UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Socialna pedagogika
Tina Benko
SPOPRIJEMALNE STRATEGIJE MLADIH S
PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI, VKLJUČENIH V PROGRAME POMOČI NEVLADNIH ORGANIZACIJ
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Socialna pedagogika
Tina Benko
SPOPRIJEMALNE STRATEGIJE MLADIH S
PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI, VKLJUČENIH V PROGRAME POMOČI NEVLADNIH ORGANIZACIJ
Magistrsko delo
Mentor: Dr. Matej Sande
Ljubljana, 2021
i
HVALA,
družini, ki mi je omogočila študij in me pri tem brezpogojno podpirala, mentorju dr. Mateju Sandetu za vse strokovne napotke in spremljanje, prijateljicam za premlevanje, nasvete, spodbujanje ter oporo, fantu za razumevanje tudi v bolj »napetih« dneh.
ii IZVLEČEK
Magistrsko delo obravnava spoprijemalne strategije mladih, vključenih v programe pomoči nevladnih organizacij, s psihosocialnimi stiskami. V teoretičnem delu so predstavljeni izzivi mladih na poti odraščanja, pri čemer je vključen tudi družbeni kontekst, in izzivi, ki jim jih nalagata družba in sistem, v katerem živijo. Opisan je pozitivni koncept duševnega zdravja, pomembnost skrbi za duševno zdravje, urejenost programov pomoči na državni ravni in vloga nevladnih organizacij pri skrbi za duševno zdravje. V nadaljevanju je predstavljen vidik mladih o duševnem zdravju in strokovni pomoči, predvsem kaj pogrešajo na svoji poti iskanja pomoči.
V drugem delu teoretičnega dela so predstavljene spoprijemalne strategije mladih, njihovo delovanje, kategorije in spoprijemalne strategije, ki jih mladi največkrat izbirajo. Nazadnje je predstavljena samopomoč kot ena izmed oblik pomoči, ki jih mladi lahko izbirajo. Namen magistrskega dela je spoznati, kako se mladi, ki so vključeni v programe pomoči nevladnih organizacij, soočajo s svojimi psihosocialnimi stiskami. To poskušamo s pomočjo kvalitativne raziskave spoznati v empiričnem delu. Znotraj empiričnega dela je bilo izvedenih osem intervjujev z mladimi do 21. leta starosti. Rezultati raziskave pokažejo, da je za mlade pomembno, da se sami spoprijemajo s svojimi stiskami, saj jim to daje upanje, motivacijo, potrditev in občutek sposobnosti. Kljub temu nimajo zadržkov, da bi pomoč iskali pri drugih.
Pokazalo se je, da potrebujejo na začetku pri aktivnem spoprijemanju več spremljanja in opore, saj najprej izbirajo strategije, usmerjene na čustva – miselna, vedenjska, emocionalna neaktivnost, zanikanje, pobeg od stisk. Programe pomoči nevladnih organizacij mladi vidijo kot dober prostor za aktivno spoprijemanje s psihosocialnimi stiskami.
Ključne besede: mladi, psihosocialne stiske, spoprijemalne strategije, nevladne organizacije, programi pomoči.
iii ABSTRACT
The master thesis deals with coping strategies of youth with psychosocial distress, included in help programs of non-governmental organizations. In the theoretical section, we introduce challenges of youth on their way to adolescence, including social context and challenges emerging from society and the system in which they live. Described are the positive concept of mental health, the importance of mental health care, the arrangement of help programs on the country level, and the role of non-governmental organizations in care for mental health. Next, the perspective of the young on mental health and professional help is presented, with emphasis on what they miss on their way to find help. In the second part of the theoretical section, we present the coping strategies of the young, their functioning, categories, and coping strategies, which are most frequently chosen by the young. Finally, we present self-help as one form of help, which young can choose. The purpose of the master thesis is to get to know how young, which are included in help programs of non-governmental organizations, are dealing with their psychosocial distress. This was studied through qualitative empirical research, in which we conducted eight interviews with the young under 21 years old. Our study shows that it is essential for young to deal with their distress on their own because it gives them hope, motivation, confirmation and a sense of capability. Nevertheless, they do not hesitate to look for help elsewhere. It was shown that they need more guidance and support at the beginning of their active coping because their first choice is emotion-focused coping strategies - thought inactivity, behavioral and emotional inactivity, denial, and escape from distress. They see help programs of non-govermental organizations as a good place for active coping with psyhosocial distress.
Keywords: young, psychosocial distress, coping strategies, non-governmental organizations, help programs.
iv KAZALO VSEBINE
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČEN DEL ... 2
1 MLADI ... 2
1.2 Razvojni pogled ... 2
1.2.1 Razvojne naloge mladostnika ... 3
1.2.2 Identiteta ... 3
1.3 Družbeni kontekst mladih ... 4
1.3.1 Individualizirani življenjski poteki ... 4
2 DUŠEVNO ZDRAVJE ... 7
2.1 Koncept pozitivnega duševnega zdravja ... 7
2.2 Duševno zdravje mladostnikov ... 8
2.3 Uporaba terminologije ... 9
2.4 Klasifikacija duševnega zdravja ... 9
3 PROGRAMI POMOČI NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA ... 11
3.1 Programi za mlade ... 11
3.1.2 Nevladne organizacije ... 11
3.2 Preventiva in promocija duševnega zdravja ... 13
3.2.1 Nacionalni program za duševno zdravje ... 14
4 MLADI O DUŠEVNEM ZDRAVJU IN STROKOVNI POMOČI ... 16
4.1 Perspektiva ... 16
4.2 Vidik mladih o duševnem zdravju ... 17
4.3 Vidik mladih o strokovni pomoči ... 17
5 SPOPRIJEMALNE STRATEGIJE MLADIH ... 19
5.1 Spoprijemanje ... 21
5.1.1 Lazarusova teorija spoprijemanja ... 21
5.2 Na problem/čustva usmerjene spoprijemalne strategije ... 22
5.3 Druge kategorizacije spoprijemalnih strategij ... 23
5.4 Viri spoprijemanja ... 24
5.5 Mladi in spoprijemanje ... 25
6 SAMOPOMOČ ... 26
6.1 Oblike samopomoči ... 27
6.2 Prednosti samopomoči ... 28
6.3 Pomanjkljivosti samopomoči ... 29
6.4 Izkustveno znanje ... 30
III. EMPIRIČNI DEL ... 32
v
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 32
2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 33
3 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 33
4.1 VZOREC ... 33
4.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 34
4.2 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 35
4.3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 37
4.3.1 RV1: Kako mladi pojmujejo psihosocialne stiske? ... 37
3.4.2 RV2: Kako mladi pri sebi prepoznavajo psihosocialne stiske? ... 42
3.4.3 RV3: Kakšni so načini spoprijemanja s psihosocialnimi stiskami? ... 46
3.4.4 RV4: Kako dojemajo spoprijemalne strategije, katerih se poslužujejo? ... 54
3.4.5 RV5: Kakšna je vloga nevladnih organizacij pri reševanju psihosocialnih stisk? ... 56
3.4.6 Utemeljena teorija na podlagi rezultatov ... 61
IV. SKLEPNE UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK ... 64
Priporočila za delo z mladimi ... 71
Omejitve raziskave in možnosti za nadaljnje raziskovanje ... 72
V. LITERATURA ... 73
VI. PRILOGE ... 81
1. OKVIRNA VPRAŠANJA ZA INTERVJU ... 81
KAZALO TABEL Tabela 1: Predstavitev vzorca ... 34
Tabela 2: Primer kodiranja intervjuja ... 35
Tabela 3: Pregled stisk mladih ... 41
Tabela 4:Simptomi stresa ... 45
Tabela 5: Okoliščine vključitve v program pomoči ... 45
KAZALO SHEM Shema 1: Simptomi stresa, povzeto po Dernovšek (2006, str. 10). ... 20
1 I. UVOD
Na svoji poklicni poti si želim delati z otroki in mladostniki. Da me tovrstno delo veseli, sem spoznala med študijem, ob opravljanju različnih prostovoljnih del in študijske prakse. Zato je bila moja želja, da v svojem magistrskem delu obravnavam mlade, predvsem tiste, ki so vključeni v programe nevladnih organizacij. Zadnji čas se vse bolj poudarja pomembnost duševnega zdravja mladih in kako pomembno je, da kot družba poskrbimo zanj. Pri izbiri teme me je navdihnila tudi raziskava, pri kateri sem sodelovala kot študentka četrtega letnika
»Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav« (Dekleva idr. 2018). Glede na to, da so se rezultati raziskave nanašali večinoma na zdravstvene storitve, in ker so mi po delovanju bližje nevladne organizacije, sem želela v svoji raziskavi raziskati še to področje. Pri tem pa sem želela dodati še dodatno vrednost in mlade predstaviti kot strokovnjake iz osebnih izkušenj. Sama verjamem, da na svoji poti niso samo prejemniki pomoči ampak tudi aktivni akterji v procesu spoprijemanja s psihosocialnimi stiskami. V magistrskem delu bom poskušala raziskati, kakšne spoprijemalne strategije mladi izbirajo in kakšno vlogo imajo pri tem nevladne organizacije.
V teoretičnem delu bom najprej predstavila obdobje mladostništva in razvojne naloge, ki jih v tem obdobju čakajo. Pri tem bom pozorna tudi na širši družbeni kontekst, zato bom vključila izzive, ki jim jih nalagata družba in sistem, v katerem živimo. V nadaljevanju se bom osredotočila na duševno zdravje, predvsem na koncept pozitivnega duševnega zdravja mladih.
