UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
TANJA ČUK GABER
LJUBLJANA 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA TEKSTILSTVO, GRAFIKO IN OBLIKOVANJE
DIDAKTIČNA IGRA ZA PRVI RAZRED OSNOVNE ŠOLE Z NIŽJIM IZOBRAZBENIM STANDARDOM
MAGISTRSKO DELO
TANJA ČUK GABER LJUBLJANA, september 2021
UNIVERSITY OF LJUBLJANA
FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF TEXTILES, GRAPHIC ARTS AND DESIGN
DIDACTIC GAME FOR GRADE PRIMARY SCHOOL WITH LOWER EDUCATIONAL STANDARD
MASTER's THESIS
TANJA ČUK GABER LJUBLJANA, September 2021
PODATKI O MAGISTRSKEM DELU
Število listov: 71 Število strani: 51 Število slik: 35 Število preglednic: 2
Število literaturnih virov: 53 Število prilog: 0
Študijski program: magistrski študijski program (2. stopnja) Grafične in interaktivne komunikacije
Komisija za zagovor magistrskega dela:
Predsednica: prof. dr. Urška Stanković Elesini Član: doc. dr. Nace Pušnik
Mentorica: doc. dr. Urška Vrabič Brodnjak
Delovna somentorica: Maša Hrastnik
Ljubljana, ………..
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Urški Vrabič Brodnjak za strokovno svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju magistrskega dela.
Zahvala gre tudi vsem sodelujočim učiteljicam in učencem iz II. osnovne šole Žalec. Še posebej moji sestri Maši, ki mi je bila v pomoč na svojem strokovnem področju.
Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani in me podpirali.
.
I
IZVLEČEK
Učitelji se dnevno srečujejo z izzivom, kako otrokom v šoli ponuditi kvalitetne didaktične pripomočke. Te večinoma izdelujejo sami, saj jih na trgu ni veliko. V magistrski nalogi je predstavljeno načrtovanje, oblikovanje in izdelava didaktične igre za otroke, ki obiskujejo šolo z nižjim izobrazbenim standardom. Izdelana igra je uporabna za pomoč pri učenju in utrjevanju prepoznavanja glasov pri pouku slovenščine. Prav tako lahko z njo starši doma utrjujejo in dopolnjujejo otrokovo znanje prepoznavanja glasov.
V teoretičnem delu je opredeljena ciljna skupina, ki jo predstavljajo otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju in njihovo govorno izražanje. Obravnavani so glavni vidiki družabnih iger, naredili smo pregled ilustracij v igrah, ki imajo terapevtski namen. Dotaknemo se tudi kapljičnega tiska in materialov, iz katerih so igre izdelane. Nalogo se zaključi z raziskavo trga.
V eksperimentalnem delu je opisano načrtovanje didaktične igre, potek ilustriranja igre, priprava embalaže in elementov igre za tisk, pregled materialov, ki so bili uporabljeni za izdelavo prototipa igre, in priprava preglednice, ki je bila v pomoč pri testiranju igre v šoli.
Rezultat zaključne naloge je didaktična igra vidim, slišim, povem, ki je bila uspešno testirana v šoli z otroki s posebnimi potrebami.
Ključne besede: didaktična igra, ilustracija, otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, grafično oblikovanje, embalaža.
II
ABSTRACT
Teachers face the daily challenge of providing quality educational (didactic) tools to children in school. They usually make them themselves, as there are not many on the market. The master's thesis is dealt with the planning, design and production of a didactic game for children with a lower educational standard attending school. The game we developed helps children learn and consolidate the recognition of voices in the Slovene language classes. It can also be used by parents at home to consolidate and develop their child's knowledge of voice recognition.
The theoretical part is focused on the definition of the target group - children with mild intellectual disability - and their oral communication. The main aspects of board games are discussed and an overview of illustrations in games with therapeutic purpose is given.
Inkjet printing and the materials used to make the games are aslo discussed. The paper with a market research was concluded.
In the experimental part is described our planning of the didactic game, the process of illustrating the game, preparing the packaging and elements of the game for printing. The materials used to make a prototype of the game are presented, and a table to help in testing the game at school is prepared.
The result of the work is a didactic game called "I see, I hear, I say", which was successfully tested in school on children with special needs.
Key Words: didactic game, illustration, children with mild intellectual disabilities, graphic design, packaging.
III
ŠIRŠI POVZETEK VSEBINE
Za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju je značilno, da njihov razvoj poteka počasneje. To se izraža na različnih področjih, kot so kognitivno, govorno, motorično in socialno. V magistrski nalogi se osredotočamo predvsem na govorni razvoj.
Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju obiskujejo prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, ki ga izvajajo osnovne šole s prilagojenim programom ali pa redne osnovne šole, ki imajo posebne oddelke s prilagojenim programom. V prvi triadi in tudi kasneje učenci prehajajo skozi faze začetnega opismenjevanja, zato je ključno, da dobivajo stalno pomoč učiteljev in staršev. Pri pouku se učitelji vsakodnevno trudijo priskrbeti učencem prilagojene vsebine na osnovi učnega načrta. Seveda pa morajo biti vsebine prilagojene tudi posameznikom. Največkrat se tega poslužujejo s pomočjo didaktičnih pripomočkov. To se je izkazalo za zelo učinkovito metodo učenja in ponavljanja snovi. Otroke na takšen način lažje motivirajo. Prav tako dlje časa ostajajo zbrani. Ta metoda je enostaven način, da se preko igre povežejo in razvijajo tudi svoje socialne veščine. Priporočljivo je, da se otroci z didaktičnimi pripomočki učijo tudi doma s pomočjo staršev.
