UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
NASTJA GABOR
IZZIVI USKLAJEVANJA PARTNERSTVA IN STARŠEVSTVA PO ROJSTVU OTROKA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Socialna pedagogika
NASTJA GABOR
Mentorica: doc. dr. Jana Rapuš-Pavel
IZZIVI USKLAJEVANJA PARTNERSTVA IN STARŠEVSTVA PO ROJSTVU OTROKA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2019
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Jani Rapuš-Pavel za strokovno pomoč, njeno potrpežljivost
in čas ter razumevanje skozi proces nastajanja diplomskega dela.
Zahvaljujem se paroma, ki sta sodelovala pri intervjuju in mi z iskrenimi odgovori pomagala raziskati področje, ki me je zanimalo.
Zahvala gre tudi moji družini, ki mi je skozi študij stala ob strani in me motivirala.
Zahvaljujem se mojemu fantu Mateju, ki mi je stal ob strani v najtežjih trenutkih. Hvala za vso ljubezen, podporo, spodbudne besede in predvsem potrpežljivost.
Posebna zahvala pa gre mojemu sinčku Taiu, ki mi je bil v tem obdobju največja motivacija.
POVZETEK
Diplomsko delo prikazuje izzive usklajevanja partnerstva in starševstva po prihodu novega družinskega člana. V diplomskem delu so predstavljene različne opredelitve in pogledi avtorjev na partnerstvo in partnerski konflikt. Uvodoma so prikazani različni stili reševanja konfliktov in pomen konstruktivnega reševanja konfliktov za kvaliteto partnerskega odnosa.
Opisane so spremembe, ki se kažejo kot pogosti sprožilci konfliktov v partnerstvu in izhajajo iz vloge starševstva. Ob izzivih usklajevanja partnerske in starševske vloge sem se v nalogi predvsem osredotočila na tri življenjska področja, in sicer na spremembe usklajevanja vlog v gospodinjstvu, v spolnosti in pri sprejemanju nove vloge – vloge očeta ali matere.
V empiričnem delu sem s pomočjo delno strukturiranega intervjuja, pri štirih osebah oz. dveh parih z otroki podrobneje raziskala omenjena področja izzivov in sprememb partnerjev v novi vlogi starša. Ugotovitve kažejo, da se pari z različnimi izzivi še vedno soočijo in predvsem kažejo voljo ter razumevanje drug za drugega. Na vseh treh področjih – torej gospodinjstvu, spolnosti in vlogah so na splošno zadovoljni. Kot največjo težavo, ki se povezuje z vsemi tremi področji pa izpostavijo »manj časa drug za drugega« ter »utrujenost«, ki je po rojstvu otroka večja. Prav ti dve stvari sta velikokrat razlog za povod konflikta med partnerjema. A kljub vsemu se oba para trudita, da bi uravnavala partnerstvo in starševstvo. Vendar oba para dajeta prednost otroku in njegovim potrebam.
Z diplomskim delom sem pridobila vpogled v značilnosti življenja partnerjev ob prehodu v starševstvo, v soočanje partnerjev s spremembami sicer utečenega vsakdanjega življenja in odkrila področja konfliktnosti oz. področja, kjer se partnerja soočata z več izzivi in težavami.
Temeljna orientacija socialne pedagogike je usmerjenost v vsakdanji življenjski svet posameznika. Tako tudi moje diplomsko delo daje doprinos z osvetljevanjem značilnosti sodobnega partnerstva in sprememb, s katerimi se partnerja soočita v novem položaju starševstva na različnih področjih življenja.
Ključne besede: partnerstvo, spremembe, starševstvo, nove vloge, spolnost, razdelitev vlog, gospodinjska dela, konflikti.
ABSTRACT
The thesis depicts the challenges of harmonizing partnership and parenthood at arrival of a new family member. In the thesis are presented different definitions and views of authors on a partnership and conflicts within. In the introduction are shown different manners of conflict salving and the meaning of constructive conflict solving for the quality of a partnership.
Described are the changes that are shown as frequent trigger of conflicts in partnerships resulting from parenthood role. Considering the challenges of harmonizing a partnership and a parenthood role, I mainly focused on three areas of life, and thus on changes in household role harmonization, in sex and at accepting a new role – a mother or father role.
In the empirical part, by means of a partially structured interview, I researched in detail at four individuals respectively two couples with children the mentioned areas of challenges and changes of partners in new parent roles. The findings show that couples with different challenges as yet face them, and above all, they express the will and understanding for each other. In all three areas – thus household, sex and roles they demonstrate a general contentment. As the major problem, linked to all three areas, they expose »less time for each other« and »tiredness«, which is greater upon birth of a child. These two very matters are often the reason for a conflict between partners. But in spite all, both couples are trying to balance their partnership and parenthood. Yet both prioritize their child and its needs.
With the thesis, I have gained an insight into characteristics of life of partners at transition into parenthood, into their confrontation with changes of otherwise settled daily life, and by that I discovered the conflict areas respectively areas where partners face more challenges and difficulties. The fundamental orientation of the social pedagogics is direction into daily living world of an individual. And so does my thesis contribute by illuminating the characteristics of modern partnership and the changes partners are faced with in the new situation of parenthood, and at different areas of life.
Keywords: partnership, changes, parenthood, new roles, sex, role sharing, housework, conflicts.
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 Partnerstvo in partnerski konflikt ... 3
2.2 Različni stili reševanja konfliktov med partnerjema... 4
2.2.1 Pomen konstruktivnega reševanja konfliktov za kvaliteto partnerskega odnosa ... 6
2.2.2 Posledice nekonstruktivno rešenih konfliktov med partnerjema ... 7
2.3 Spremembe, ki se kažejo kot pogosti sprožilci konfliktov v partnerstvu in izhajajo iz vloge starševstva ... 8
2.3.1 Spremembe usklajevanja vlog v gospodinjstvu ... 9
2.3.2 Spremembe v spolnosti ... 11
2.3.3 Sprejemanje nove vloge – vloge očeta ali matere ... 13
3 EMPIRIČNI DEL ... 16
3.1 Opredelitev problema ... 16
3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 17
3.3 Raziskovalna metoda ... 18
3.3.1 Udeleženci raziskave ... 18
3.3.2 Postopek zbiranja podatkov ... 18
3.3.3 Postopek analize podatkov ... 19
3.4 Rezultati in interpretacija ... 19
4 ZAKLJUČEK ... 28
5 LITERATURA IN VIRI ... 29
6 PRILOGE ... 33
KAZALO SLIK
Slika 1: Stili odzivanja na konflikt v odvisnosti od pomembnosti lastnega interesa in
pomembnosti odnosa ... 5
KAZALO PRILOG
Priloga 1: Zapis prvega intervjuja s kodami 1. in 2. reda ter kategorijami ... 33 Priloga 2: Smernice za polstrukturirani intervju ... 49
1 UVOD
Rojstvo otroka je za par vsekakor ena izmed najpomembnejših preizkušenj v trdnosti njunega odnosa. Pred rojstvom otroka je bilo na prvem mestu partnerstvo. Rojstvo otroka pa prinaša nove prioritete za par, saj otrok prevzame središče pozornosti. Bolj kot samo dejstvo, da spremembe po rojstvu otroka so, je pomembno, kako se soočimo z izzivi usklajevanja med partnerstvom in starševstvom.
Pomembno naj bi bilo, kako se partnerja razumeta pred rojstvom otroka. Če je bila zveza pred prihodom dojenčka trdna in če sta težave reševala sproti ter s konstruktivnim pogovorom, je večja verjetnost, da bosta spremembe lažje obvladovala. Medtem ko v nasprotnem primeru, torej ob nerazrešenih konfliktih, obstaja večja verjetnost, da se bosta z izzivi težje soočila. O tem prav tako govorita Cowan in Cowan (1992) in sicer, da tisti par, ki je otroka spočel v upanju, da bodo po njegovem rojstvu problemi izginili in da se bosta bolj povezala, pravita, da se to zagotovo ne bo zgodilo. To razlagata s tem, da naporne noči in skrb za otroka zagotovo ne bo zbližale partnerjev, ki sta že prej imela velike težave, ali pa sta bila celo tik pred razdorom zveze (prav tam).
Ker sem sama otrok ločene družine in pričakujem otroka s partnerjem, me je še toliko bolj zanimalo to področje, kako se torej soočiti z izzivi usklajevanja partnerstva in starševstva po rojstvu otroka. Kaj je tista težava, ki jo ljudje počnejo, da prihaja do ločitev ali razvez. Ali kaj je tisti pravi nasvet ali več njih za to, da se partnerstvo in kasneje družina obdrži in predvsem živi lepo in mirno življenje, polno brezpogojne ljubezni.
V teoretičnem delu razložim različne definicije, kaj partnerstvo je in z njim povezan partnerski konflikt. Nato se poglobim v različne stile reševanja konfliktov med partnerjema in opišem, kaj je konstruktivno reševanje konfliktov ter zakaj je tako pomembno za partnerski odnos. Prav tako raziščem spremembe, ki se kažejo kot pogosti sprožilci konfliktov v partnerstvu po rojstvu otroka.
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati, ki sem ji dobila s pomočjo analize intervjuja dveh parov. Rezultati kažejo, da so intervjuvanci na splošno zadovoljni v svoji novi vlogi in z vlogo partnerja, gospodinjstvom in spolnostjo po rojstvu otroka. A kljub temu poročajo, da je prišlo na področju spolnosti po rojstvu otroka do upada. Tudi v gospodinjstvu, kljub
vključenosti partnerja, ženski spol občuti preobremenjenost. V novih vlogah pa se oba para odlično znajdeta, le da si moška želita več spodbud in zaupanja s strani partnerke.
