V vrtcu je pomembno povezovanje različnih področij dejavnosti v vrtcu in pri tem različnih vidikov otrokovega razvoja in učenja, saj je za predšolskega otroka posebej značilno, da so soodvisni in med seboj povezani tudi vidiki njegovega razvoja. Izbiramo tiste vsebine, metode in načine dela, ki upoštevajo specifičnosti predšolskega otroka in zato
v največji meri omogočajo povezavo različnih področij dejavnosti v vrtcu (Bahovec idr., 2007).
Ustvarjalni gib lahko vključujemo na različna področja dejavnosti v vrtcu, saj ima učenje skozi gib in ples funkcijo udejanjanja spoznavnih vsebin z doţivljanjem in je sredstvo ustvarjalnega izraţanja učnih vsebin (Meško, Geršak, Pikalo, Rupnik, Kasjak, 2011). S povezovanjem dejavnosti gibalno-plesnega izraţanja z dejavnostmi drugih področij spodbujamo otrokov emocionalni, intelektualni in socialni razvoj (Kroflič in Gobec, 1995).
V sodobni plesni vzgoji v okviru kulturno-umetnostne vzgoje je ključnega pomena prav njena interdisciplinarnost. Vključujemo jo na različna področja kurikuluma in v druge dejavnosti, ki potekajo v vrtcu. Z vključevanjem umetnostnih vsebin in sodobnih celostnih metod dela na druga področja dejavnosti v vrtcu razvijamo odnos do umetnosti in dosegamo cilje, povezane z različnimi področji dejavnosti. Ples se povezuje z različnimi področji kurikuluma in je hkrati tudi sredstvo vzgajanja. Gibanje je skupno plesni vzgoji in področju gibanje, spodbujanje izvirnosti in ustvarjalnosti je skupno plesni, glasbeni, filmski, dramski in likovni vzgoji. Orientacija v prostoru in komuniciranje skozi ustvarjalni gib sta pomembna vidika pri učenju jezika. Razvrščanje, urejanje, raziskovanje simetrij, oblik in odnosov s plesom posega med cilje matematike. Razvijanje občutljivosti za gibanje, oblike in predmete v okolju se povezuje s področji narava in druţba. Izraţanje čustev, vţivljanje in medsebojno sodelovanje, ki je za plesno dejavnost nujno, spodbujajo razvoj pozitivnih medčloveških odnosov, krepijo otrokovo zavest in pozitivno vplivajo na socializacijo. Prav to povezuje ples s socialnim učenjem in s tem z druţbo, pa tudi z ostalimi področji dejavnosti. Z različnimi gibalnimi spodbudami in raziskovanjem giba v odnosu do okolja razvijamo mišljenje in druge umske sposobnosti. (Meško idr., 2011).
Posebej izpostavljamo, kar je zapisano ţe v poglavju Telo – otrokov prvi stik s svetom. V predšolskem obdobju so plesne dejavnosti usmerjene v proces ustvarjanja, raziskovanja in igro, ne pa v končni »produkt« (plesni nastop), in nudijo neizmerne moţnosti medpodročnega povezovanja in projektnega dela v vrtcu (Geršak, 2011). V empiričnem delu diplomske naloge je predstavljen projekt socialnega učenja s plesnim izraţanjem in
gibanjem, pri katerem gre za preplet dejavnosti plesnega izraţanja in gibanja z dejavnostmi drugih področij. Torej gre za medpodročno povezovanje.
4 VLOGA VZGOJITELJA PRI SOCIALNEM UČENJU S PLESNIM IZRAŢANJEM IN Z GIBANJEM
Sposobnost, da deluješ v ljubezni in z njo, da si nenasilen, širokosrčen in da spoštuješ pravice in potrebe drugih, izhaja iz tega, da sta ti bila v otroštvu naklonjena širokosrčna in nežna ljubezen ter spoštovanje. (Rita Nakashima Brock)
Dobro poznavanje značilnosti, zmoţnosti, interesov in potreb posameznih otrok v skupini je za vzgojitelja nujen pogoj, če ţeli pripravljati ustrezne pogoje za to, da je posameznik motiviran za učenje. Vloga vzgojitelja je, da spodbuja otroke k aktivni vlogi v učnem procesu, pri čemer otroci niso le udeleţenci, ampak so soustvarjalci učnega procesa.
Vzgojitelj pripravlja pogoje za učenje, oz. zna izkoristiti situacije, do katerih pride pri vsakodnevnem druţenju in delu skupine, tako da se otroci iz njih učijo. Pomembno je načrtovanje takšnih pogojev učenja, ki resnično pripomorejo k razvoju spretnosti, usvajanju znanja in oblikovanju navad posameznika in skupine. Teţavnost, kompleksnost in postopnost morajo biti ravno pravšnje, da za posameznika predstavljajo izziv, preveč oz.
premalo lahko povzroči bodisi dolgočasje ali pa frustracije (Stritar in Sentočnik, 2006).