Igre so namenjene tako otrokom kot odraslim. Spremljajo nas skozi vse življenje. Kot otroci skozi igro spoznavamo svet in pridobivamo izkušnje, v nas vzbujajo tekmovalnost, preko njih se učimo reševati izzive in še več. Na splošno vzdržujejo motivacijo in pozornost. Igre, ki se uporabljajo kot učni pripomoček v šolah, se imenujejo didaktične igre. Razlika med temi in klasičnimi igrami je, da so didaktične igre zasnovane z določenim ciljem in nalogami. Uspešno zasnovana didaktična igra je takšna, da se otroci ne zavedajo učenja in njenih ciljev. Didaktične igre so podkrepljene z vizualnim materialom, kar pozitivno vpliva na razvoj kompetenc, v našem primeru govora.
Didaktična igra pa seveda ni uspešna brez učitelja, ki lahko doseže, da je igra učinkovita.
Nepogrešljiv del igre je tudi embalaža. Vanjo igro shranimo. Igro varuje pred zunanjimi vplivi, predvsem vlagi in poškodbami. Pomembna je pri prvem vtisu. Dopolnjuje celostni izgled igre in poskrbi za prepoznavnost, pomembno je, da se igra ločuje od konkurenčnih iger. Priporočljivo je, da je embalaža praktična za shranjevanje, da je po prvi uporabi ne odvržemo.
Raziskava trga je pokazala, da je v Sloveniji v ponudbi zelo malo didaktičnih iger.
Zasledili smo le igri ABC igralnica in ABC kartice. Nekaj iger je tudi interaktivnih, ki jih najdemo na spletu. Nekaj več takšnih iger lahko najdemo v tujini, vendar jih je zaradi tujega jezika in tujih fonemov težje prilagoditi. Najpogosteje so uporabljene doma narejene igre, ki jih učiteljice natisnejo in pripravijo za pouk.
Materiali, uporabljeni za igre, so različni. Najpogosteje se uporabljajo lepenke, najdemo tudi kakšne lesene plošče in drugo. Kvaliteta in odpornost iger in embalaže je odvisna od vrste teh materialov. Izbiramo lahko med veliko izbiro različnih debelin in gostot. Po izbiri
IV materiala izberemo tudi vrsto tiska. V našem primeru smo uporabili kapljični tisk, pri katerem se tiskarska barva na material brizga v obliki majhnih kapljic.
Načrtovanja smo se lotili tako, da smo najprej obiskali pouk slovenščine prvega in drugega razreda otrok s posebnimi potrebami. Ugotovili smo, da mora igra motivirati in spodbujati učenca, da igro konča. Učiteljice, ki same izdelajo didaktične igre za pouk, morajo igro stalno nadzorovati in učencem pomagati, če se jim zatakne. Na tak način je igra ne samo zabavna in motivacijska, ampak tudi učinkovita. Na podlagi ugotovljenega smo sestavili igro in se lotili dela.
Ilustracije smo najprej skicirali v skicirko. Veliko otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju ima težave s prepoznavanjem kompleksnejših podob. Pri skiciranju nas je torej vodilo vedenje, da morajo biti ilustracije enostavne, jasne in lahko prepoznavne. V naši skicirki je nastal pravi nabor skic, ki smo jih kasneje s pomočjo programa Adobe Photoshop prenesli v računalniško obliko. V veliko pomoč nam je bila tudi grafična tablica. Da so ilustracije poenotene, smo določili barvno shemo, iz katere smo črpali barve za vsako ilustracijo.
Izdelana didaktična igra vsebuje 72 šestkotnih ploščic, ki se sestavijo v pot in po katerih se igralec pomika s svojo figuro. Na poti je več različnih preprek, na katere igralec naleti na poti do cilja. Omenjene prepreke vsebujejo naloge, pri katerih je potrebno vleči priložene kartice. Teh kartic je 84. Razdeljene so na dva dela, ločimo jih po barvi na hrbtni strani in po nalogi, ki jo mora opraviti učenec.
Priložena je tudi embalaža teleskopskega tipa, ki se sklada s celostno podobo igre.
Namenjena je predvsem shranjevanju igre in prepoznavnosti. Prav tako so na zadnji strani embalaže podana navodila igre. Priložena embalaža izdelani igri daje dodano vrednost.
Izbrali smo bel enostransko premazan nevalovit karton za prototip igre. Nato smo igro in embalažo morali pripraviti na tisk. V veliko pomoč nam je bil program Adobe Ilustrator.
Pripravili smo mrežo za kartice in šestkotnike, nato pa na podlagi te mreže naredili nov dokument z ilustracijami, ki smo jih ilustrirali s pomočjo prej omenjenega programa Adobe Photoshop. Vse datoteke smo shranili v PDF datoteki. Na enak način smo za tisk pripravili tudi embalažo. Narisali smo plašč izbranih mer, na podlagi plašča v drugo datoteko vstavili ilustracije in ponovno shranili v PDF obliko.
Sledilo je testiranje igre v šoli. Sestavili smo tabelo kriterijev, s katero smo ugotavljali ustreznost igre. Odigrali smo več iger. Najprej je vseh 7 učencev igralo skupaj. Z veseljem so sodelovali pri postavitvi igre. Igra jih je motivirala. Zaradi večjega števila učencev smo se odločili, da jih razdelimo v dve skupini. Tako je vsaka skupino odigrala svojo igro. S tem smo dosegli, da so otroci še aktivneje sodelovali pri igri, saj so na vrsto prišli pogosteje.
