obleganju druga druge in metanju polenov druga drugi pod noge – takšne stvari. Potem mi je [mama, pripis Letnar] preprosto rekla, naj grem in sama preprosto nisem bila pripravljena
ostati, ker se je tako obnašala.
LG: Si spakirala svoje kovčke in odšla?
Janice: Vse svoje stvari, vsa oblačila sem preprosto pospravila v nek velik kovček in sem šla.
LG: Torej nisi vedela, kam greš, ko si odšla?
Janice: Ne. Preprosto sem šla k prijatelju in tam ostala kratek čas, in nato sem se nekako selila naprej. (Jones 2003, 109)
Vzročna polja brezdomstva so prav tako kompleksna kot brezdomstvo samo. Dejavnike, kot so npr. odvisnost od alkohola in/ali drog, izkušnja institucionalizacije, motnje v duševnem razvoju, težke družinske razmere itd., pogosto najdemo v življenjskih zgodbah brezdomnih ljudi, vendar to še pomeni, da posameznika, ki ima eno ali več takšnih izkušenj, zagotovo čaka prihodnost brezdomstva. Vsi ti dejavniki pomenijo zgolj večje tveganje za takšno situacijo. Situacija pa postane nevarnejša v trenutku, ko se istočasno poslabšajo razmere na stanovanjskem trgu, trgu dela in zaposlovanja ter pri možnostih dostopanja do socialnih ugodnosti. Pomembni so torej tako individualni dejavniki, ki so povezani z osebnostnimi
15
značilnostmi in vedenjem, kot tudi strukturni dejavniki, ki so povezani z družbenimi okoliščinami. (Mandič 1999, 12; Dekleva in Razpotnik 2007b, 19)
Edgar (v Dekleva in Razpotnik 2007a, 27) pa poleg individualnih in strukturnih dejavnikov loči še dva tipa dejavnikov, ki vodita oziroma pripomoreta k brezdomstvu, in sicer:
institucionalne ter odnosne dejavnike:
1. strukturni dejavniki: revščina, nezaposlenost, stanovanjska problematika;
2. institucionalni dejavniki: institucionalizacija, bivanje v rejništvu ali drugi zunajdružinski obliki vzgoje, izkušnja zapora, izkušnja vojske;
3. odnosni dejavniki: izkoriščevalski odnos v otroštvu, izkoriščevalski odnos s partnerjem, razpad družine (smrt ali ločitev);
4. individualni dejavniki: duševna bolezen, motnja v duševnem razvoju, odvisnost od drog, odvisnost od alkohola.
Dragana Avramov (v Mandič in Filipovič Hrast 2008, 128–129) razlikuje med strukturnimi, posrednimi in neposrednimi dejavniki. Strukturni dejavniki so tisti, na katere posameznik nima nikakršnega vpliva. Avtorica izpostavlja tri, in sicer: sociodemografske spremembe, predvsem povečanje števila gospodinjstev ob hkratnem zmanjšanju velikosti gospodinjstva;
ponudbo stanovanj, kjer je bistveno to, da se stanovanjski trg ni znal spopasti z novimi potrebami in je začel izvajati »napačno« politiko zmanjševanja baze socialnih in poceni stanovanj ter deregulacije trga; revščino. Posredni dejavniki so tisti, ki posredujejo med makro strukturnimi in neposrednimi dejavniki. Tukaj igra ključno vlogo dostopnost do socialnih stanovanj in zasebnih najemnih stanovanj na prostem trgu. Neposredni dejavniki pa so tisti, ki posameznika lahko vodijo do situacije ekstremne stanovanjske izključenosti. Ti dejavniki so: pomanjkljiv dohodek, slabe kvalifikacije, travmatični dogodki in osebnostne značilnosti.
Drugi avtorji (glej Razpotnik in Dekleva 2007, 19) razvrščajo vzročne dejavnike v 4–6 skupin/polj, med katerimi so običajno:
1. trg stanovanj in stanovanjske politike;
2. trg dela in zaposlovalne politike;
3. socialno-demografske spremembe;
4. socialnovarstveni in podporni sistemi;
5. dezinstitucionalizacija zdravstvenih, socialnih in vzgojnih ustanov;
6. individualni (psiho)patološki dejavniki.
