Vrstični elektronski mikroskop Slike predstavljajo vzorce macesnovine

Na Sliki 17 lahko vidimo hife plesni na površini vzorca. Prepoznamo lahko strukture plesni vrste A. niger (Slika 23, Slika 24, Slika 25, Slika 26), strukture plesni vrste P. expansum (Slika 21, Slika 22) in strukture plesni vrste S. polyspora (Slika 27, Slika 28, Slika 29).

Fotografirali smo tudi notranjost prereza vzorcev, kjer smo našli hife, ki so prodrle v notranjost (Slika 19, Slika 18, Slika 20).

Slika 17: Zunanjost vzorca macesnovine s hifami plesni

Slika 18: Fotografija, narejena pri 1200 × povečavi, na kateri lahko vidimo v notranjost prerezanega vzorca.

V notranjosti rastlinske celice lahko vidimo hife.

Slika 19: Detajl Slike 18, fotografija, narejena pri 2500 × povečavi, na kateri lahko vidimo v notranjost prerezanega vzorca. V notranjosti rastlinske celice lahko vidimo hife.

Slika 20: Fotografija, narejena pri 2000 × povečavi, na kateri lahko vidimo v notranjost prerezanega vzorca.

V notranjosti rastlinske celice lahko vidimo hife.

Slika 21: Fotografija, narejena pri 5000 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo metulo s fialidami in konidiji plesni vrste P. expansum.

Slika 22: Fotografija, narejena pri 10000 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo fialido plesni vrste P. expansum s pritrjenimi konidiji.

Slika 23: Fotografija, narejena pri 2500 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. To je apeks plesni vrste A. niger.

Slika 24: Fotografija, narejena pri 2500 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo apeks in konidije plesni vrste A. niger s pritrjenimi konidiji.

Slika 25: Fotografija, narejena pri 5000 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo apeks s fialidami in konidiji plesni vrste A. niger.

Slika 26: Fotografija, narejena pri 5000 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo apeks s konidiji plesni vrste A. niger.

Slika 27: Fotografija, narejena pri 1000 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo konidijofor s konidiji plesni vrste S. polyspora.

Slika 28: Fotografija, narejena pri 5000 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo konidijofor s konidiji plesni vrste S. polyspora.

Slika 29: Fotografija, narejena pri 5000 × povečavi, na kateri lahko vidimo strukturo plesni. Prepoznamo konidijofor plesni vrste S. polyspora.

4.6 RAZPRAVA

V poskusu z vzorci v hermetično zaprtih posodah smo z določenimi zračnimi vlažnostmi in temperaturami vplivali na rast izbranih plesni na določenih gradbenih materialih. Pri tem je bil osnoven namen določiti, kdaj je na vzorcih začela rasti plesen. Kriterij kritične vlažnosti je bil tako interpretiran na dva načina. Prva je bila funkcija preživetja, torej ko je vsaj 10 % vzorcev splesnelo do ocene 2. V našem primeru smo na razmero (npr. 15 °C in 75 % RH) uporabili 5 vzorcev oz. ponovitev, v primeru OSB in mavčne plošče 3 vzorce oz. ponovitve.

V tem primeru en vzorec šteje kot 20 % (n=5) oz. 33,3 % (n=3), kar posledično pomeni, da je ocena rasti nad 2 že na enem vzorcu pomenila dosego kritične vlažnosti. V primeru večjega števila vzorcev ali višjega odstotka tolerance bi se rezultati seveda spremenili. Druga interpretacija je bila povprečna rast plesni na testnih vzorcih. Kritična vlažnost je dosežena, ko so vzorci v določenih razmerah dosegli povprečno oceno 2 ali več.

Pri obeh metodah določanja nivoja kritične vlažnosti je potrebno upoštevati slabosti metode.

Metoda povprečja upošteva povprečne ocene in čas, ko so v povprečju dosegle oceno 2.

Metoda funkcije preživetja določi nivo kritične vlažnosti že če en sam vzorec doseže oceno 2. Ta vzorec je lahko plod napačne ocene, zato je v tem primeru boljša prva metoda, saj tako v zakup pri analizi vzamemo vse vzorce, na ta način se tudi zmanjša napaka pri ocenjevanju.

