ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE

2.4.3.1 KLASIFIKACIJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI

Zakon o vzgoji in izobraževanju vseh hendikepiranih otrok (The Education for All Handicapped Children Act - EHA), ki so ga leta 1990 preimenovali v Zakon o vzgoji in izobraževanju posameznikov z nezmožnostmi (Individuals with Disabilities Education Act - IDEA), so v ZDA sprejeli leta 1975. Ta zakon v skupino otrok s posebnimi potrebami uvršča:

-­‐ otroke, ki so duševno prizadeti,

-­‐ otroke, ki imajo težave s sluhom, so gluhi, -­‐ fizično hendikepirane otroke,

-­‐ zdravstveno šibke otroke, -­‐ otroke z govornimi motnjami,

-­‐ vizualno hendikepirane ali resno emocionalno motene otroke,

-­‐ otroke, ki imajo specifične učne težave do takšne stopnje, da potrebujejo posebno vzgojo in izobraževanje ter nadaljnjo pomoč. (Batman and Herr, 1981, v Lesar, 2009)

Posebno šolanje pa je opisano kot:

»posebej določeno poučevanje, brez stroškov za starše ali skrbnike, z namenom zadovoljitve edinstvenih potreb hendikepiranega učenca, vključujoč razredno poučevanje, poučevanje telovadbe, domače poučevanje ter poučevanje v bolnišnicah in zavodih.« (Abesen and Zettel, 1981 v Lesar, 2009, str. 161)

2.4.3.2 ZGODOVINA IZOBRAŽEVANJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI

Do konca 19. stoletja je bilo izobraževanje omejeno predvsem na zasebno izobraževanje za bogate. Šolska obveznost je bila vpeljana šele v začetku 20. stoletja, vendar je bila v tem času pogojena z raso, vero, ekonomskim statusom in drugimi značilnostmi. Izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ni bilo. Ti otroci so bili deležni formalnega izobraževanja v posebnih šolah, bolnišnicah, zavodih ali doma. (Clement Morrison, 2008)

V drugi polovici 20. stoletja pa se pojavi skrb tudi za ta del populacije. Ta skrb do drugačnih in prvi koraki pri oblikovanju koncepta inkluzije otrok s posebnimi potrebami so se jasno izrazili prek Gibanja za državljanske pravice (Civil Right Movement). Kljub vsem naporom, ki so jih vlagali v oblikovanje kompenzatornih programov, učenja drugega jezika in drugih oblik multikulturne vzgoje in izobraževanja ter odpravi legalnih predpisov, ki so urejali ločevanje črnih in belih, pa so bili povprečni akademski dosežki učencev manjšinskih skupin še vedno nižji od ostalih. Trud za doseganje enakih možnosti so zato razširili in ga usmerili ne samo na otroke, ki so bili izločeni zaradi revščine, rase ali kulturnega ozadja, temveč tudi na duševno in fizično hendikepirane. (Lesar, 2009)

V ZDA so torej že zelo zgodaj prepoznali različne skupine otrok s posebnimi potrebami in jim nudili različne oblike vzgoje in izobraževanja. Prva šola za slušno prizadete učence je bila ustanovljena leta 1817 v Connecticutu, leta 1831 so odpri Perkinsovo šolo za slepe, 1848 pa so pričeli uvajati program za šolanje učencev z motnjami v duševnem razvoju. Po drugi svetovni vojni pa je izobraževanje otrok s posebnimi potrebami zopet doživelo pomemben preobrat. Kot posledica ogorčenosti bolj ozaveščene javnosti se je v tem času začel pojavljati kritičen pogled na ustaljene prakse izločanja drugačnih. Zbor za izjemne otroke (CEC – Council for Exeptional

Children) in starševska organizacija sta delovali kot zagovorniški skupini otrok s posebnimi potrebami. Tako je bil novembra leta 1975 podpisan Zakon o šolanju vseh hendikepiranih otrok.