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Partnerstvo in partnerski konflikt
Partnerski odnos se v večini primerov začne z zaljubljenostjo. Ko pa smo zaljubljeni, je naš razum zamegljen. Zaljubljenost je namreč intenzivno prijetno čustvo, ki temelji na projiciranju svoje idealizirane predstave na partnerja ter posledično izkrivljanju realnosti (Milivojević, 2008). Šele, ko ta faza mine lahko začnemo graditi partnerski odnos. V partnerskem odnosu pa je pomembna ljubezen, za katero se moramo truditi, kajti ne obstaja sama po sebi. Obstaja lahko oseba, ki ljubi in je ljubljena (Gostenčnik, 1999).
»Človek je to, kar so njegovi odnosi.« (Krajnc, 2014, str. 171). Posameznik v medosebnih odnosih, kamor sodi tudi partnerstvo, zadovoljuje svoje čustvene potrebe. V odnosih se tako razvija in oblikuje svojo osebnost. Pri oblikovanju odnosov pa so pomembne povratne informacije. Te nam omogočajo, da začutimo drugega človeka v odnosu ter tudi meje, ki nam jih postavlja in ob njih osebnostno rastemo. Povejo nam, kako naše vedenje vpliva na druge.
Lahko so spodbudne ter ugodne za naš odnos, lahko pa so konfliktne in jih morata partnerja razrešiti (prav tam).
Konflikti v partnerskem odnosu so del življenja, saj so med nami prisotni ves čas. Menim, da s konflikti svoji bližnji osebi sporočamo, da nam je mar za odnos, v katerem smo ter da si želimo neko spremembo v odnosu. Predvsem pa nam konflikt pokaže prisotnost nekega problema, ki ga je potrebno razrešiti. Pojem konflikt je sicer zelo težko definirati, saj avtorji konflikt definirajo iz različnih vidikov ter globine tematike. Večina avtorjev konflikt opisuje s temi tremi elementi: soodvisnost, nezdružljivost ciljev ter izraženo nasprotovanje (Milivojević, 2008).
Konflikti so stanje nasprotujočih si teženj. Gre za medsebojno nasprotovanje potreb, želj, čustev in interesov, ki se med seboj razlikujejo (Iršič, 2007). Tudi Lamovec (1991, v Iršič 2004) opredeljuje konflikt kot situacijo, v kateri dejanja ene osebe ovirajo dejanja druge osebe ter s tem preprečujejo uresničitev želja. Dodaja pa, da moramo vedeti, da je le konflikt tisti, ki povzroči, da sta osebi prisiljeni sodelovati in da se zgodi primik iz nične ali negativne točke naprej. O tem pričajo tudi Betteto idr. (2011), ki poudarjajo, da so konflikti nujno potrebni, če želimo napredek. V nasprotnem primeru lahko pride do stagnacije. »Konflikt je normalen in
neizogiben del življenja, legitimen izid interakcij tudi med najbolj dobro mislečimi posamezniki.« (Cohen, 2012, str. 23).
Načinov, kako se partnerja spopadata s konflikti v njunem odnosu, je več. Lahko gre za konstruktiven način, to je sklepanje kompromisov, aktivno poslušanje ipd. Partnerji lahko rešujejo konflikte na destruktiven način, kot je obtoževanje, kritiziranje, itd. Nekateri pa se konfliktom izogibajo (Noeller in Fitzpatrick, 1990, v Ahlborg, 2004). Nadig (2010) opisuje na podoben način in sicer, da so konflikti kritični dogodki, ki lahko tako poslabšajo, kot tudi izboljšajo odnos med partnerjema. Partnerja lahko konflikti le še bolj povežejo, med njima ustvarijo globlje razumevanje, bližino in spoštovanje. V tem primeru so konflikti produktivni.
Lahko pa so tudi uničujoči, kar pomeni, da povzročijo med partnerjema zamero, sovraštvo ali pa privedejo do ločitve. Tudi Cohen (2012) deli konflikte na pozitivne in negativne. Pozitivni konflikti so zanj tisti, ki nas opolnomočijo, zbližajo, obogatijo ter izoblikujejo našo osebnost.
Negativni konflikti pa so tisti, ki v nas vzbudijo občutke jeze, nemoči, žalosti. Negativni konflikti lahko imajo celo uničujoče posledice, kot je npr. vojna, kot posledica konflikta.
Sama beseda konflikt, v pogovoru z drugimi opažam, je asociacija na nekaj negativnega.
Veliko ljudi meni, da konflikti slabo vplivajo na odnose ter da iz konfliktov ne sledi nič dobrega. Avtorica Lamovec (1993) pa pravi ravno nasprotno in sicer, da popolna odsotnost konfliktov v odnosu kaže na odtujenost ter nezainteresiranost med partnerjema. Kar menim, da je logična razlaga, kajti bolj smo povezani v nekem odnosu, večja je možnost, da do konflikta pride in obratno. Tudi Brajša (1978, v Krajnc 2014) je podobnega mnenja, saj pravi, da so konflikti nujni za zdrav partnerski odnos, kajti le ti prevetrijo nasprotovanja, ki so med partnerjema in v njunem odnosu odpravijo napetosti, ki se kopičijo ter odnos s tem poživijo.
2.2 Različni stili reševanja konfliktov med partnerjema
Da bo partnerski odnos zdrav samo v primeru, če so konflikti prisotni. pa vsekakor ni nujno.
Predvsem je vse odvisno tudi od tega, na kakšen način jih bomo razreševali. Nadig (2010) v svoji knjigi opisuje, da količina konfliktov ni pokazatelj tega, ali bo odnos med partnerjema zdrav ali ne, prijazen ali neprijazen, obojestransko zadovoljujoč ali nezadovoljujoč, globok ali plitek, intimen ali hladen. Skratka vse to ni odvisno od količine konfliktov, temveč od njihove razrešitve. Ravno to je tisti najpomembnejši del, ki odloča, ali se bomo z osebo preko konflikta zbližali ali le še bolj oddaljili.
Tako kot se med seboj razlikujejo značaji ljudi, tako ljudje različno dojemajo ter se odzivajo na konflikte v partnerski zvezi. Lamovec (1993) in Iršič (2004) navajata pet stilov reševanja konfliktov med partnerjema:
‒ UMIK: Oseba konflikt doživlja kot nevarnost, saj ne verjame, da ga je možno razrešiti. Pri tem stilu razreševanja konfliktov je značilno, da se oseba odpove svojim osebnim ciljem, kar pomeni, da osebni cilji in odnosi s partnerjem nimajo visoke vrednosti.
‒ PREVLADA: Oseba poskuša partnerja prisiliti, da je njena ideja o rešitvi konflikta tista prava. Pri tem stilu razreševanja konfliktov je značilno, da so osebni interesi osebe zelo pomembni, odnos s partnerjem ter njegov interes pa ne.
‒ ZGLAJEVANJE: Oseba poskuša konflikt čim hitreje razrešiti z namenom, da partner ne bi bil ranjen. Pri tem stilu razreševanja konfliktov je značilno, da osebni interesi osebe niso dovolj pomembni, osebi so namreč bolj važni dobri odnosi in dobro vzdušje v partnerskem odnosu.
‒ KOMPROMIS: Oseba išče skupno rešitev, pri kateri oba partnerja nekaj pridobita, vendar rešitev ni za nobenega od partnerjev optimalna. Pri tem stilu razreševanja konfliktov je značilno, da so osebni interesi in odnosi pomembni do določene mere, zato oseba skuša doseči kompromis.
‒ KONFRONTACIJA ALI RAZREŠEVANJE: Oseba išče in tudi sprejme tisto rešitev, ki je najbolj optimalna za oba partnerja. Pri tem stilu razreševanja konfliktov je značilno, da so lastni interesi in interesi partnerja ter njun odnos obema zelo pomembni. Cilj je najti najboljšo možno rešitev. Konflikt se v tem primeru doživlja kot možnost za izboljšanje odnosa med partnerjema.
Slika 1: Stili odzivanja na konflikt v odvisnosti od pomembnosti lastnega interesa in pomembnosti odnosa (Iršič, 2004, str. 43)
Da partnerja, ki sta v konfliktu, prideta do razrešitve le tega, je potrebna dobra in iskrena komunikacija med njima. Menim, da je pomembno predvsem to, da se parterja med seboj poslušata in slišita, saj lahko le tako prideta do neke skupne razrešitve, ki vodi v dober in zadovoljen odnos. O tem govori tudi Vider (2003), ki pot iz konfliktov vidi v tem, da partnerja nenehno, vztrajno in razumevajoče ter redno komunicirata. Izhaja namreč iz tega, da vse zakonske krize izhajajo iz enakega vzroka, in sicer pomanjkanje notranjega stika med zakoncema. Ta pa poudarja, da je mogoč le z rednim in odkritim pogovorom. Tudi Čačinovič- Vogrinčič (1993) omenja iskreno komunikacijo. Ko partnerja postaneta starša, se življenje ne more odvijati enako kot prej. Zato je potrebno oblikovati določene tirnice, kar pa lahko starša storita le z iskreno komunikacijo.