Za določitev nivoja kritične vlažnosti materiala je pomembno, da ga preizkusimo pri različnih nivojih relativne zračne vlažnosti. V tem poskusu smo preverili 3 relativne zračne vlažnosti: 75 %, 85 % in 95 % in 2 različni temperaturi: 15 °C in 25 °C. Primer določanja nivoja kritične vlažnosti materiala:

Na macesnovini, pri 75 % RH in 15 °C plesni vrste P. expansum niso imele zabeležene rasti nad oceno 2, preraščenost vzorcev z oceno 2 se je pojavila pri 85 % RH in 15 °C. Nivo kritične vlažnosti pri vzorcih macesnovine je tako med 75 % in 85 %. Nivoji vlažnosti so se pri našem poskus razlikovali za 10 %, saj smo poleg dveh različnih temperatur inkubacije testirali tudi tri različne plesni in kontrolo, vzorce brez inokuliranih plesni.

Pomembna je dolžina trajanja eksperimenta, saj čas dopušča in hkrati omejuje plesni, da vzkalijo in zrastejo. S trajanjem poskusa je neposredno povezana tudi kritična vlažnost materiala. Ugotovljene kritične vlažnosti materialov za določene plesni so relevantne zgolj za čas trajanja poskusa – 12 tednov. V kolikor bi poskus podaljšali, bi se kritične vlažnosti po vsej verjetnosti pomaknile na najnižji izmerjen kriterij, torej pod 75 % RH. Čas namreč omogoča plesnim, ki počasneje rastejo, da vseeno dosežejo oceno rasti 2. Na primer Viitanen in sod. (2010) so v poskusu testirali nekaj materialov daljše časovno obdobje in rast se je na nekaterih vzorcih (npr. na cementu) pojavila šele po 14 mesecih. Zaradi praktičnosti poskusa smo vseeno čas morali omejiti na 12 tednov, podobne časovne omejitve so v svojih poskusih uporabili tudi ostali (Hofbauer in sod., 2008; Johansson in sod., 2012). V zakup je potrebno vzeti tudi potencialne okužbe, saj vzorci po inokulaciji niso bili več v sterilnem okolju. Dolg čas trajanja poskusa z vsakotedenskim poseganjem v zaprte posode omogoči vstop neželenih

mikroorganizmov na vzorec. Na primer na nekaterih vzorcih so se med poskusom pojavili majhni organizmi, ki lahko s svojo prisotnostjo pozitivno/negativno vplivajo na rast plesni (Slika 30).

Slika 30: Tekom poskusa so se na nekaterih vzorcih pojavile žuželke.

Upoštevati moramo tudi, da smo vzorce opazovali različni opazovalci. Težava metode je, da je opazovanje in podajanje ocen subjektivno, in tako lahko različni opazovalci podajo različne ocene za različne vzpostavljene rasti plesni in količino konidioforov. Rasti plesni smo opazovali pod lupo s povečavo med 5–50 × in rezultate opazovanj zapisovali v razpredelnico na računalniku. Ocene so bile odvisne od preraščenosti vzorca in pojavnosti konidioforov na vzorcu. Vse skupaj smo v času poskusa vzorce opazovali 3 opazovalci, zaradi česar je lahko prišlo do nihanj v ocenah rasti. Tudi kriteriji so ohlapni, saj zajemajo dva kriterija: preraščenost vzorca in pojavnost konidoforov. Pri opazovanju vzorcev pod mikroskopom smo uporabljali nedestruktivno analizo. Opazovalec ni imel stika z opazovano površino, s tem smo zagotovili karseda minimalen vpliv na rast plesni. Pri vzorcu so bili lahko preraščeni različni deli opazovane ploskve, ocenjevali smo zgolj eno površino, kar je tudi omogočalo, da smo lahko vzorce opazovali in ocenjevali brez neposrednega vpliva na rast plesni.

Poleg tega smo želeli določiti, na kakšen način rastejo plesni oziroma do kakšne mere prodirajo v notranjost. V ta namen smo z vrstično elektronsko mikroskopijo pregledali notranjost prerezanih vzorcev. Na Sliki 18, Sliki 19 in Sliki 20 lahko vidimo hife, ki so v notranjosti prerezanega vzorca. Kljub temu je bila prisotnost hif v notranjosti minimalna.