(Lesar, 2009) in zato so se konec 70. in v začetku 80. let otroci z blagimi motnjami v razvoju, ne glede na specifične primanjkljaje, že šolali v rednih šolah, konec 80. in v začetku 90. pa so se jim pridružili še otroci z zmernimi motnjami. (Clement Morrison, 2008) Temeljni cilj Zakona o šolanju za vse hendikepirane otroke , ki je »/…/ zagotovitev, da imajo vsi hendikepirani otroci njim dostopno, znotraj časovnega obdobja specificirano, brezplačno in primerno javno vzgojo in izobraževanje, s čimer je poudarek na prilagojenem pedagoškem delu in na povezanosti uslug, oblikovanih tako, da zadovoljujejo njihove edinstvene potrebe,« (Abeson and Zettel, 1981, str.

368 v Lesar, 2009, str. 160, 161) je torej postal polno operativen po letu 1980.

Ugotovitve, ki so pripomogle k razvoju tega zakona so naslednje:

-­‐ v ZDA je več kot 8 milijonov otrok s posebnimi potrebami,

-­‐ njihove posebne vzgojno-izobraževalne potrebe niso povsem zadovoljene,

-­‐ več kot polovica teh otrok ni deležna ustrezne pomoči, ki bi jim omogočala enakopravnost možnosti,

-­‐ milijon teh otrok je popolnoma izključenih iz javnega šolskega sistema in ne grejo skozi vzgojno-izobraževalni proces skupaj z vrstniki,

-­‐ povsod po ZDA obstaja mnogo hendikepiranih otrok, ki so vključeni v redne šole, saj so njihovi hendikepi neprepoznani, jim pa le-ti zaradi neprilagojenega izobraževanja onemogočajo uspešne izobrazbene kvalifikacije. (Lesar, 2009)

2.4.3.3 »MAINSTREAM«

»ZDA veljajo za eno izmed držav, kjer se je integracija najbolj razvila, tako v rednem kot v posebnem izobraževalnem procesu.« (Schmidt, 2001, str. 23 v Jošt, 2010, str. 27)

V ZDA so zasnovali modele po načelu »mainstream«. Ti vzpodbujajo šolske strukture, da v kar največji meri vključujejo otroke s posebnimi potrebami v redne izobraževalne programe.

Na podlagi Zakona o šolanju za vse hendikepirane otroke so razvili 7 stopenj vključevanja učencev v najmanj restriktivno okolje:

-­‐ 1. STOPNJA: Učenec je vključen v redni razred OŠ z medicinsko in drugo dodatno strokovno pomočjo ali brez nje.

-­‐ 2. STOPNJA: Učenec je vključen v redni razred OŠ ob dodatni strokovni pomoči.

-­‐ 3. STOPNJA: Učenec je občasno pri pouku v rednem razredu, sicer pa je v posebnem razredu.

-­‐ 4. STOPNJA: Učenec je ves čas vključen v posebni razred.

-­‐ 5. STOPNJA: Učenec obiskuje pouk v posebni ustanovi.

-­‐ 6. STOPNJA: Učenec je vključen v obravnavo na domu.

-­‐ 7. STOPNJA: Učenec je vključen v bolnišnično šolo ali v socialni zavod.

(Lesar, 2009)

2.5 STALIŠČA

»Do pomembnih dogodkov, pojavov, predmetov in oseb navadno nimamo povsem nevtralnega odnosa; ocenjujemo jih, vrednotimo, zavzemamo se zanje ali pa jih odklanjamo. Ljudje se razlikujemo (ali pa tudi ne) po svojem odnosu do bližnjih oseb, do zgodovinskih osebnosti, do političnih voditeljev, pa tudi do predmetov, živali, dogodkov in pojavov, npr. do svobode, vojne, narodnosti, gospodarskih vprašanj, umetnosti, verskih zadev itd. Ni pomembnega dogodka, stvari ali osebe, do katerih ne bi zavzeli takšnega ali drugačnega stališča.« (Musek, 1993, str. 33)