Navodila igre so bila razumljiva in dovolj enostavna, da so si jih učenci zapomnili.
Ilustracije so pritegnile učence. Težava se občasno pojavila pri tujejezičnih učencih, ki niso
V poznali slovenskih besed. Pozitivna lastnost igre je, da so navodila lahko spremenljiva in jih lahko prilagodimo vsakemu posamezniku posebej.
Izdelana igra je primerna za prvi razred v prvem triletju osnovne šole s prilagojenim programom. Z nekaj prilagoditvami lahko dosežemo, da je igra primerna za otroke vse do tretjega razreda. Z njo se lahko učenci učijo novo snov in ponavljajo staro.
Izdelali smo torej odličen izdelek za pomoč pri učenju. S prilagoditvami in z izbiro tršega materiala za embalažo in ploščice ima igra potencial na tržišču.
VI
VSEBINSKO KAZALO
IZVLEČEK ... I ABSTRACT ... II ŠIRŠI POVZETEK VSEBINE ... III SEZNAM SLIK ... VIII SEZNAM PREGLEDNIC ... X
1. UVOD ... 1
2. TEORETIČNI DEL ... 3
2.1. Otroci s posebnimi potrebami ... 3
2.2. Motnje v duševnem razvoju ... 4
2.2.1. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju ... 5
2.3. Govorno izražanje pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju ... 6
2.4. Temeljni cilji pouka slovenščine v učnem načrtu za otroke z lažjimi motnjami v duševnem razvoju ... 9
2.5. Didaktična igra ... 10
2.5.1. Ilustracije v didaktičnih igrah ... 12
2.6. Tisk ... 14
2.6.1. Kapljični tisk ... 15
2.7. Embalaža ... 17
2.8. Nevalovit karton ... 18
2.9. Pregled in analiza že obstoječih iger ... 20
2.10. Igre in embalaža iger ... 24
3. EKSPERIMENTALNI DEL ... 26
3.1. Metode ... 26
3.2. Materiali ... 27
3.3. Načrtovanje izdelave didaktične igre ... 27
4. REZULTATI IN RAZPRAVA ... 29
4.1. Ilustracije in oblikovanje ... 29
4.2. Potek didaktične igre vidim, slišim, povem ... 33
4.3. Embalaža igre vidim, slišim, povem ... 38
VII 3.1. Tisk in razrez končnih izdelkov ... 40 3.2. Testiranje didaktične igre v osnovni šoli z nižjim izobrazbenim standardom 47 4. ZAKLJUČEK ... 51 5. VIRI IN LITERATURA ... 52
VIII
SEZNAM SLIK
Slika 1: Prikaz procesov kapljičnega tiska. [34] ... 15
Slika 2: Valovit karton. [42] ... 19
Slika 3: Lepenka. [42] ... 19
Slika 4: Slovenska didaktična igra ABC igralnica. [43] ... 20
Slika 5: Slovenska didaktična igra ABC kartice. [44] ... 21
Slika 6: Namizna igra besedni otok: črka in glas. [45] ... 22
Slika 7: Spletni strani interaktivnih iger IXL Worldwide in Starfall v angleškem jeziku. [48, 49] ... 22
Slika 8: Spletna stran Interaktivne vaje. [51] ... 23
Slika 9: Grafična tablica in pisalo. ... 26
Slika 10: Skice iz beležke. ... 30
Slika 11: Paleta barv didaktične igre vidim, slišim, povem. ... 31
Slika 12: Prikaz velikosti kartic. ... 31
Slika 13: Računalniški program Adobe Photoshop in plastenje. ... 32
Slika 14: Rumene kartice, ki jih otroci vlečejo iz kupčka. ... 33
Slika 15: Modre kartice, ki jih otroci vlečejo iz kupčka. ... 34
Slika 16: Ploščica s satnico. ... 34
Slika 17: Ploščica z eno čebelo. ... 35
Slika 18: Ploščica z dvema čebelama. ... 35
Slika 19: Ploščica s pajkom. ... 36
Slika 20: Ploščica z vprašajem. ... 36
Slika 21: Navodila igre na zadnji strani škatle. ... 37
Slika 22: Sprednja in zadnja stran škatle. ... 38
Slika 23: Oblika teleskopske konstrukcije škatle 0300. ... 39
Slika 24: Prikaz želenega izgleda škatle. ... 39
Slika 25: Datoteka desno je pripravljena za tisk. Datoteka levo za izrez. ... 40
Slika 26: Datoteki, pripravljeni za tisk in izrez kartic. ... 41
Slika 27: Datoteka, pripravljena za tisk na zadnjo stran kartic. ... 42
Slika 28: Plašč pokrova za škatlo velikosti 21 x 25 x 5 cm. ... 43
Slika 29: Ilustracija, pripravljena na tisk za pokrov škatle ... 43
IX
Slika 30: Plašč dna za škatlo velikosti 21 x 25 x 5 cm. ... 44
Slika 31: Navodila, pripravljena za tisk na dno škatle. ... 44
Slika 32: Izdelan prototip pokrova embalaže didaktične igre vidim, slišim, povem. ... 45
Slika 33: Izdelan prototip dna embalaže didaktične igre vidim, slišim, povem. ... 46
Slika 34: Ena sestavljena pot iz šestkotnih ploščic. ... 47
Slika 35: Dve različni poti, po katerih so se otroci pomikali s figurami. ... 48
X
SEZNAM PREGLEDNIC
Preglednica 1: Kriteriji za opazovanje otrok med igro. ... 28 Preglednica 2: Izpolnjena preglednica s kriterji, v katero smo vpisovali opažanja v času testiranja v šoli. ... 50
1
1. UVOD
Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju so tisti, ki ne dosegajo minimalnih standardov za vpis v osnovne šole. Največ težav pri teh otrocih se pojavlja pri usvajanju branja, pisanja in pri računanju. Razvoj govora pri teh otrocih poteka podobno kot pri otrocih brez motenj v duševnem razvoju, le da je postopek učenja počasnejši. Znano je, da imajo otroci nižje intelektualne spodobnosti, zato je njihova sposobnost reševanja problemov omejena, prav tako se vse to kaže na drugih področjih.