Omenila bom klasifikacijo duševnega zdravja in opredelila, kakšno vlogo igra uporaba terminologije in kako diagnosticiramo v socialni pedagogiki. Opisala bom tudi programe pomoči, ki so namenjeni mladim, kako so ti programi urejeni na ravni države in kakšno vlogo imajo pri tem nevladne organizacije in. Na podlagi opravljenih raziskav se mi zdi pomembno opisati, kako mladi gledajo na duševno zdravje in strokovno pomoč. V drugem delu teoretičnih izhodišč bom predstavila koncept spoprijemalnih strategij, kako delujejo in kako jih delimo.
Nadaljevala bom z opisom koncepta samopomoči, oblikami ter prednostmi in pomanjkljivostmi takšnih oblik pomoči. V empiričnem delu bom s pomočjo kvalitativne raziskave preučila pogled mladih na psihosocialne stiske, s kakšnimi psihosocialnimi stiskami se soočajo in na kakšne načine jih prepoznavajo. V ospredju raziskave bodo spoprijemalne strategije, torej na kakšne načine si mladi sami pomagajo in kako se ob tem počutijo. Nenazadnje pa želim izvedeti, kako vidijo vlogo nevladnih organizacij pri reševanju njihovih psihosocialnih stisk.
Z magistrskim delom bi želela strokovnim delavcem in vsem, ki pri svojem delu sodelujejo z mladimi, približati spoprijemalne strategije mladih in jih tako prikazati v luči ekspertov in ne samo pasivnih prejemnikov pomoči. Izsledki iz raziskave lahko pomagajo strokovnim delavcem pri naboru idej, kako se približati mladim in jim pomagati na način, da ti ostanejo še naprej aktivni pri reševanju svojih stisk. Zagotovo pa mi bo magistrsko delo pomagalo na moji poklicni poti, saj bom skozi raziskovanje še bolj spoznala mlade in se jim na ta način lažje približala.
*V magistrskem delu so vse spolno opredeljene besede (npr. mladostnik, mladostnica, strokovni delavec, strokovna delavka …) uporabljene tako, da se nanašajo na enakovreden način na vse osebe ne glede na njihov spol.
2 II. TEORETIČEN DEL
1 MLADI
1.1 Opredelitev mladih
Svetovna zdravstvena organizacija s terminom »mladi« opredeljuje osebe med 15. in 24. letom starosti, s terminom »mlade osebe« pa osebe med 10. in 24. letom starosti. Pri tem loči še mladostnike, ki so definirani kot osebe med 10. in 19. letom starosti (WHO, 2011). Razvojni psihologi mlade največkrat povezujejo z obdobjem mladostništva. Zupančič in Marjanovič Umek (2009) mladostništvo opredelita kot razvojno obdobje med 11.–12. letom in 22. –24.
letom starosti. Mladostništvo se začne s puberteto – obdobjem, ko prihaja do pospešenega telesnega in psihološkega razvoja. Avtorici šr dodata, da je zgodnja meja mladostništva težko objektivno določljiva, saj mladi navedena merila dosegajo vse pozneje. Poznamo pravno legalno merilo, sociološko (posamezniku se oblikuje socialna vloga), ekonomsko merilo (posameznik postane ekonomsko neodvisen od družine) in psihološko merilo (posameznik reši vse razvojne naloge obdobja). V današnjih družbah uporabljamo več različnih meril. Prav zaradi vedno bolj zamaknjenih »prehodov« in izpolnjenih meril je Arnett (2000, v Zupančič in Sirch 2018) imenoval novo obdobje med 18. in 25. letom starosti (kasneje ga podaljša do konca dvajsetih let) kot obdobje »prehoda v odraslost«. Davis in Munson (2018) pa pravita, da se prehod v odraslost, torej obdobje, ko se posameznik začne osamosvajati in prevzemati odgovornosti, začne že pri 16. letu in konča nekje pri 30. letih. Mladostništvo je koncept, ki ga je težko opredeliti.
Ne glede na to, če ga želimo opredeliti za pravne namene (meja polnoletnosti), demografsko skupino ali kot razvojno obdobje, se vedno izkaže, da je mladostništvo socialni konstrukt vmesnega obdobja med otroštvom in odraslim življenjem in ne more biti »omejen« z določeno starostjo (Jusić in Numanović, 2017). Ravno zaradi tega se v magistrskem delu nisem želela omejevati na določeno definicijo in sem s terminom »mladi« označila osebe med 15. in 25.
letom starosti.
Na fenomen »mladih« lahko gledamo skozi razvojno in družbeno perspektivo. V nadaljevanju bom opisala obe.
1.2 Razvojni pogled
Mladostništvo je obdobje, v katerem se posameznik sreča s številnimi razvojnimi nalogami, ki mu predstavljajo veliko izzivov in vprašanj. Mladostnik hkrati doživlja spremembe na telesnem, socialnem, čustvenem in kognitivnem področju. Mladostnik mora v tem času zamenjati (v veliki meri) varno in stabilno okolje za okolje, ki se nenehno spreminja in postaja vse bolj nepredvidljivo (Dolenc, 2015). Velikokrat to obdobje označimo za najbolj ranljivo, saj velike spremembe na telesnem in duševnem področju za mladostnika predstavljajo velik stres (Thaker in Verna, 2014). Stres in s tem povezane vsakodnevne težave, s katerimi se srečujejo mladostniki, lahko razdelimo v tri skupine. Težave, ki so vezane na posameznikove dosežke, stiske, povezane s šolsko uspešnostjo, stiske z izbiro ustrezne šole, stiske pri iskanju zaposlitve;
težave, ki so vezane na odnose, stiske, povezane z družinskimi odnosi, vrstniškimi, prijateljskimi, partnerskimi odnosi; težave, ki so vezane na družbena vprašanja, okoljske spremembe, revščina, brezposelnost (Dolenc, 2015).
3 1.2.1 Razvojne naloge mladostnika
Razvojno nalogo definiramo kot izziv, ki ga posameznik v določenem obdobju življenja mora razrešiti. Uspešno opravljene naloge vodijo do socialnega odobravanja in posledično prispevajo k osebnemu zadovoljstvu posameznika, ki pa je predpogoj za obvladanje nalog v naslednjem obdobju. Razvojne naloge, ki naj bi jih posameznik v določenem obdobju opravil, se od avtorja do avtorja razlikujejo. Vsebinsko pa avtorji bolj kot ne izhajajo iz Havighurstih razvojnih nalog (Zupančič in Marjanovič Umek, 2009). Havighurst (1972, v Zupančič in Marjanovič Umek, 2009) razvojne naloge mladostnika definira kot: prilagoditev na telesne spremembe, emocionalna samostojnost, oblikovana socialna in spolna vloga, oblikovani novi in stabilni odnosi z vrstniki, razvito socialno odgovorno vedenje, pripravljenost na poklicno delo, pripravljenost na partnerstvo in družino ter oblikovane vrednote.
1.2.2 Identiteta
V obdobju mladostništva najbolj izstopa razvoj posameznikove identitete in z njo povezana identitetna kriza (prav tam). Erikson (1968, v Zupančič in Marjanovič Umek, 2009, str. 571) identiteto opredeli »kot posameznikov način organiziranja vseh preteklih in sedanjih identifikacij, značilnosti, želja in usmeritev, za katere posameznik verjame, da najbolje predstavljajo njega samega«. Marcia (1980) nadaljuje, da identiteta ni nekaj statičnega in končnega, ampak da identiteto razvijamo celo življenje. Bolj razvito strukturo ima posameznik, bolj ve, kdo je, kaj hoče, in nepotrebuje drugih, da bi se spoštoval. Da pa posameznik odkrije svojo identiteto, mora preizkusiti različne vloge, se spraševati in ugotoviti, katera vloga najbolj odraža njegov pravi jaz. Kanadski psiholog Marcia je na podlagi Eriksonove teorije psihosocialnega razvoja opredelil štiri identitetne položaje v mladostništvu (Zupančič in Marjanovič Umek, 2009).
Marcia (1980) identitetne položaje opredeli na podlagi prisotnosti oziroma odsotnosti krize in opredelitve oziroma zavezanosti posameznika za določene cilje. Marcia tako deli razvito identiteto (ang. Identity achievment), privzeto identiteto (ang. Foreclosure), identitetno difuzijo (ang. Identity diffusion) in moratorij (ang. Moratorium).
Mladostniki z razvito identiteto opravijo vsa pomembna (samo)raziskovanja, izpolnijo izobraževalne in poklicne obveznosti in uspešno premagajo krizo identitete. Mladi z razvito identiteto naj bi identitetno krizo doživljali bolj intenzivno, saj vidijo več alternativnih možnosti in posledično sprejemajo več tveganj. Dobro prenašajo tveganja, imajo dobre samoregulacijske procese in dobro prenašajo napade. Imajo dobre odnose s starši, kljub temu da samostojno sprejemajo odločitve. Mladostniki s privzeto identiteto ne dokončajo (samo)raziskovanja in samorazvoja, ampak prevzamejo že izoblikovano identiteto – večinoma od svojih staršev.