2.2.1 Pomen konstruktivnega reševanja konfliktov za kvaliteto partnerskega odnosa
Če konflikte razrešujemo na konstruktiven način, kar pomeni, da upoštevamo partnerja in ne le sebe, so le ti pomembno sredstvo za vzdrževanje odnosa (Kranjc, 2014). »Občutek partnerjev, da sta konflikt uspešno rešila, ju čustveno nadgradi in njun odnos še obogati.«
(prav tam, str. 251). Da si bomo vse skupaj lažje predstavljali, Lamovec (1993) našteva nekaj znakov konstruktivno rešenega konflikta:
‒ Oba partnerja imata občutek, da sta nekaj pridobila.
‒ Odnos postaja trdnejši, poveča se pripravljenost za sodelovanje in komuniciranje.
‒ Poveča se medsebojno zaupanje in naklonjenost.
‒ Izboljša se sposobnost za nadaljnje reševanje konfliktov (prav tam).
Kot sem že omenila, večino ljudi konflikti asociirajo na nekaj negativnega, ne preveč dobrega. Vendar, če konflikte rešujemo na konstruktiven način, imajo ti lahko pozitivne posledice tako za posameznika kot njun odnos. Iršič (2010) tako našteva pozitivne plati konfliktov:
‒ Konflikti spodbujajo osebno rast.
‒ V konfliktu bolje spoznamo drug drugega.
‒ Razrešeni konflikti pripomorejo k temu, da bolj zaupamo drug drugemu ali samemu sebi.
‒ Konflikti omogočajo intenzivnejše sodelovanje ter prinašajo višjo raven kulture v interakciji.
‒ Razrešeni konflikti povečujejo in utrjujejo sposobnost uspešnega reševanja konfliktov.
‒ Konflikti prispevajo k širjenju znanja ter poglabljanju razumevanja sveta (prav tam).
Lamovec (1993) dodaja:
‒ Konflikti pripomorejo, da ozavestimo v odnosu težave, ki so potrebne za razrešitev.
‒ Konflikti znižujejo napetost v vsakdanjih odnosih, konstruktivno soočanje razreši številne napetosti, ki se pojavljajo v medosebnih stikih.
‒ V konfliktu spoznavamo sebe, kaj nam je zares pomembno, česa nas je strah, kaj nas razjezi.
‒ Konflikti spodbujajo spremembe: z razvojem odnosa pride čas, ko je treba kaj spremeniti, se naučiti novih spretnosti in zamenjati stare navade
‒ Konflikti obogatijo odnos, ter ga tudi poglobijo.
‒ Konflikti velikokrat pripomorejo k ustreznejši odločitvi, saj nestrinjanje z druge strani prinaša tehtnejši razmislek, poiščemo nove kombinacije, bolj skrbno in podrobno premislimo.
‒ Konflikti povečujejo motivacijo, da se s težavami soočimo.
‒ Konflikti razbijajo monotonost in s tem spodbujajo nove interese, v odnos vnašajo dinamiko (prav tam).
2.2.2 Posledice nekonstruktivno rešenih konfliktov med partnerjema
V primeru nerešenega ali nekonstruktivno rešenega konflikta pa lahko sledijo tudi negativne posledice v odnosu med partnerjema. Iršič (2010) poudarja, da konflikti, ki niso konstruktivno razrešeni, lahko vodijo v zaostrovanje konfliktne interakcije ter ekspanzijo konflikta. Kljub temu pa lahko prispevajo k temu, da se razvija cela vrsta negativnih posledic, kot so:
‒ Upad komunikacije.
‒ Slabša kvaliteta odnosa.
‒ Razpad odnosa.
‒ Stagniranje sistema, odnosa.
‒ Spodbujanje sovražnih čustev.
‒ Nasilje in agresivno obnašanje.
‒ Lahko se pojavijo duševne motnje ali psihosomatske bolezni.
‒ Pojavi se izključitev ali izobčenje (prav tam).
Izogibanje ali celo negiranje konfliktov partnerja le oddaljuje drug od drugega. Odnos postaja vedno bolj monoton, brez emocij. Oseba se v takšnem odnosu počuti neupoštevanega ali izdanega, saj ves čas prejema informacijo od partnerja, da zanj ne obstaja. Destruktivno reševanje konfliktov torej prizadene partnerja in je ponižujoče, zato se partnerja v takšnem odnosu oddaljujeta, kar pa lahko privede do razpada odnosa (Iršič , 2010).
2.3 Spremembe, ki se kažejo kot pogosti sprožilci konfliktov v partnerstvu in izhajajo iz vloge starševstva
Vsi, ki imamo partnerja in smo nekaj časa v razmerju, lahko vidimo, da ves čas prihaja do nekih sprememb. Življenje s partnerjem ni nekaj statičnega, nespremenljivega, temveč se skozi leta ves čas nekaj novega dogaja oz. spreminja, tako na področju posameznika kot tudi na področju partnerstva in njunega skupnega življenja. Požarnik (1979) zato poudarja, da zakon ni stanje, temveč je proces, saj se le ta ves čas spreminja. S tem opisuje, da se spreminjata tako zakonca, kot tudi socialni pogoji in socialno okolje, v katerem sta. Zato se je potrebno temu razvojnemu procesu prilagoditi.
Ena izmed sprememb, ki se pojavi v partnerskem življenju, je tudi ta, da partnerja dobita novo vlogo in sicer vlogo starša. Rijavec (2002) opisuje, da se vloga moža in žene izkazuje ter oblikuje v razmerju do moža/žene. Medtem ko se vloga mame oziroma očeta oblikuje v odnosu do otrok. A kljub temu je vloga starševstva močno povezana s partnerskim odnosom (Rijavec Klobučar, 2006). Odnos med zakoncema oziroma partnerjema bo tako vplival na celotno družinsko ravnotežje, saj v primeru, da bo odnos med partnerjema funkcionalen, bodo imeli otroci možnost normalnega razvoja ter rasti v družni (Rijavec, 2002).
Zgodi se lahko, da imata partnerja težavo, kako uskladiti vlogo starševstva, medtem pa ne zanemariti vlogo so zakonca ali so partnerja. Znano je, da vloga starševstva zmanjšuje partnersko zadovoljstvo, iz česar sledi, da se poveča količina partnerskih konfliktov.
Razlogov za to je lahko več (Segrin in Flora, 2005, v Medved, 2010):
‒ Eden izmed razlogov je lahko ta, da otrok v partnerski odnos prinese odgovornost in se s tem poveča stres v odnosu.
‒ Znano je tudi, da se ob rojstvu otroka intimnost med partnerjema manjša.
‒ Predvsem pa je velik razlog tudi ta, da zaradi skrbi za otroka ostaja manj časa za skupno preživljanje časa partnerjev. Partnerja namreč izbirata takšne aktivnosti, ki
vključujejo otroka, zaradi česar drug drugemu namenjata manj pozornosti (prav tam).
Tudi starševske vloge med moškim in žensko imajo velik vpliv na partnerski odnos. Vloge se namreč zelo razlikujejo, saj (Nett, 1988, v Norris in Tindale, 1994, str. 24):
‒ » … ko imata partnerja otroka, njune vloge in dogovori postanejo veliko bolj razdeljene glede na spol, kar pomeni, da ženske več energije vložijo v skrb za dom in otroka, medtem ko moški svojo energijo bolj vlagajo v kariero in delo;
‒ … prav tako se spreminjajo in razhajajo njune predstave glede svojih vlog: ženske se bolj nagibajo k materinstvu, medtem ko se moški bolj nagibajo k vlogi partnerja;
‒ … zaradi različnosti vlog hitro pride do razhajanj glede nege in skrbi za otroka, kar vodi do več konfliktov in posledično upada zadovoljstva s partnerstvom … (prav tam).«
Prehod iz partnerstva v starševstvo povzroči velike spremembe tako za moškega kot za žensko. V raziskavi LeMastersa (1957) so matere naštele naslednje spremembe: pomanjkanje spanca, zavezanost na dom, kronična utrujenost, občutek krivde (da niso dobre matere), nezadovoljstvo s telesno podobo. Očetje pa so našteli še: upad na področju spolnosti, povečan ekonomski pritisk, splošno razočaranje na področju starševske vloge.
Zanimivo je spoznanje, ki ga navaja Belsky (1983, v Delmore-Ko idr., 2000), saj ugotavlja, da ženske občutijo večje nezadovoljstvo v partnerskem razmerju po rojstvu otroka kot pa moški. Dodaja, da moški občutijo manjše fizične in čustvene spremembe. Tudi avtorica Rijavec Klobučar (2004) je naredila raziskavo, s katero je pokazala, da so ženske s partnerskim razmerjem manj zadovoljne kot pa moški. Izpostavlja nekaj možnosti, zakaj je temu tako, in sicer ena izmed možnosti je da, da ženske lažje povedo in priznajo svoja čutenja. Medtem ko je lahko razlog tudi ta, da imajo ženske večja pričakovanja do odnosa kot moški ter zaradi tega bolj doživljajo stvari, ko gre kaj v odnosu narobe. Hochschild in Machung (1989, v Norris in Tindale, 1994) si te razlike razlagata z mišljenjem, da imajo matere večji občutek za odgovornost glede organiziranosti družine, otroka ter doma.
2.3.1 Spremembe usklajevanja vlog v gospodinjstvu
Tako pred rojstvom otroka kot tudi po njem ne zmanjka dela v gospodinjstvu. Vsekakor je lažje, če si par delo porazdeli, saj s tem delo hitreje opravita ter poskrbita, da ne pride do
izčrpanosti pri kateremu izmed njiju. Avtorica Černigoj Sadar (1993, v Župančič in Svetina, 2004) navaja tri oblike razdelitev dela med partnerjema, in sicer:
‒ Tradicionalno partnerstvo: tukaj je ženska najbolj odgovorna za gospodinjstvo in vzgojo otrok.
