert (1985b) meni, da so lahko razlog za obstoj nenaklonjenosti volkovom tudi pravljice zahodnega sveta, kot so Rdeča kapica, Trije prašički ter Peter in volk, kjer volkovi nastopajo kot krvoločne živali.
Še vedno pa so velike zveri za določene skupine prebivalstva, zlasti rejce drobnice, sovražnik. Negativna stališča niso ekonomsko pogojena, saj jim škodo, ki jo povzročijo zveri, povrne država. Enostavno gre za odklonilen in sovražen odnos, ki je spremljal že njihove prednike (Kryštufek, 2000).
Povečanje števila zveri je na Norveškem spodbudilo ostre spore. Napadi na domače živino in konkurenca za lovno divjad so ključni problem za povečanje negativnih stališč do volkov, ki vključujejo tudi ubijanje lovskih psov in možnost napadov na ljudi (Skogen, 2001).
POZITIVNA STALIŠČA
Velikim zverem so ljudje pogosto pripisovali negativne značajske oznake, ki so bile posledica naših lastnih predsodkov, nepoznavanja njihovega življenja in posledica kulturne dediščine, ki so nam jo zapustili prvi raziskovalci živali, vendar je etologija, mlada biološka veda, s spremljanjem vedenja živali te oznake odstranila. Zveri smo začeli
dojemati kot lepe in privlačne. S pomočjo ekologije smo ugotovili, da so plenilci s svojo prisotnostjo celotno življenjsko združbo dvignili na kakovostnejšo raven (Kryštufek, 2000). Pozitivna stališča do volka lahko izvirajo iz tega, da so volkovi velike karizmatične živali s kompleksnim socialnim življenjem (Kellert, 1985b).
2.5.2 Upravljanje z velikimi zvermi
Kellert (1991) je mnenja, da moramo pri upravljanju s prostoživečimi živalmi upoštevati vsaj naslednje bistvene informacije:
• znanje o virih, ki zajema poznavanje biologije, še posebej ekologije,
• znanje o okoljski politiki, ki zahteva pravni pristop, strokovno obravnavo ter organizacijske in administrativne dejavnike ter
• zahteve javnosti, ki zajemajo razumevanje socialno-ekonomskega sistema, razumevanje oblasti in lastniških odnosov ter razumevanje vrednot in stališč ljudi do prostoživečih živali in okolja.
Stališča do upravljanja z velikimi zvermi so povezana z zaskrbljenostjo ljudi glede njihove varnosti, željo po soočenju z volkovi, dejstvom, da imajo v svoji bližini velike zveri ali pa ne, in nazadnje s strahom pred volkovi (Røskaft in sod., 2007). Pri varovanju velikih zveri je pomemben člen javno mnenje (Kellert, 1985; Bahuguna, 1986; Bath and Buchagan, 1989; Bath, 1994, 1996; Riley and Decker, 2000a,b, cit. v Andersone in Ozolins, 2004).
Skogen (2001) meni, da je glavni problem na Norveškem, ker želijo okoljevarstveniki, znanstveniki, menedžerji in politiki, ki zastopajo institucije ali organizacije, ki ležijo zunaj prizadete regije, imeti zveri na podeželju. Živali silijo k podeželskim ljudem, ki pa so enotni glede svojih negativnih stališč do teh živali in do pogledov ljudi, ki niso nikoli videli pohabljene ovce.
Prihodnost slovenskih velikih zveri (risa, volka in medveda) je še vedno negotova, kljub deklariranim in formuliranim obveznostim glede ohranjanja. Te živali potrebujejo za preživetje ustrezen življenjski prostor in naklonjenost ljudi, s katerimi si ga delijo
(Flajšman in Kryštufek, 2000). S stališča varstvene biologije je cilj, da se volkove ohrani vsaj na ravni MVP - minimalne viabilne populacije. MVP je najmanjša velikost populacije, pri kateri obstajajo možnosti preživetja populacije v daljšem časovnem obdobju (Kryštufek, 2000).
Večina ljudi v raziskavi, ki sta jo izvedla Karlsson in Sjöström (2008) meni, da je neposredna izkušnja bolj pomembna kot posredna, na kar moramo biti pozorni pri upravljanju z viri. Poučevanje, da so zveri koristne, je lahko dobra upravljalna strategija.
Vključevati bi morala še pomembnost velikih zveri na ohranjanje zdravega okolja, kolikšno je dejansko število zveri ter oglaševanje velikih zveri (Røskaft in sod., 2007).