VLOGA ŠOLSKE SVETOVALNE SLUŽBE NA PODROČJU DELA Z UČENCI S ČUSTVENIMI IN

Temelji šolskega svetovalnega dela v Sloveniji segajo v leto 1967, ko je Franc Pediček s svojim delom Svetovalno delo in šola postavil teoretske temelje svetovalnega dela. Opredelil ga je kot službo, katere cilj je pomagati otroku, da z lastno aktivnostjo rešuje osebne probleme (Pečjak, Košir in Zabukovec, 2004).

Kurikularna komisija za svetovalno delo in oddelčno skupnost pa je leta 1998, v okviru kurikularne prenove osnovne in srednje šole, oblikovala prvi temeljni dokument za šolsko svetovalno delo pri nas. Dokument se imenuje Svetovalna služba v osnovni šoli: programske smernice: osnutek in je bil izdelan za vse podsisteme vzgoje in izobraževanja – vrtec, osnovno in srednjo šolo (prav tam).

V današnjem času, ko je mlad človek izpostavljen številnim pritiskom in obremenitvam, hkrati pa je na voljo veliko dosegljivih in mikavnim ponudb, je krepitev otrokove socialno-psihične odpornosti, poleg staršev, glavna naloga pedagoških delavcev oziroma šolske svetovalne službe (Ogrin, 1999).

Prvotni namen svetovalne službe je bil predvsem razbremeniti učitelje, da bi le ti lahko uspešno opravljali svoje delo, tj. poučevali. Sem je spadalo individualno ali skupinsko interveniranje, ko je prišlo do težav ali konfliktov med učenci ali med učenci in učitelji.

Svetovalna služba pa se je ukvarjala še s poklicnim usmerjanjem, evidentiranjem izobraževalnega procesa in na sploh z vsem, kar je bilo potrebno postoriti in ni bilo v pristojnosti učiteljev. Vloga šole, ki bi v funkciji individualnih razvojnih in socializacijskih ciljev prispevala k šoli kot izkustvenemu prostoru, je bila v ozadju (Skalar, 1996).

Svetovalno delo je posebno delovno področje, ki si s svojimi strokovnimi pristopi in oblikami dela prizadeva za čim večjo podporo celostnemu razvoju otrok in mladostnikov ter za notranji razvoj osnovne šole kot najpomembnejšega temelja razvoja šolskega sistema v celoti. Svetovalni delavci morajo nastopati kot profesionalni sodelavci v ustvarjanju učinkovite šole, ki skupaj z učitelji in vodstvom sooblikujejo pogoje za nemoten osebnostni razvoj in izobraževanje (Ogrin, 1999).

35

V nadaljevanju predstavljam programske smernice, ki so nekakšen kompas pri delu šolske svetovalne službe.

5.1 Programske smernice svetovalne službe v osnovni šoli

Programske smernice (Svetovalna služba v osnovni šoli: programske smernice: osnutek, 1998) kot temeljno opredelitev svetovalne službe v šoli (velja tudi za vrtce, srednje šole, dijaške domove, vzgojno-izobraževalne zavode) navajajo interdisciplinarno zasnovano delo, katerega naloga je, da se preko svetovalnega odnosa, na strokovno avtonomen način, vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj šole.

Svetovalna služba pomaga pri čim bolj učinkovitem uresničevanju zastavljenih vzgojno-izobraževalnih ciljev šole in sodeluje tako z vodstvom šole in učitelji kot tudi z učenci in njihovimi starši. Svetovalna služba ni in ne sme biti strokovni servis temveč strokovni sodelavec šole.

Svetovalni odnos je temeljno strokovno izhodišče za svetovalno službo. Predstavlja tisti posebni strokovni pristop, ki bistveno opredeljuje vse različne oblike in metode svetovalnega dela – svetovanje, posvetovanje, koordiniranje, izobraževanje ipd. Osnovno orientacijo za profesionalno opravljanje svetovalnega dela v šoli pa predstavljajo naslednja temeljna načela (Svetovalna služba v osnovni šoli: programske smernice: osnutek, 1998):

 Načelo strokovnosti

Strokovni delavec mora delo na šoli opravljati strokovno korektno, to je v skladu s strokovnimi spoznanji in etičnimi načeli. Znotraj etičnih načel je najpomembnejše, da strokovni delavec deluje po načelu dobrobiti, načelu prostovoljnosti in načelu zaupanja.

Pomembno je torej, da se dela v dobro otroka, da otrok v svetovalni odnos vstopa prostovoljno in da mu je zagotovljena zaupnost in varnost podatkov.