‒ Sodelovalno partnerstvo: tukaj je partnerka odgovorna za gospodinjstvo, odgovornost za vzgojo otrok si partnerja delita.
‒ Egalitarno partnerstvo: tukaj si partnerja delita odgovornost tako za vzgojo otrok kot tudi gospodinjstvo (prav tam).
Avtor Blair (1993, v Coleman in Ganong, 2004) poroča, da je najmočnejši napovedovalec možnosti zakonskih konfliktov prav ženina ocena o pravični delitvi dela znotraj družine. A v praksi se kaže, da delo le ni tako enakopravno porazdeljeno. Narejena je bila raziskava, kjer so rezultati pokazali, da je starševstvo na podlagi rutinskih opravil neenakomerno porazdeljeno med partnerji in da so na tem področju najmanj dejavni moški (Katja Guštin, 2009). Iz česar sledi zanimivo spoznanje, da v kolikor so očetje bolj vpleteni v nego otroka, to pozitivno vpliva na partnerko zvezo ter zadovoljstvo obeh partnerjev posamezno (Belsky in Rovine, 1990, cit. po White in Klein, 2002).
Ljudje so še v 19. stoletju živeli v skladu s stereotipi moškega oziroma ženske. Ženske so bile v tem stoletju pristojne za oskrbovanje družine in zakonske zveze. V 20. stoletju pa se začnejo osvobajati iz opredeljenih spolnih vlog. Ženske so začele v 20. stoletju množično prodirati na trg delovne sile (Beck in Beck-Gernsheim, 2006). Beck (2001) meni, da so ravno s tem, ko so prišle do izobrazbe in ozavestile svoj položaj, začele graditi večja pričakovanja o enakosti med spoloma v poklicu kot tudi v družini. Moški pa so nasprotno, osvojili retoriko enakosti, vendar svojih besed ne dokazujejo z dejanji. Za moške beseda izenačitev ne pomeni enako kot za ženske – več izobrazbe, manj gospodinjskega dela, temveč nasprotno – več konkurence, odpovedovanje karieri, več gospodinjskega dela (prav tam).
Vendar ne smemo zanemariti dejstva, da so kljub temu očetje bolj vpleteni v gospodinjska dela kot nekoč. Avtor Van Dongen (1995, v Švab, 2006) razlaga, da se očetje s pojavom novega očetovanja veliko bolj vključujejo v gospodinjstvo, družinsko delo in skrb za otroke ter se zavedajo pomembnosti starševske vloge. Vendar kljub temu priznavajo, da njihove partnerke še vedno prevzemajo poglavitni delež skrbi za otroke. Poljšak Škraban (2001) ugotavlja, da se očetje bolj kot z gospodinjskimi deli ukvarjajo z otroki, in sicer v smislu igre,
športnih aktivnosti, izletov ipd. Materam pa ostanejo rutinska opravila. Medtem ko spet druge raziskave kažejo, da se matere več ukvarjajo tako z nego kot tudi igro z otroki (Biehle in Mickelson, 2012).
Avtorici članka Perceived Housework Equity, Marital happines and divorce in Dual – Earner household navajata rezultate svoje raziskave. Proučevali sta namreč korelacijo med opravljenim gospodinjskim delom in zadovoljstvom z zakonsko zvezo ter ugotovili, da ne glede na dojemanje delitve gospodinjskega dela znotraj družine kot enakopravno, ženske opravijo levji delež vsega dela. Zadovoljstvo z zakonsko zvezo je pri ženskah večje, če dojemajo delitev dela kot enakopravno. Namreč, tiste ženske, ki smatrajo delitev dela kot neenakopravno, poročajo o večjem nezadovoljstvu z družinskim življenjem ter tudi o večji možnosti za razhod s partnerjem. Zanimivo spoznanje iz njune raziskave pa je, da se moški veliko hitreje počutijo preobremenjene kot njihove partnerke. 81,5 % moških, ki pravijo, da opravijo več gospodinjskega dela, kot njihove partnerke, dejansko opravlja manj kot polovico vseh del. Medtem ko se ženske počutijo preobremenjene, ko opravijo praktično vsa gospodinjska dela same. Tako avtorici prideta do sklepa, da je poštena delitev gospodinjskega dela zelo pomembna za zadovoljstvo v zakonski zvezi (Frisco in Williams, 2003).
Novejše raziskave kažejo večjo vpletenost očetov v skrb za otroke ter tudi to, da so očetje prav tako, kot ženske sposobni čustvene in negovalne interakcije z otrokom. Tudi obseg različnih dejavnosti, ki jih opravijo očetje, narašča (Craig, 2006, v Švab, 2008). To spoznanje je odlično, saj s tem, da se bodo moški bolj vključili v produkcijo družinske blaginje, pomeni, da je še upanje, da bodo dvomi žensk, ki so povezani z družino – manjši. S tem bi lahko prišlo do nove stabilizacije družinskega življenja (Beck-Gernsheim, 2002, v Ule in Kuhar 2003).
2.3.2 Spremembe v spolnosti
Tudi na področju spolnosti prihaja do sprememb po rojstvu otroka. Lampelj (2016) pravi, da je spolnost naraven in normalen del življenja. Namenjena je razmnoževanju in ohranjanju potomstva, hkrati pa predstavlja med partnerjema čustveno povezanost. Da lahko spolnost razumemo, pa moramo poznati vzorce spolnega obnašanja obeh spolov, ki pa se med seboj razlikujejo. Razlike med moškim in žensko v odnosu do spolnosti je raziskoval Peplau (2003) in ugotovil, da ženske v primerjavi z moškimi, dajejo večji poudarek na odnos v razmerju, kot pa na sam kontekst spolnosti. Kar pomeni, da ženske prisegajo na romantiko, čustvenost in
izražanje ljubezni, medtem ko moški izražajo predvsem fizični užitek spolnega odnosa (prav tam). Nekatere raziskave kažejo, da imajo moški na splošno večjo željo po spolnosti in jo tudi sami ocenijo kot močnejšo od želje žensk. Na spolnost tudi pogosteje mislijo in izkusijo spolno vzburjanje (Baumeister idr., 2001). Metaanaliza raziskav je pokazala, da razlike med spoloma v spolnem odnosu in vedenju kljub številnim drugim raziskavam, ki dokazujejo nasprotno, niso tako velike (Petersen in Hyde, 2010). A kljub temu Peplau (2003) poudarja, da razlike vseeno so in vplivajo na misli, čustva ter vedenje.
Lampelj (2016) našteva več dejavnikov, ki vplivajo na spolni odziv, in sicer starost, mentalno zdravje, osebni dejavniki, partnerski odnos, neplodnost, zdravila ter droge in kronične bolezni. Poleg vseh naštetih omenja tudi nosečnost in poporodno obdobje. Bitzer in Alder (2000) poporodno obdobje in nosečnost prav tako opisujeta, kot obdobji v življenju, za kateri so značilne intenzivne spremembe pri ženski – tako biološke, psihološke, kot tudi socialne. Te spremembe pa vplivajo na spolnost ženske ter njenega življenjskega partnerja. Lampelj (2016) pravi, da so spolni odnosi po porodu kontraindicirani zaradi krvavitve in izcedka iz nožnice, hemoroidov, občutljivih prsi, bolečin v medenici in presredku ter okrnjeni zaradi občutka neprivlačnosti pri ženski in utrujenosti, kar lahko zmanjša željo po spolnosti.
Polomeno (2000) pa piše o težavah, ki jih lahko doživljajo moški v času nosečnosti in po rojstvu otroka, in sicer lahko se pojavi prezgodnji izliv, odpoved erekcije ali težko vzdrževanje erekcije med penetracijo. Nekateri moški doživljajo tudi upad libida. Manjša želja po spolnosti do svoje noseče partnerke nastane zaradi konflikta, da se ljubi z bodočo materjo njunega otroka ne pa s svojo partnerko. Želja lahko upade tudi zaradi skrbi, ki so povezane z otrokovo prisotnostjo.
Ahlborg (2004) ugotavlja, da je področje spolnosti povezano tudi s kakovostjo partnerskega odnosa. Dodaja, da partnerji, ki imajo redne spolne odnose – pod pogojem, da v tem oba uživata – občutijo, da je odnos na splošno bolj stabilen in trden po rojstvu otroka. Raziskoval je področje čustvene intimnosti in spolnosti ter prišel do zaključka, da so partnerji na splošno zadovoljni s čustveno intimnostjo po rojstvu otroka. Nezadovoljstvo so partnerji pokazali le na področju spolnosti. Ugotovil je, da so prav moški tisti, ki doživljajo bolj strm padec zadovoljstva na področju spolnih odnosov kot pa ženske, kar je lahko povezano s tem, da so ravno oni večkrat pobudniki za spolni odnos. Tudi v raziskavi Cowana in Cowana (1992) partnerji poudarjajo, da ženske po rojstvu otroka ne posvečajo več toliko pozornosti njim samim. Posledica vsega tega je tudi manj spolnih odnosov med partnerjema. Ahlborg idr.,
(2005) pa so v svoji raziskavi, kjer so raziskovali zadovoljstvo novopečenih staršev šest mesecev po porodu, odkrili ravno nasprotno in sicer, da so bili moški z intimnim odnosom v povprečju bolj zadovoljni kot njihove partnerke. Avtorji Olsson idr. (2010) so v svoji študiji ugotovili, da so očetje v ospredje postavili otroka in so spolne odnose odložili, dokler oba partnerja nista bila pripravljena nanje. V ospredju niso bile spolne potrebe in želje, temveč bližina in nežen dotik (prav tam). Raziskave kažejo tudi, da nekateri moški izražajo zaskrbljenost in strah, da bi po prvem spolnem odnosu svojo partnerko poškodovali (MacAdam idr., 2011).
