UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Kineziologija
ŠESTMINUTNI TEST HOJE PRI BOLNIKIH S PLJUČNIM RAKOM
MAGISTRSKO DELO
Avtorica dela NASTJA SMODIŠ
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Kineziologija
ŠESTMINUTNI TEST HOJE PRI BOLNIKIH S PLJUČNIM RAKOM
MAGISTRSKO DELO
MENTORICA:
doc. dr. Jasna But Hadžić, dr. med.
SOMENTOR:
doc. dr. Primož Pori, prof. šp. vzg. Avtorica dela:
RECENZENT: NASTJA SMODIŠ
prof. dr. Edvin Dervišević, dr. med.
Ljubljana, 2021
IZJAVA ŠTUDENTA OB ODDAJI MAGISTRSKEGA DELA
Spodaj podpisana študentka Nastja Smodiš, vpisna številka 22170166, avtorica pisnega zaključnega dela študija z naslovom: Šestminutni test hoje pri bolnikih s pljučnim rakom,
IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označila;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnala v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobila soglasje etične komisije;
5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;
6. da na UL neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija.
8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.
V/Na: Maribor Datum:13. 9. 2021
Podpis študenta/-ke:
___________________
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Jasni But Hadžić za vsestransko pomoč, aktivno usmerjanje pri pisanju in izčrpen strokovni pregled magistrskega dela. Hvala tudi doc. dr.
Primožu Poriju za somentorstvo, ter doc. dr. Vedranu Hadžiću za deljeno znanje in nasvete, ter pomoč pri analizi podatkov in oblikovanju dela.
Posebna zahvala gre prof. dr. Ivanu Čuku. Hvala, da ste skozi vsa moja leta na fakulteti verjeli vame, ter mi, predvsem v zadnjih mesecih, zaupali. Hvala za vse strokovne nasvete,
tako pedagoške, kot tudi življenjske. Hvala za izkazano zaupanje pri delu s študenti in možnost osebnega napredovanja.
Rada bi se zahvalila tudi Heleni Ilc iz Študentskega referata, za njeno odzivnost in nesebično pomoč v zaključnem delu postopka oddaje magistrskega dela.
Iz srca hvala moji družini. Ati in mami hvala, da sta mi omogočila študij, mi vsa ta leta stala ob strani, ter me vzpodbujala tudi, ko ni šlo vse po načrtih.
Zahvaljujem se Fakulteti za šport za nepozabno življenjsko izkušnjo.
Hvala vsem, ki verjamete vame in me podpirate na poti do zastavljenih ciljev.
Ključne besede: pljučni rak, telesna zmogljivost, 6-minutni test hoje, vadbena intervencija ŠESTMINUTNI TEST HOJE PRI BOLNIKIH S PLJUČNIM RAKOM
Nastja Smodiš IZVLEČEK
Pljučni rak spada med tumorje torakalnih organov in velja za najpogostejšega med vsemi raki na svetu. Najpogostejši vzrok za nastanek pljučnega raka je kajenje, ki lahko poveča nevarnost nastanka za 8- do 30-krat. V Sloveniji je rak pljuč po pogostosti med vsemi raki pri moških na tretjem in pri ženskah na četrtem mestu. Zmanjšanje smrtnosti je odvisno od preventive, zgodnje diagnostike in zdravljenja, vendar pa dandanes ni več pomembno le to, ali bo bolnik preživel, temveč tudi to, kako bo živel po končanem zdravljenju. Predhodne raziskave kažejo, da je boljša telesna pripravljenost povezana z zmanjšanim tveganjem prezgodnje umrljivosti.
Šestminutni test hoje (6MTH) je najbolj uporabljen ne-laboratorijski test za merjenje kardiorespiratorne zmogljivosti pri osebah s pljučnim rakom in drugimi pljučnimi boleznimi.
Največkrat se uporablja za pred- in pooperativno oceno telesne zmogljivosti bolnika. Je varen, preprost test, ki se izvaja na trideset metrskem hodniku. Naloga merjenca je, da v 6 minutah prehodi čim daljšo razdaljo.
Namen magistrskega dela je bil izračunati normativno vrednost šestminutnega testa hoje pri bolnikih s pljučnim in preveriti ali je možno z vadbenimi intervencijami izboljšati doseženo razdaljo na tem testu.
V pregled so bile vključene randomizirane kontrolirane raziskave, napisane v angleškem jeziku in narejene na odraslih osebah (moških in ženskah), starejših od 18 let. Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini. Kontrolna skupina je bila deležna običajne bolnišnične oskrbe, udeleženci v intervencijskih skupinah pa so izvajali vse od aerobne vadbe, do vadbe za inspiratorne mišice, vadbe za moč in vibracijske vadbe.
V sistematičnem pregledu smo ugotovili, da je bila med udeleženci kontrolne skupine povprečna razdalja 6MTH 437 metrov in v kar polovici raziskav je bila vrednost testa na koncu nižja, kot pri začetnih meritvah. Pri intervencijskih skupinah je pri osmih od desetih raziskav prišlo do izboljšanja rezultata. Prav tako je bila v teh raziskavah intervencija izključno vadbene narave. Začetna vrednost prehojene razdalje 6MTH je znašala 463 metrov, končna vrednost pa 498 metrov, kar pomeni, da so udeleženci po intervenciji prehodili v povprečju 35 metrov več.
Iz tega lahko sklepamo, da lahko vadbene intervencije pri bolnikih s pljučnim rakom ohranijo in minimalno izboljšajo telesno zmogljivost, kar pri posameznikih s pljučno patologijo predstavlja klinično pomembno izboljšanje.
Key words: lung cancer, exercise capacity, 6-minute walk test, exercise intervention SIX-MINUTE WALK TEST IN LUNG CANCER PATIENTS
Nastja Smodiš
ABSTRACT
Lung cancer is a tumour of the thoracic organs and is considered the most common type of cancer in the world. The most common cause of lung cancer is smoking, which can increase the risk of cancer by 8 to 30 times. In Slovenia, lung cancer is the third most common cancer among men and fourth among women. The reduction in mortality rates depends on prevention, early diagnostics, and medical treatment. However, nowadays, it is not only important whether the patient will survive, but also, how they will live after the treatment. Previous research suggests that a better physical fitness is associated with a reduced risk of premature mortality.
The six-minute walk test (6MWT) is the most used non-laboratory test to measure cardio- respiratory capacity in individuals with lung cancer and other lung diseases. It is most often used for pre- and post-operative assessment of patient’s physical fitness. It is a safe and simple test that is performed in a thirty-meter corridor. The task for the participant is to walk the longest distance possible in six minutes.
The purpose of the master’s thesis was to calculate the normative value of the 6MWT for patients with lung cancer and to examine how different interventions affect the distance walked and whether we can improve these values with interventions.
The systematic review of the literature included randomised control trials with adults (men and women) over 18 years of age that were written in English. Participants in the studies were divided into two or three groups. The control group received the usual hospital care, while the participants in the intervention groups received everything from aerobic exercise to inspiratory muscle training, strength training and vibration training.
In the systematic review, we found that pooled mean distance for the control group participants in the 6MWT was 437 meters. Moreover, as many as half of the studies the test value was lower at the end than it was at the beginning. For the intervention groups, the result improved in eight out of ten studies. Additionally, in these studies, the intervention was purely exercise-based.
The start value of the distanced walked in 6MWT was 463 meters, while the final value was 498 meters. This means that the participants walked 35 meters more on average after the intervention. We can conclude that exercise-based interventions with lung cancer patients can maintain and slightly improve physical fitness, which represents significant clinical improvement for patients with lung pathology.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 9
1.1 Patologija pljučnega raka ... 9
1.2 Bolezenski znaki ... 9
1.3 Stadiji raka pljuč ... 10
1.4 Epidemiologija pljučnega raka ... 12
1.4.1 Obolevnost ... 12
1.4.2 Zdravljenje ... 12
1.5 Pljučni rak po svetu ... 13
1.6 Pljučni rak v Sloveniji ... 14
1.6.1 Incidenca ... 14
1.6.2 Umrljivost ... 15
1.6.3 Preživetje ... 16
1.7 Vpliv telesne dejavnosti na obolevnost in umrljivost ... 16
1.8 Smernice za bolnike ... 17
1.9 Šestminutni test hoje in preverjanje aerobne vzdržljivosti ... 18
1.10 Problem in cilji ... 20
2 METODE DELA ... 21
2.1 Metode iskanja ... 21
2.2 Vključitveni kriterij ... 21
2.2.1 Vrsta udeležencev ... 21
2.2.2 Vrsta intervencije ... 22
2.2.3 Vrsta rezultatov ... 22
2.3 Metode analize podatkov ... 22
2.4 Ocenjevanje kakovosti raziskav ... 22
2.5 Statistična analiza podatkov ... 24
3 REZULTATI ... 25
3.1 Iskanje literature ... 25
3.2 Kakovost raziskav ... 32
3.3 Značilnosti raziskav ... 33
3.3.1 Značilnosti vzorcev in udeležencev ... 33
3.3.2 Značilnosti intervencijskih skupin ... 34
3.3.3 Značilnosti kontrolnih skupin ... 37
3.4 Rezultati šestminutnega testa hoje in uspešnost intervencij ... 38
4 RAZPRAVA ... 40
4.1 FITT princip ... 45
4.2 Omejitve ... 45
5 SKLEP ... 45
6 VIRI ... 46
KAZALO TABEL
Tabela 1 Stadiji pljučnega raka ... 11
Tabela 2 PEDro lestvica za oceno kakovosti randomiziranih kontroliranih raziskav ... 32
Tabela 3 Demografske značilnosti ... 34
Tabela 4 Pregled vadbenih intervencij ... 35
Tabela 5 Pregled značilnosti vadbenih intervencij ... 36
Tabela 6 Pregled rezultatov šestminutnega testa hoje ... 39
Tabela 7 Pregled učinkovitosti intervencij na rezultaat šestminutnega testa hoje ... 40
KAZALO SLIK Slika 1. Groba incidenčna stopnja za moške in ženske v Sloveniji med leti 1961 in 2017 ... 14
Slika 2. Groba umrljivostna stopnja za ženske in moške v Sloveniji med leti 1961 in 2017 .. 15
Slika 3. Shematski prikaz šestminutnega testa hoje ... 19
Slika 4. PRISMA diagram ... 25
9 1 UVOD
1.1 Patologija pljučnega raka
Rak pljuč spada med tumorje torakalnih organov, kar pomeni, da se pojavi v organih prsnega koša. Že desetletja velja za najpogostejšega med vsemi raki na svetu (Crnjac, Čufer in Stanič, 2018). Po patomorfologiji pljučni rak v grobem delimo na nedrobnocelični (NDRP) ali drobnocelični rak pljuč (DRP). Nedrobnocelični rak pljuč delimo naprej še v žlezni rak, ploščatocelični rak in ne drugače opredeljeni nedrobnocelični rak pljuč. Drobnocelični rak spada v širšo skupino rakov nevroendokrinega izvora. (Crnjac idr., 2018)
Pri kliničnem delu v odločanju o diagnostiki obravnavamo posebej drobnocelični karcinom pljuč in karcinoid. Vse ostale tipe pljučnega raka (ploščatocelični karciom, žlezni karciom, velikocelični karciom, mešani in redkejši tipi pljučnega karcioma) pa obravnavamo skupaj kot NDRP (Zwitter, 2009).