 Načelo strokovne avtonomnosti

Svetovalna služba je pri svojem delu na šoli avtonomna, kar pomeni, da o načinih svojega dela odloča sama, prav tako pa ima pravico odkloniti naloge, ki so v nasprotju s strokovnimi načeli dela ali poklicnega kodeksa.

36

 Načelo aktualnosti

Delo svetovalne službe mora upoštevati specifiko posamezne šole in mora izhajati iz aktualnih potreb šole, učencev in situacij.

 Načelo razvojne usmerjenosti

Svetovalna služba je usmerjena v optimalni razvoj učencev ter šole kot celote. Poleg neposrednega individualnega in skupinskega dela, se dopolnjuje tudi s posrednimi oblikami svetovanja.

 Načelo celostnega pristopa

Upoštevati je potrebno posameznika kot individuuma in posameznika kot del ožjega in širšega socialnega okolja. Posameznikove težave so del problematike šole kot tudi širšega socialnega okolja in jih je zato potrebno reševati tako na individualni ravni kot tudi na ravni širšega socialnega okolja oz. celote.

 Načelo sodelovalnosti ali nekonfliktnosti na odnosni ravni

Bistvo vsakega svetovalnega dela je ustrezen odnos med sodelujočimi, svetovalno delo v konfliktnem odnosu namreč ni mogoče. Razumljivo je, da imajo različni strokovni delavci na šoli različne poglede na problem, vendar pa to ne sme biti ovira za sodelovanje na odnosi ravni. Vsi sodelavci morajo biti avtonomni in enakopravni, svetovalna služba ne sme postati servis enega podsistema proti drugemu.

 Načelo interdisciplinarnosti ter strokovnega sodelovanja in povezovanja

Svetovalni delavec na šoli je lahko pedagog, psiholog, socialni delavec, defektolog ali socialni pedagog. Zaradi kompleksne povezanosti pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj, je svetovalna služba najbolj učinkovita, kadar jo sestavlja tim različnih strokovnjakov. Smiselno je tudi povezovanje in sodelovanje različnih strokovnih profilov iz drugih šol in ustreznih zunanjih ustanov.

 Načelo strokovnega izpopolnjevanja

Dolžnost svetovalnih delavcev je, da se strokovno izpopolnjujejo in preverjajo lastno strokovnost (supervizija, intervizija).

37

 Načelo samoevalvacije

Osnovni namen evalvacije lastnega dela je ustvarjalno kritično in objektivno soočenje z lastno svetovalno dejavnostjo, da bi bili pri delu bolj učinkoviti. Kritična analiza svetovalnega dela tako sloni na primerjavi med načrtom in izvedbo ter med načrtovanimi nameni in izvedbenimi učinki.

 Načelo fleksibilnega ravnotežja med tremi osnovnimi vrstami dejavnosti svetovalne službe

Tri osnovne dejavnosti svetovalne službe zajemajo dejavnost pomoči, razvojne in preventivne dejavnosti ter dejavnost načrtovanja in evalvacije. Tako je zagotovljena celostnost prispevka svetovalne službe šoli, konkretni izbor dejavnosti pa je različen glede na specifičnost posamezne šole. Sicer pa velja, da naj bi svetovalni delavec za kvalitativno opravljanje svojega dela oblikoval letni delovni načrt, ki je v skladu s šolo in izhaja iz rezultatov analiz stanja na šoli, da se mora stalno strokovno izpopolnjevati in da se pripravi na svetovalno delo oziroma intervencijo (Svetovalna služba v osnovni šoli: programske smernice: osnutek, 1998).

Glavna področja dela šolske svetovalne službe so določena z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter z Zakonom o osnovni šoli. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v 67. členu izpostavlja naslednje glavne naloge šolske svetovalne službe:

- svetovanje otrokom, učencem, vajencem, dijakom, učiteljem in staršem,

- sodelovanje z vzgojitelji, učitelji in vodstvom šole pri načrtovanju, spremljanju in evalvaciji razvoja šole in opravljanju vzgojno-izobraževalnega dela,

- opravljanje poklicnega svetovanja in

- sodelovanje pri pripravi in izvedbi individualiziranih programov za otroke s posebnimi potrebami.

Zakon o osnovni šoli pa govori o ciljih in nalogah osnovne šole in pri izvedbi le teh, je nujno sodelovanje šolske svetovalne službe. Sodelovanje je nujno predvsem na področju uresničevanja ciljev izobraževanja (2. člen Zakona o osnovni šoli, 2006) in področju otrok s posebnimi potrebami (11. in 12. člen Zakona o osnovni šoli, 2006). Seveda pa je vključevanje

38

svetovalnega delavca potrebno tudi na vseh preostalih področjih delovanja šole, saj le tako šola učencem zagotovi optimalno pomoč pri izobraževanju in razvoju.