MacAdam idr. (2011) ugotavljajo, da kljub temu, da je večina moških na svoji partnerki opazilo telesne spremembe, ni nihče od njih navedel, da bi to vplivalo na njihovo spolnost.
Govorijo pa o tem, da je po rojstvu otroka spolnost postala manj spontana, zahtevala je tudi več načrtovanja in predvsem so spolne aktivnosti postale omejene. Za nadaljevanje s spolnimi aktivnosti po prihodu novega člana vsi moški priznavajo, da sta ravno čas in energija ključna dejavnika, ki to omejujeta. O tem pričajo tudi avtorji Olsson idr. (2010) in sicer, da je bilo nekaj moških mnenja, da je spanec prioriteta, saj sta pogosto imela partnerja željo za spolnem odnosu, vendar nista imela energije ter moči za to.
Spolnost med partnerjema pa je lahko odvisna tudi od kvalitete njunega odnosa na več področjih. Nekaj partnerjev je navedlo, da so prav nedokončana gospodinjska opravila povzročila manjšo zainteresiranost za spolnost s strani njihovih partnerk in je bilo zato pogajanje za ponovno vzpostavitev spolnosti neuspešno (Olsson idr., 2010).
Polomeno (2000) pravi, da so problemi povezani s spolnostjo in partnerskim odnosom velikokrat le začasni. Namreč, ko se starša zavesta, da se spolnost spreminja ter da je prilagoditev del sprememb in želita raziskati in razširiti svoj spolni repertoar, se izboljša tudi njuna prilagoditev na spremembe. Vsak par mora najti svoje ravnovesje med spolno željo, frekvenco spolnega odnosa in naklonjenostjo ter drugimi načini izražanja ljubezni.
2.3.3 Sprejemanje nove vloge – vloge očeta ali matere
S prihodom novorojenčka moški in ženska niste več samo partnerja, temveč postaneta starša.
Dobita novi vlogi v življenju saj postaneta oče in mati, ti vlogi pa jima dajeta identiteto.
Identiteta očeta in matere naj bi se začela razvijati že zelo zgodaj. Vendar med nosečnostjo in
po rojstvu otroka si razvoja identitete matere in očeta nikakor nista enaka. Različni avtorji navajajo različna dejstva. Avtorici Kompan Erzar in Poljanec (2009) menita, da se vloga očeta začne razvijati že med nosečnostjo. S tem, da poudarjata, da se kljub temu vloga očeta razvija pri moških drugače kot pri ženskah vloga matere. Poljšak Škraban (2001) dodaja, da se moški počasi privajajo na vlogo očeta, medtem ko imajo ženske že zaradi bioloških značilnosti (možnost zanositve in donositve otroka) prednost v sprejemanju svoje materinske vloge.
Medtem ko avtorica Zavrl (1999) meni drugače in sicer, da moški postane oče takrat, ko se otrok rodi in nič prej, vendar je to mišljeno v biološkem smislu. V generativnem smislu pa postane oče takrat, ko se zgodi transformacija iz pasivnega v aktivno očetovstvo. To razlaga s tem, da je oče vključen v otrokovo vsakodnevno nego in čustveno angažiranje. Tudi po mnenju Johnsona (2001) se ženske začnejo vloge matere zavedati takoj, ko izvejo, da so noseče, medtem ko se moški vloge očeta začnejo zavedati kasneje in sicer v 18. mesecu po rojstvu otroka.
Zavedanje, da smo postali starši, lahko v nas vzbudi strah pred tem, ali bomo dovolj dobri v svoji novi vlogi. Predvsem mediji in idealizirane predstave »biti mama« ali » biti oče« nas k temu še bolj podvržejo, česar si ne bi smeli dopustiti. Ločiti moramo znati realen svet, kjer smo vsi ljudje in delamo napake ter idealen svet, ki nam ga vsiljujejo drugi in nikakor ni realen. Avtorica Lamovec (1998) poudarja, da je le zadovoljna mati dovolj dobra mati ter partnerka. Zato je potrebno, da ne spregleda svojih potreb na račun potreb drugih. Tudi Mojškerc (2007) govori o simbolnem nasilju, ki je prikazano skozi različne mite v ženskih revijah. Dobra mati je namreč prikazana kot polna sreče in ljubezni do otroka. Je v tesni povezanosti z otrokom in žrtvovanje zanj je zanjo izpolnitev. Je zadovoljna in lepa, njen otrok pa je prav tako angelski. Realnost pa je drugačna. In prav zaradi tega se mnoge matere, ki se poistovetijo z idealizirano predstavo, spopadajo z raznimi občutki, kot so krivda, kaos, izguba, strah, stiske in podobno. Zato smo priča mnogim primerom, kjer po rojstvu otroka matere zapadejo v poporodno depresijo ali druge poporodne duševne stiske. Avtorica Zattoni (2003) pa govori o ženski, ki je postala mati. Ta mati prizna in si dovoli napake. Zaveda se tega, da ni popolna mati in da ne mora biti. Kadar naredi napako, jo prizna, se iz nje kaj nauči in gre dalje. Tudi zavrže pravljice, ki govorijo o tem, da mame vse vedo, so vedno zadovoljne in v sebi nosijo le ljubezen, predanost in navdušenje do svojega otroka. Skratka vsaka mama se mora zavedati tudi svoje senčne strani (prav tam). »Idealna mama je prav 'dovolj dobra' mama, ki se zmoti in potem pride nazaj in to 'zmoto' popravi« (Winnicott 1971, v Kompan Erzar in Poljanec, 2009, str. 108).
Tako kot ženske se tudi moški srečujejo z raznimi strahovi, vprašanji in stiskami povezanimi z novo vlogo – »vloga očeta«. Brotherson (2007) je ugotovil, da se očetje soočajo s skrbmi glede zagotavljanja finančne varnosti družine, pomanjkanjem spanca ter posledično z utrujenostjo, povečanega dela in pomoči v gospodinjstvu, izgubo prostega časa zase, upada spolnega interesa partnerke in nesoglasja o vlogah med njima. Polomeo (2011) zaradi vseh teh sprememb omenja vlogo očetovskega dopusta, ki olajša prilagoditve na vseh ravneh v družini.
Prav zaradi vseh teh stisk je zelo pomembno, kako partnerja doživljata drug drugega v vlogi očeta in matere. Način, kako vidita drug drugega v vlogi starša, namreč vpliva na njun partnerski odnos. Tomori (1994) poudarja, da mora oče na mamico gledati z občudovanjem, je ne kritizirati. Pomembno je, da jo sprejme takšno, kot je, saj se bo tako počutila zadovoljno, sposobno in pripravljeno na izziv. V nasprotnem primeru lahko začne mati, ker se ne počuti dovolj sprejete s strani partnerja, otroka pretirano navezovati nase, saj je to način, da dobi občutek, da je za nekoga pomembna ter da jo nekdo potrebuje – kar pa ni pravi način, ker s tem škodi otroku, saj mu ne dopusti, da se oddalji in postane neodvisen. Zatonni (2003) pa govori o odnosu partnerke do sprejemanja vloge očeta. Poudarja, da naj partnerka svojega partnerja spodbuja v njegovi vlogi. Predvsem je pomembno, da si otroka ne prilašča, temveč dovoljuje prostor med očetom in otrokom. Tudi oče ima rad občutek, da ga mati in otrok potrebujeta, zato mu to naj da vedeti. Očeta mora partnerka prav tako pohvaliti, mu pokazati občudovanje, ne v njem iskati samo opore in pomoči.
Partnerstvo in predvsem odnos med partnerjema iz prehoda v starševstvo je zelo pomemben, zato tega partnerja ne smeta zapostaviti oziroma zanemariti. Ko partnerja postaneta starša, se velikokrat zgodi to, da se posvetita le otroku. Predvsem matere na svojega partnerja kar pozabijo in se posvetijo le otroku z mislijo, da v nasprotnem primeru ne bodo dobre matere.
Vendar sta starša najprej partnerja drug drugemu in šele nato starša, saj se skozi njun odnos odraža celotno družinsko ravnovesje (Satir, 1994, v Rijavec, 2002; Bradshaw, 1998, v Rijavec, 2002). Za srečno in uspešno družino ter zdrav partnerski odnos je torej potrebno stalno potrjevanje partnerskega odnosa. Kar pomeni, da partnerja podpirata drug drugega, spodbujata najboljše lastnosti drug drugega, zadovoljujeta osebne potrebe partnerja ter usklajujeta želje (Hrovat Kuhar, 1995). Tako bodo dobri zakonci lahko postali tudi dobri starši, saj bodo težave, ki so sestavni del vsakega odnosa, znali reševati tako v partnerskem razmerju kot tudi pri vzgoji svojih otrok (Rijavec Klobučar, 2006).