- Drobnocelični rak pljuč
Drobnocelični rak pljuč predstavlja 15% vseh rakov pljuč, njegov delež pa se manjša. Zanj je značilno, da raste in se širi hitreje kot NDRP (American Cancer Society, b. d.), zato je skoraj vedno odkrit v napredovanih stadijih in velja za raka z najslabšo prognozo (Crnjac idr., 2018).
Pri večini bolnikov se rak po določenem času ponovi. (American Cancer Society, b. d.).
- Nedrobnocelični rak pljuč
V 80% do 85% primerov vseh diagnosticiranih rakov gre za nedrobnocelični rak pljuč in se pojavlja predvsem pri aktivnih in nekdanjih kadilcih (American Cancer Society, b. d.)
1.2 Bolezenski znaki
Najpogostejši znaki in simptomi so:
- novo nastali kašelj ali sprememba kroničnega kadilskega kašlja, - nepojasnjeno hujšanje,
- občutek težkega dihanja, - izkašljevanje krvi,
- bolečina v prsih, vratu ali ramenih, - hripavost,
- težko požiranje (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019a).
Rak pljuč lahko privede tudi do pljučnice, saj lahko povzroči zaporo v dihalnih poteh in tako onemogoči izkašljevanje sluzi. Spremembe v znojenju, ter slabša mišična moč v roki nastanejo
10
zaradi vraščanja raka zgornjega režnja pljuč v simpatični sistem (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019a).
Ker so te težave nespecifične in se lahko pojavijo tudi pri drugih boleznih je pomembno, da ob pojavu, bolnik čim prej obišče zdravnika, ki ga napotili na nadaljnje preiskave, če je to potrebno. (Društvo onkoloških bolnikov, b. d.). Pogosto se rak pljuč diagnosticira šele, ko je že razširjen. V tem primeru se kaže kot bolečine v kosteh, patoloških zlomih kosti ali zlatenici (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019a). Približno 10% bolnikov nima nobenih težav, tako da raka odkrijemo povsem naključno. Glede na to, da je pljučni rak zelo pogost, lahko pri skoraj vsaki nepojasnjeni bolnikovi težavi v diferencialni diagnostiki pomislimo na možnost zasevkov pljučnega raka (Zwitter, 2009).
V Sloveniji je čas od prvega obiska pri zdravniku zaradi težav s pljučnim rakom pa do točne diagnoze v povprečju približno tri mesece. Vedeti moramo tudi, da normalna rentgenska slika pljuč še ne pomeni, da rak pljuč ni prisoten. Na nativni rentgenski sliki namreč ne opazimo majhnih tumorjev, pogosto pa spregledamo tudi tumorje v vrhu pljuč (Zwitter, 2009).
1.3 Stadiji raka pljuč
Za večino tumorjev obstaja preprost sistem klasifikacije razširjenosti bolezni v tri ali štiri stadije. Ta klasifikacija se v praksi uporablja za izbiro načina zdravljenja in napoved prognoze.
Klinična klasifikacija pred zdravljenjem je označena s kraticami TNM in je predlagana iz kliničnih, rentgenskih, ter drugih izsledkov (Fras, 1994). Na podlagi opravljenih preiskav ugotovimo stadij bolezni in na podlagi tega določimo način zdravljenja (Debevc, 1994).
Klasifikacija pljučnega raka (Lababede in Meziane, 2018).
T X prisotnost primarnega tumorja ni mogoče oceniti T0 ni znakov primarnega tumorja
Tis carcinoma in situ T1 tumor 3 cm ali manj T1a do 1cm
T1b > 1-2 cm T1c > 2-3 cm
T2 tumor 3-5 cm ali zajema glavni bronh, ali vrašča v visceralno plevro ali atelektaza ali obstruktivni pnevmonitis
T2a > 3 – 4 cm T2b > 4 – 5 cm
T3 tumor 5-7 cm, ali vrašča direktno v steno prsnega koša, perikard, nervus frenicus ali satelitski nodul v istem lobusu.
11
T4 tumor > 7 cm, ali vrašča v mediastinum, srce, velike žile, n. laringeus recurens, razcepišče sapnika, sapnik, požiralnik, vretence ali drug tumor v drugem lobusu na isti strani pljuč.
N X regionalnih bezgavk ni mogoče oceniti 0 ni metastaze v regionalni bezgavki
1 zajetje istostranskih periobronhialnih in/ali istostranskih hilarnih bezgavk in intrapulmonalnih bezgavk
2 zajetje v istostranskih mediastinalnih in/ali bezgavkah pod razcepiščem sapnika
3 zajetje v nasprotnostranski mediastinalni, nasprotnostranski hilarni, istostranski ali nasprotnostranski supraklavikularni bezgavki
M X oddaljenih zasekov ni mogoče oceniti 0 ni oddaljenih zasevkov
1a tumor v nasprotni strani pljuč ali maligni plevralni ali perikardialni izliv 1b en zasevek izven prsnega koša
1c številni zasevki izven prsnega koša
Tabela 1
Stadiji pljučnega raka
Stadij Klasifikacija
Stadij I A T1N0M0
Stadij I B T2aN0M0
Stadij II A T2bN0M0
Stadij II B T1-2bN1M0
Stadij III A T1-2bN2M0, T3-4N1M0
Stadij III B T1-2bN3M0, T3-4N2M0
Stadij III C T3-4N3M0
Stadij IV Vsi T, vsi N, M1
Opomba. Povzeto po Amin, M. B., idr. (2017). AJCC Cancer Staging Manual (8th edition). Springer International Publishing: American Joint Comission on Cancer.
V tabeli 1 so prikazani stadiji pljučnega raka z ustrezno klasifikacijo, povzeti po osmi izdaji priročnika za odkrivanje raka, katerega avtor je ameriški odbor za raka (»AJCC-American Joint Committe on Cancer«).
Nedrobnoceličnega raka razdelimo v stadije po sistemu NTM. T pomeni lego in rast tumorja v okolico, N lego bezgavk z zasevki in M zasevke v oddaljene organe. Isti stadij pomeni podobno zdravljenje. Drobnoceličnega raka uvrščamo v dve preprosti obliki: omejena oblika – kadar je rak omejen na en hemitoraks in regionalne bezgavke, ter razširjena oblika (Zwitter, 2006).
12 1.4 Epidemiologija pljučnega raka
1.4.1 Obolevnost
K obolevanju prispevajo poleg genetske predispozicije, tudi kajenje in izpostavljenost drugim kancerogenim snovem v bivalnem in poklicnem okolju. Kajenje poveča nevarnost nastanka pljučnega raka za 8- do 30-krat (Zwitter, 2009) in naj bi bilo vzrok za nastanek kar 80% vseh primerov. (Crnjac idr., 2018). Pri kadilcih se nevarnost viša s številom dnevno pokajenih cigaret in tudi s trajanjem kajenja (Crnjac idr., 2018). Tveganje je večje pri tistih, ki so s kajenjem začeli v zgodnji mladosti (Zwitter, 2009).
Po prenehanju kajenja se po petih letih tveganje za nastanek zmanjša na polovico tveganja pri aktivnem kadilcu, raven nekadilca pa doseže po približno 10 – 15 letih (Crnjac idr., 2018). Bivši kadilec (30 let in več po prenehanju) ima v primerjavi z nekadilcem dvakrat višje tveganje za nastanek pljučnega raka (Zwitter, 2009) in znano je, da se približno polovica novo odkritih primerov raka pojavi ravno pri njih. Močan dejavnik tveganja je tudi pasivno kajenje, partnerji kadilcev imajo v primerjavi s parterji nekadilcev 20% večje tveganje za razvoj raka pljuč (Crnjac idr., 2018).
Pri izpostavljenosti nevarnim substancam v delovnem okolju in naravi imamo v mislih azbest, radon in nekatere težke kovine, kot o nikelj, krom, kadmij in kobalt. Večje tveganje zbolevanja imajo bolniki, ki so preboleli raka glave in vratu, povečano tveganje pa predstavlja tudi predhodni rak pljuč. (Crnjac idr., 2018)
1.4.2 Zdravljenje
Pljučnega raka ugotavljamo z rentgenskim slikanjem pljuč in mikroskopskim pregledom (Debevc, 1994).