Učni načrt daje učitelju določila in napotke za potek pouka in usvajanje znanja. Učiteljice se vsakodnevno trudijo učencem na razumljiv in zabaven način prikazati tekočo snov. Pri tem si pomagajo z didaktičnimi učnimi pripomočki, ki jih morajo v večini primerov izdelati same, saj jih na trgu primanjkuje in so v večji količini tudi cenovno nedostopni.
Raziskovalni problem je pomanjkanje nezahtevnih učnih pripomočkov oz. didaktičnih iger na temo glaskovanja. Na slovenskem trgu obstajata dva kompleta družabnih iger (ABC igralnica in ABC karte), ki služita kot didaktični pripomoček v osnovnih šolah in sta primerna za obdobje prvega triletja osnovne šole.
Osredotočili smo se na načrtovanje in izdelavo didaktične igre, ki jo lahko učiteljice za otroke s posebnimi potrebami uporabljajo pri pouku slovenščine za učenje opismenjevanja otrok. Prav tako smo ugotovili, da lahko igro uporabljajo otroci, ki se učijo glasov in prepoznavanja likov.
V sklopu magistrskega dela smo si postavili naslednje hipoteze:
Hipoteza 1: Didaktična igra bo dovolj enostavna (imela dovolj nazorne sličice in navodila), da bo otrokom zanimiva, zabavna, jih bo pritegnila k sodelovanju in jo bodo hitro usvojili.
Hipoteza 2: Izdelana družabna igra bo služila kot pripomoček pri učenju v prvem razredu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in se bo nanašala na učni načrt slovenščine.
Hipoteza 3: Embalaža, ki bo služila za shrambo igre, bo privlačna in obstojna, na njej bo jasno razvidno, čemu je igra namenjena.
Hipoteza 4: Izdelana igra bo učiteljicam prihranila čas, ki bi ga drugače porabile za samo izdelavo podobnih didaktičnih iger.
Z raziskavo trga v Sloveniji in tujini smo si naredili pregled nad ponudbo iger in embalaže iger. Ugotovili smo, da je ponudba didaktičnih iger v Sloveniji in v tujini zelo omejena.
Zastavljeni cilji so nam bili v pomoč pri doseganju končnega cilja oziroma namena.
Usmerili smo se v načrtovanje igre. Pazili smo, da se navodila igre skladajo z učnim načrtom prvega razreda osnovne šole, z nižjim izobrazbenim standardom. To smo naredili s preučevanjem učnega načrta in uskladitvijo tega z navodili ter oblikovanjem igre.
Predvsem smo bili pozorni na potrebe ciljne skupine, to so potrebe učencev ter učiteljev.
2 Zelo je bilo pomembno, da bo igra v otroku vzbujala zanimanje do igranja in ga motivirala, da bo igro odigral do konca in pri tem usvajal določeno področje znanja. Sledilo je oblikovanje igre v celoto. Določili smo temo igre in se lotili oblikovanja. Izdelek smo razdelili na več delov. Igralno ploščo predstavljajo šestkotna barvna polja, ki predstavljajo satnice. Na igralne kartice smo postavili različne ilustrirane elemente, ki jih morajo otroci prepoznati. Pri ilustriranju smo pazili, da so elementi enostavni, lahko prepoznavni in usmerjeni na le en element, da otrok pri igranju drugi elementi ne motijo. Ves čas smo imeli v mislih, da učenci na tej stopnji še niso usvojili bralnih sposobnosti. Zato smo kartice, na katerih je prikazana naloga, oblikovali tako, da je naloga vizualno razumljiva tudi za otroke. Igro smo shranili v škatlo, ki ščiti pred poškodbami in je praktična za shranjevanje. Prav tako smo bili pozorni, da škatla dovolj nazorno prikazuje, kaj igra vsebuje. Izbrali smo materiale, iz katerih smo izdelali prototip igre in škatle. Sledila je priprava datotek za tisk in izrez v programu Adobe Ilustrator. Igro in škatlo smo izrezali s pomočjo rezalnika. Zadnji korak je bilo testiranje izdelanega prototipa igre v prvem razredu ene izmed slovenskih osnovnih šol za otroke z nižjim izobrazbenim standardom.
Želeli smo ugotoviti, kako se igra odnese, ali se otroci odzovejo nanjo, kako uporabna je in ali je res, da učiteljicam prihrani čas, da se lahko posvetijo drugim stvarem in ne samo izdelovanju iger.
Rezultati so pokazali, da izdelana igra prihrani veliko časa učiteljicam, saj jim ni potrebno izdelovati svojih didaktičnih iger. Izdelana igra je prvotno namenjena za otroke prvega razreda osnovne šole s prilagojenim programom, izkazalo pa se je, da je uporabna za celotno prvo triletje v osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami. Navodila se enostavno prilagajajo, zato se lahko prilagodijo vsakemu posamezniku oziroma vsaki skupini posebej.