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Opredelitev problema
Prihod otroka predstavlja pomemben mejnik v življenju partnerjev. S seboj namreč prinaša spremembe, na katere se morata partnerja privaditi. Zattoni (2003) poudarja, da se kakovost odnosa med partnerjema po rojstvu otroka spremeni. Partnerja namreč opažata novosti, ki jih prej nista predvidela, zaradi česar se začneta gledati z novim zanimanjem. Če jima je to, kar na novo spoznavata, všeč, je prav ta na novo odprti pogled tisti, ki je bistven za krepitev njunega odnosa. V nasprotnem primeru pa je velika verjetnost, da se bo odnos začel krhati in dobro je, če partnerja to znata zaznati ter nekaj ukreniti, da rešita njun odnos.
V raziskavi, ki jo je izvedel avtor Ahlborg (2004), je razvidno nezadovoljstvo na področju spolnosti. Pari pa ne vidijo težave samo v tem, da po rojstvu otroka spolnost upada, temveč govorijo tudi o kvaliteti spolnih odnosov ter hkrati o zadovoljstvu s spolnostjo, ko je ta prisotna. Avtorica Ličen (2004) je namreč v svoji raziskavi ugotovila, da si pari po rojstvu otroka želijo bolj spontane in pogostejše spolnosti. V svoji raziskavi sem podrobneje raziskala spremembe, ki jih otrok prinese ter doživljanje in sprejemanje le teh. Zanimalo me je tudi, kakšno je razumevanje partnerjev v dani situaciji ter njihovi predlogi za boljšo kakovost spolnega življenja.
Z rojstvom otroka pa se razširijo tudi vloge ženske in moškega. Tako ne govorimo več samo o partnerstvu, temveč tudi o starševstvu. Moški tako postane oče, ženska pa mati. V svoji nalogi sem podrobneje raziskala to področje. Zanimalo me je. ali se partnerja spodbujata in podpirata v novi vlogi ter na kakšne načine. Avtor Tomori (1994) govori ravno o tem, in sicer, da se spremembe po rojstvu otroka dogajajo tudi na področju doživljanja partnerja/partnerke, kot očeta/matere. Način, kako vidita in doživljata drug drugega v vlogi starša, namreč vpliva na odnos med njima.
Tudi razdelitev vlog v gospodinjstvu je eno izmed področji, ki sem jih raziskala v svoji diplomski nalogi. Tukaj sem raziskovala predvsem, kakšno je zadovoljstvo posameznega partnerja z razdelitvijo vlog ter predloge in želene spremembe na tem področju. Narejena je bila namreč raziskava, kjer so rezultati pokazali, da je starševstvo na podlagi rutinskih opravil neenakomerno porazdeljeno med partnerji in da so na tem področju najmanj dejavni moški
(Guštin, 2009). Avtor Goody (2003) sicer dodaja, da so moški postali bolj vključeni v domača opravila, a kljub temu ženske še vedno opravljajo večji del gospodinjskega dela, kot je kuhanje, skrb za dom in otroke.
3.2 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja
Glavni cilj raziskave je ugotoviti pogled, kako se partnerja soočita z izzivi usklajevanja, ki jih prinaša prehod iz partnerstva v starševstvo. Predvsem me je zanimalo, kako se soočita z izzivi na treh področjih življenja, in sicer s spremembami usklajevanja vlog v gospodinjstvu, v spolnosti in pri sprejemanju nove vloge.
V okviru empiričnega dela sem si zastavila sledeča raziskovalna vprašanja:
‒ RV1: Kako partnerja sprejemata drug drugega v novi vlogi – vlogi očeta in matere?
o Kako partnerji opisujejo svojo vlogo starša in vlogo starša drugega partnerja?
Kakšno je zadovoljstvo starševskih vlog?
o Ali se partnerja v starševskih vlogah medsebojno podpirata in spodbujata ter na kakšne načine?
o Kakšne spodbude bi si še želela drug od drugega?
‒ RV2: Kakšne so izkušnje partnerjev pri razdelitvi vlog v gospodinjstvu?
o Kakšne razloge partnerji navajajo v povezavi z dano delitvijo vlog v gospodinjstvu?
o Kakšno je zadovoljstvo posameznega partnerja z razdelitvijo vlog v gospodinjstvu?
o Kakšni so predlogi in želene spremembe na področju delitve vlog v gospodinjstvu?
‒ RV3: Kakšne so izkušnje partnerjev s spolnostjo po rojstvu otroka?
o Kakšne so spremembe spolnosti po rojstvu otroka? Kako jih partner doživlja in sprejema?
o Kakšno je v dani situaciji razumevanje za drugega partnerja?
o Katere predloge partnerji navajajo za boljšo kakovost spolnega življenja?
3.3 Raziskovalna metoda
Pri raziskovanju sem uporabila kvalitativni pristop in metodo vsebinske analize. Avtorja Bogdan in Biklen (2003) izpostavita, da je za kvalitativno raziskavo značilno, da se zbirajo podatki, ki vsebujejo vsebinsko bogate opise ljudi, dogodkov, situacij in niso obdelani z različnimi statističnimi postopki. Ti podatki pa se zbirajo v naravnih situacijah, kjer proučevane osebe navadno preživljajo svoj čas ter v neposrednem stiku s proučevanimi osebami (prav tam).
3.3.1 Udeleženci raziskave
Vzorec raziskave sestavljajo štiri osebe (2 para), ki sem ju priložnostno izbrala, ker ju zelo dobro poznam in vem, da bosta odkrito spregovorila o tej temi. Prvi par je skupaj 7 let, drugi par pa 6 let. Obema paroma je skupno, da imata enega otroka (prvi par ima fantka starega eno leto, drugi par pa deklico staro dve leti). Oba para živita v skupnem gospodinjstvu. Prvi par živi v hiši s svojim vhodom, ki je poleg hiše staršev moškega,. Zraven para živi tudi partnerjev brat. Drugi par pa živi v hiši staršev partnerice, v ločeni etaži, z istim vhodom. Prvi par je poročen dve leti in pol. Drugi par ni poročen. V obeh primerih sta moška starejša od svojih partnerk. Ženski sta stari 28 in 24 let. Moška pa 32 in 25 let.
3.3.2 Postopek zbiranja podatkov
Z udeleženci, ki sem jih prvotno zaprosila za sodelovanje v raziskavi, sem se nato dogovorila za termin in kraj izvedbe pogovorov. Podatke sem zbirala z metodo delno strukturiranega intervjuja, za katerega sem si v naprej oblikovala ključna vprašanja za področja raziskave (npr. partnerstvo, starševstvo, delitev vlog v gospodinjstvu, spolnost po prihodu otroka idr.), tako da sem med samo izvedbo lahko le ta prilagajala in dopolnjevala glede na teme, ki so jih sogovorniki še odpirali v pogovoru. S pomočjo snemalnika zvoka sem pridobila informacije intervjuvancev, ki sem jih kasneje dobesedno pretipkala in vnesla v tabele za kodiranje.
Intervjuvancem sem v postopku zbiranja podatkov prav tako zagotovila anonimnost udeležbe v raziskavi.
3.3.3 Postopek analize podatkov
Podatke sem obdelala s kvalitativno metodo vsebinske analize in postopkom kodiranja. Sprva sem intervjuje dobesedno pretipkala. Nato sem posamezni intervju nekajkrat prebrala ter si podčrtala pomembne izjave oz. vsebinsko pomembne dele besedila. S tem sem dobila enote kodiranja, ki sem jim pripisala kode prvega reda in jih kasneje povzela v kode drugega reda ter na podlagi tega oblikovala končne kategorije. Za tem sem poiskala povezave dominantnih tem posameznih kategorij, ki sem jih najprej povezala, nato analizirala in interpretirala v skladu z zastavljenimi raziskovalnimi vprašanji in teoretičnimi izhodišči.
3.4 Rezultati in interpretacija
V tem poglavju bom analizirala pridobljene rezultate skozi prej omenjena tematska področja ter preko njih odgovorila na raziskovalna vprašanja. Na začetku vsakega raziskovalnega vprašanja najprej izpostavim ključne kategorije, ki sem jih pridobila s pomočjo intervjuja obeh parov. Kasneje kategorije pogovorov podkrepim z izjavami oziroma citati intervjuvancev ter se navežem na relevantno teorijo.
Raziskovalno vprašanje 1: Kako partnerja sprejemata drug drugega v novi vlogi – vlogi očeta in matere?
V analizi vsebine v zvezi s prvim raziskovalnim vprašanjem sem opredelila naslednje kategorije: zaznavanje sebe v vlogi starša, zaznavanje partnerja/partnerke v vlogi starša, podpora partnerju/partnerki v novi vlogi.
Ugotavljam, da je intervjuvanka prvega para zadovoljna v svoji vlogi. Sebe namreč opiše, kot odlično mati. Poudari, da se trudi po svojih najboljših močeh, da bi otroku nudila tako materialne dobrine kot tudi ljubezen, bližino in pozornost. Svoj trud meni, da izkazuje tudi s tem, da se je odpovedala delu »… zato sem tudi že dve leti doma in pač rajši sem še z njo malo, kr vem, da me rabi. Pa bom že šla kaj delat no.« Moški pa kljub zadovoljstvu, ki ga izraža z »… mislim, da mi gre kar dobro no … « pravi, da bi spremenil to, da bi več časa vložil za preživljanje z družino ter da ne bi bil utrujen po službi. O tem govori tudi Brotherson (2007), ki je ugotovil, da se očetje soočajo s skrbmi glede zagotavljanja finančne varnosti družine, povečanega dela, pomanjkanja spanca ter posledično z utrujenostjo.