Način zdravljenja pljučnega raka je odvisen od tipa raka, njegove razširjenosti (Onkološki inštitut Ljubljana 2019b), bolnikovega splošnega stanja in spremljajočih bolezni (»Pljučni rak«, b. d.). Zdravimo ga lahko kirurško, s kemoterapijo, obsevanjem ali tarčnimi zdravili (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019b).
Kirurškega zdravljenja se poslužujemo, kadar tumor ne vrašča v sosednje organe (»Pljučni rak«, b. d.). Običajno pride v poštev lobektomija, kjer odstranimo enega od petih režnjev pljuč, bilobektomija, kjer odstranimo dva pljučna režnja, pnevmonektomija, kjer odstranimo celotno pljučno krilo in limfadenektomija, kjer odstranimo bezgavke v medpljučnem prostoru.
(Onkološki inštitut Ljubljana, 2019b).
13
Najpogostejši način lokalnega zdravljenja je radioterapija. Namen obsevanja je lahko radikalen ali paliativen Pri lokalnem obsevanju poskušamo obsevati vse lokalizacije bolezni, ki jih poznamo. Pri pooperativnem obsevanju obsevamo z nižjimi odmerki (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019b) z namenom zmanjšanja verjetnosti ponovitve bolezni. Za lajšanje bolnikovih simptomov uporabljamo paliativno obsevanje (»Pljučni rak«, b. d.). Simptome povzročajo primarni tumor ali pa zasevki v različnih organih (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019b).
profilaktično obsevanje pa je usmerjeno na zmanjšanje nevarnosti nastanka možganskih zasevkov (»Pljučni rak«, b. d.).
Kemoterapija je spremljajoče zdravljenje po operaciji ali ob obsevanju. S kemoterapijo poskusimo doseči ozdravitev oziroma zmanjšati možnosti za ponovitev bolezni. Prav tako jo uporabljamo za lajšanje težav in izboljšanje splošnega stanja pri že razširjeni bolezni (»Pljučni rak«, b. d.).
Drobnocelični in nedrobnocelični raki se obnašajo zelo različno, zato je tudi zdravljenje drugačno. Drobnocelični rak zdravimo predvsem s kemoterapijo (Terčelj, 2006), ter s podpornim in simptomatskim zdravljenjem (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019b).
Nedrobnocelični raki ostajajo dalj časa lokalizirani. V začetnih stadijih jih zdravimo kirurško, z obsevanjem in kemoterapijo pri lokalno napredovanih in s sistemskim zdravljenjem pri razsejani obliki (Terčelj, 2006). Radikalno ali paliativno obsevanje v kombinaciji s kemoterapijo izvajamo pri bolnikih, pri katerih ne moremo doseči dokončne ozdravitve. Pri bolnikih z razširjenim pljučnim rakom se redko poslužujemo kirurškega zdravljenja.
Najpogosteje te bolnike zdravimo sistemsko, z zdravili (Društvo onkoloških bolnikov, b. d.).
1.5 Pljučni rak po svetu
Po podatkih GLOBOCAN-a je leta 2020 pljučni rak na drugem mestu po pojavnosti (takoj za rakom dojke) in na prvem mestu po umrljivosti (GLOBOCAN, 2020). Vsako leto je več kot 1,6 milijona ljudi po vsem svetu diagnosticiranih s pljučnim rakom. To število še naprej narašča in ocenjuje se, da bi naj bilo lani na novo diagnosticiranih 2,2 milijona primerov (Granger, McDonald, Berney, Chao in Denehy, 2011) Največja je incidenca v Severni Ameriki in Evropi, najmanjša pa v Afriki in južni Aziji. (Primic Žakelj in Žagar, 2012)
Na splošno je incidenca raka pljuč pri moških v svetu na prvem, v Evropi pa na drugem mestu.
Pri ženskah je tako v svetu, kot v Evropi, na tretjem mestu. Ugotovljeno je bilo, da raste incidenca predvsem v nerazvitem svetu. V razvitem delu sveta pa se je incidenca pri moških ustalila, pri ženskah pa je opazno naraščanje. Velja pa omeniti tudi upadanje incidence pri moških v državah, ki so med prvimi omejile kajenje. Eden izmed takšnih primerov so ZDA.
(Crnjac idr., 2018).
14 1.6 Pljučni rak v Sloveniji
1.6.1 Incidenca
V Sloveniji je rak pljuč po pogostnosti med vsemi raki pri moških na tretjem in pri ženskah na četrtem mestu. (Crnjac idr., 2018).
Po podatkih registra raka za Slovenijo je v letu 2018 na novo zbolelo 1565 bolnikov, od tega 978 moških. Groba incidenčna stopnja predstavlja podatek o številu novih bolezni, preračunana na 100.000 oseb opazovane populacije in je bila za leto 2018 za moške in ženske skupaj 75,6/100.000. Samo za moške je znašala 94,9/100.000, za ženske 56,5/100.000 in je bila v obeh primerih stabilna. Največji delež bolnikov je bil pri moških v letu 2015, kar 996. Med ženskami jih je največ zbolelo leta 2018, ko so zabeležili 587 primerov bolezni (Zadnik, 2020).
Po izračunih registra bi naj v letu 2020 incidenca narastla na 1606 novih primerov v enem koledarskem letu, kar predstavlja 76,6 novih primerov na 100.000 prebivalcev. Pri moških bi se naj vrednost grobe incidenčne stopnje dvignila na 90/100.000, kar ni pretirano povečanje, bolj zaskrbljujoči so podatki za ženske, pri katerih bi naj prišlo do povečanja iz 55,2 na kar 63,2/100.000 (Zadnik idr., 2020).
Slika 1. Groba incidenčna stopnja za moške in ženske v Sloveniji med leti 1961 in 2017. Povzeto po Zadnik, V. in Žagar, T. (b. d.). V SLORA: Slovenija in rak. Epidemiologija in register raka. Pridobljeno 20. 6. 2021, s http://www.slora.si/c/document_library/get
Na sliki 1 vidimo, kakšna je bila skozi leta groba incidenčna stopnja pljučnega raka tako pri ženskah, kot pri moških. Po večletnih nihanjih, se je pri moških leta 2017 ustavila na vrednosti 87,8. Na primeru žensk vidimo bolj kot ne konstantno naraščanje, ko je 2017 dosegla vrednost 55,5 pri ženskah (Zadnik idr., 2020).
15 1.6.2 Umrljivost
Skozi desetletja je sorazmerno z naraščanjem obolevnosti naraščala tudi umrljivost. Podatki kažejo, da je leta 1985 za rakom umrlo 723 ljudi, leta 2018 pa kar 1204. V primerjavi s številom na novo ugotovljenih primerov v enem koledarskem letu, ki je leta 1985 znašalo 775, leta 2018 pa visokih 1565 vidimo, da je umrljivost še vedno izredno visoka. Groba umrljivostna stopnja je leta 2018 znašala 58,2/100.000. Če pogledamo podatke za pretekla desetletja vidimo, da je pri moških umrljivost že od nekdaj izredno visoka. Od leta 1985 je vrednost padala in naraščala, dokler ni leta 2015 dosegla najvišje vrednosti 849. Od tega leta naprej umrljivost moških iz leta v leto bolj pada. Leta 2018 je zaradi raka pljuč umrlo 750 moških. Groba umrljivostna stopnja je padla iz 83 na 72,8. Pri ženskah pa opazimo ravno nasproten vzorec in enormno povečanje iz pičlih 11,3 na 44 umrlih na 100.000 žensk v enem koledarskem letu. Pri ženskah je število umrlih leta 1985 znašalo 110, 30 let kasneje je umrlo 360 žensk, leta 2018 pa je kar 454 žensk podleglo tej bolezni (Zadnik idr., 2020).
Leta 2017 je bil pljučni rak vodilni vzrok umrljivosti za rakom pri vseh prebivalcih, tako pri moških kot pri ženskah. Največ smrti je med prebivalci starimi od 50. do 74. let. V tej starostni kategoriji je za rakom pljuč umrlo 528 moških in 281 žensk. Konec leta 2017 je bilo živih 515 moških in 389 žensk. Prevalenca je 904 (Zadnik idr., 2020).
Slika 2. Groba umrljivostna stopnja za ženske in moške v Sloveniji med leti 1961 in 2017. Povzeto po Zadnik, V. in Žagar, T. (b. d.). V SLORA: Slovenija in rak. Epidemiologija in register raka. Pridobljeno 20. 6. 2021, s http://www.slora.si/c/document_library/get_file?uuid=f8e485e9-6f80-4107-bc1
Na sliki 2 vidimo, kako se je skozi leta večala groba incidenčna stopnja pljučnega raka tako pri ženskah, kot pri moških. Leta 2017 se je ustavila na vrednosti 87,8 pri moških in na 55,5 pri ženskah (Zadnik idr., 2020).
16 1.6.3 Preživetje
Podatki Registra raka Republike Slovenije kažejo, da se relativno petletno preživetje bolnikov s pljučnim rakom postopno povečuje. Pri tistih, ki so zboleli v letih 2008-2012 je bilo preživetje pri ženskah 18,2% in pri moških 12,8%. V 5 letih (2013-2017) se je preživetje pri ženskah povečalo na 23,4%, pri moških pa na 16%. (Zadnik idr., 2021).
Problem nizkega preživetja bolnikov je, da pri več kot polovici bolnikov odkrijemo raka pljuč v že napredovalnih stadijih (Zwitter, 2009). Zmanjšanje smrtnosti je odvisno od preventive, zgodnje diagnostike in izboljšanja zdravljenja (Terčelj, 2006). Preživetje bolnika je v največji meri odvisno od razširjenosti raka ob odkritju. 5-letno preživetje bolnikov s pljučnim rakom je 10- do 15-odstotno (Onkološki inštitut Ljubljana, 2019b)
Z napredkom medicinske znanosti, se je podaljšala doba preživetja bolnikov z rakom. Na tem mestu pa ni več pomembno le to, ali bo bolnik preživel in koliko časa, ampak tudi, kako bo živel po končanem zdravljenju. Celostna rehabilitacija je proces, ki pomaga bolnikom doseči čim boljše telesno, socialno in psihološko funkcioniranje, kljub omejitvam, ki jih prinaša bolezen in njeno zdravljenje. V timu sodelujejo zdravniki specialisti, medicinske sestre, socialni delavci, klinični psihologi, fizioterapevti, dietetiki in drugi (Zwitter, 2009).