Takšni mladostniki so tako videti kot nekdo, ki je dobro organiziran, ima cilje, je konformen in poslušen.. Mladostniki z identitetno difuzijo so naredili nekaj raziskovanj, vendar je bilo to bolj potepanje ne pa raziskovanje. So občutljivi na stres, imajo nizko samospoštovanje in slabe medsebojne odnose. Med mladostnike z identitetno difuzijo razvrščamo mladostnike, ki jim primanjkuje empatija, so socialno izolirani, in mladostnike, ki so nenatančni in navidezno socialno uspešni. Mladostnikom, ki so še v fazi raziskovanja in še niso dokončno prebrodili
4
krize, pravimo, da so v moratoriju. Mladostniki v tem statusu intenzivno preizkušajo in raziskujejo sebe in okolico. So moralno občutljivi ter begajo med uporništvom in konformnostjo, so ambivalentni v odnosu do družine. Nekateri raziskujejo dolgo časa, si pa vseeno prizadevajo, da bi uspešno premagali krizo. Večina jih potem pridobi razvito identiteto (Ule in Kuhar, 2003a).
MORATORIJ
Moratorij pomeni začasna prekinitev ali odlog od socialnih obveznosti in bremen, ki si ga individuum vzame, da preizkusi in pretehta različne možnosti in se odloči, kaj mu najbolj ustreza. Moratorij je najpomembnejši za oblikovanje posameznikove identitete. Prav zaradi tega enačimo obdobje mladostništva z obdobjem viharništva, stresa in kriz. Kdaj, kako dolgo in na kakšen način bo posameznik vstopil in izstopil v status moratorija, pa ni odvisno samo od njega, ampak tudi od družbe, v kateri živi (Ule in Kuhar, 2003a). V tem obdobju imajo mladostniki dovoljenje, da raziščejo različne načine življenja in preizkušajo meje
»dovoljenega« vedenja, kar pa ne pomeni, da družba skozi družino, šole in druge institucije, ne postavlja serije nagrad in kazni za primerno oziroma neprimerno vedenje. Eden največjih izzivov, s katerimi se soočajo mladi, je najti ravnotežje med sprejetjem vrednot odraslih in hkrati obdržati svoje poglede in vrednote (Hendry in Kloep, 2002). Obdobje mladostništva opišemo z eksperimentiranjem in tveganim vedenjem. Raziskovanje in tveganje sta del odkrivanja novih občutkov in del postopnega obvladovanja novih situacij, predvsem tistih, ki bi lahko bile za posameznika škodljive. Tako postaja posameznik vse bolj samostojen in neodvisen od staršev (Cogan in Schwannauer, 2011).
1.3 Družbeni kontekst mladih
Odrasli in družba pričakujejo od mladih, da po krajšem ali daljšem obdobju mladostništva začnejo tudi sami prispevati k družbi. Globalizacija, demografske spremembe, spremembe v ekonomiji, socioekonomske spremembe so od mladih zahtevale nova znanja in kompetence za učinkovito delovanje v odraslosti, kar pa je prineslo podaljšano izobraževanje in kasnejši prehod v odraslost – kasnejša finančna neodvisnost, partnerstvo, starševstvo. Vzporedno so se tako začeli spreminjati tudi linearni, jasno opredeljeni življenjski poteki (Zupančič in Sirch, 2018). Življenjski potek je pomemben okvir socializacije, saj določa okvir in smernice za posameznikov življenjski potek in posledično za njegovo družbeno uvrstitev. Tako na eni strani konstruira priznan in sprejet življenjski potek, ki posamezniku daje varnost in odobravanje, na drugi strani pa posameznika omejuje pri njegovi inovativnosti ter zmanjšuje avtonomnost posameznikovega življenjskega poteka (Ule, 2017).
1.3.1 Individualizirani življenjski poteki
Včasih je življenjski potek potekal po napovedljivem linearnem vzorcu odraščanja, danes pa so prehodi vse bolj nejasni in rizični. Vsak, ki hoče biti uspešen, se mora ves čas izobraževati, biti navajen negotovosti zaposlitve in vedno na novo definirati svojo identiteto (Ule, 2008). V ospredje je prišla individualizacija, ki jo Beck (2009) razlaga kot osvobojenost posameznikov od vnaprej danih fiksacij in s tem dana naloga posameznika, da sam sprejema in odgovarja za svoje odločitve. Tudi za stvari, o katerih ne more sam odločati. S postavljanjem
5
individualizacije in globalizacije v ospredje, je začela izginjati varnost in resničnost prve moderne. Družba dela tako postane družba tveganja (Zorc-Maver, 2007).
Podobno piše tudi Walher (2005), in sicer da se je življenjski tok »izobraževanje – zaposlitev/družinsko delo – upokojitev« spremenil. Zaposlovanje in izobrazba sta se ločila, prehodi pa so se na ta račun podaljšali in fragmetirali. To, da sta se zaposlovanje in izobrazba razcepila, ne pomeni, da je izobrazba izgubila svoj pomen, temveč da je postala ključni element individualizma. Posameznik pri sprejemanju odločitev, katere kvalifikacije in sposobnosti so ključne za »zadovoljivo življenje«, postane prepuščen sam sebi. Na ta način se je izobraževanje še podaljšalo (vseživljenjsko učenje) in razširilo na neformalne oblike izobraževanja. Ule (2018) poudarja, da ima izobraževanje temeljno vlogo v socialni integraciji posameznikov, ki pa ni več vezano samo na eno življenjsko obdobje, ampak je pomembno v vseh življenjskih obdobjih. Izobrazbeni kapital tako postaja vse bolj pomemben del identitetnega kapitala, emocionalne stabilnosti in s tem povezane socialne vključenosti. Podobno pišeta tudi Klemenčič Rozman in Dekleva (2007a), ki pravita, da prinaša izobraževanje posamezniku socialni kapital in tako pridobiva še večji pomen kot v času moderne, ko je izobraževanje zagotavljalo pot do zaposlitve.
To se kaže tudi v raziskavi Slovenska mladina 2018/2019 (Naterer idr., 2019). Zadnji podatki kažejo, da vključenost slovenske mladine v formalno izobraževanje ostaja med najvišjimi med članicami Evropske unije. V skladu s tem se povišuje tudi delež posameznikov s terciarno izobrazbo. Na prvi pogled bi to pomenilo večjo gospodarsko konkurenčnost, vendar pa z upoštevanjem gospodarske situacije v Sloveniji to pomeni, da se mladi danes srečujejo z več težavami pri iskanju zaposlitve. Glede na to, da je šolanje v Sloveniji brezplačno in hkrati omogoča številne ugodnosti, lahko podaljšano izobraževanje razumemo kot določeno obliko varovala pri prehodu v odraslost. Ule (2002) ugotavlja, da so rezultati šolskega procesa vse bolj povezani s pomočjo in podporo bližjih oseb, predvsem starševskih. Posledično v času izobraževanja zmanjkuje prostor za eksperimentalni moratorij, mladostništvo pa postaja vse bolj resno in podobno odraslosti. Da bi se mladi vsaj malo ekonomsko osamosvojili, se mladi vse bolj poslužujejo alternativnih oblik zaposlovanja (obštudijske zaposlitve, delne zaposlitve, nezaposlenost).
Nekateri avtorji celo dvomijo v legitimnost izraza »tranzicija«, saj je za velik delež ljudi stalna zaposlitev težko dosegljiva, tudi na dolgi rok. Tudi podatki iz raziskave pokažejo podobno, saj delež brezposelnosti pada prav na račun nestandardnih oblik zaposlitve – zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, začasna zaposlitev, izmensko delo, nedeljsko delo. Pri tem pa je še potrebno dodati, da se uradni podatki za Slovenijo razlikujejo od podatkov raziskav, ki temeljijo na samopercepciji posameznika. Večina ljudi namreč občasnga dela ne enači z zaposlitvijo. Tako ima le 18 odstotkov mladih, starih med 15–25 let in niso v procesu izobraževanja, stalno zaposlitev (Naterer idr., 2019). Fleksibilna pluralna zaposlenost pa ne pomeni manj tveganj, saj se tu pojavlja vprašanje zdravstvenega in socialnega zavarovanja (Klemenčič Rozman in Dekleva, 2007a). Prehod v svet dela je pomemben kazalec za dosego statusa odraslega in s tem povezana samostojnost in samozadostnost posameznika. Plačano
6
delo je tako povezano z množico individualnih pogojev – v prvi vrsti predvsem varnost in priznanje, identitetni razvoj in socialna integracija posameznika (Zorc-Maver, 2007).
Brezposelnost pogosto vpliva na posameznikovo fizično, psihično, socialno in materialno blagostanje. Prihaja do večje zaskrbljenosti, razdražljivosti, večje nedejavnosti in posledično do stisk pri vzpostavljanju novih odnosov in ohranjanju obstoječih. Velikokrat nezaposleni težje zadovoljijo potrebo po strukturiranem času, po širjenju socialnih stikov, po sodelovanju v skupinskih aktivnostih in po statusu v družbi. Prosti čas tako generirajo kot »prazen čas«.
Težave, ki se pojavljajo pri mladih nezaposlenih, so predvsem finančnega izvora. Brezposelnost ima tako večje negativne posledice na duševno zdravje – pomanjkanje volje, vdanost v položaj, nezadovoljstvo, občutek krivde, presežek prostega časa in finančne skrbi … (Žorga in Poljšak- Škraban, 2007).
Za socialnega pedagoga je pomembno, da razume individualizirane načine obvladanja prehodov mladostnika, njihovih kompetenc in virov (Zorc-Maver, 2008). Individualizacija namreč prinaša za sabo vse več negotovosti in zlomov, ki jih mora posameznik obvladati. Vse bolj negotovi prehodi se odražajo tudi v posameznikovih strategijah obvladanja (Zorc-Maver, 2008). Mladi niso pasivni individuumi, ki samo nemočno sprejemajo življenjsko situacijo.
Dogodke ocenjujejo, jih vrednotijo in razvijajo strategije, s katerimi se bodo spopadli.