Otroke igra motivira, jim je zanimiva in jo z veseljem igrajo.
3
2. TEORETIČNI DEL
2.1. Otroci s posebnimi potrebami
Imamo več definicij za osebe s posebnimi potrebami. Skalar v svoji knjigi navaja, da so osebe s posebnimi potrebami tiste, ki imajo zaradi fizičnih, funkcionalnih in osebnostnih okvar ali primanjkljajev, zaradi razvoja zaostankov ali neugodnih socialnih in materialnih pogojev za nemoten psihofizični razvoj težave pri zaznavanju, pri razumevanju, pri odzivanju na dražljaje in pri gibanju, pri sproščanju in komuniciranju s socialnim okoljem.
[1]
Po slovenski šolski zakonodaji med učence s posebnimi potrebami spadajo učenci z učnimi težavami: »Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.« [2]
Ameriška nacionalna združba za študijsko izobraževanje (angleško »American National Societ for the Study of Education«) je že leta 1950 definirala kot izjemne tiste, ki
»odstopajo od kriterija, za katerega velja, da je povprečje fizičnih, mentalnih, emocionalnih ali socialnih karakteristik. Gre za tak odklon, ki zahteva posebno obravnavo, da bi ti otroci lahko razvili svoje kapacitete do maksimuma. [3]
Otroci s posebnimi potrebami se usmerjajo v posebne programe glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir in motenj. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami je določil tudi postopek ugotavljanja, kdo in v kakšen program naj se usmeri. [3]
4 2.2. Motnje v duševnem razvoju
Opara pravi, da so otroci z motnjami v duševnem razvoju najštevilčnejša skupina otrok s posebnimi potrebami. Po Novljan je »narava motnje v duševnem razvoju kompleksen pojav, ki ga ni možno definirati samo na osnovi enega kriterija«. Gre za otroke, ki »imajo znižano splošno ali specifično raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar se odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo«. [4]
Najpogosteje se uporablja definicija Ameriškega združenja za intelektualne in razvojne primanjkljaje (angleško »American Association on Intellectual and Developmental Disabilities«). Motnjo v duševnem razvoju definira kot stanje, za katerega so značilne omejitve – tako na intelektualnem področju kot tudi na področjih konceptualnega, socialnega in praktičnega prilagajanja okolju. [4] Gre za podpovprečno intelektualno funkcioniranje, ki se pojavlja v razvojnem obdobju. V predšolskem obdobju je to vidno pri uspehu na senzomotoričnem področju. V šolskem obdobju se odraža pri učenju. V odrasli dobi pa to opazimo predvsem pri gospodarski neodvisnosti in sposobnosti socialnega prilagajanja.
Motnja v duševnem razvoju je torej stanje zmanjšane sposobnosti, ki je nastalo kot rezultat interakcije med osebo in okoljem. [5]
Pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju so v šolskem obdobju učne težave bolj izrazite kot pri drugih vrstnikih. Pojavijo se pri zelo heterogeni skupini učencev, torej skupini učencev z različnimi kognitivnimi, socialnimi, emocionalnimi in drugimi značilnostmi. [6]
Glede na stopnjo motnje v duševnem razvoju ločimo osebe z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. V nadaljevanju se bomo osredotočili na učence z lažjo motnjo v duševnem razvoju (LMDR).
5 2.2.1. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju
Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju so tisti, ki ne dosegajo minimalnih standardov za vpis v osnovne šole. [7] Ti otroci navadno obiskujejo prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, ki ga izvajajo osnovne šole s prilagojenim programom (OŠPP) ali pa redne osnovne šole, ki imajo posebne oddelke s prilagojenim programom. Otroci so deležni dodatnih vsebin, ki se navezujejo na vsakdanje življenje in izvajajo individualiziran program, v katerem lahko sodelujejo tudi starši. Izobraževalni cilji so prilagojeni vsakemu posamezniku, da bi dosegel čim višjo raven razvoja, opredeljeni pa so samo minimalni standardi znanja, ki jih mora doseči posameznik za napredovanje v višji razred. [8]
Motnje se navadno pojavijo pred 18. letom starosti. Značilno je, da imajo osebe znižane sposobnosti za učenje in usvajanje splošnih znanj, znižane sposobnosti učenja, sklepanja, znižane sposobnosti za načrtovanje, organizacijo, odločanje in izvedbo dejavnosti. Vse to se odraža v počasnejšem usvajanju znanja, učenju po modelu in mehaničnem pomnjenju.
Miselni procesi potekajo bolj na konkretni kot na abstraktni ravni. Te osebe niso uspešne na področjih sklepanja, posploševanja in prenosa znanja. Težave se pojavljajo pri višji ravni razumevanja in procesiranja na besednem in nebesednem področju. Uporabljajo preprostejši jezik in se nagibajo k nezrelemu presojanju in odzivanju v socialnih okoliščinah. [9]
Ob individualnem pristopu ter z vsebinskimi, metodičnimi in časovnimi prilagoditvami v učnem procesu lahko dosežejo šolska znanja nižjega izobrazbenega standarda ter se usposobijo za manj zahtevno poklicno delo ter predvidoma samostojno socialno življenje.