Tukaj velja poudariti tudi pomembno vlogo kineziologa, ki je specialist za gibanje človeka in tovrstno vadbo.
1.7 Vpliv telesne dejavnosti na obolevnost in umrljivost
Dokazi kažejo, da je boljša telesna pripravljenost povezana z zmanjšanim tveganjem prezgodnje umrljivosti in incidenco bolezni srca in ožilja, bolezni dihal in raka (Steell idr., 2019).
Sui idr. (2010) so prišli do spoznanja, da lahko višja raven telesne dejavnosti zmanjša tveganje za pljučnega raka, Vainshelboim idr. (2019) pa so ugotovili, da lahko doseganje vsaj zmerne kardiorespiratorne zmogljivosti potencialno zmanjša tako obolevnost, kot umrljivost, kar zagotavlja primerno strategijo za preventivo pred nastankom raka. Podatki dokazujejo, da je večja kardiorespiratorna zmogljivost povezana z manjšim tveganjem za pojav pljučnega raka pri nekdanjih kadilcih in manjšim tveganjem za smrtnost zaradi raka pri aktivnih kadilcih (Vainshelboim idr., 2019).
S tem so Sui idr. (2010) potrdili rezultate dosedanjih raziskav. Prav tako pa so opazili večje zmanjšanje tveganja za nastanek raka. Če telesna dejavnost resnično zmanjša tveganje za smrtnost pljučnega raka, kot kažejo podatki, potem je jasno, da obstaja tudi drugačna preventiva, kot samo izogibanje kajenju (Sui idr., 2010). Z vidika javnega zdravja bi lahko
17
poleg programov za odvajanje od kajenja ljudi izobrazili o pomenu telesne dejavnosti tudi kar se tiče preventive nastanka pljučnega raka (Vainshelboim idr., 2019).
V glavnem so ugotovili, da je bila višja stopnja telesne dejavnosti povezana z manjšim tveganjem umrljivosti pri moških. V primerjavi s kadilci, so imeli nekadilci najmanjše tveganje smrtnosti ne glede na stopnjo telesne pripravljenosti. Moški, ki so bili zmerno telesno zmogljivi so imeli nižje tveganje za pljučni rak, kot moški z nizko kardiorespiratorno zmogljivostjo (Sui idr., 2010). Poleg tega so analize pokazale, da bi z odpravo nizke kardiorespiratorne zmogljivosti kot dejavnika tveganja potencialno lahko preprečili 10,8% pojavnosti pljučnega raka pri nekdanjih kadilcih in 22,3% smrtnosti zaradi raka pri sedanjih kadilcih z diagnozo pljučnega raka (Vainshelboim idr., 2019).
1.8 Smernice za bolnike
Mezgec in Bernot (2012) sta ugotovili, da so v času bolezni, zdravljenja in rehabilitacije za bolnika pomembni cilji za aktivno preživljanje prostega časa. Bolniki s pljučnim rakom so namreč izpostavljeni omejitvam gibanja zaradi sočasnih učinkov pljučnega raka in/ali njegovega zdravljenja (Ha idr., 2016). Ti cilji mu pomagajo uživati življenje, kljub bolezni.
Rekreacija lahko vključuje dejavnosti, ki jih bolnik naredi sam ali s svojci, prijatelji. Seveda pa ne smemo pozabiti na kronično utrujenost, ki nastane zaradi bolezni in zdravljenja. Velikokrat je kronična utrujenost razlog za bolnikovo telesno nedejavnost, saj otežuje izvajanje aktivnosti, ki bi si jih bolnik želel (Mezgec in Bernot, 2012).
Normalno je, da bolniku upadeta vzdržljivost in moč. Pomembno je, da je načrt rekreacije prilagojen stanju vsakega posameznika, njegovim sposobnostim, starosti in odvisen od predhodnih izkušenj s telesno dejavnostjo. Raziskave so pokazale, da se pacienti, ki sledijo rekreativnemu vadbenemu programu, prilagojenem njihovim zmožnostim in potrebam, bolje fizično in čustveno spopadajo s kronično utrujenostjo in se boljše počutijo. Vsi, ki v zadnjih letih niso bili telesno dejavni se morajo aktivnosti lotiti počasi in postopoma; morda je najbolje začeti s krajšimi sprehodi. Prav tako mora posameznik svoje dejavnosti uskladiti s počitkom.
(Mezgec in Bernot, 2012).
Po priporočilih svetovne zdravstvene organizacije je priporočljiva telesna dejavnost za bolnike z rakom 150 minut aerobne vadbe na teden. Kasneje se ta vrednost postopno povečuje na 300 minut tedensko, oziroma 60 minut dnevno. Najbolj enostavna in dostopna oblika aerobne vadbe je hoja (»WHO guidelines on physical activity and sedentary behavior«, 2020). Tudi Granger idr. (2011) so pri svojem sistematičnem pregledu ugotovili, da je za bolnike z nedrobnoceličnim rakom pljuč izvajanje vadbe pred in po zdravljenju varno in predvsem priporočljivo.
Vadbeni programi pozitivno vplivajo na bolnikovo neodvisnost pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Bistveno izboljšati je mogoče tudi posamezne dejavnike, ki vplivajo na bolnikovo
18
kakovost življenja. V študiji je bilo dokazano, da bi se intervencije na področju telesne dejavnosti morale sprejeti tudi pri pacientih, ki prejemajo paliativno kemoterapijo (Henke idr., 2014)
Chen idr. (2015) so prvi dokumentirali dokaze o učinkovitosti programov treninga hoje pri pljučnih bolnikih. Rezultati kažejo, da lahko vadba hoje zmanjša tesnobo in depresijo, ter tako razjasni vlogo telesne dejavnosti, ki je ključna pri rehabilitaciji bolnikov z rakom. Graner idr.
(2013) so ugotovili, da je vadbena intervencija tako v času bolnišnične, kot ambulantne obravnave za bolnike po resekciji pljuč varna in izvedljiva.
1.9 Šestminutni test hoje in preverjanje aerobne vzdržljivosti
Šestminutni test hoje (6MTH) je najbolj uporabljan ne-laboratorijski test za merjenje kardiorespiratorne zmogljivosti (Ha idr., 2016) pri osebah s kronično pljučno boleznijo, vključno s pljučnim rakom in kronično obstruktivno boleznijo (Granger, Holland, Gordon in Denehy, 2015).
6MTH se uporablja za ocenjevanje odziva vseh telesnih sistemov, aktivnih med telesno vadbo, vključno s pljučnim in kardiovaskularnim sistemom in predstavlja terensko oceno aerobne vzdržljivosti za ljudi z raznimi okvarami. Pogosto se uporablja za predoperativno in pooperativno oceno, ter za merjenje odziva na terapevtske posege pri pljučnih in srčnih bolnikih (Crapo idr., 2002). Bittner idr. (1993) so v svoji raziskavi dokazali, da je 6MTH varno in preprosto klinično orodje za napovedovanje obolevnosti in umrljivosti pri bolnikih z disfunkcijo levega prekata.
Šestminutni test hoje je preprost in predvsem varen test, za izvedbo katerega ne potrebujemo vadbenih pripomočkov. Meri razdaljo, ki jo lahko bolnik prehodi v šestih minutah in se v bolnišnici izvaja na dolgem hodniku po ravni, trdi površini. Stezo označimo z dvema stožcema, razdalja med njima je 30 metrov. Na vsake tri metre so postavljene talne oznake, s katerimi si merilci pomagajo pri določanju prehojene razdalje, hkrati pa označujejo stezo. Začetek proge, ki označuje tudi konec vsakega 60-metrskega kroga, označimo s svetlim trakom. Merjenci morajo biti primerno oblečeni in obuti in izvedejo test brez predhodnega ogrevanja (American Thoracic Society, 2002).
Naloga merjenca je, da v 6 minutah prehodi čim daljšo razdaljo. Hodi v lastnem tempu okoli stožcev, ki označujeta stezo. Pozoren mora biti, da se obrne čim hitreje in brez ustavljanja. Za lažjo predstavo o izvedbi, test tudi demonstriramo (Backović, Juričan in Knific, 2015).
Merjenca seznanimo, da lahko začne hoditi, ko bo pripravljen, mi bomo pa takrat začeli z merjenjem časa. Med hojo bolnike spodbujamo s standardiziranimi frazami, ki jih določa ATS (»American Thoracic Society«) in mu povemo, koliko minut je še do konca testa (Crapo idr., 2002).
19
Backović, Juričan in Knific (2015) sta v svojem priročniku opisale potek posameznih minut:
Po 1 minuti rečemo: »Bravo, dobro vam gre. Do konca imate še 5 minut.«
Po 2 minutah rečemo: »Preverite vaš srčni utrip. Bravo, dobro vam gre. Do konca imate še 4 minute.«
Po 3 minutah rečemo: »Bravo, dobro vam gre. Ste že na polovici testa.«
Po 4 minutah rečemo: »Preverite vaš srčni utrip. Bravo, dobro vam gre. Do konca imate še 2 minuti.«
Po 5 minutah rečemo: »Bravo, dobro vam gre. Do konca je le še minuta.«
15 sekund pred koncem testa rečemo: »Vsak čas bo konec testa.«
Po 6 minutah rečemo: »Stop! Počakajte na mestu.«
V primeru prevelike utrujenosti lahko merjenci upočasnijo hitrost hoje ali se ustavijo, usedejo na stole ob progi in nadaljujejo, ko so ponovno pripravljeni. Rezultat testa je razdalja prehojena v šestih minutah (Crapo idr., 2002). Zmnožimo število v celoti prehojenih krogov in razdalje enega kroga – 60m. Temu prištejemo še prehojeno razdaljo zadnjega kroga. Pri odčitavanju si pomagamo z merjencem najbližjo označbo na tleh (Backović, Juričan in Knific, 2015).