»Normalni življenjski poteki« jim namreč več ne zagotavljajo varnosti, kar pa pomeni, da morajo eksperimentirati z novimi življenjskimi oblikami in ugotoviti, kaj jim najbolj ustreza.
Njihovo znanje in novo pridobljene spoprijemalne strategije so lahko viri za prihodnje generacije. To bi morale upoštevati tudi izobraževalne, mladinske in socialne politike, in sicer tako, da bi namesto »normalnih« življenjskih stopenj upoštevale različne individualne razvojne in spoprijemalne strategije. Tako bi prešli od poklicne usmerjenosti k življenjski usmeritvi.
Mlade moramo videti kot strokovnjake za spoprijemanje z negotovostjo in jih uporabiti pri inovativnem oblikovanju družbe. Njihove spoprijemalne strategije pa moramo vzeti resno in jih legitimizirati (Zorc-Maver, 2007).
Sodobna tveganja in negotovosti pri mladih izzovejo različne odzive, velikokrat pa se kažejo prav v obliki demoralizacije. Demoralizacija je psihosocialni položaj posameznika, za katerega so značilni občutki nemoči, samoodtujitve, nedefinirani strahovi, socialna izolacija, občutek nesmisla, nasilnosti, ali pa v kakšni drugi obliki psihosocialnih stisk. Dodatno pa ga lahko povečajo še kronični neuspehi, npr. šolska neuspešnost, dolgotrajna brezposelnost ipd. (Kuhar, 2014).
Schuyt (1995, v Ule in Kuhar, 2003b) opredeli štiri vrste demoraliziranih odzivov na negotove situacije:
Neopravičeno izostajanje od pouka, blage oblike kriminala, zgodnje in redno uživanje psihoaktivnih substanc, zgodnje izkušnje s spolnostjo, odpor do zunanjega sveta in avtoritete. Takšni odzivi lahko vodijo do kaznivih prestopniških dejanj.
Iskanje močnih povezav znotraj skupin, ki niso del njegove družine, in s tem obračanje k alternativnim avtoritetam. Lahko gre za vključevanje v skupine, ki so del religije ali
7
mladostniških tolp. Upoštevanje pravil skupine daje posamezniku varnost in priznanje in občutek sprejetosti. To lahko pridobijo tudi s članstvom v športnih klubih.
Odhod iz vrstniških skupin in šolskih aktivnosti in na splošno izmikanje kvalitetno preživetega časa, slabšanje akademskega uspeha. Velikokrat takšni mladostniki postanejo žrtev zasmehovanja, kar pa posameznika še spodbudi k umiku. Mladostniki se težavam raje izogibajo in jih ne rešujejo.
Močni občutki strahu in druge regresivne oblike vedenja. Prisotna je želja po samoizolaciji, psihosomatske težave in drugi pokazatelji slabšega duševnega zdravja.
2 DUŠEVNO ZDRAVJE
»Ni zdravja brez duševnega zdravja« je slogan Svetovne zdravstvene organizacije, ki temelji na slavnem izreku prvega direktorja organizacije, Brocka Chisholma. Pol stoletja kasneje imamo tudi trdne dokaze, da sta telesno in duševno zdravje enako pomembna, in da eden brez drugega ne obstajata (Kolappa idr., 2013). Da smo duševnemu zdravju začeli posvečati pozornost, je več razlogov. Kot prvo, da smo v razvitem svetu obvladali velike bolezni in ustvarili okoliščine, v katerih ljudje več ne umirajo od lakote in mraza. V današnjem času je tudi vse bolj pomembno izobraževanje, zaposlovanje, socialno varstvo in dobro duševno zdravje je pogoj za uspešnost na teh področjih (Mikuš Kos, 2017a). Kot drugo pa, da statistika zdravstvenih obravnav, številne raziskave in izkušnje iz prakse jasno kažejo na povečanje stisk na področju duševnega zdravja. Povečalo se je število prvih obiskov otrok in mladostnikov v specialističnih ambulantah zaradi duševnih in vedenjskih stisk, bolniške odsotnosti zaradi težav v duševnem zdravju, poročanje o vsakodnevnem stresu in napetosti na delovnem mestu, številu smrti zaradi samomora (Belfer, 2008; Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, 2018). Včasih smo skrb za duševno zdravje povezovali z velikimi psihiatričnimi obolenji in z ljudmi, ki so bili zdravljeni v psihiatričnih bolnišnicah, potem smo skrb razširili na manj hude pojave, posebnosti, odklone v mišljenju, čustvovanju, odzivanju in vedenju.
Danes pa se skrb za duševno zdravje nanaša tudi na zdrave, ki bi radi ostali zdravi ali bi bili radi še boljši, močnejši pri obvladovanju življenjskih nalog in težav (Mikuš Kos, 2017a).
2.1 Koncept pozitivnega duševnega zdravja
Definicij duševnega zdravja je več, v magistrskem delu bom povzela tiste, ki vključujejo socialni vidik.
Svetovna zdravstvena organizacija je duševno zdravje opredelila kot »stanje dobrega počutja«, znotraj katerega posameznik razvija svoje sposobnosti, se je zmožen spoprijemati s stresom. ter učinkovito in produktivno dela in tako prispeva v družbo (World Health Organization, 2013).
Takšna definicija se naslanja na pozitiven koncept zdravja, kar pomeni, da se zdravja ne opredeljuje na podlagi tega, če je bolezen prisotna ali ne, ampak da je zdravje skupek telesnega, duševnega in socialnega blagostanja. Duševno zdravje pa ni le skrb posameznika z duševno motnjo, ampak je skrb vseh članov družbe, saj posledice v duševnem zdravju vplivajo na družbo kot celoto (Dernovšek in Šprah, 2008). Tako bi morali vsi v vsakdanjem življenju narediti prostor za pristne stike z bližjimi in širšim okoljem in s tem zagotavljanje okolja, ki bo spodbujalo optimalni razvoj posameznika (Šprah idr., 2011).
8
Ker duševno zdravje danes razumemo širše, ga tudi definiramo na več ravneh. Najprej ga opisujemo kot posameznikovo notranje psihično stanje: občutek sreče, dobro razpoloženje, samozadovoljstvo in dobra samopodoba. Druga raven opisuje posameznikove odnose z drugimi in posameznikovo delovanje: kvalitetni odnosi z ljudmi, sprejemanje drugačnosti, uspehi pri delu v šoli in službi in drugih aktivnostih, ki jih opravljamo. Tretja raven pa se nanaša na posameznikovo zmožnost obvladovanja svojega življenja in uspešno soočanje z različnimi situacijami, nalogami, obremenitvami (Šprah idr., 2011). Podobno duševno zdravje opredeljuje tudi Anica Mikuš Kos (2017a), ki piše, da je duševno zdravje kot miselna tvorba razvitega sveta, s katero poimenujemo posamična notranja stanja in odnose – kako se počutiš, ali si srečen, spoštovan v skupnosti in podobno. Avtorica pri tem doda, da duševno zdravje izhaja iz celotnega sveta odnosov med posameznikom in okoljem. Na duševno zdravje tako vplivajo lastnosti posameznika, družine, institucij, skupnosti, politike, države in kakovost vsakdanjega življenja.
Čeprav danes definicija zdravja obravnava zdravje na telesni, mentalni in socialni ravni, je bilo v preteklosti v ospredju predvsem telesno zdravje. Poleg tega pa so imele večji pomen bolezni in negativno telesno zdravje – duševne bolezni, simptomi duševnih težav in bolezni. Šele v zadnjem času se vse bolj osredotočamo na pozitivno duševno zdravje, ki vključuje pozitivno naravnanost do sebe in drugih, uspešno soočenje s številnimi izzivi, pozitivno samopodobo, optimizem, soočenje s težavami (Jeriček Klanšček idr., 2016).
2.2 Duševno zdravje mladostnikov
Duševno zdravje otrok in mladostnikov je bilo v času povečane skrbi za duševno zdravje odraslih precej prezrto. To dokazuje tudi dokaj pozen razvoj politik in programov za duševno zdravje otrok in mladostnikov (Klemenčič idr., 2017). To pa ne pomeni, da duševno zdravje otrok in mladostnikov ni pomembno. Raziskave (Belfer, 2008; Copeland idr, 2013; Patel idr., 2007) so pokazale, da se številne psihiatrične bolezni začnejo že v času otroštva in mladostništva, kljub temu da se potem bolezen razvije šele v odrasli dobi. Iz tega lahko predpostavljamo, da bi s preventivo in z zgodnimi intervencijami lahko zmanjšali tveganje za nastanek motenj v odrasli dobi (Cohen idr., 2013; Mikuš Kos, 2017a).
Večinoma so otroci in mladostniki duševno zdravi – raziskava (Keyes, 2006) kaže, da okrog 80
%. Odsotnost simptomov pa ne pomeni, da se mladostniki počutijo dobro oziroma da bi pri meritvi pozitivnega duševnega zdravja dosegli visoko stopnjo. V obdobju mladostništva je pozitivno duševno zdravje pomembno za več aspektov mladostniškega življenja, in sicer za mladostnikovo doživljanje samega sebe, svojih sposobnosti, izgradnjo samopodobe in s tem povezano navezovanje novih stikov, ohranjanje funkcionalne socialne mreže, dobro komuniciranje znotraj družine in nasploh z ustreznim funkcioniranjem na vseh področjih.
(Jeriček Klanšček idr., 2016). K pozitivnemu duševnemu zdravju prištevamo doživljanje pozitivnih občutkov, pozitivno samopodobo, dober odnos do drugih in različnih dogodkov ter na splošno optimalno psihološko delovanje v življenju. Prijetna čustvena stanja povečujejo radovednost, fleksibilno mišljenje, pripravljenost za učenje, spretnost samoregulacije. (Jeriček Klanšček idr., 2018a).