[10]
6 2.3. Govorno izražanje pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju Govor, branje, pisanje in poslušanje so med seboj prepleteni in sestavljajo proces sporazumevanja, na katerega se nanaša celostni jezik. Pomembno vlogo ima pri tem tudi zmožnost dekontekstualizacije mišljenja, ki se kaže predvsem v otrokovi simbolni igri in njegovi zmožnosti pripovedovanja. [11] Govor tako sodi med kognitivne duševne procese, od katerih je najpomembnejše mišljenje. Predstavlja lahko tudi govorno sposobnost oz.
spretnost. Govor je konkretna uporaba jezika pri komunikaciji oz. sporazumevanju in je socializiran sistem simbolov. Simboli so znaki oz. vzorci dražljajev, ki zastopajo ali nadomeščajo označeno stvar ali pojav. Ravno besede so poglavitni simboli. Pri govoru izbiramo besede iz jezikovnega sistema in jih kombiniramo po pravilih. Brez jezika govor ne more obstajati, hkrati pa jezik lahko obstaja le preko ljudi, ki ga govorijo oz.
uporabljajo. Govor je torej komunikacija s pomočjo jezika in je sekundarno pridobljena spretnost. [12]
Razvoj govora pri otroku je odvisen od nevrofizioloških dejavnikov, od intelektualnih sposobnosti in od okolja, v katerem živi. Otrok z govorom izraža občutke, čustva in misli.
Tako si otrok oblikuje predstave o svetu. [12]
Pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju razvoj govora poteka podobno kot pri otrocih brez motenj v duševnem razvoju, le da so motnje govora številčnejše, pogosteje se pojavljajo hkrati in zato je postopek učenja počasnejši. [1, 10] Vse to se kaže predvsem pri kasnejšem govornem razvoju, pri razločevanju glasov, ki ni dobro razvito, niso sposobni sestavljati fraze, imajo siromašen govor. [11] Vsi otroci iz različnih razlogov niso odzivni za govor in si zelo radi pomagajo z mimiko in kretnjami. To se rado zgodi pri govorno nevzgojenih in nepravilno vzgojenih otrocih, ki imajo tudi zelo majhen besedni zaklad.
Tudi slab sluh in slabša duševna razvitost igrata pri tem pomembno vlogo. [13]
Otroci, ki so vključeni v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, se pravi otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, v prvih letih svojega izobraževanja (od prvega do petega razreda) prehajajo skozi faze začetnega opismenjevanja, vstopajo v svet branja in pisanja, razvijajo pozitiven odnos do jezika in pisane besede, razlikujejo med neumetnostnimi in umetnostnimi besedili ... Cilji znanja so prilagojeni vsakemu posamezniku oziroma določeni skupini otrok glede na njihove zmožnosti. [8]
Besede so sestavljene iz fonemov. Fonetika proučuje najmanjše glasovne sestavine jezika, imenovane fonemi, ki jih oblikujemo v besede. Slovenščina ima 29 fonemov: 21 soglasnikov in 8 samoglasnikov. [14] Če želimo razumeti povezanost med fonemi in črkami, moramo poznati glas za posamezno črko in glasove za posamezne kombinacije črk. Fonološko zavedanje se, skladno z miselnim razvojem otroka, razvija v določenem zaporedju. Povezuje se z učenjem branja. Otroci, ki se hitro naučijo brati, so uspešnejši pri prepoznavanju glasov, zlogov ali rim. Glasovno zavedanje pa se ne povezuje samo z branjem, ampak tudi s sposobnostjo črkovanja. Da pa otrok lahko črkuje, mora poznati
7 povezanost med fonemi (glasovi) in grafemi (črkami). Razumevanje te povezanosti zahteva poznavanje glasov za kombinacije črk in glasov za posamezne črke. [15]
Raziskave namreč poudarjajo, da branje in pripovedovanje zgodb, podkrepljeno s slikovnim materialom, pozitivno vpliva na usvajanje znanj, razvijanje kompetenc. Zaradi relativno počasnega kognitivnega razvoja imajo otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju ne le težave pri usvajanju (s šolskim kurikulom predpisanega) znanja, ampak se pogosto znajdejo še v socialni izolaciji, kar povečuje nevarnost, da bi se pri njih utegnile razviti še vedenjske motnje. [4]
Otroci z motnjo v duševnem razvoju potrebujejo stalno pomoč specialnega pedagoga oz.
učitelja in staršev. Iz tega izhajata odgovornost in naloga učitelja najti za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju take didaktične rešitve, ki bodo spodbujale otrokov razvoj v najboljši meri in učenca pripravile na samostojno življenje. Namesto izvzemanja ciljev je treba najti ustrezne didaktične poti – didaktične prilagoditve znanih metod, poiskati nove metode, ki bodo delovale kot stimulativni dejavniki v procesu usvajanja ciljev. Potrebno spontano spodbujanje govora, predvsem s pomočjo principa nazornosti, govornih inštrukcij in pojasnjevanja. Prav tako je pomembno, da besede večkrat sliši pravilno, da se mu hitreje vtisnejo v spomin. [4, 11]
Eden od splošnih ciljev je opismeniti vsakega učenca. Za to so potrebni zelo dobri motivacijski pristopi, da je lahko opismenjevanje uspešno. Proces opismenjevanja vključuje kognitivno, zaznavno in motorično aktivnost posameznika. Da se otrok opismeni, morajo biti razviti vsi predpogoji za to, kar pomeni, da je potrebno slediti otrokovemu razvoju in skladno z njimi razvijati spretnosti in sposobnosti. Razvoj in usklajeno delovanje vidnega in slušnega razčlenjevanja, grafomotorike, orientacije, čustvene in socialne zrelosti, govorne razvitosti je temelj za uspešen rezultat pri opismenjevanju. [11]
Posebej pomembne so naslednje vaje:
vaje za usmerjanje in zadrževanje slušne pozornosti, vaje za usmerjanje in zadrževanje vidne pozornosti, vaje za pravilno artikulacijo,
ponavljanje že naučenih glasov in besed in vaje z opisi konkretnih predmetov in slik.