Slika 3. Shematski prikaz šestminutnega testa hoje. Povzeto po Benavent-Caballer, V. (2016). The effectiveness of exercise interventions and the factors associated with the physical performance in older adults (Doktorska disertacija). CEU Cardinal Herrera University. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/publication/315698817_The_effectiveness_of_exercise_interventions_a nd_the_factors_Associated_with_the_physical_performance_in_older_adults
20
Na sliki 3 vidimo slikovni prikaz izvedbe šestminutnega testa hoje. Merjenec hodi po navidezni stranici pravokotnika, dolgi 30 metrov.
1.10 Problem in cilji
V literaturi sicer najdemo posamezne raziskave, kjer so merili razdaljo šestminutnega testa hoje pri bolnikih s pljučnim rakom, vendar sami še nismo zasledili raziskave, kjer bi izračunali in poročali normativno oz. referenčno vrednost 6MTH pri bolnikih s pljučnim rakom. Menimo, da je ta podatek zelo pomemben za ocenjevanje zmogljivosti, predpisovanje vadbenega programa in oceno učinka vadbene intervencije pri tej populaciji. Pridobljene rezultate bomo lahko primerjali tudi z drugimi pojavnimi oblikami raka in pa navsezadnje tudi z zdravo populacijo.
Magistrsko delo bo imelo praktično vrednost predvsem za tiste, ki delajo z bolniki s pljučnim rakom, saj bodo lahko lažje spremljali bolnikovo kardiorespiratorno zmogljivost in na podlagi rezultatov testa (ali je le ta pod ali nad povprečjem), ustrezno ukrepali. Prav bo prišla tudi kineziologom, ki bodo lahko na podlagi vrednosti prehojene razdalje podali ustrezne nasvete za vadbo, ter ustrezno ovrednotili učinkovitost vadbenih intervencij. Dejansko prehojeno razdaljo bolnika bomo lahko primerjali z ugotovljeno referenčno vrednostjo in tako lažje vrednotili stanje zmogljivosti bolnika ter predvidevali zdravstveni izid bolnikov, saj so Casanova idr. (2008) namreč ugotovili, da je pri pljučnih bolnikih (KOPB = kronična obstruktivna pljučna bolezen) s srednje hudimi in hudimi okvarami, stopnja zmogljivosti glavni napovednik spremljajoče obolevnosti in umrljivosti.
Cilj dela je sistematičen pregled in ovrednotenje literature, ki se navezuje na rezultate 6MTH pri bolnikih s pljučnim rakom. Ob tem bomo izračunali povprečno vrednost prehojene razdalje ter preverili, kako različne intervencije vplivajo na to razdaljo ter ali lahko z njimi te vrednosti izboljšamo oz. vsaj ohranimo.
21 2 METODE DELA
Sistematičen pregled je pregled, ki uporablja sistematične metode za prepoznavanje, izbiro in kritično oceno ustreznih raziskav, ter za zbiranje in analizo podatkov iz študij, ki so vključene v pregled. Postopek je bil načrtovan in izveden v skladu s smernicami prednostnega poročanja za sistematične preglede in meta-analizo (PRISMA- »Preferred Reporting Items guidelines for Systematic Reviews and Meta-Analyses). (Moher idr., 2009).
2.1 Metode iskanja
Sistematično iskanje smo izvedli z uporabo elektronske baze podatkov PubMed, ter iskalnih nizov (»six-minute walk test« ali »six minute walking« ali »6MWT« ali »6MWD« IN »lung cancer«). Pregledali smo povzetke vseh zadetkov, raziskave, ki bi jih morebiti lahko vključili v končni pregled, pa smo prebrali v celoti. Iskanje ni bilo omejeno na datum objave raziskave. V pregled smo vključili vse randomizirane klinične raziskave, napisane v angleškem jeziku, ki so bile narejene na populaciji odraslih oseb z diagnozo pljučnega raka, ki so vključevale podatke o 6MTH pri bolnikih s pljučnim rakom, podatke o velikosti vzorca, povprečju in standardnemu odklonu 6MTH in so bile na voljo v celotnem besedilu.
2.2 Vključitveni kriterij
Da smo posamezno raziskavo vključili v pregled so nas primarno zanimali podatki o:
- velikosti vzorca,
- opravljenem šestminutnem testu hoje pri bolnikih s pljučnim rakom, - povprečni vrednosti 6MTH,
- standardnem odklonu 6MTH.
Pregled je vključeval izvirne članke randomiziranih kliničnih raziskav, ki so bili dostopni v celotnem besedilu.
2.2.1 Vrsta udeležencev
V pregled so bile vključene vse raziskave, narejene na odraslih osebah, starejših od 18. let. V raziskavah so sodelovali tako ženske kot tudi moški, ki so imeli diagnozo pljučnega raka.
22 2.2.2 Vrsta intervencije
V analizo so bile vključene vse raziskave, ki so vsebovale standardno kontrolno skupino, brez intervencije. To pomeni, da so bili udeleženci deležni običajne bolnišnične nege, brez dodatnih aktivnosti. Udeleženci v eksperimentalni skupini pa so v devetih od desetih raziskav prejeli intervencijski vadbeni program. Glede same oblike vadbe, intenzivnosti, obsega in trajanja vadbe ni bilo omejitev. Vključili smo vse vadbene intervencije od vzdržljivostne vadbe, ter vadbe za moč, pa vse do vibracijske vadbe.
2.2.3 Vrsta rezultatov
Primarno so nas zanimali rezultati šestminutnega testa hoje, torej razdaljo, ki so jo posamezniki prehodili v šestih minutah. Zanimale so nas razlike med kontrolno in intervencijsko skupino, ali je prišlo do razlik znotraj skupin in pa tudi med skupinama. Rezultati nam namreč pomagajo spremljati bolnikovo telesno zmogljivost, ter nam pomagajo oceniti posamezno intervencijo.
Posamezne rezultate bomo lahko nato primerjali z izračunano normativno vrednostjo.
2.3 Metode analize podatkov
Za potrebe sistematičnega pregleda smo iz raziskav izluščili naslednje podatke: starost, velikost vzorca, telesno maso, telesno višino in indeks telesne mase ter prehojeno razdaljo na testu 6MTH na začetku in koncu intervencije. Za te podatke smo izračunali aritmetično sredino in standardno deviacijo. Za podatke o 6MTH smo izračunali tudi razlike med začetnimi in končnimi vrednostmi, ter s parnim t-testom preverili razlike znotraj skupin.
Posebej smo zapisali še podrobnosti o intervenciji, kjer so nas zanimali čas trajanja intervencije, pogostost, tip vadbe in intenzivnost. Ti podatki so predstavljani opisno in pregledno v tabelah.
2.4 Ocenjevanje kakovosti raziskav
Kakovost randomiziranih kontrolnih raziskav smo ocenili z uporabo PEDro (Physiotherapy Evidence Database ). PEDro lestvica temelji na seznamu Delphi, to je seznam meril za oceno kakovosti randomiziranih kliničnih raziskav za izvajanje sistematičnih pregledov. PEDro lestvica je sestavljena iz 11 kriterijev, njen namen pa je pomagati uporabnikom hitro ugotoviti, katera randomizirana klinična raziskava je PEDro bazi podatkov je notranje validirana (kriteriji 2-9) in ima dovolj statističnih podatkov za interpretacijo rezultatov (kriteriji 10-11). Lestvice PEDro ne bi smeli uporabljati kot merilo "veljavnosti" sklepov raziskave. Raziskave, ki kažejo pomembne učinke na zdravljenje in imajo visoko oceno na lestvici PEDro, ne zagotavljajo
23
nujno dokazov, da je zdravljenje klinično koristno. Lestvice ne bi smeli uporabljati za primerjavo "kakovosti" raziskave, opravljenih na različnih terapevtskih področjih, predvsem zato, ker na nekaterih področjih (npr. vadbene intervencije) ni mogoče zadovoljiti vseh postavk lestvice (»Pedro scale«, b. d.).
Ocena kakovosti je bila interpretirana z uporabo naslednje 10-stopenjske lestvice: za dosežene 3 točke je bila raziskava ocenjena kot kakovostno slaba, za doseženih 4-5 točk kot raziskava zmerne kakovosti in 6-10 točk kot raziskava visoke kakovosti.
2.4.1 Opis lestvice PEDro
- 1. kriterij: določena merila upravičenosti – to merilo je izpolnjeno, če poročilo opisuje (vir preiskovancev) in seznam meril, ki so se uporabljala za določitev, kdo je bil upravičen do sodelovanja v raziskavi in kdo ne.
- 2.kriterij: naključna razporeditev udeležencev v skupine – to merilo je izpolnjeno, če je v poročilu navedeno, da je bila razporeditev v skupine naključna. Natančna metoda randomizacije ni potrebna. Če so bili udeleženci razporejeni glede na številko bolnišnične evidence ali rojstnem datumu, potem kriterij ni bil izpolnjen. Naključna dodelitev zagotavlja, da so kontrolna in intervencijske skupine medsebojno primerljive.
- 3.kriterij: prikrita razporeditev udeležencev v skupine – to merilo je izpolnjeno, če oseba, ki je ugotovila, ali je bil subjekt upravičen do vključitve v raziskavo, ob sprejetju te ugotovitve ni vedela, v katero skupino bo subjekt razporejen.