9
Informacije o duševnem zdravju se tradicionalno zbirajo iz zdravstvenih podatkov o umrljivosti, hospitaliziranosti ter obiskih primarne in sekundarne ravni zdravstva. Ti kazalniki merijo le negativno dimenzijo duševnega zdravja in tako ne podajo realne slike o duševnem zdravju, še posebej za duševno zdravje otrok in mladostnikov (Jeriček Klanček idr., 2016). V obširnih raziskavah, za merjenje pozitivnega duševnega zdravja, uporabljajo različne vprašalnike za merjenje splošnega zadovoljstva z življenjem. Lestvice pa nam povedo le en del o pozitivnem duševnem zdravju. Drugi način pridobivanja podatkov so vprašalniki, ki merijo psihološko neugodje. Duševno zdravje se povezuje z načini, kako posameznik preizkuša in občuti svoje življenje. Samoocena bi bila v tem primeru najprimernejša oblika spremljanja oziroma merjenja (Jeriček Klanšček idr., 2018a).
2.3 Uporaba terminologije
Znotraj pozitivnega koncepta duševnega zdravja je pomembna tudi ustrezna uporaba terminologije. Takšne, ki deluje v usmerjenosti zmanjševanja stigme oseb, ki imajo težave na področju duševnega zdravja (Dernovšek in Šprah, 2008). Mikuš Kos (2017a) tako z istim namenom izraz »duševne bolezni« nadomesti z izrazom »duševne motnje«. Ko pa povezujemo izraz duševne motnje z otroki, tudi ta izraz postane malo težak, zato se je pri motnjah v otroškem obdobju bolj uveljavil izraz psihosocialne stiske. Pod ta izraz ne uvrščamo težkih psihiatričnih bolezni (npr. shizofrenija), ampak stiske, ki se pojavljajo v otroškem in adolescenčnem obdobju. Podobno piše tudi Lamovec (1998), da predvidevanja o bolezni le škodijo osebam, ki dobijo tako oznako. Vodi jih v življenjsko stigmatizacijo in lahko deluje kot samouresničujoča se prerokba. Izraz »duševna bolezen« ima veliko težo, daje občutek, da je oseba nezmožna samostojnega delovanja, kljub temu da je večina oseb, ki so preživele eno ali več kriz, večino časa zmožna povsem ustreznega delovanja. Takšen jezik je poniževalen, opisi so podani izključno s položaja zunanjega opazovalca, posameznik tako več ni tretiran kot človek z določenimi stiskami ampak kot dopolnilo svoje diagnoze.
2.4 Klasifikacija duševnega zdravja
Poimenovanje in klasificiranje mladostnikov, ki naj bi prejemali posebno obravnavo, je v veliki meri odvisno od paradigem vzgoje, izobraževanja, normalnosti, normalizacije, socialnega skrbstva in deviantnosti, ki so v določenem času aktualni. Različne države tudi različno definirajo število primanjkljajev, težav in ovir. Poimenovanja in diskurzi nastajajo v določenih časih in prostorih, torej se skozi njih odraža in potencira družbeni pogled. Temeljni razlog za postavitev diagnoze je nudenje specifične podpore posameznemu otroku oziroma mladostniku.
Pri tem pa se pojavlja pomislek glede diskriminacije in ustreznosti podpore, ki jo prinaša klasifikacija oziroma diagnoza (Razpotnik, 2011). Klasično diagnosticiranje temelji na predpostavki, da je množico različnih načinov delovanja in bivanja mogoče tako poenostaviti, da lahko izdelamo šablono, na podlagi katere bi razvrščali posameznike, in definirali, kaj je ustrezno in kaj ne (Razpotnik, 2006).
»Kajti diagnoza primera ne vodi k tretmanu, temveč samo opravičuje intervencijo« (Koller- Trbović, 1999, str. 163). Medicinski model namreč postavlja v ospredje motnjo oziroma primanjkljaj in nato pomoč opredeli glede na to motnjo oziroma primanjkljaj (Meteljak, Kobolt in Potočnik, 2010). Tudi Kobolt (1999a) pravi, da diagnoza služi svojemu namenu le, če ji sledi
10
ustrezna pomoč. Hkrati pa opozarja, da diagnoza ne sme biti proces, ki bi stigmatiziral, etiketiral in s tem vplival na posameznikov položaj. Pri tem tudi povzema Müllerja (1994, str.
43), ki pravi, da diagnoza ne bi smela biti tisto, kar strokovnjak določa, opisuje, se opredeljuje, ampak proces, v katerem strokovnjak išče razumevanje in sprejema ukrepanje skupaj s posameznikom. Diagnoza, postavljena na tak način, lahko omogoča pot k spremembam in podpira nadaljnje načrtovanje (Martinjak, 2004).
Socialnopedagoška diagnoza je usmerjena v sedanjo problematiko posameznika in teme, ki se pojavljajo v življenjskem prostoru posameznika. V ospredju je tako poznavanje sedanjih življenjskih tematik in reševanje sedanjih življenjskih nalog in s tem možnost za razvoj posameznika (Rapuš Pavel, 1999). Vseeno pa klasifikacije ponavadi lajšajo diagnostično delo in dajejo podporo nadaljnjemu načrtovanju dela. Ker socialna pedagogika nima klasifikacij svoje stroke, si mora ob nekaterih primerih pomagati s klasifikacijami drugih strok (Martinjak, 2004). Največkrat so to klasifikacije strokovnjakov, ki so blizu« socialni pedagogiki. Ena izmed takšnih strokovnjakinj je Anica Mikuš Kos (2017a, str. 28), ki pri opredelitvi duševnega zdravja otrok in mladostnikov ponudi naslednje kriterije:
je otrokovo oz. mladostnikovo notranje psihično stanje stabilno (je srečen, zadovoljen, se dobro počuti);
ima otrok oz. mladostnik ustrezne odnose in uspešno deluje;
se otrok oz. mladostnik ustrezno razvija;
otrok oz. mladostnik ustrezno obvladuje naloge in težave v življenju;
otrok oz. mladostnik nima nobenih simptomov bolezni;
otrok oz. mladostnik je aktivno in pozitivno vključen v družbena dogajanja.
Tudi drugi strokovnjaki se zavedajo, da moramo biti previdni pri odločitvi, ali bomo otrokovo oz. mladostnikovo stisko opredelili in mu postavili diagnozo. Otroci in mladostniki so v zelo razburkanem in dinamičnem obdobju, kar se tiče sprememb, in prav zaradi tega je še posebej težko določiti mejo med »normalnim« nevzgojenim vedenjem in čustvenimi, vedenjskimi in duševnimi težavami (Atkinson in Hornby, 2002). Ravno v tem času si mladostnik preko reševanja psihosocialnih težav pridobiva pomembne izkušnje in gradi svojo osebnost. Pri tem pa je še potrebno poudariti, da je razvoj pri vsakem posamezniku drugačen, kar še dodatno otežuje postavitev te meje (Jeriček Klanšček idr., 2016). Duševne stiske so pogojene z različnimi dejavniki in zato je za diagnostično oceno potreben raznovrsten tim. Tako v timu, sestavljenem iz različno usposobljenih strokovnjakov – pedopsihiater, pediater, klinični psiholog, pedagog, socialni delavec, logoped … in s tem tudi različnih pogledov, sestavijo celostno podobo, ki predstavlja izhodišče za načrt strokovne pomoči mladostniku (Tomori, 2013).
Mikuš Kos (2017b) piše, da se v stroki nakazujejo nove perspektive, ki napovedujejo premik od klasičnih klasifikacij duševnih bolezni k stopenjskemu modelu. Posamezne težave naj bi se samostojno merile na skali intenzivnosti. Stiske se namreč pojavljajo že pred postavljeno diagnozo in tako otroci v bistvu že potrebujejo pomoč, še preden jo dobijo. Takšna pomoč sicer
11
ne bi bila specializirana, bi pa manjše število otrok dobilo diagnoze in večje število otrok bi prejemalo pomoč.
3 PROGRAMI POMOČI NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA 3.1 Programi za mlade
V praksi se je pokazalo, da so službe in storitve na področju duševnega zdravja nezadostne, da je premalo strokovnjakov na tem področju, in da službe pomoči med seboj ne sodelujejo (Dekleva idr., 2018; WHO, 2020). Dostop do storitev je zapleten, sploh za družine, ki živijo v negotovih razmerah in so pretežno odvisne od javnega zdravstva (ENOC, 2018). Anica Mikuš Kos (2017b) predlaga, da bi pri težavah manjše intenzivnosti, npr. nespečnost, tesnoba … pomagali z nizkopražnimi oblikami pomoči. Na ta način bi razporedili naloge med specializirane službe in nespecializirane službe ter institucije in laične pomočnike v skupnosti in njenih institucijah. Tako bi se zmanjšala potreba po dragih in nezadostnih strokovnih službah, hkrati pa bi omogočili pomoč mladostnikom v stiski kljub pomanjkanju strokovnjakov. Večje število strokovnjakov ne bo izboljšalo duševnega zdravja mladih, spremembe v načinu delovanja strokovnih služb so tisto, kar je potrebno. Po mnenju avtorice bi to spremembo dosegli s širjenjem kroga virov pomoči mladostnikom v stiski. Specializirani strokovnjaki bi pomagali le posameznikom z najtežjimi težavami, za ostale posameznike s težavami pa bi bili v vlogi načrtovalca programov, svetovalca in zagovornika pravic. Primarni izvajalci pa bi bile osebe, ki so prisotne v posameznikovem vsakdanu, torej osebe, ki so posamezniku blizu, strokovni delavci v šolstvu, delavci v zdravstvu, prostovoljci … Kljub temu, da te osebe niso strokovnjaki, imajo veliko znanja o duševnosti in psihosocialnem razvoju in predvsem veliko možnosti za nudenje in podpore v pomoči posamezniku v stiski. Takšni psihosocialni programi so organizacijsko in vsebinsko večinoma izvedeni v skupinski obliki dela. Pogosto se psihosocialna pomoč kombinira tudi z učno pomočjo, ki pa ni klasična učna pomoč, ampak vsebuje tudi psihosocialno komponento – odnos med mladostnikom in pomočnikom.