Sprašujem se ali pomisleki očeta o svoji vlogi izvirajo ravno iz njunega dogovora, torej da je oče v službi, mati pa se je delu odpovedala. Menim, da bi odhod matere v službo pripomogel k temu, da bi oče delal manj nadur in posledično več kakovostnega časa preživel z družino, bil manj utrujen, medtem pa bi se tudi finančna varnost družine povečala.
Prav tako je tudi intervjuvanka drugega para zadovoljna s svojo vlogo. Sebe oceni, kot dobro mati. Pove, da se trudi, da bi otroku nudila najboljše ter da bi mu posvetila čim več časa.
Medtem ko njen partner ne komentira, ali je s svojo vlogo zadovoljen ali ne. Izpostavi pa to, da sebe vidi bolj kot pomoč pri negi otroka, saj je zanj v prvih letih bolj pomembna vloga mame »… ati je pomoč pri prenašanju otroka, previjanju, umivanju, hranjenju …« //… lahko se še ne vem kako trudim, ampak mama je le mama.«
V prvem primeru oba partnerja izražata zadovoljstvo drug z drugim v novi vlogi. Moški svojo partnerko vidi kot odlično »Partnerka naredi vse za otroka ... ne mora več narediti.« Tudi ona pove, da svojega partnerja v vlogi očeta občuduje ter da je najboljši oče, saj se s svojo hčerko veliko ukvarja » … se igra, ji poje, skupaj plešeta, kuhata, bereta, ustvarjata, se smejita, sestavljata pohištvo ... pač ni da ni.« Vendar za razliko od partnerja ona izrazi tudi nezadovoljstvo, ki je prisotno na trenutke. Ugotavljam, da je nezadovoljstvo, ki ga intervjuvanka občuti povezano z njenimi pričakovanji, ki jih ima do partnerja. Le ta pa jih po njenem mnenju ne izpolnjuje v celoti. Nezadovoljstvo namreč razlaga s tem, da partner hčerkine stvari odlaga na napačno mesto in pa da ni dovolj samoiniciativen za nego otroka
»… al pa se sam od sebe ne spomni, da bi jo previl, dal na wc, ji po kosilu obrisal obrazek … to me pa včasih res potre. Ker nam mamicam je to vse samoumevno.«
Pri drugem paru prav tako opažam zadovoljstvo z vlogo drug drugega. Moški svojo partnerko opiše z besedo »mama«, »… če povem besedo mama, sem povedal vse.« Tudi intervjuvanka svojega partnerja vidi kot dobrega očeta, ki je za svojega sina pripravljen narediti vse in je zelo ponosen nanj. Izpostavi sicer, da partner zaradi službe in ostalih obveznosti med tednom ne preživi veliko časa s sinom, vendar ceni trenutke, ko sta skupaj » … je pa tisti čas, ki ga preživita skupaj tako dragocen.«
Kljub zadovoljstvu pri obeh parih z vlogo drug drugega pa so rezultati pokazali, da sta ženski bolj pripravljeni na vlogo – mamice, kot pa očeta. To izpostavi tudi intervjuvanec drugega para, ko pove, da je rabil kar nekaj časa, da se je zavedal, da bo otrok tukaj celo življenje in da
ni prišel samo na obisk. Prav tako tudi intervjuvanka prvega para to izpostavi, ko pove, da oče ni dovolj samoiniciativen, medtem ko so mamicam vse stvari v povezavi z otrokom samoumevne. Rezultati so tako potrdili moja teoretična izhodišča, kjer so avtorji govorili predvsem o tem, da so mamice tako v biološkem kot tudi generativnem smislu v prednosti glede sprejemanja svoje vloge. Avtorica Poljšak Škraban (2001) pravi, da imajo ženske že zaradi bioloških značilnosti – možnosti zanositve in donositve otroka prednost v sprejemanju svoje materinske vloge, medtem ko se moški počasi privajajo na vlogo očeta. Tudi po mnenju Johnsona (2001) se moški vloge očeta začnejo zavedati v 18 mesecu po rojstvu otroka, medtem, ko se ženske svoje vloge zavedajo takoj ko izvedo, da so noseče.
Prav zaradi stisk, ki jih doživljajo pari v novi vlogi pa je še toliko bolj pomembno, da so si drug drugemu v podporo. Oba intervjuvanca prvega para povesta, da se med seboj v novih vlogah spodbujata. Kot glavno spodbudo prakticirata pohvalo. Moški pove, da je spodbuda s strani partnerke v večini primerov pohvala » … da mi reče, da sem dober ati.« Prav tako pa tudi ona pove, da ji partner večkrat izreče pohvalo, da je najboljša mamica » … pač govori mi, da sem najboljša mamica … pa tudi, ko se meni to ne zdi … oziroma, ko se zlomim.«
Poleg tega pa jo v takšnih trenutkih spodbudi z objemom, saj pravi, da se tako pomiri. Velika spodbuda s strani partnerja pa je zanjo tudi to, da je lahko s hčerko doma » … pač on mene spodbuja že s tem, ker tako pridno dela in sva lahko že dve leti s hčerko skupaj doma.« Pravi, da sta zaradi tega s hčerko še toliko bolj povezani in da ji to ogromno pomeni. Moški pa pravi, da je zanj spodbuda tudi to, ko mu partnerka izkaže hvaležnost, ko on skrbi, neguje ter posveti čas otroku. A kljub zadovoljstvu, ki ga izražata, moški pove, da si s strani partnerke želi več pohval » … veš, da bi me lahko več hvalila.« Prav tako pa tudi ona izrazi zavedanje, da bi morala partnerja večkrat pohvaliti. Sama tudi pove, da se zaveda, da si partner tega želi več, medtem ko je ona s spodbudami s strani partnerja zadovoljna. O odnosu partnerke do sprejemanja vloge očeta govori Zatonni (2003), ta poudari, kako pomembna je spodbuda partnerja s strani partnerke, saj ima oče rad občutek, da ga mati in otrok potrebujeta, zato mu to naj da vedeti. Očeta mora partnerka prav tako pohvaliti, mu pokazati občudovanje, ne v njem iskati samo opore in pomoči.
Tudi drugi par pove, da sta spodbud s strani drug drugega deležna. Moški pravi, da je spodbuda v njunem odnosu obojestranska ter da se po navadi kaže skozi igro z otrokom » … bravo, še enkrat, le tako naprej«. Medtem ko druga intervjuvanka vidi spodbudo s strani partnerja v tem, da pomaga pri gospodinjskih opravilih in skrbi za sina. Omeni, da druge
spodbude s strani partnerja ne potrebuje, saj se spodbuja sama, medtem ko partner izrazi željo po večjem zaupanju ob skrbi otroka. Želi si namreč, da bi mu partnerka bolj zaupala, ko je sam z otrokom » … da verjame, da bo otrok sit in previt. Ne pa da mi skoraj cel seznam napiše, kdaj mora jesti, kaj mora jesti, kdaj mora it spat.« Zanimivo pa je dejstvo, da tudi intervjuvanka v pogovoru izrazi zavedanje, da partnerju spodbuda pomeni to, da mu zaupa pri vzgoji in negi otroka » ... brez da ga preveč nadzorujem in mu govorim, kako je potrebno določene stvari narediti.« A v praksi očitno kdaj na to tudi pozabi.
Zanimivo je dejstvo, da pri obeh parih moška izražata željo po dodatni vzpodbudi, medtem, ko sta ženski zadovoljni s vzpodbudo partnerja. Sprašujem se zakaj je ta premik, torej, da bi svoja partnerja večkrat pohvalili in njima bolj zaupali, tako težak, kljub temu, da se obe zavedata, da si partnerja želite več vzpodbud ter se tudi strinjata, da si to zaslužita.
Razmišljam, da bi to lahko bilo povezano s temo o kateri sem že razpravljala, torej, da bi bila moška bolj samoiniciativna, kar pomeni, da bi se v nego in vzgojo otroka bolj vključevala. S tem bi se lahko izboljšalo tudi zaupanje s strani partnerk, saj bi videli, da je oče zmožen sam brez njune pomoči poskrbeti za otroka. O odnosu partnerke do sprejemanja vloge očeta govori Zatonni (2003), ta poudari, kako pomembna je vzpodbuda partnerja s strani partnerke, saj ima oče rad občutek, da ga mati in otrok potrebujeta. Očeta mora partnerka prav tako pohvaliti ter mu pokazati občudovanje in ne v njem iskati samo opore in pomoči. S tem občutkom bi lahko očeta dobila večji zagon in motivacijo, da izboljšata to področje. Vendar je glede na dejstva, ki jih pari navajajo, tukaj potrebna potrpežljivost in predvsem, da partnerki svojima partnerjema ponudita priložnost, da se aktivno vključita v nego in vzgojo otroka.
Raziskovalno vprašanje 2: Kakšne so izkušnje partnerjev pri razdelitvi vlog v gospodinjstvu?
V analizi vsebine v zvezi z drugim raziskovalnim vprašanjem sem opredelila naslednji kategoriji: enakovredna razdelitev vlog v gospodinjstvu, tradicionalna razdelitev vlog v gospodinjstvu.