Plesni so tako preraščale in uporabljale hranila s površin vzorcev. Za rast plesni so tako pomembne predvsem lastnosti površine. Tudi te so v notranjosti prostorov najbolj

izpostavljene sporam. V kolikor jih lahko ustrezno zaščitimo, bo pojavnost plesni po vsej verjetnosti manjša.

Najbolj reprezentativne vzorce smo tudi slikali s konfokalnim laserskim mikroskopom. V Prilogi M lahko na slikah (Pril. M1, Pril. M2, Pril. M3, Pril. M4, Pril. M5) že s prostim očesom vidimo spremembe površine vzorcev glede na trajanje poskusa. Vidne so spremembe barv in strukture.

V našem poskusu smo vzorce inkubirali v stalnih razmerah. Možnost dodatne preverbe rasti bi bile z dinamično RH in temperaturo, s tem bi se tudi bolj približali realnim okoljskim razmeram, kjer RH in temperatura nista statični.

Johansson in sod. (2014) so poudarili, da se rast plesni razlikuje, ali so bili vzorci, uporabljeni v poskusu, odrezani in pobrušeni oz. neobdelani. Zgolj narezani vzorci so bili bolj podvrženi rasti plesni kot pobrušeni vzorci. Glede na našo pripravo sta lahko žaganje in obdelava vzorcev vplivala na rast plesni, vendar zaradi pomankanja primerjav ne moremo sklepati, ali je to imelo kakršenkoli vpliv.

Kontrole

Na vseh kontrolnih vzorcih so zrasle različne plesni. Zavedamo se, da od koraka, ko smo vzorce položili v posode, naše delo ni bilo več aseptično. Na kontrolnih vzorcih so tako vzklile plesni. Taksonomsko zraslih plesni na kontrolah nismo določali. Dokazali smo, da vzorci niso imeli negativnega oziroma protiglivnega vpliva na rast plesni.

Paste–test

Pri paste–testu smo vzorce materialov zmleli v fin prah. S tem smo dosegli, da struktura materialov ni imela vpliva na rast plesni. Zmlete materiale smo nato vmešali v gojišče, kar je vplivalo na nasičenost zdrobljenega materiala z vodo, s tem smo tudi izničili vpliv hidrofobnosti na poskus. Paste–test naj bi tako pokazal, kako kemijska sestava materialov, predvsem hranilna vrednost in protiglivna zmožnost, vpliva na rast plesni na različnih materialih (Ligne in sod., 2020). Kot smo že omenili, naj bi s paste–testom izničili spremenljivki strukture materiala in vpliva vode na rast plesni. Glede na rezultate lahko vidimo, da so vse tri vrste plesni rastle sorazmerno enako hitro na PDA gojišču, kot na gojiščih z dodanimi zmletimi materiali (slabše so rastle le plesni vrste S. polyspora v prvem tednu na gojišču z dodatkom smrekovine (Slika 16) in plesni vrste A. niger v 1. tednu pri gojišču z dodatkom beljave bora, OSB in macesnovine (Slika 14), pri večini so plesni rastle boljše na gojišču z dodatki materialov. Ker je bila rast podobna, iz tega lahko sklepamo, da materiali v večini nimajo protiglivnega učinka, prav tako se znebimo vpliva strukture materiala na rast plesni. Kljub temu razlike med kontrolo in gojišči povečini niso bile značilne, razen pri dveh, rast plesni vrste A. niger na gojišču z dodatkom beljave bora v

prvem tednu (p: 0.05) in rast plesni P. expansum na gojišču z dodatkom macesnovine v drugem tednu rasti (p: 0.02).

Plesni vrste P. expansum so na vseh gojiščih z dodatki lesnih substratov rastle hitreje, na gojišču z dodatkom mavčne plošče so rastle enako hitro. Iz tega lahko sklepamo, da so plesni vrste P. expansum celulozno specifične plesni (Slika 11, Slika 12).