Kuhar (2014) piše, da so poleg družinske, prijateljske in v nekaterih primerih partnerske opore dandanes na voljo tudi drugi viri. Lahko gre za organizirane oblike čisto klasičnih sistemov – šolski in zdravstveni – ali pa za posebne oblike, oblikovane za depriviligirane mlade. V Sloveniji je področje mladinskega dela precej razvito in profilirano. Že samo obiskovanje različnih organizacij, kot so športne, verske organizacije, glasbene skupine lahko za mladostnika predstavlja pomembno oporo. Podobno je tudi stališče Mladinskega sveta Slovenije, in sicer da imajo na področju preventive veliko vlogo prav mladinske in nevladne organizacije. Delujejo na področju izobraževanja in ozaveščanja mladih ter hkrati ponujajo varen prostor za pogovor, tudi o tabu temah (uporaba drog, hospitalizacija, seksualnost) (Mladinski svet Slovenije, 2021).
3.1.2 Nevladne organizacije
Nevladne organizacije imajo pri varovanju duševnega zdravja premalo prepoznano vlogo (Dekleva idr, 2018; Mikuš Kos, 2017b; Zupančič in Pahor, 2016), kljub temu da opravljajo ključno nalogo pri preventivi in odpravi tveganj na področju socialnega varstva in zdravstva.
Tudi rezultati so kljub slabi kadrovski opremljenosti razmeroma visoki (Sande, 2012).
Raziskava Jeriček Klanšček idr. (2018b) je pokazala, da je v kar 88 od 282 NVO glavno
12
področje delovanja duševno zdravje in zasvojenost. Nevladne organizacije so še posebej pomembne za populacije, ki so ranljive na področju duševnega zdravja (Mladinski svet Slovenije, 2021), saj bolje razumejo naravo stisk v duševnem zdravju (Thara in Patel, 2010).
Nevladne organizacije, ki delujejo na področju duševnega zdravja, delujejo kot dopolnitev medicinskemu modelu. S psihosocialnim in skupnostnim delom, ki čim manj izhaja iz diagnoz, se zavzemajo za krepitev posameznikove moči in vključevanje v družbo (Smonker, 2007).
Njihova prednost je to, da so fleksibilni, relativno avtonomni, da njihove aktivnosti temeljijo na družbenemu interesu, delujejo blizu lokalni skupnosti in so posledično bolj dostopni (Zupančič in Pahor, 2016). Mikuš Kos (2017a) pri tem doda, da nevladne organizacije hitreje zaznajo problem, so bolj občutljive za potrebe ljudi, lažje izpeljejo inovativne pristope in so posledično bolj prožne v odzivanju. S svojim delovanjem dosežejo ljudi, ki niso uporabniki strokovnih služb, in so bolj sprejemljive za marginalne skupine, otroke in mladostnike.
Mladinski svet Slovenije (2021) ugotavlja, da je pri tem zelo pomemben odnos, s katerim pristopajo do mladih, saj ta prinaša možnost za dobro reševanje stisk. Mladi v stiskah se ravno zaradi odnosa lažje obrnejo nanje kot na formalne zdravstvene institucije. So pa velikokrat tudi prvi, ki opazijo stiske pri mladih.
Mladi se na organizacije (na lastno pobudo ali na pobudo s strani staršev, drugih ustanov) obračajo zaradi težav v odnosih s sovrstniki ali družinskimi člani, z nasiljem v družini, zaradi različnih travmatskih dogodkov, težav v šoli in težav zaradi uporabe psihoaktivnih substanc (Dekleva idr., 2018). V okviru svojih dejavnosti nevladne organizacije izvajajo brezplačne interesne dejavnosti, učno pomoč, posvetovalnice za mlade in skupine za samopomoč staršev (Mikuš Kos, 2017b), preventivne in terapevtske programe, združenja oseb, telefone za pomoč v stiski … (Mikuš Kos, 2017a). Pri nekaterih nevladnih organizacijah skrb za duševno zdravje predstavlja le del progama, pri nekaterih pa je to osnovno poslanstvo. Ponujajo konkretne oblike pomoči in samopomoči posameznikom z duševnimi stiskami (Mladinski svet Slovenije, 2021).
V ospredje prihaja zavedanje pomembnosti aktivnega sodelovanja mladih pri skrbi za lastno duševno zdravje in medsebojne medvrstniške pomoči. Nevladne organizacije so pravo okolje za spodbujanje le-tega (Mikuš Kos, 2017b). Poleg priložnosti za neformalno izobraževanje, samoorganiziranje in participacije v različnih sferah organizacij je lahko že samo udejstvovanje v organizacijah pomembna podporna vloga za mladostnike (Kuhar, 2014).
V raziskavi Zupančič in Pahor (2016) so raziskovali razumevanje vloge nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja. Vzorec je obsegal tudi udeležence, ki niso uporabniki nevladnih organizacij. Rezultati so pokazali, da udeleženci vidijo NVO v vlogi ponudnika prostovoljne, brezplačne storitve; podpora posameznikov z duševnimi stiskami in njihovih svojcev v smislu zagovorništva in vplivanja na mnenje javnosti; izvajalci inovativnih pristopov k zdravljenju (zaposlitvena rehabilitacija, pomoč na domu, delovanje v skupnosti, povezovalec uporabnikov in različnih strokovnjakov za izboljšanje življenje, brez stigmatizacije.
Udeleženci, ki nimajo neposrednega stika z NVO (so bodisi drugi ponudniki ali pa niso uporabniki storitev NVO), imajo bolj kritičen odnos do programov nevladnih organizacij, kot udeleženci, ki imajo stik z nevladnimi organizacijami. Menijo, da številni programi delujejo zgolj na papirju, in da je pogosto menjavanje strokovnega kadra. Nezadostno razumevanje
13
vloge nevladnih organizacij pri varovanju duševnega zdravja deluje kot ovira pri prizadevanju za povezano in usklajeno oskrbo posameznikov in njihovo pravico do izbire
3.2 Preventiva in promocija duševnega zdravja
Na duševno zdravje močno vplivamo s preventivo in promocijo. Številne raziskave so pokazale, da je duševne bolezni mogoče preprečiti, še preden nastanejo. Duševno zdravje je tesno povezano z vprašanjem človekovih pravic, stigme in diskriminacije. Učinkovita preventiva je usmerjena proti predsodkom in hkrati izpolnjuje principe socialne enakosti, enakih možnosti in dostopnost do pomoči tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. K preventivnemu delovanju prištevamo tudi krepitev moči in aktivno soudeležbo uporabnikov v službah za duševno zdravje, in sicer sodelovanje pri sprejemanju odločitev, načrtovanju in izvedbi storitev (Švab, 2015).
Preventivni programi za otroke in mladostnike za promocijo duševnega zdravja so prioritetni, saj se v tem obdobju najhitreje in najbolj dinamično razvija človekova osebnost (Švab, 2015).
Clark idr. (v 2014, v Klemenčič, 2017) s svojo raziskavo potrdijo, da mladostniki dosežejo pomembno izboljšanje v psihološkem funkcioniranju po udeležbi v preventivnem programu. V večji meri vodi preventivne in promocijske dejavnosti Nacionalni inštitut za javno zdravje, so pa v izvedbo vključene tudi nevladne organizacije (Švab, 2015). V Sloveniji je preventiva duševnih težav organizirana stopenjsko (Weber in Potočnik Dajčman, 2015, str. 106–107):
1. Neformalna skupnostna pomoč (skupnostne posvetovalnice, preventivne akcije in programi, internetna strokovna in laična podpora)
2. Primarna preventiva v okvirih:
osnovnega zdravstva (šola za bodoče starše, zdravstveno varstvo nosečnic, posvetovalnice, obdobni sistematski pregledi otrok in mladostnikov, razvojne ambulante, vzgoja za zdravje);
vzgojno-izobraževalnih institucij (šolska svetovalna služba, programi v vrtcih in šolah);
socialnovarstvenih inštitucij (programi za otroke, mladostnike in družine v okviru dejavnosti centrov za socialno delo, nevladnih organizacij in družinskih centrov).
3. Večnivojska, sekundarna in terciarna preventiva v okvirih:
specialistične ambulantne zdravstvene dejavnosti;
specialistične bolnišnične zdravstvene dejavnosti;
svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše;
institucionalnega varstva (vzgojno-varstveni in vzgojno-izobraževalni zavodi, centri za usposabljanje, delo in varstvo, mladinski domovi, stanovanjske skupnosti in zdravilišča).
Preventivnih programov je precej in se izvajajo na vseh omenjenih stopnjah varovanja duševnega zdravja. Vendar pa se vsi ne izvajajo kontinuirano in niso pripravljeni po nacionalnih standardih (Weber in Potočnik Dajčman, 2015). V duševnem zdravju namreč opredeljujemo promocijo in preventivo nekoliko drugače, zato lahko nekatere službe delujejo na področju preventive, čeprav so ustanovljene za drug specifičen namen (Klemenčič, 2017).