Pomembno je, da otroku ponudimo primerne slikanice. Besedni zaklad lahko bogatijo igrice, kjer otrok pove čim več besed na določen glas (prvi in zadnji glas). Otroci naj pri igri govorno primerjajo, opisujejo in razvrščajo stvari. Starši pa naj otroku vsak dan berejo za širjenje obzorja in besednega zaklada ter za razvijanje domišljije. Govorno razumevanje naj otrok razvija z iskanjem slik, na katerih je narisana pripovedovana vsebina ali beseda (npr. na kateri sliki maček lovi miš). Uporabo besed za označevanje pojmov otrok razvija s količinskimi in prostorskimi vprašanji (npr. koliko vode je v tem kozarcu, avto položimo
8 med dve kocki in vprašamo, kje je avto). Zelo pomembno je, da otroka spodbujamo, da govori o svojem doživljanju in ga pri tem pozorno poslušamo. Sproti mu odgovorimo na vprašanja, ki nam jih zastavlja. Otrok naj čuti, da ga poslušamo, tako se bo naučil sam slišati in poslušati druge.
9 2.4. Temeljni cilji pouka slovenščine v učnem načrtu za otroke z lažjimi
motnjami v duševnem razvoju
Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom daje učitelju določila in napotke za potek pouka in usvajanje znanja. V vseh treh triletjih so cilji jezikovnega pouka naravnani predvsem v razvijanje funkcionalne pismenosti, se pravi čim boljšega obvladovanja vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti. Učitelj izbira besedila, primerna sporazumevalnim, spoznavnim in domišljijskim zmožnostim učenca. [8]
V prvem triletju je poudarek predvsem na poslušanju in govorjenju, delež branja in pisanja pa se povečuje glede na njihove zmožnosti. [8]
Na podlagi učnega načrta učiteljice določijo učne cilje. Ti so prilagojeni starosti učencem, razredu, ki ga učenci obiskujejo, in so razdeljeni na minimalne in temeljne cilje. Učni cilji pri sklopu govornega izražanja za 1. razred so: [16]
sliši prvi glas v besedi (MINIMALNI CILJ), sliši zadnji glas v besedi (TEMELJNI CILJ), sliši srednji glas v besedi (TEMELJNI CILJ).
Da bi se učenje otrokom olajšalo, se učiteljice vsakodnevno trudijo učencem na razumljiv in zabaven način prikazati tekočo snov. Pri tem si pomagajo z didaktičnimi učnimi pripomočki, ki jih morajo v večini primerov izdelati same, saj jih na trgu primanjkuje in so v večji količini tudi cenovno nedostopni. [4]
10 2.5. Didaktična igra
Igre nas spremljajo skozi vse življenje in predstavljajo različne dejavnosti v svetu otrok in odraslih. [17]
Po Heinz Heckhausenu naj bi igro določale in vzbujale zanimanje za nadaljevanje te:
radovednost (zanimanje, kaj se bo zgodilo), čas presenečenja (prostor, občutki),
zapletenost (razmišljanje, kako lahko vplivamo na potek igre) in negotovost in napetost (preizkušanje poguma in zaupanja v soigralce).
Za otroka igra predstavlja temeljne spoznavne izkušnje in osnovo za proces učenja. Učenje in igra se ne izključujeta, učenje z igro je lahko pri otroku najbolj uspešno, saj omogoča aktivnost, vzdržuje njihovo pozornost in motivacijo, omogoča različne aktivnosti, ki preprečujejo utrujenost in enoličnost. Vse to vpliva na znanje učencev, ki tako postane trajnejše. [18] Postopki igre so lahko učni postopki in strategije, saj je igra razvojna in vzgojna dejavnost, pri kateri je otrok samostojen, svoboden in ustvarjalen. Otrok pri igri išče nove možnosti, tekmuje sam s seboj, z drugimi, s časom in s cilji, ki pa so lahko tudi učni. Didaktična igra je torej igra z določenim ciljem in nalogo, v kateri so pravila in vsebine tako izbrane, organizirane in usmerjene, da spodbujajo pri otrocih določene dejavnosti, ki pomagajo pri razvijanju sposobnosti in pri učenju. Pomembno vlogo ima učitelj, saj lahko s svojo strokovnostjo doseže, da je igra učinkovita. Njegova naloga je, da igro v pouk vključi tako, da se otroci ne zavedajo učenja in ciljev, vnesenih v igro, ampak imajo občutek, da se igrajo. Tako se otrokom približa tudi kot voditelj in pomočnik, obenem pa poskrbi, da so v igro vključeni vsi učenci. [18-22]
Pri pouku se uporabljajo igre, ki se imenujejo didaktične igre in se močno razlikujejo od navadnih, otroških iger. Ena izmed značilnosti igre je prav njena svobodnost. Nekateri avtorji menijo, da didaktična igra ni igra, ampak igri podobna dejavnost. Vsekakor mora imeti didaktična igra vse lastnosti igre oziroma jo mora otrok doživljati kot igro. Nanjo se je potrebno dobro in temeljito pripraviti, dobro organizirati čas in prostor ter podati ustrezna, natančna in razumljiva navodila. Pri igri je potrebno upoštevati potrebe učencev, prav tako pa tudi njihov fizični in psihološki razvoj. [19, 20, 22]
Didaktične igre so igre z nalogami, ki zahtevajo in hkrati razvijajo duševne funkcije, sposobnosti, aktivnosti, ki so potrebne za doživljanje, dojemanje, ustvarjanje, poustvarjanje, z otrokom privlačno vsebino in s pravili, ki so lahko bolj ali manj zahtevna.