Pri plesnih vrste P. expansum se rezultati glavnega poskusa ne skladajo s paste–testom. V poskusu s preraščenostjo na materialih je vrstni red rasti zgledal tako (od najhitrejše rasti do najpočasnejše): OSB plošča, mavčna plošča, smrekovina, macesnovina in beljava bora. Pri paste–testu si gojišča z dodanimi materiali po rasti sledijo od najhitrejšega do najpočasnejšega: macesnovina, OSB plošča, beljava bora, PDA, mavčna plošča in smrekovina. Kljub temu so bili rezultati dokaj podobni in razen gojišča z macesnovino, niso odstopali drug od drugega. Upoštevati moramo tudi, da so bile na paste-testu razlike značilne zgolj na gojišču z dodatkom macesnovine v drugem tednu rasti (p: 0.02).

Plesni vrste A. niger so na vseh gojiščih rastle zelo hitro, že po prvem tednu so popolnoma prerastle gojišče z dodatkom mavčne plošče, smrekovine in PDA gojišče. Gojišča, ki niso bila popolnoma preraščena so bila z dodatkom OSB plošče, macesnovine in beljava bora.

Na gojišču z dodatkom smrekovine so za razliko od plesni vrst S. polyspora rastle hitreje, gojišča z dodatkom OSB plošče, macesnovine in beljava bora so se izkazala za slabše substrate za to plesen (Slika 13, Slika 14).

Pri plesnih vrste A. niger so se rezultati paste–testa delno skladali s preostankom poskusa.

Plesni vrste Aspergillus so na materialih najhitreje rastle na OSB plošči, pri paste–testu je bilo gojišče z OSB ploščo na 4 mestu. Na materialih sta potem po preraščenosti sledili mavčna plošča in smrekovina, ki sta bili na paste–testu popolnoma preraščeni. Beljava bora in macesnovina si prav tako sledita v istem zaporedju, torej boljša rast plesni vrst Aspergillusa na macesnovini kot beljavi bora, na katerih je plesen tudi najslabše rastla.

Upoštevati moramo tudi, da so bile na paste-testu razlike značilne zgolj gojišču z dodatkom beljave bora v prvem tednu (p: 0.05)

Vrstni red plesni vrste S. polyspora je na gojiščih z dodatkom zmletih materialov zgledal tako (od najhitrejše rasti do najpočasnejše): beljava bora, macesnovina, OSB in mavčna plošča, rastla hitreje, kot zgolj na PDA gojišču. Glede na rezultate lahko sklepamo, da ima dodatek smrekovine negativen učinek na rast plesni, medtem ko ostali materiali pripomorejo k dodatku hranilnih snovi za hitrejšo rast (Slika 15, Slika 16).

Pri plesnih vrste S. polyspori so bili tako kot pri plesnih vrste P. expansum rezultati dokaj podobni, vendar je bila hitrost rasti paste–testa drugačen od hitrosti rasti pri glavnem delu poskusa. Pri tem je vrstni red plesni vrste S. polyspore zgledal tako (od najhitrejše rasti do najpočasnejše): najbolj prerasla smrekovino, sledi beljava bora, mavčna plošča, OSB in macesnovina. Paste–test zaporedje je sledeče (od najhitrejše rasti do najpočasnejše): OSB in mavčna plošča, beljava bora, macesnovina, PDA gojišče in gojišče s smrekovino. Pri paste-testu razlike med kontrolo in gojišči z dodatki gradbenih materialov niso bili značilni.

5 SKLEPI

V glavnem delu magistrskega dela smo raziskali rast treh različnih plesni (Penicillium expansum, Aspergillus niger in Sydowia polyspora) pri dveh različnih temperaturah (15 °C in 25 °C) in treh različnih RH (75 %, 85 % in 95 %) na petih različnih gradbenih materialih (macesnovina, smrekovina, beljava bora, OSB in mavčna plošča). S kontrolnimi vzorci je bilo skupno 504 raziskovanih vzorcev. Vzorce smo inkubirali 12 tednov, med tem je vsak teden potekalo opazovanje in ocenjevanje rasti plesni s pomočjo optične lupe in laserskega konfokalnega mikroskopa po lestvici ocenjevanja rasti plesni, ki so jo predlagali Johansson in sod. (2012).