14
Ne glede na zavedanje pomembnosti preventive in promocije duševnega zdravja se v Sloveniji še vedno spoprijemamo s pomanjkanjem kakovostnih promocijsko preventivnih programov, ki bi bili dostopni širšemu krogu prebivalcev (Šprah, 2019). Problem se pojavlja tudi pri financiranju. Takšne oblike dejavnosti so pogosto povezane s časovno omejenimi projekti, ki jih financira Evropska unija. Temu so se hoteli izogniti s snovanjem Nacionalnega programa, vendar jim do sedaj to še ni povsem uspelo (WHO, 2020).
Evropsko združenje za varovanje človekovih pravic otrok in mladostnikov (ENOC) je pripravilo poročilo o varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov, v katerem je med drugim predstavilo primere dobre prakse predvsem s strani nevladnih organizacij. Na Malti nevladne organizacije organizirajo trening promocije duševnega zdravja, s katerim želijo podučiti javnost, kako pomagati nekomu, ki se sooča z duševnimi stiskami. Na Severnem Irskem so izvajali projekt, podprt s strani države »Izrazi se« ang. »Express Yourself«, ki je bil namenjen mladim med 14. in 18. letom starosti. Znotraj projekta so izvajali delavnice, v katerih so tako mladi kot učitelji usvajali veščine varovanja duševnega zdravja (ENOC, 2018).
3.2.1 Nacionalni program za duševno zdravje
V Sloveniji je bilo področje duševnega zdravja vrsto let potisnjeno v kot (Šprah, 2019). Leta 2018 smo z Resolucijo o Nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 dobili prvi strateški dokument na področju duševnega zdravja, ki naj bi celostno in dolgoročno opisal varovanje in krepitev duševnega zdravja ter obravnavo in zdravljenje duševnih motenj (Mikuž idr., 2020). S tem je Slovenija postala ena izmed držav, ki ima urejeno politiko na področju duševnega zdravja (Šprah, 2019). V programu so napisana osnovna načela skrbi in podpore za duševno zdravje posameznika ter strateški cilji, ki jih s programom želimo doseči do leta 2028.
Namen programa je izboljšanje kompetenc strokovnih služb na celotnem področju duševnega zdravja in s tem približanje storitev posameznikom. Nacionalni program duševnega zdravja je razdeljen na šest prednostnih področij in dve izmed njih sta promocija in preventiva duševnih motenj za otroke in mladostnike ter njihove družine v različnih okoljih ter mreža služb za duševno zdravje otrok in mladostnikov (Maučec Zakotnik idr., 2019).
Znotraj promocije duševnega zdravja in preventive duševnih motenj za otroke in mladostnike ter njihove družine v različnih okoljih so opredeljeni naslednji cilji:
Promocija duševnega zdravja in preventiva težav duševnega zdravja pri otrocih in mladostnikih v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in lokalnih okoljih.
Vzpostavitev mreže svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše (Maučec Zakotnik idr., 2019, str. 32-33).
Znotraj mreže služb za duševno zdravje otrok in mladostnik so navedeni naslednji cilji:
Zagotavljanje dobrega začetka – skrb za duševno zdravje nosečnic, mater ter družine med nosečnostjo in po porodu.
Zgodnja prepoznava težav v telesnem in duševnem razvoju otrok.
Zagotavljanje dostopnosti interdisciplinarnih timov in storitev za obravnavo otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami ter njihovih družin na primarni ravni zdravstvenega
15
varstva in sodelovanje s službami socialnega varstva, področja družine ter vzgoje in izobraževanja.
Zagotavljanje dostopnosti interdisciplinarnih bolnišničnih in subspecialističnih obravnav.
Zagotavljanje ustrezne obravnave otrok in mladostnikov z vedenjskimi motnjami in trajajočim agresivnim vedenjem (Maučec Zakotnik idr., 2019, str. 37-38).
Nacionalni program duševnega zdravja je v največji meri usmerjen v programe zdravstva, dejavnosti v okviru šolstva in sociale (predvsem znotraj nevladnih organizacij) pa so malo potisnjene v ozadje (Dekleva idr., 2018). Predsednica Šenta, Vesna Švab (2019) pravi, da z nacionalnim programom ne odgovarjamo na potrebe ljudi, temveč na potrebe strokovnih služb. Tako daje vtis, da je program nastal v sektorju zdravstva in ne v medsektorskem sodelovanju (Dekleva idr., 2018). Na drugi strani pa je Mladinski svet Slovenije organiziral posvet, na katerem so sodelovali predstavniki organizacij, ki delujejo v mladinskem sektorju in se ukvarjajo s področjem duševnega zdravja mladih (preventiva, izobraževanje, osveščanje, različne oblike pomoči), delujejo v mladinskem sektorju in zgolj opažajo duševne težave med uporabniki organizacije in strokovnjaki, ki so zaposleni na področju duševnega zdravja in se pri svojem delu srečujejo z mladimi. Na podlagi razprave so oblikovali priporočila za ureditev področja duševnega zdravja:
Pristojne vladne institucije pozivajo k zagotovitvi primerne, dostopne, brezplačne in pravočasne pomoči za mlade z duševnimi stiskami, pri tem naj se uredi tudi dostop do ustreznih psihoterapevtskih podpor.
Odločevalci naj sodelujejo z mladinskimi organizacijami in z drugimi organizacijami z neposrednim dostopom do mladih, in sicer predvsem na področju informiranja, izobraževanja o duševnem zdravju ter na področju destigmatizacije duševnih stisk.
Mladi poznajo in zaupajo organizacijam, zato je pomembno, da se mladim omogoči udeležba v preventivnih dejavnostih in prva oblika pomoči ob duševnih stiskah že v okviru teh organizacij. Posebno pozornost je potrebno nameniti mladim, ki že izkazujejo ranljivost na področju duševnega zdravja in zato potrebujejo posebno podporo.
Odločevalce, nevladne organizacije in druge strokovnjake pozivajo k razvijanju nacionalnega programa promocije duševnega zdravja in osveščanju mladih o psihosocialnih stiskah, prilagojenem za različne starosti in okolja uporabe.
Posebno pozornost bi bilo potrebno nameniti informiranju mladih o različnih načinih soočanja z lastnimi stiskami oz. njihovem prepoznavanju z namenom preprečevanja duševnih stisk; informiranje o prepoznavanju stisk drugih in vzajemni podpori vrstnikom z duševnimi stiskami; informiranje o alternativnih oblikah pomoči v primeru duševnih stisk. Pri tem je ključno pri mladih vzbuditi zaupanje do vseh oblik pomoči.
V okviru srednjih šol bi moral delovati obvezni program za področje duševnega zdravja. Šolski pedagoški delavci pa bi se morali redno izobraževati na področju prepoznavanja stisk mladih in vloge podpornega okolja na šoli.
16
Tudi v času študija je potrebno sistemsko zagotoviti mehanizme pomoči na podoben način, kot je to zagotovljeno v času osnovnošolskega in srednješolskega šolanja, ter krepitev medvrstniške pomoči.
Več sodelovanja med zdravstvenimi in izobraževalnimi institucijami z mladinskimi in nevladnimi organizacijami. Glede na svoje specifično znanje in izkušnje si med seboj lahko pomagajo (Mladinski svet Slovenije, 2021).
Klemenčič in drugi (2017) še navajajo priporočila tujih avtorjev, in sicer da bi bila potrebna večja vključenost in angažiranost otrok in mladostnikov. V skladu z otrokovimi pravicami bi morali pri oblikovanju programov vključiti tudi otroke in mladostnike. Za to se v okviru EU Youth Strategy 2019-2027 zavzemajo tudi na področju duševnega zdravja. Strategije so oblikovane po principu vključiti, povezati in opolnomočiti (Mental Health Europe, 2019).
Mladi v Nemčiji si želijo, da bi bil spekter duševnega zdravja zastopan tudi pri programih zagotavljanja oskrbe, da bi mladi imeli več možnosti izbire in ne samo psihiatričnih obravnav (Looss idr., 2018).
4 MLADI O DUŠEVNEM ZDRAVJU IN STROKOVNI POMOČI 4.1 Perspektiva
Freire zahteva, da pri delu z ljudmi vedno izhajamo iz individuuma. S tem misli, da izhajamo iz situacije, v kateri se trenutno nahaja, in upoštevamo njegov način dojemanja sveta (Videmšek, 2008). Preko dialoga spoznavamo posameznikovo razmišljanje in govorico, s katero se nanaša na stvarnost, ravni njegovega zaznavanja te stvarnosti ter navsezadnje njegov pogled na svet. Dialog je srečanje dveh enakovrednih ljudi. Ne moremo se sporazumevati, če menimo, da smo boljši od sogovornika, prav tako ne moremo govoriti namesto drugega in ga tako prikrajšati za izražanje samega sebe (Freire, 2019).