- - 4. kriterij: kontrolne in intervencijske skupine so bile na začetku podobne – to merilo je izpolnjeno, če je v poročilu opisana vsaj ena meritev resnosti stanja, ki se zdravi in vsaj en ključen izid meritev na začetku raziskave.
- - 5. kriterij: vsi udeleženci so bili »slepi« – to merilo je izpolnjeno, če udeleženci niso vedeli, v katero skupino so bili razporejeni preiskovanci.
- 6. kriterij: vsi terapevti, ki so izvajali terapijo so bili »slepi« – to merilo je izpolnjeno, če terapevti niso vedeli, v katero skupino so bili razporejeni preiskovanci.
- 7. kriterij: vsi ocenjevalci so bili »slepi« – to merilo je izpolnjeno, če ocenjevalci niso vedeli, v katero skupino so bili razporejeni preiskovanci.
- 8. kriterij: meritev vsaj enega cilja raziskave so bile pridobljene pri več kot 85%
preiskovancev vključenih v raziskavo – to merilo je izpolnjeno, če poročilo navaja
24
število preiskovancev, ki so bili prvotno razporejeni v skupine, kot tudi število preiskovancev pri katerih so bili pridobljeni končni rezultati raziskave.
- 9. kriterij: »intention-to-treat« analiza – analiza podatkov vseh vključenih preiskovancev z namenom zdravljenja – to merilo je izpolnjeno, če raziskava poroča o rezultatih pri celotni skupini vključenih preiskovancev v kontrolni in intervencijski skupini, ne glede na zaključeno izvedbo intervencije. Vsaj en cilj raziskave mora biti analiziran kot »intention to treat«
- 10. kriterij: navedeni so rezultati statističnih primerjav med skupinami za vsaj en cilj raziskave – to merilo je izpolnjeno, če je v poročilo vključena statistična primerjava skupin. Glede na zasnovo raziskave lahko vključuje primerjavo dveh ali več zdravljenj ali primerjavo zdravljenja s kontrolnim stanjem.
- 11. kriterij: raziskava zagotavlja točkovno oceno in variabilnost za vsaj en rezultat– to merilo je izpolnjeno, če poročilo vsebuje točkovno oceno, ki predstavlja merilo velikosti učinka intervencije (»Pedro scale«, b. d.)..
2.5 Statistična analiza podatkov
Iz izbranih raziskav smo izluščili podatke o prehojeni razdalji šestminutnega testa hoje (6MTH) in jih uredili v Excelovo razpredelnico. Nato smo izračunali skupno povprečje raziskav, ter potem ponovili postopek ločeno za kontrolne in intervencijske skupine. Razlike med skupinami smo računali s pomočjo t-testa za odvisne vzorce.
25 3 REZULTATI
3.1 Iskanje literature
Postopek je bil načrtovan in izveden v skladu s smernicami prednostnega poročanja za sistematične preglede in meta-analizo (PRISMA- »Preferred Reporting Items guidelines for Systematic Reviews and Meta-Analyses«). (Moher idr., 2009). Literaturo smo iskali v bazi podatkov PubMed. Za začetek smo morali izbrati dober iskalni niz, ključne besede, ki so zajele kar nas zanima. Pri iskanju smo uporabili t. i. Booleanove operatorje (or, and, not), ki so uporabni kadar želimo usmeriti iskanje, če naša tema vsebuje več iskalnih izrazov in ko želimo povezati različne podatke (MIT Libraries, b.d.). in s tem poskrbimo za kar se da optimalen izid iskanja.
Slika 4. PRISMA diagram
26
Na sliki 4 je prikazano iskanje raziskav, primernih za vključitev v končno kvalitativno sintezo.
Zaradi iskanja v le eni bazi podatkov in uporabe Booleanovih operaterjev ni prišlo do podvajanja raziskav. PubMed ima tudi funkcijo, s katero lahko omejimo iskanje na določen tip članka. Tako smo od začetnih 117 zadetkov identificiranih z iskanjem po zbirki Pub Med izključili 102 zadetka, ker nista vsebovala randomizirane kontrolirane raziskave. Po pregledu 15 zadetkov po naslovih in povzetkih smo izključili raziskavo, ki ni bila v angleškem jeziku.
Tako je bilo 14 raziskav primernih za ocenjevanje upravičenosti za vključitev. Po temeljitem pregledu so bile izključene še 4 raziskave, zaradi pomanjkljivih podatkov o 6MTH, njegovi dolžini in standardnemu odklonu. V končni pregled in kvalitativno sintezo smo tako vključili 10 člankov, ki so bili objavljeni v angleškem jeziku.
Raziskava Arbane idr. (2011) je preučevala zgodnjo vadbeno intervencijo po torakotomiji pri nedrobnoceličnem pljučnem raku in njene učinke na kakovost življenja, mišično moč in toleranco na vadbo. V slepo, randomizirano kontrolirano raziskavo je bilo vključenih 53 bolnikov z nedrobnoceličnim rakom pljuč z odprto torakotomijo. Stari so bili med 32. in 82.
let. Bolniki, ki so se zdravili s torakotomijo brez resekcije pljuč so bili izključeni. Udeleženci so bili naključno razdeljeni v dve skupini. Kontrolna skupina (n = 25) je prejemala običajno oskrbo in protibolečinska zdravila en dan po operaciji, nato pa po potrebi. Običajna oskrba je vsebovala rutinsko fizioterapijo, tehnike čiščenja dihalnih poti in mobilizacija, ter razgibavanje zgornjih okončin, ki so jo izvajali vsaj enkrat dnevno od prvega dne po operaciji. Intervencijska skupina (n = 26) je poleg običajne oskrbe 2-krat dnevno izvajala vadbo za moč in mobilnost sklepov od prvega do vključno petega dne po operaciji. Prejeli so tudi 12-tedenski program za vadbo doma. Dodatno so vsaj 5 minut in največ 10 minut izvajali tudi hojo, korakanje na mestu ali celo vaje na kolesu. Intenzivnost vadbe je bila 60-80% maksimalnega srčnega utripa, katerega so izračunali po enačbi 220-leta. Ves čas so na monitorju spremljali raven nasičenosti kisika v krvi in srčni utrip. Kot vadbo za moč so bolniki so izvajali dvige nog z utežmi na gležnjih. Uporabili so uteži težke 0,9 kg oziroma 1,8 kg. Po 2 tednih so bolnike odpustili iz bolnišnice in jih pozvali, da z vadbo nadaljujejo tudi doma. Priporočali so jim sprehode in izvajanje programa vadbe za moč. Sposobnost za vadbo je bila ocenjena s pomočjo 6MTH znotraj 30 metrskega koridorja, kakor zapovedujejo priporočila ATS. Test so izvedli 2-krat, zabeležen in upoštevan pa je bil boljši rezultat. 6MTH so ponovno izvedli 5 dni po operaciji in nato še 12 tednov po operaciji. 5 dni po operaciji v kontrolni skupini izmerili 20 ljudi, v intervencijski pa 23. Prišlo je do pomembnega poslabšanja rezultata, v primerjavi z začetno razdaljo. Po 12 tednih je ponovno testiranje 6MTH pokazalo vrnitev na preoperativno raven pri obeh skupinah. Testiranih je bilo 17 bolnikov v kontrolni in 22 bolnikov v intervencijski skupini.
Raziskava Brocki idr. (2014) je preučevala kratkoročne in dolgoročne učinke nadzorovane vadbe v primerjavi z nenadzorovano vadbo doma, na kakovost življenja povezano z zdravjem in funkcionalne izide po operaciji pljučnega raka. Randomizirana kontrolirana raziskava je potekala na 78 bolnikih, starejših od 18 let in z operacijo pljučnega raka. Začetne meritve so naredili 3 tedne po operaciji, nato pa so udeležence naključno razvrstili v dve skupini. Vsak iz
27
kontrolne skupine (n = 37) je 3 tedne po operaciji prejel enouren individualen posvet z navodili za vadbo doma: 2-krat tedensko vadba za moč in dnevno izvajanje aerobne vadbe vsaj 30 minut.
Navodila za vadbo doma je prejela tudi intervencijska skupina (n = 41), ki je dodatno sodelovala še v programu nadzorovane vadbe, ki so ga izvajali enkrat tedensko, 10 tednov. Vadba je temeljila na aerobni vadbi, intenzivnosti 60-80% delovne zmogljivosti, kar so dosegali preko ocene Borgove lestvice občutenega napora in so vadili v območju najprej 11-13, nato ob progresiji v območju 13-16. Vadba je vključevala tudi vaje za moč (1-2 nizi z 6-10 ponovitvami., in postopke za obvladovanje dispneje. Vsaka vadbena enota se je začela s 15 minutnim ogrevanjem, sledilo je 20 minut aerobne vadbe, 15 minut vadbe za moč in za zaključek še 10 minut umirjanja. Program vadbe je bil prilagojen fizičnim sposobnostim posameznika, na podlagi submaksimalnega testa, ki so ga izvedli na prvi vadbi. Šestminutni test hoje so izvedli v skladu z aktualnimi priporočili na 20 m dolgem koridorju. Merjencev med testom niso spodbujali. Periferno nasičenost kisika v krvi so izmerili pred in takoj po testu. Prav tako so morali udeleženci oceniti stopnjo dispneje s pomočjo Borgove lestvice napora. Meritve so najprej ponovili 4 mesece po operaciji in nato še 12 mesecev po operaciji. Po štirih mesecih spremljanja sta obe skupini prejeli nasvete o telesni dejavnost vsaj 30 minut na dan. Leto kasneje je bilo v zaključno analizo vključenih skupno 59 bolnikov (31 iz kontrolne in 28 iz intervencijske skupine). Obe skupini sta napredovali v prehojeni razdalji 6MTH. To je prva raziskava, ki je raziskovala kratkoročne in dolgoročne učinke programa vadbe bolnikov pod nadzorom po operaciji pljučnega raka. Kratkoročni rezultati kažejo, da nadzorovana ambulantna skupinska vadba povzroči hitrejše okrevanje funkcionalnih zdravstvenih področij.