Rezultate smo analizirali glede na dve definiciji: kriterij funkcije preživetja in povprečje ocen rasti uporabljenih plesni. Pri prvi metodi je vzorec dosegel kritično vlažnost že ob oceni 2 ali več na enem vzorcu, medtem ko pri drugi upoštevamo povprečje ocen rasti uporabljenih gliv. Z obema analizama rezultatov v zakup vzamemo možnosti napak pri opazovanju in celokupno preraščenost vzorca. Za dodatno preverbo smo naredili še paste–test, pri katerem smo materiale zmleli v prah in jih dodali gojišču PDA. Na to gojišče smo nato nasadili plesni in jih opazovali. Kasneje smo preko površin preraščenosti analizirali rezultate. Pri tem smo preverjali kakšen vpliv imajo materiali, pri katerih ni vpliva strukture ali nasičenosti z vodo.

Plesni vrste P. expansum in A. niger so na OSB in mavčni plošči, na smrekovini, beljavi bora in macesnovini hitreje dosegle oceno 2 pri višjih RH in temperaturah. Plesni vrste S.

polyspora so rastle hitreje na lesenih materialih, na mavčni in OSB plošči so pri nižjih RH rastle počasi. Za pomoč pri izdelavi naslednjih poskusov tako lahko vzamemo podatke ocen in kritične rasti. Iz podatkov lahko razberemo, da so plesni pri višjih temperaturi rastle enako ali hitreje kot pri nižji temperaturi. Pri 25 °C so hitreje dosegle oceno 2 kot pri 15 °C v večini primerov. Podobno velja tudi za RH, saj so hitreje ali enako hitro dobile oceno 2 pri višjih relativnih zračnih vlažnostih.

Pri prvi hipotezi smo predvidevali, da bodo plesni hitreje vzkalile in rastle pri višji vlažnosti in višji temperaturi. Hipotezo smo deloma potrdili.

Plesni vrste P. expansum in A. niger so na lesenih materialih najhitreje dobile oceno 2 (povprečno in kot funkcijo preživetja) pri 95 % RH in 25 °C (plesni vrste P. expansum so na vzorcu smrekovine pri kriteriju funkcije preživetja oceno 2 dosegle pri 95 % RH in obeh temperaturah). Pri OSB in mavčni plošči so najhitreje dosegle oceno tudi pri najnižji relativni zračni vlažnosti in temperaturi.

Plesni vrste S. polyspora so povprečno pri vseh materialih najhitreje dosegle oceno 2 pri najvišji relativni zračni vlažnosti in najvišji temperaturi, razen pri mavčni plošči, kjer je hitreje oceno 2 dosegla pri 95 % RH in 15 °C. Pri kriteriju funkcije preživetja so na macesnovini in mavčni plošči dosegle oceno 2 pri najvišji RH in temperaturi, pri OSB plošči

pri 95 % RH in obeh temperaturah, pri smrekovini in boru tudi v nižjih razmerah. Plesni so pri nekaterih materialih in glivah hitreje dosegle oceno 2.

Pri drugi hipotezi smo predvidevali, da bodo plesni bodo najhitreje skalile in zrasle na lesenih vzorcih, nato na mavčni plošči in na koncu na lesni kompozitni plošči OSB. Hipotezo smo deloma potrdili.

Plesni vrste P. expansum so najhitreje dosegle oceno 2 na OSB plošči, nato na mavčni plošči in nato na lesenih vzorcih. Plesni vrste A. niger so najhitreje dosegle oceno 2 na OSB plošči, sledi mavčna plošča in nato leseni vzorci. Plesni vrste S. polyspora so najhitreje dosegle oceno 2 na lesenih vzorcih in mavčni plošči in nazadnje na OSB plošči.

Najnižje RH so v določeni meri preprečile rast plesni, npr. na lesenih materialih pri plesnih vrste A. niger in P. expansum. V ta namen bi bilo zanimivo izvesti poskus tudi pri nižji RH, npr. 65 %, v kolikor bi bila tako nizka RH limitna za rast plesni. Zavedati se moramo, da je ta poskus striktno laboratorijski poskus, ki se lahko razlikuje od podatkov, ki bi jih pridobili v realnem okolju. V ta namen bi lahko naredili poskus z dinamičnimi temperaturami in vlažnostmi, saj se tako bolj približamo dnevnemu nihanju. Prav tako smo v našem poskusu uporabili posamezne plesni. To nam je omogočilo lažje razumevanje posameznih parametrov, v prihodnosti bi bilo tudi smiselno uporabiti združbo plesni in opazovati rasti le teh.