»Pomembno je, da vzgojitelj načrtuje proces učenja tako, da imajo otroci moţnost izkazovati svoj napredek na različne načine, kar seveda predpostavlja, da je proces učenja načrtovan in izpeljan tako, da omogoča različne načine spoznavanja. To otrokom omogoča, da izrabljajo svoje sposobnosti in nadarjenosti oz. svoje načine uma (inteligence), zaradi česar jim postane laţje tudi usvajanje načinov, ki jim niso tako blizu« (Stritar in Sentočnik, 2006, str. 11, povz. po Gardner, 1983; Lazear, 1994, Armstrong, 2000). Zato je potrebno načrtovati proces učenja, v katerem se prepletajo dejavnosti z različnih področij. Ključnega pomena je torej medpodročno povezovanje. Primer tako oblikovanega procesa, pri katerem gre za preplet dejavnosti plesnega izraţanja in gibanja z dejavnostmi drugih področij, je predstavljen v empiričnem delu diplomske naloge.
»Ples oziroma ustvarjalni gib je visoko motivacijsko sredstvo in z vidika stilov zaznavanja pri otroku zelo pomembno za kinestetične tipe otrok, ki se najlaţje in največ naučijo z
gibalno dejavnostjo. Tega bi se morali vzgojitelji dobro zavedati, saj je naš vzgojno-izobraţevalni sistem pisan na koţo predvsem otrokom, ki informacije najlaţje in najučinkoviteje sprejemajo slušno oziroma vidno. Sodobni, celostni način učenja, med katere sodi tudi pedagoški koncept Reggio Emilia, pa vključujejo v učenje tudi otrokovo telo« (Geršak, 2009, str. 153).
Vzgojitelj ima pomembno vlogo pri ustvarjanju pozitivnega vzdušja medsebojnega zaupanja, s čimer otroke spodbuja k odprtosti in ţelji po izraţanju (Bahovec idr., 2007).
Spodbuja jih, da raziskujejo gibanje individualno in v interakciji z ostalimi otroki (Geršak, 2011). Pomembno je, da jim nudi ustrezne izzive in jim omogoča, da se dejavnosti udeleţujejo sproščeno, brez strahu pred neuspehom in zavrnitvijo. Varen in svoboden otrok razvija in udejanja svoje ustvarjalne in razvojne potenciale na sebi lasten način.
Vzgojitelj otrokovo ustvarjalnost pričakuje in jo neguje na nivojih vsebine, zamišljanja, oblikovanja in sprejemanja plesa, glasbe, igre … (Bahovec idr., 2007).
Ustvarjalen vzgojitelj, ki ne dela po receptih, ampak išče nove spodbude in načine dela, spodbuja in razvija gibalno ustvarjalnost otrok skozi izraţanje in oblikovanje z gibanjem (Krofljič in Gobec, 1989). Pri tem je ključnega pomena vzgojiteljeva proţnost, ki se kaţe v prilagajanju trenutnim nepredvidenim situacijam, torej v moţnosti odstopanja od načrtovanega poteka … (Kroflič in Gobec, 1995). Pomembna je odprtost vzgojitelja za otrokove ideje in s tem spoštovanje njegovih idej, razmišljanj in občutij. Otroke spodbuja k reflektiranju le-teh, pri čemer jim dopušča svobodo, da se sami odločijo, ali jih bodo delili, kdaj jih bodo delili in s kom jih bodo delili. Omogoča jim besedno in nebesedno (gibalno-plesno …) izraţanje.
Vzgojitelji imamo pomembno vlogo pri socialnem učenju v vrtcu. Tej vlogi je namenjeno tudi posebno mesto v Kurikulumu za vrtce. Navedeno je tukaj.
»Odrasli v vrtcu delujejo s svojim vedenjem v celoti spodbudno in pomirjajoče, vljudnost in spoštovanje v njihovi komunikaciji in vedenju je zgled za otroke. Vzgojitelj, pomočnik vzgojitelja ali druga odrasla oseba, ki lahko sodeluje pri vzgojnem procesu, je ves čas z
otroki in med otroki, bodisi v majhni, večji skupini ali individualno; v vseh teh interakcijah je odrasla oseba usmerjevalka, vendar ne direktivna, in praviloma zgled za prijetno in prijazno komunikacijo. Tako med pomembne elemente interakcije med otroki ter med otroki in odraslimi sodijo pogostnost pozitivnih interakcij z otroki (nasmeh, dotik, prijem, govorjenje v višini otrokovih oči); odzivanje na otrokova vprašanja in prošnje; spodbujanje k zastavljanju vprašanj, razgovoru, udeleţenosti; spodbujanje otrok k delitvi izkušenj, idej, počutja; pozorno in spoštljivo poslušanje; uporaba pozitivnih navodil, usmeritev (spodbujanje zaţelenega vedenja, preusmerjanje otroka na bolj sprejemljive dejavnosti in vedenje, reševanje konfliktov na socialno sprejemljiv način, konsistentna in zelo jasna navodila in ne kritike, kazni in poniţanja kar splošno); spodbujanje ustrezne (upoštevajoč otrokovo starost) neodvisnosti. Vse to prispeva k ugodni socialni klimi v oddelku oz.
skupini, k vzpostavljanju ravnoteţja med sodelovanjem in tekmovanjem pri socialnem učenju« (Bahovec idr., 2007, str. 22).
EMPIRIČNI DEL
5 PRISTOP K TEMI