Prvi par pove, da razdelitve vlog v gospodinjstvu ni, saj vsak opravlja vsa dela v hiši » … ni to, da bi bilo … ti delaš to, jaz delam to ... pač vse vsak.« // » … v glavnem čist odvisno, nisva se nič zmenila kdo kaj dela … pač spontano«. A kljub temu zaznavam preobremenjenost na tem področju. Moški pove, da na trenutke obupa, saj je zanj preveč dela
na enkrat » … pač so trenutki, ko si mislim, da pač … mi ni več, da delam to … na tak način a ne … toliko na enkrat«. Poudarja, da je vse odvisno od njegovega razpoloženja » … včasih lahko naredim vse, pa mi ne bo problem, včasih bom pa moral pet stvari naredit, pa mi bo težko«. Na njegovo razpoloženje pa pravi, da največkrat vpliva služba in z njo povezana utrujenost, splet okoliščin ter partnerka. V takšnih trenutkih pravi, da bi mu prav prišlo večje razumevanje s strani partnerke » … da bi me včasih razumela, da se moram spočit.« Prav tako se preobremenjenosti svojega partnerja zaveda intervjuvanka, ki pove, da je partner mogoče preobremenjen takrat, ko ona pritiska nanj » … če kdaj jaz pritiskam na njega … pa se njemu ne zdi potrebno.« S pomočjo intervjuja ugotavljam, da do tega pritiska prihaja ravno zaradi njene preobremenjenosti. Intervjuvanka namreč izpostavi sebe, da je to njena slabost, da je občutljiva na umazanijo » … na trenutke že pretiravam.« In kot posledica, da ima rada čistočo, se kaže njena preobremenjenost, saj ves čas v tem vidi delo. Medtem ko za partnerja pove, da ni tako občutljiv » … ko pač on itak ne vidi praha … jaz ga vidim«. Tukaj ugotavljam, da je najprej težava v tem, da imata drugačen pogled na to, kaj čistoča je. Kot drugo pa ugotavljam, da prihaja do začaranega kroga, saj bi intervjuvanka svojo preobremenjenost želela razbremeniti s partnerjevo pomočjo » … sploh v primerih, ko nisem glih pri volji, pa me vseeno nervira, ker je za počistit.«, vendar najde trenutke, ko tudi partner ni razpoložen za delo » … da bi včasih razumela, da se moram spočit« in tako situacija privede do konfliktov. Tukaj bi se lahko navezala na raziskavo, ki je pokazala, da se moški veliko hitreje počutijo preobremenjene kot njihove partnerke. 81,5 % moških, ki pravijo, da opravijo več gospodinjskega dela kot njihove partnerke, dejansko opravlja manj kot polovico vseh del. Medtem ko se ženske počutijo preobremenjene, ko opravijo praktično vsa gospodinjska dela same (Frisco in Williams, 2003).
Sprašujem se ali je tukaj poleg samega vprašanja kaj čistoča je za vsakega od njiju, težava tudi v tem, da je partnerka doma, medtem, ko moški hodi v službo. To pojasnjujem s tem, da moški mogoče ne vidi dela, ki ga partnerka opravlja med njegovim delovnim časom in s tem čisto stanovanje jemlje, kot samoumevno. Medtem, ko partnerka opravi večinsko delo in od partnerja pričakuje, da bi sam poprijel za gospodinjsko delo, ki ji je ostalo, težava pa se pojavi v tem, da on sam tega ne vidi ali ni razpoložen za opravljanje dela v tistem trenutku, ko si ona to želi. Kar, kot pravita privede do konfliktov.
Glede na to, da imata oba ogromno pomoč s strani starih staršev, namreč kosilo pripravijo skoraj vsak dan oni, tudi oblačila operejo, v času partnerjeve odsotnosti zaradi službe se
velikokrat aktivno vključujejo pri vzgoji in negi otroka – torej so v pomoč mamici, ko je ta sama doma. Ravno zaradi navedenega se sprašujem ali bi lahko bila težava tudi v tem, da partnerka zaradi ogromnega časa, ki ga sama preživi v hiši vidi vsako malenkost in je posledično zaradi tega preobremenjena, da je ves čas kaj za postoriti.
Menim, da kljub enakovredni razdelitvi dela, ki jo omenjata - torej »vsak dela vse«, vloge niso jasno določene, kar vidim, kot težavo. Razmišljam, da bi lahko težavo omilila ali razrešila s tem, da bi v naprej načrtovala kdo katero delo opravi in predvsem, da bi jasno določila naloge. Tako bi partner vedel kaj je njegova naloga in bi to postoril, partnerka pa bi bila posledično zadovoljna, saj bi bila vsa gospodinjska dela opravljena. S tem bi lahko na tem področju zmanjšala konfliktne situacije, partnerka pa bi lahko imela v času partnerjeve odsotnosti več časa za otroka ter tudi zase. Vsekakor je tukaj pomemben dogovor med partnerjema in spoštovanje potreb drug drugega. Strinjam se z Rijavec in Miljković (2002), ki pravita, da sta vztrajnost in prilagajanje pri razreševanju težav ena izmed najpomembnejših dejavnikov, ki prispevajo k poglabljanju bližine in vedno trdnejšemu odnosu.
Drugi par pa ima v gospodinjstvu popolnoma drugačne izkušnje. Vloge v gospodinjstvu so razdeljene in ženska je tukaj v glavni vlogi. Intervjuvanka jasno pove, da v kuhinjo spada ženska ter da večino hišnih opravil opravlja sama » … seveda jih tudi partner, ampak takrat, kadar sama tega ne morem storiti, ali sem v službi«. Moški še natančneje opiše, kako si vloge delita, in sicer zahtevne stvari v kuhinji opravi partnerka. Prav tako partnerka pere perilo in lika. Medtem ko on nalaga oblačila v stroj ter pripravlja manj zahtevne jedi » … jaz pa hrenovke skuham, jajčke popečem, pašteto namažem.« Skupaj pa zlagata obleke in pospravljata stanovanje.
Moški je s to delitvijo vlog zadovoljen » … v gospodinjstvu ne bi kaj spreminjal, ker je dobro utečeno.« Ugotavljam, da je zadovoljen tudi zato, ker ne nosi veliko bremena na tem področju, kar mu prija, saj je partnerka tista, ki opravlja večina gospodinjskih del. V intervjuju se šali, da dobro izmenjujeta vloge »…se jaz igram z otrokom, partnerka kuha kosilo … se skupaj najemo in potem se vloga obrne. Jaz pospravim, partnerka se igra z otrokom, ali pa tudi partnerka pospravi, ker sem se jaz preveč najedel in se vržem na kavč, ker mi je slabo (smeh).« Dodaja, da niti ni toliko del, da bi lahko bil kdo preobremenjen, saj imata pomoč starih staršev in velikokrat kosilo partnerka prinese iz službe, s čimer si delo olajšata.
Tudi intervjuvanka se strinja z dejstvom, da partner nikakor ne mora biti preobremenjen z
gospodinjskim delom. Se pa čuti preobremenjeno kdaj ona sama » … če je kdo preobremenjen, sem to jaz«. Kljub temu da je na splošno zadovoljna z delitvijo vlog, si od partnerja želi več samo-iniciative » … želela bi edino to, da bi mogoče sam videl določene stvari in jih storil namesto mene, brez da ga jaz to prosim ali mu naročim.«
Iz intervjujev je razvidno, da so izkušnje drugega para pri razdelitvi vlog v gospodinjstvu popolnoma drugačne, namreč tukaj prevladuje tradicionalna razdelitev vlog – ženska opravlja večino gospodinjskih del, moški je le, kot pomoč pri manj zahtevnejših opravilih. Na koncu pa je težava kar podobna, kot pri prvem paru, saj se intervjuvanka drugega para prav tako počuti preobremenjeno ter si želi s strani partnerja več samoinciative na tem področju.
Razmišljam podobno, kot pri prvem paru in sicer, da bi lahko ravno skupno načrtovanje gospodinjskih opravil ter jasno razdeljene naloge pripomogle k razbremenjenosti partnerke in večji vključenosti partnerja v gospodinjska opravila.
Raziskovalno vprašanje 3: Kakšne so izkušnje partnerjev s spolnostjo po rojstvu otroka?
V analizi vsebine v zvezi s tretjim raziskovalnim vprašanjem sem opredelila naslednje kategorije: Razlogi za upad spolnosti po rojstvu otroka, doživljanje sprememb v spolnosti ob prihodu novega družinskega člana.
Oba intervjuvanca prvega para povesta, da je prišlo pri spolnosti po rojstvu otroka do upada.
Razloge za to vidita v tem, da je manj časa za trenutke v dvoje. Moški pove, da čas zase najdeta zvečer » … bolj v večernih urah najdeš čas, ampak takrat imam pa jaz službo ali pa je ona utrujena … « Partnerka izpostavi, da bi si mogla več časa vzet zase in bi bilo na tem področju še boljše. A kljub temu pove, da je to težko, saj je manj časa zaradi otroka, ker rabi ves čas pozornost » … pa sploh glede na to, da je stara dve leti, pa da za enkrat ni še nikjer spala, ker niti ne zaspi brez mene … je to pač malo težko.« Po rojstvu otroka opažata tudi večjo utrujenost, ki je včasih razlog, da do spolnega odnosa ne pride tudi, če si to želita.
Moški razmišlja, da bi bilo lahko za upad spolnosti kriva tudi njegova telesna teža, ki je narasla » … mogoče tudi to, da sem se zredil … ampak po mojem ne«. Težavo vidi tudi v tem, da nista vedno razpoložena tudi, ko je čas » … včasih nisva pri volji.« Doda, da je velikokrat vse odvisno od spleta okoliščin.