Raziskava Granger idr. (2013) je preučevala izvedljivost in varnost vadbe za bolnike po resekciji pljuč. V randomizirani kontrolirani raziskavi, ki je trajala od marca 2009 do februarja 2010 je sodelovalo petnajst oseb. Povprečno so bili stari 65,5 let in so bili operirani zaradi suma ali potrjenega pljučnega raka. Od tega je bilo 53% moških. Po operativnem posegu so bolnike naključno razvrstili v 2 skupini. Kontrolna skupina (n = 8) je prejela standardno bolnišnično oskrbo s fizioterapijo. Intervencijska skupina (n = 7) pa je poleg bolnišnične oskrbe prejela še vadbeno intervencijo. V času bivanja v bolnišnici so telovadili po strukturiranem programu 2- krat dnevno. Izvajali so aerobne vaje, ter vaje za moč in raztezanje. Po dvotedenskem pooperativnem kirurškem pregledu so pod nadzorom fizioterapevta pričeli z izvajanjem 8- tedenskega programa vadbe. V ambulanti so vadili 2-krat na teden. Vadbene enote so trajale 1 uro in so zajemale kombinacijo vaj za vzdržljivost, vaj za moč za spodnji in zgornji del telesa, ter raztezanje zgornjih okončin in prsnega koša. Vadbo so začeli z aerobnim delom, kjer so kolesarili ali hodili na tekalni stezi in je trajal 30 minut. Vaje za moč so bile individualno prilagojene posameznikom in so vključevale vaje kot so: potisk z nogami, dvigi na prste, počepi ob steni, potisk iz prsi, veslanje sede in izteg komolca. Raztezanje zgornjih okončin in prsnega dela telesa je bilo izvedeno v mejah bolečine. Funkcionalno sposobnost in mobilnost, ter zdravstveno kakovost življenja so ocenili pred operacijo, ter 2 in 12 tednov po operativnem posegu. Pri 6MTH je prišlo do pomembne razlike med skupinama. V obeh skupinah se je razdalja od izhodiščne pa do 2 tednov po operaciji zmanjšala in se nato izboljšala. Večji napredek so pokazali sodelujoči v intervencijski skupini.
28
Raziskava Henke idr. (2014) je preučevala vpliv posebej zasnovane vadbe za moč in vzdržljivost na neodvisnost in kakovost življenja pacientov s pljučnim rakom med paliativno kemoterapijo. Med avgustom 2010 in decembrom 2011 je v randomizirani klinični raziskavi sodelovalo 44 bolnikov. Primerni za raziskavo so bili vsi starejši od 18. let, z diagnozo nedrobnoceličnega ali drobnoceličnega pljučnega raka v fazi IIIA - IV in so v bolnišnici prejeli paliativno kemoterapijo. Izključili so bolnike, ki so že sodelovali v podobnih kliničnih raziskavah, so imeli epilepsijo ali simptomatske bolezni srca in ožilja, ter diagnozo revmatičnega obolenja. Bolniki so bili naključno razvrščeni v dve skupini; v kontrolno ali intervencijsko skupino. Kontrolna skupina 20 bolnikov je prejemala konvencionalno fizioterapijo, intervencijska skupina 24 bolnikov pa dodatno še program vadbe za moč in vzdržljivost. Za testiranje pacientove vzdržljivosti in zaznavanja dispneje so uporabili 6MTH in hojo po stopnicah, v kombinaciji z modificirano Borgovo lestvico napora. Intervencija se je začela s prvim dnem kemoterapije in končala po koncu tretjega cikla kemoterapije. Vadbo za vzdržljivost in dihalne tehnike so izvajali 5 dni v tednu, vadbo za moč pa vsak drug dan. Vadba za vzdržljivost je bila sestavljena iz dveh vaj: 6 minut navadne hoje in hoje po stopnicah pri zmerni intenzivnosti. Uporabili so deset stopnic, po katerih je posameznik 2 minuti hodil gor in dol. Cilj je bilj vzdrževati pacientov srčni utrip med 55% in 70% srčne rezerve. Pri vadbi za moč pa so izvajali štiri različne vaje, ki so vključevale mišice za stabilnost trupa, mišice nog, rok in sprednje trebušne stene. Vaje za roke so izvajali s pomočjo elastičnega traku srednje moči (zelen Thera-band). Poudarek je bil na številu ponovitev in ne na bremenu. Vsako vajo so izvedli maksimalno število ponovitev, tako so dobili svojih 100%, nato pa na vadbi izvajali 50% njihovega maksimalnega števila ponovitev. Vsaka vadba je bila sestavljena iz treh nizov, po vsakem nizu so imeli 1 minuto odmora. Raziskavo je zaključilo skupno 29 bolnikov, 11 v kontrolni in 18 v intervencijski skupini. Skupno 17 je preizkušanje končalo predčasno zaradi smrti ali ker so zdravljenje nadaljevali v drugi bolnišnici. Ugotovljeno se bile pomembne razlike med skupinama v 6MTH in s tem funkcionalne zmogljivosti. Prav tako se je med izvajanjem submaksimalnih aktivnosti hoje zmanjšala stopnja dispneje. Glede na ugotovitve bi morali bolniki s pljučnim rakom med paliativno kemoterapijo prejemati intervencijo v obliki redne telesne dejavnost.
Raziskava Jonsson idr. (2019) je preučevala vpliv fizioterapije na izboljšanje telesne zmogljivosti po torakalni operaciji. V kontrolirani randomizirani raziskavi je sodelovalo 94 bolnikov, ki so morali na elektivno torakalno operacijo zaradi suma ali potrjene diagnoze pljučnega raka. Bolniki, ki so že bili kdaj operirani niso bili vključeni v raziskavo. Bolniki so bili naključno razdeljeni v dve skupini; kontrolna skupina je bila sestavljena iz 44 posameznikov, v intervencijski skupini je bilo 50 bolnikov. Skupina z intervencijo je pred operacijo prejela navodila za mobilizacijo in dihalne vaje, po operaciji pa so vsi bolniki prejemali dnevno fizioterapijo, sestavljeno iz individualno prilagojene mobilizacije in ambulacije (sposobnost samostojne hoje). Bolniki so dobili tudi navodilo naj čez dan čim več hodijo (s pripomočkom za hojo ali brez), izvajajo vaje povečanje obsega gibanja in dihalne vaje. V prvih dveh dneh po operaciji so vsi bolniki v tej skupini prejeli približno enako količino
29
fizioterapije, od tretjega dne naprej pa je bila terapija individualno prilagojena posamezniku in njegovim potrebam. Fizioterapevtske terapije so izvajali fizioterapevti z izkušnjami pri zdravljenju bolnikov po srčni ali torakalni operaciji. Kontrolna skupina ni prejela nobenih navodil pred operacijo ali specifičnega zdravljenja med bivanjem v bolnišnici in po operaciji.
Kar se tiče ambulacije, obvladovanja bolečin in zdravstvene nege so bili vsi bolniki obravnavani enako. Za oceno telesne zmogljivosti so uporabili 6MTH, ki so ga izvedli na 25 metrskem koridorju v skladu s smernicami. Zanimala jih je prehojena razdalja v šestih minutah. Od začetka raziskave 24 bolnikov v skupini s fizioterapevtsko vadbo in 16 bolnikov v kontrolni skupini ni opravilo pooperacijske ocene 6MTH. Bolniki, ki so prejemali fizioterapijo v bolnišnici, so bili v prvih dneh po operaciji pljučnega raka bolj telesno aktivni v primerjavi s kontrolno skupino. Skupina za zdravljenje je v prvih treh pooperativnih dneh dosegla bistveno več korakov na uro v primerjavi s kontrolno skupino. Med skupinama niso ugotovili pomembnih razlik v rezultatu 6MTH in posledično v telesni zmogljivosti.
Raziskava Katakami idr. (2018) je preučevala vpliv anamorelina na zdravljenje bolnikov z nedrobnoceličnim pljučnim rakom in kaheksijo. V randomizirano, dvojno slepo, s placebom nadzorovano raziskavo, ki je trajala od maja 2014 do oktobra 2015 je bilo vključenih skupno 174 bolnikov. Bolniki z nedrobnoceličnim pljučnim rakom stadija III ali IV, ki niso bili zdravljeni operativno, so bili stari 20 let ali več, so v zadnjih 6 mesecih nehote izgubili 5%
telesne mase in so imeli anoreksijo. 90 jih je bilo naključno razvrščenih v skupino, ki je prejemala placebo, 84 pa je bilo randomiziranih v skupino, ki je prejemala 100 mg anamorelina.
Kasneje en bolnik ni bil zdravljen, en pa ni zadostil kriterijem za vključitev. Tako je na koncu raziskava zajemala 172 bolnikov, 90 v skupini s placebom in 72 v skupini z zdravilom anamorelin. Po vključitvi v raziskavo in posamezno skupino so bolniki prejeli 100 mg anamorelina oziroma placeba enkrat na dan, vso obdobje zdravljenja. Primarno jih je zanimala sprememba v pusti telesni masi v 12 tednih. Sekundarno so opazovali pa še spremembe v apetitu, telesni masi, moči stiska pesti, 6MTH in kakovosti življenja. Poročali so o pomembnih razlikah med skupinama v spremembi puste telesne mase, telesne teže in anoreksije. Med placebo in anamorelin skupino niso zaznali sprememb v 6MTH. Če pogledamo podatke pa vidimo, da je tako v placebo kot v anamorelin skupini prišlo do izboljšanja rezultata 6MTH za 11,7 metrov. Ob koncu raziskave so prišli do zaključka, da je anamorelin pri japonskih bolnikih z napredovalim NDRP znatno povečal pusto telesno maso in izboljšal simptome anoreksije ter prehransko stanje, ne pa tudi gibalne funkcije. Ker trenutno ni na voljo učinkovitega zdravila za zdravljenje kaheksije raka, je anamorelin lahko koristna možnost zdravljenja.