16
Shinn in Witzman (1990, 4–6) izpostavljata naslednje tri sklope dejavnikov, ki povečujejo nevarnost za pojav brezdomnosti. Le-ti so: 1. dejavniki na ravni posameznika, 2. družbeni dejavniki in 3. socialnoekonomski kontekst. Med dejavnike na ravni posameznika uvrščata: a.
značilnosti posameznika, kot so mladost, nizek dohodek, etnija, status osebe kot družinskega člana, nezmožnosti, na primer slabo zdravje ali duševna bolezen; b. individualne izkušnje.
Tukaj so najpomembnejše tiste izkušnje, ki se nanašajo na izgubo bivališča, npr. deložacija, ali ki povečajo potrebo po bivališču, npr. nosečnost. Pomembne so še izkušnje, ki so povezane z zmanjšanjem materialnih resursov, z izgubo službe ali socialnih prejemkov; c.
individualno vedenje. Med brezdomnimi ljudmi zasledimo višjo stopnjo zlorabe otrok in tudi večjo pogostost ločitve od staršev že v zgodnji mladosti. Za brezdomne ženske je značilna tudi večja verjetnost nasilja v družini. Pomembna dejavnika sta še zasvojenost z alkoholom in drogami. Pri družbenih dejavnikih avtorja poudarita ključno vlogo in pomen socialnih omrežij. Le-ta namreč služijo kot varovalna mreža, ki ljudem preprečuje, da bi padli v situacijo brezdomnosti. Pri tem opozarjata, da so prav brezdomni pogosto tisti, ki nimajo izoblikovanih socialnih vezi, zlasti z najbližjimi. V tem primeru bi lahko skupnostne organizacije (npr. verske skupnosti) pomagale stabilizirati skupnosti in varovati bivališča, hkrati pa delovati kot mediatorji med družinami in večjimi birokratskimi servisi. Dejavniki na ravni socialnoekonomskega konteksta pa so: neustrezno razmerje med gospodinjstvi z nizkimi dohodki in nizkocenovnimi stanovanji, gospodarski položaj države, možnosti za zaposlovanje, povprečna plača, višina socialnih dodatkov za brezposelne, demografski vzorci (rojstva, smrti, poroke), socialne norme …
Dejavniki tveganja oziroma dejavniki, ki jih običajno povezujemo z brezdomstvom, so (po Avramov v Trbanc in drugi 2003, 12–13; Lownsbrouh in drugi v Dekleva in Razpotnik 2007a, 27; Mayock in drugi 2010, 4): odvisnost od drog in/ali alkohola, prekinitev dolgotrajnega razmerja, družinski konflikti in/ali razpad družine, težave v duševnem zdravju, osebnostne motnje, nezaposlenost, bivanje v zaporu oz. težave s policijo, posameznik je imel izkušnjo, da so ga spodili od doma, prisilna izselitev, življenje v skrbstvenih ustanovah, izkušnja (seksualnega ali fizičnega) nasilja in/ali zlorabe, izkušnja bivanja v psihiatrični bolnišnici, izključitev iz šole oz. pomanjkanje kvalifikacij, slabo fizično zdravje, invalidnost, kronične bolezni, dvojna diagnoza oz. multiple potrebe, stik s sistemom sodstva, vključenost v vojsko/mornarico, pretekla izkušnja brezdomstva, pomanjkanje podpornih socialnih mrež, težave pri vzdrževanju doma, dolgovi, predvsem zaostajanje pri najemnini.
17
Cvetič (v Mandič in Filipovič Hrast 2008, 130) kot najbolj tipične vzroke za brezdomstvo v Sloveniji navaja: deložacijo, nezaposlenost, družinske razloge (ločitev in/ali nasilje v družini), osebne razloge (duševne motnje, alkoholizem, odvisnost), nezmožnost za reintegracijo v družbo (zaporniki) in funkcionalno nepismenost (npr. lahko postanete žrtve prevar).