V socialni pedagogi lahko govorimo o dveh pogledih na preučevanje socialnih težav, ki se med seboj ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta, o realističnem in konstruktivističnem. Če pri delu s posameznikom uberemo konstruktivistični pristop, vidimo, da ni enega in edinega pravega pogleda nanj in na resničnost, ki se pojavlja. Vsak ima različne poglede na to, kaj je resničnost, oziroma kaj je socialna težava, kaj je dobro in sprejemljivo in kaj ni. Tako imamo tudi različna mnenja o tem, kaj je duševno zdravje, duševna bolezen in kaj je pomoč. Če želimo pri svojem delu učinkovito partnerstvo, moramo upoštevati in spoštovati posameznikovo specifično realnost, spodbujati njegovo integriteto in ob sodelovanju priti do razumevanja njegove stvarnosti (Petelinek, 2012). Podobno pravi tudi Čačinovič Vogrinčič (2016), ko piše o instrumentalni definiciji problema. V konceptu zahteva, da se vsak proces pomoči začne z uporabnikovo definicijo izkušnje: kje vidi problem, kje vidi rešitev in kaj lahko on sam prispeva k rešitvi. V odnos moramo vstopati s predpostavko, da ne poznamo posameznikove realnosti, ampak ob enem pokazati, da jo spoštujemo (Petelinek, 2012). Pri delu z ljudmi se srečujemo z osebnimi pogledi, osebnimi teorijami ter osebnimi jeziki. Posamezniki se na ta način konstruirajo in vzdržujejo sebe, svojo življenjsko zgodbo in svojo resničnost (Šugman Bohinc, 1997).
17 4.2 Vidik mladih o duševnem zdravju
Duševno zdravje mladih se slabša, zato je potrebno in še toliko bolj pomembno, da preučimo in razumemo njihovo razumevanje duševnega zdravja, simptomov in prepričanja glede iskanja pomoči (McLean idr., 2013). Razumevanje mladih izboljša sodelovanje in pripomore k razvoju izobraževalnih programov in izboljšanju pristopa s strani strokovnih služb (Chisholm idr., 2018). Uporabnikov pogled na strokovne službe je pomemben dejavnik pri zapolnitvi razkoraka med uporabniki in strokovnjaki (Loos idr., 2018). Ne samo, da bi na ta način mladi prejeli bolj kvalitetno obravnavo, ampak bi se na ta način zmanjšala stigma in odnos do strokovnih služb (Armstrong idr., 2000).
Mladi razumejo povezanost telesnega in duševnega zdravja (Jeriček Klanšček idr., 2016).
Duševno zdravje se jim v tem obdobju zdi bolj pomembno, kar pa ne pomeni, da telesno zdravje zanemarjajo. Zavedajo se pomembnosti zdravja in da lahko k njemu največ pripomorejo sami.
Namesto termina duševno zdravje uporabljajo »psihično zdravje, psiha, stres, čustveno počutje, samozavest, kot nekaj, kar imaš pošlihtano«. Duševno zdravje povezujejo tako s pozitivnim kot z negativnim konceptom duševnega zdravja. To pomeni, da ga povezujejo s pozitivnim razmišljanjem, samopodobo, zaupanjem, prijateljstvom, hkrati pa tudi s stresom, ki ga doživljajo v šoli, doma in med vrstniki. Mladi tudi ločujejo težave na »normalne« in
»nenormalne«. Stres je zanje sprejemljiv in ga lahko doživi vsak, je nekaj normalnega.
Depresija in druge bolezni pa so označene kot nezaželene in jih mladostniki stigmatizirajo (prav tam). Raziskava Chrisholm idr. (2018) ugotavlja, da mladi duševno zdravje bolj povezujejo s težkimi duševnimi boleznimi in posledično s stereotipi, se pa obenem zavedajo pomembnosti dobrega počutja.
4.3 Vidik mladih o strokovni pomoči
Pogled na strokovno pomoč se razlikuje od posameznika do posameznika. Nekaterim se strokovna oblika pomoči zdi učinkovita, za večino pa je to oblika pomoči, na katero se obrneš v res hudih primerih, ko res več ne veš, kako naprej. Zdi se jim, da bi se težko zaupali neznancu ali pa se jim njihove težave ne zdijo dovolj »hude«. Velika ovira pri pripravljenosti za iskanje in sprejemanje pomoči je stigma. Raziskave pa so tudi pokazale, da mladi niso dovolj informirani o virih pomoči, predvsem tistih, ki jih nudijo nevladne organizacije. (Dekleva idr., 2018; Jeriček Klanšćek idr. 2016; McLean idr., 2018). Mladi tako ne poznajo storitev, na katere bi se lahko obrnili v stiski, kar je nemška raziskava povezala tudi s pomanjkanjem nizkopražnih in neformalnih služb na področju duševnega zdravja, na katere se mladi v primerjavi z zdravstvenimi službami raje obračajo (Loos idr., 2018). Razlog, da večina mladih iskanje formalne oblike pomoči začne pozno, je tudi v tem, da imajo mladi strah pred represivnimi in neželenimi ukrepi, pomoč doživljajo kot neprijetno, nedostopno, skrbi jih, da bi s tem obremenili svoje starše (Dekleva idr., 2018), bolj so namreč naklonjeni k samostojnemu reševanju. Ali pa stisk in opozorilnih znakov ne prepoznajo (Loos idr., 2018).
Slabe izkušnje s prejetimi oblikami pomoči v večji meri določajo, če bo mlada oseba v pomoči vztrajala in jo uporabljala (Razpotnik idr., 2019). V nemški raziskavi Loos idr. (2018) so še ugotovili, da nezadovoljstvo s prejeto obliko pomoči povzroča pretežno pasivne reakcije in strategije spoprijemanja. V raziskavi Dekleva idr. (2018) se nezadovoljstvo s prejeto pomočjo
18
največkrat navezuje na zdravstveni sistem – psihiatrične in pedopsihiatrične obravnave in na zasebne psihoterapevtske obravnave in zelo redko še s tem povezane nevladne organizacije.
Največ nezadovoljstva so mladi izrazili v povezavi z zdravili, in sicer da so jih dobili prehitro, preveč ali da so bila nekoristna in so imela hude stranske učinke. Večkrat se je tudi zgodilo, da so dobili samo zdravila, brez druge oblike pomoči. Drugi najbolj pogost razlog nezadovoljstva pa se je nanašal na odnos med strokovnjakom in mladostnikom. Mladi so opisali, da so bili strokovnjaki do njih distancirani, avtoritarni, nesodelovalni, nespodbudni in si zanje niso vzeli časa. Nekaj jih je celo povedalo, da so njihove težave banalizirali. Pogovor pa je bil usmerjen v umestitev posameznika v »diagnostičen predalček«. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v Nemčiji, kjer mladi pogrešajo humano oskrbo, pozornost (sploh v kriznih obdobjih stiske ostanejo neopažene), empatijo, optimizem in možnost sodelovanja. Počutijo se odvisne od sistema, kar je ravno obratno od tega, kar si želijo – avtonomnost in samoodločanje o svojem življenju. Želijo si biti obravnavani resno, kot posamezniki s čustvi. (Loos idr., 2018).
Dobre izkušnje s prejeto pomočjo so mladi povezovali z dobrim in ustreznim odnosom, ki so ga opisali kot bližina a hkrati tudi ustrezna distanca, sprejemanje, spodbujanje, neobsojanje, sodelovanje, razbremenjevanje, spoštovanje, spodbujanje sodelovanja, odprtost za drugačnost (Dekleva idr., 2018). Anica Mikuš Kos (2019) takšne komponente pomoči imenuje človečnost.
Odnos med uporabnikom in akterjem pomoči z vidika uporabnikov je ključnega pomena za celoten proces obravnave, vrednotenje prejete pomoči in odločanje o nadaljnjem iskanju podpore (Dekleva idr., 2018). Podobno kažejo tudi druge raziskave. Mladi v raziskavi Loos idr. (2018) poleg tega še omenijo možnost individualne obravnave, podporno in sodelovalno okolje, v katerem so seznanjeni s potekom tretmana in imajo možnost izbire pomoči. V raziskavi Martell-Povada idr. (2015) so mladi povedali, da v strokovni obliki pomoči pogrešajo občutek avtonomije, imajo občutek nadzora, zato čutijo potrebo, da morajo težave rešiti sami.
To, da težave rešijo sami, jim prinaša občutek moči in avtonomnosti. Na druge se obrnejo, ko pri sebi več ne najdejo rešitve. Od svojih sogovornikov pričakujejo, da so prisotni in zbrani, jim pustijo govoriti, jih poslušajo in dajejo čustveno oporo brez škodovanja njihovi samopodobi in samostojnosti.
Da je odnos osnova za socialnopedagoško delo in pogoj za uspešno pomoč, se z mladimi strinjajo tudi številni strokovnjaki. Odnos je kakovosten, ko se strokovnjak in posameznik začutita in posameznik dobi občutek, da se lahko strokovnjaku zaupa. Odnos ni nekaj samoumevnega, ampak zahteva različnost kategorij, ki omogočijo povezavo med strokovnim delavcem in posameznikom. Strokovnjak mora biti pristen in se ne more pretvarjati, znati se mora vživeti in zavzeti posameznikov svet zaznavanja, mora biti sočuten in mora sprejeti posameznikove tako pozitivne kot negativne plati in se zavedati posameznikove enkratnosti in da je vsak posameznik sposoben razviti svoje strategije, ki temeljijo na specifičnih doživetjih in izkustvih (Kranjčan in Bajželj, 2008). Odnos do posameznika ima še drug vidik. Tako kot strokovni delavec vpliva na posameznika tako tudi posameznik vpliva na strokovnega delavca.
V primeru, da se strokovni delavec želi poglobiti v posameznikovo perspektivo in vzeti njegove življenjske izkušnje zares, to lahko doseže le, če ni blokiran z negativnim odnosom do posameznika in njegovega vrednotenja. Noben slab odnos ni tako trdno zasidran, da se ga ne bi dalo izboljšati, vendar pa se mora strokovni delavec tega zavedati in želeti spremeniti (Kranjčan, 2018).