Raziskava Lai idr. (2017) je preučevala kratkotrajno predoperativno pljučno rehabilitacijo v kombinaciji z vadbo dihalnih mišic in treningom vzdržljivosti pri starejših bolnikih s pljučnim rakom. V randomizirani kontrolirani raziskavi, ki je trajala med junijem 2015 in marcem 2016, je sodelovalo 60 bolnikov, ki so imeli diagnozo nedrobnoceličnega pljučnega raka in so bili pripravljeni na video-asistirano torakalno operacijo ali na tradicionalno odprto lobektomijo. Vsi s kontraindikacijami ali dejavniki tveganja za miokardni infarkt, možgansko kap, nestabilno angino pektoris, anevrizmo, hemoptizo, hudo aritmijo ali mišično-skeletne, ter duševne motnje,
30
so bili izključeni. V kontrolni skupini je bilo naključno izbranih trideset bolnikov in so bili deležni običajne preoperativne respiratorne fizioterapije. Intervencijska skupina prav tako tridesetih bolnikov pa je bila 1 teden pred lobektomijo zdravljena s sistematičnim in intenzivnim treningom za predoperativno pljučno rehabilitacijo. Za oceno funkcionalne sposobnosti pljuč zvedli so šestminutni test hoje in izmerili največji pljučni pretok (PEF; ang.
= peak expiratory flow), ter spremljali kakovost življenja pred in po rehabilitacijskem obdobju in incidenco postoperativnih pljučnih zapletov. Prvi dan so v skladu s priporočili ATS opravili šestminutni test hoje in meritve pljučne funkcije in tako dobili oceno začetne kardiorespiratorne funkcije bolnikov. Vsakodnevna intervencija je vsebovala vadbo trebušnega dihanja za krepitev trebušnih mišic, vajo izdiha in trening aerobne vzdržljivosti. Med študijo so štirje bolniki v intervencijski skupini prekinili sodelovanje saj niso mogli slediti intenzivnemu režimu vadbe, enemu se je zdela intervencija nekoristna, eden pa je utrpel bolečine v kolenu in tako ni mogel nadaljevati. Pri obeh skupinah je prišlo do izboljšanja rezultata 6MTH, a je bil napredek pri intervencijski skupini boljši. Prehodili so kar 19,2 metra več, kot bolniki kontrolne skupine.
Raziskava je pokazala pozitivno vlogo predoperativnega programa pljučne rehabilitacije pri izboljšanju rezultata razdalje 6MTH in največjega pljučnega pretoka pri starejših bolnikih z operacijo pljučnega raka in s tem izboljšanje funkcionalne sposobnosti pljuč.
Raziskava Liu idr. (2020) je preučevala vpliv dvotedenskega multimodalnega programa rehabilitacije na funkcionalno sposobnost bolnikov, ki se za pljučnim rakom zdravijo s torakoskopsko lobektomijo. V slepi randomizirani kontrolirani raziskavi je sodelovalo 73 bolnikov, mlajših od 70. let s sumom ali potrjenim nedrobnoceličnim rakom pljuč, stadija I-III, ki so čakali na lobektomijo. Naključno so bili razdeljeni v kontrolno skupino (n = 36) in skupino s preventivno intervencijo (n = 37). Kontrolna skupina je bila deležna običajne klinične oskrbe skupaj s perioperativnimi priporočili za zdravljenje kroničnih bolezni. Posebnih priporočil za predoperativno vadbo in prehrano niso prejeli. Intervencijska skupina je nekje 2 tedna pred operacijo prejela dvotedenski multimodalni intervencijski program, ki je vključeval aerobne vaje in vaje za moč, dihalno vadbo, prehransko svetovanje in psihološko podporo. Aerobna vadba je bila glavna aktivnost intervencijskega programa. Najmanj 3-krat na teden so izvajali 30-minutno vzdržljivostno vadbo (hoja, tek, kolesarjenje). Intenzivnost vadbe je bila zmerno do visoko intenzivna in je temeljila na stopnji zaznanega napora, pri čemer so si pomagali z Borgovo lestvico napora in izračuna ciljnega srčnega utripa. Vadba za moč je vključevala večje mišične skupine (zgornje in spodnje ekstremitete, prsne mišice in mišice jedra) in so jo izvajali 2-krat tedensko. Primarni izid je bila perioperativna funkcionalna sposobnost izmerjena kot razdalja pri 6MTH. Test so v skladu s smernicami ATS izvedli 1 dan pred in 30 dni po operaciji.
Drugi rezultati so vključevali še pljučno funkcijo, invalidnost, kakovost kratkotrajnega okrevanja, pooperativne zaplete in smrtnost. Razdalja intervencijske skupine se je od začetnega testiranja pa do testa 1 dan pred operacijo izboljšala za kar 45,1 m. Razdalja kontrolne skupine pa podaljšala za pičlih 3,8 metrov. V času po operaciji je prišlo do upada funkcionalne zmogljivosti pri obeh skupinah. 30 dni po operaciji pa je intervencijska skupina napredovala, med tem ko je razdalja kontrolne skupine ostala v upadu, torej je bila še vedno nižja kot pri izhodiščnem testiranju. Dvotedenski, multimodalni program rehabilitacije na domu bi lahko
31
klinično pomembno izboljšal perioperativno funkcionalno sposobnost bolnikov, ki so podvrženi VATS-lobektomiji zaradi pljučnega raka.
Morano idr. (2014) so raziskovali oziroma primerjali učinke pljučne rehabilitacije s fizioterapijo prsnega koša na raven fibrinogena in albumina pri bolnikih s pljučnim rakom, ki čakajo na resekcijo pljuč. V randomizirani klinični raziskavi je sodelovalo 24 bolnikov, ki so bili naključno razdeljeni v dve skupini. V kontrolni skupini je bilo 12 posameznikov, povprečno starih 67. let. Ti so sledili rutinskemu bolnišničnemu protokolu fizioterapije s tehnikami respiratorne fitioterapije (npr. maksimalen vdih, učenje dihalnih vzorcev, uporaba merilce pretoka zraka. Intervencijska skupina, kamor je bilo prav tako dodeljenih 12 bolnikov, je izvajala vaje za raztezanje zgornjih in spodnjih okončni, vaje za ogrevanje, vaje za krepitev zgornjih okončin, aerobno vadbo in vadbo inspiratornih dihalnih mišic. Kot krepilno vajo za roke so izvajali diagonalni upogib ramena z ročkami (proprioceptivno nevromišično facilitacijo PNF z diagonalnimi vzorci) pri 50 % maksimalne kapacitete. Aerobno vzdržljivost so vadili na tekalni stezi pri 80% največje delovne zmogljivosti, določene s testom vzdržljivosti. Vadbo so izvajali 5-krat na teden, 4 tedne. Obe skupini sta se udeležili izobraževalne delavnice, kjer sta se seznanili s pomenom pre- in pooperativne oskrbe, kirurškim procesom, tehnikami sproščanja stresa in prehrane. Telesno zmogljivost so merili s 6MTH, ki so ga izvedli na 30 metrskem hodniku v skladu s smernicami ATS. Ugotovili so, da je 4-tedenska vadba zmanjšala koncentracijo fibrinogena pri bolnikih z nedrobnoceličnim pljučnim rakom in predhodno vnetno boleznijo. Sprememba ravni albumina ni bila statistično značilna. Potrebno je poudariti, da ni bilo osipa med udeleženci, tako so zaključili z intervencijo vsi, ki so bili prisotni na začetnih meritvah. Rezultat kontrolne skupine se je v povprečju izboljšal za 31 metrov, udeleženci dodeljeni v intervencijsko skupino pa so v štirih tednih napredovali za 50 metrov.
Raziskava Salhi idr. (2015) je preučevala učinek dveh rehabilitacijskih vadbenih programov pri bolnikih z radikalno zdravljenim pljučnim rakom. Primarno jih je zanimala sprememba razdalje 6MTH po rehabilitaciji. V randomizirano kontrolirano raziskavo so vključili bolnike s stadijem pljučnega raka I-III ali mezoteliomom in so bili kandidati za kurativno zdravljenje. Dokončno izbranih 70 bolnikov je bilo naključno razdeljenih v 3 skupine. Radikalno zdravljenje je bilo opredeljeno kot radikalna resekcija z ali brez perioperativne kemo (radio) terpije na osnovi platine ali kot definitivna radioterapija z ali brez sočasne ali sekvenčne kemoterapije na osnovi platine. Bolniki so bili stari med 18 in 80 let. Naključno izbranih 24 bolnikov, ki so bili dodeljeni v kontrolno skupino, niso spodbujali, da bi s strokovno pomočjo izboljšali svojo sposobnost za vadbo. Preostali delež bolnikov je bil razdeljen v še dve skupini. Skupina, ki je izvajala konvencionalno vadbo za moč je štela 24 bolnikov, skupina z vibracijsko vadbo pa 22 bolnikov. Obe intervencijski skupini sta izvajali 20-minutni aerobni trening na tekalni stezi ali kolesu, pri 70% največje obremenitve in hitrosti, ki so jo izmerili po zdravljenju; 8 tednov po resekciji pljuč ali 2 tedna po nekirurškem zdravljenju. Skupina z vadbo za moč je izvajala vaje na trenažerjih. Vsako vajo so naredili 3 nize po 8 ponovitev pri 50% 1RM. Začetno testiranje za 1RM so izvedli pred zdravljenjem. Skupina, ki je izvajala vibracijsko vadbo je vse vaje izvajala na vibracijski plošči Fitvibe. Začeli so s 3 nizi, trajanja 30 sekund pri frekvenci 27 Hz.