V poskusu smo tako ugotovili kdaj in pri kateri RH in temperaturi je na vzorcu zrasla plesen.

Pri oceni 2, ko je na vzorcu zabeležena kritična rast, se začenjajo pojavljati konidiofori.

Ugotovitve v tem poskusu nam lahko omogočijo, da v notranjih prostorih zagotovimo ustrezno nizko RH in temperaturo, da se plesni ne razvijejo. Ugotovili smo tudi, da se plesni razvijajo predvsem na površinah materialov. To je pozitivna novica v kolikor se pojavijo v notranjih prostorih, saj se lahko zgolj z remediacijo površine uspešno znebimo plesni. V notranjih prostorih je priporočljiva temperatura med 19 in 24 °C ter relativna zračna vlažnost med 40 in 60 %. Pozimi je relativna zračna vlažnost nižja, kar lahko pripomore k pojavu dihalnih obolenj. Ob neustreznih razmerah se lahko na stenah pojavi kondenzacija, ki vodi v rast gliv.

Razumevanje razmer rasti nam lahko pomaga pri preprečevanju zdravstvenih težav, ki nam povzročajo preglavice in bremenijo zdravstveni sistem. Upoštevanje izsledkov, ki smo jih pridobili, lahko odprejo vrata novim raziskavam in ugotovitvam, ki nam bodo omogočila bolj kakovostno in zdravo življenje v notranjih prostorih.

6 POVZETEK

Namen raziskave je bil določiti, pri kateri temperaturi in relativni zračni vlažnosti spore plesni na komercialno dostopnih gradbenih materialih najhitreje vzkalijo. Hoteli smo analizirati in ovrednotiti, katere plesni najhitreje rastejo v določenih razmerah in kateri substrati so najbolj podvrženi kalitvi spor plesni.

Ugotovitve v tem poskusu nam lahko omogočijo, da v notranjih prostorih zagotovimo ustrezno nizko RH in temperaturo, da se plesni ne razvijejo.

V magistrskem delu smo preučevali izbrane gradbene materiale; macesnovino, smrekovino, beljavo bora, OSB in mavčno ploščo. Na vzorce smo inokulirali konidije plesni vrst Penicillium expansum, Aspergillus niger in Sydowia polyspora in jih inkubirali pri treh relativnih zračnih vlažnostih (RH; 75 %, 85 % in 95 %) in dveh temperaturah (15 °C in 25 °C).

Rast plesni smo ocenjevali po lestvici, ki se nahaja v Preglednici 3. Ocena 2 ali več po lestvici nakazuje, da so na vzorcih plesni pričele rasti. Plesni vrst P. expansum in A. niger so hitreje vzkalile na vzorcih iz OSB in mavčne plošče. Pri nižjih relativnih zračnih vlažnostih plesni niso vzkalile na masivnih lesenih vzorcih. Plesni vrste S. polyspora so na lesenih vzorcih rastle hitreje, tudi pri nižji relativni zračni vlažnosti. Pri 25 °C so plesni hitreje ali enako hitro dosegle oceno 2 kot pri 15 °C na večini materialov in RH. Plesni so hitreje ali

Rast plesni smo ocenjevali po lestvici, ki se nahaja v Preglednici 3. Ocena 2 ali več po lestvici nakazuje, da so na vzorcih plesni pričele rasti. Plesni vrst P. expansum in A. niger so hitreje vzkalile na vzorcih iz OSB in mavčne plošče. Pri nižjih relativnih zračnih vlažnostih plesni niso vzkalile na masivnih lesenih vzorcih. Plesni vrste S. polyspora so na lesenih vzorcih rastle hitreje, tudi pri nižji relativni zračni vlažnosti. Pri 25 °C so plesni hitreje ali enako hitro dosegle oceno 2 kot pri 15 °C na večini materialov in RH. Plesni so hitreje ali

In document VPLIV IZBRANIH KLIMATSKIH DEJAVNIKOV NA KALITEV SPOR PLESNI NA RAZLIČNIH GRADBENIH MATERIALIH (Strani 59-121)