[23] Pri pouku jih lahko uporabljamo za različne namene, kot je na primer pri ponavljanju in utrjevanju, preverjanju znanja, pri dopolnilnem in dodatnem pouku ali pa le za popestritev pouka. [24] Vsekakor je cilj didaktičnih iger otroku ponuditi možnost, da preko njih osvoji določeno zmožnost. Otroke spodbujamo k natančnemu opazovanju ter k ugotavljanju razlik in podobnosti v obliki, velikosti in barvi. [23]
Za otrokov razvoj so zelo pomembne, saj otrok ob njih razvija in utrjuje:
11 govor (poslušanje drugega, učenje glasov, pripovedovanje),
motoriko (ročne spretnosti, koordinacijo, hitro reagiranje), čutila (tip, vonj, sluh),
miselne sposobnosti (reševanje problemov, urjenje spomina, posploševanje), domišljijo (izmišljanje, nove igre),
ustvarjalnost,
izkušnje in znanje, učenci se lahko učijo drug od drugega, se dopolnjujejo,
spoznavanje med vrstniki, prepoznavanje lastne vloge in vlog drugih v vsakdanjem življenju in
lastnosti značaja, pridobivajo na samostojnosti, se opogumijo, si želijo skupnega uspeha, samozaupanja, pridobivajo pozitivno samopodobo.
Vse te lastnosti, ki jih otrok pridobi pri didaktičnih igrah, pridobi tudi pri običajni igri.
Razlika je le v tem, da se z didaktičnimi igrami nekaj naučimo. Cilj, kaj naj bi se naučili skozi igro, je sestavljen pred samo igro. Pri didaktičnih igrah otrok ni svoboden kot pri drugih, saj so te skrbno sestavljene in imajo zastavljen določen cilj. [23] Te igre imajo pomembno vlogo pri pridobivanju znanja, vedeti pa moramo, da je za izdelavo igre potrebno veliko časa in truda. Prav tako je lahko pouk, zasnovan z igro, za učitelje utrujajoč. Učitelji, ki imajo nekoliko več izkušenj z igrami, trdijo, da je delo pri pouku z igrami lažje, saj med drugim omogoča ohranjanje discipline, poleg tega pa so učenci tako bolj motivirani za delo in učenje. Prav tako pa lahko didaktične igre uporabljamo pri različnih predmetih. [16]
Didaktične igre so pogostokrat podprte z vizualnim materialom, kot so na primer slike, ilustracije in drugo. Znano je, da slike služijo kot dražljaj na otrokovo pripovedovanje.
Lahko so realistične ali ikonične oziroma bolj shematizirane in simbolne. Otroku običajno pokažemo sliko in ga prosimo, naj pove, kaj je na sliki, kaj se dogaja. Elemente na sliki mora identificirati in jih govorno izraziti, kar pomeni, da slika služi kot osnova za reprezentacijo in komunikacijo. [14]
Mnenja glede uporabe in vpliva vpeljave iger v učne procese so različna. Furlan navaja, da imajo igre kot učna metoda veliko prednosti, kot so povečanje koncentracije in pazljivosti pri učencih, do igre otroci razvijejo pozitiven odnos, ki ga pri učenju ne, igra učence spodbuja k aktivnemu sodelovanju, med igro si otroci snov lažje zapomnijo, igra je v primerjavi z učenjem manj utrujajoča. [16]
12 2.5.1. Ilustracije v didaktičnih igrah
Iz podob predmetov in pojavov okoli sebe so ljudje izoblikovali prve pismenke. Z likovno abstrakcijo konkretnega sveta je bilo sestavljeno sporočilo. Tako je danes sodobni svet prepreden s številnimi oblikami sporočanja, kjer so v ospredju kot osnovno sredstvo vizualni znak, podoba in slika. [25]
V knjigah, revijah, na plakatih so slike, poimenovane ilustracije. Danes je ilustracija povsod okoli nas, množična je v literaturi kot tudi v periodiki, v znanosti in umetnosti, pri reklamnih in oglaševalskih predstavitvah ter ni več zgolj knjižna ilustracija, saj se pojavlja v različnih interaktivnih in drugih elektronskih medijih. Ilustracije nastajajo v različnih grafičnih in slikarskih tehnikah kot risba, linorez in lesorez, suha igla, jedkanica, litografija, akvarel, gvaš, olje, pastel ... Z vso paleto številnih variacij ilustracija najbolje ponuja potrebne informacije. Prehaja jezikovne meje in spodbuja zanimanje za področja, ki na prvi pogled niso zanimiva, lahko pa tudi ohranja spomin na stare tehnološke postopke, ki bi brez nje potonili v pozabo. [26]
Slike so elementi, ki pritegnejo otroka, da se poglobi v svet besed. Ilustracije ilustrirajo besede in besedilo, torej pomagajo osvetliti napisano. Otrokom odpirajo pogled v svet, prikazujejo prve predstave o gozdu, vodnem svetu, živalih oz. o svetu, v katerega vstopamo. Priporočljivo je, da so risbe preproste in natančne, da opisujejo besedilo. [27]
Že zelo zgodaj začnejo otroci preko ilustracij v slikanicah spoznavati svet, ki jih obdaja. V svoji domišljiji si s pomočjo teh živo slikajo predstave o svetu. Vizualna predstava lahko poudari ključne probleme ter razloži povezave dokaj jasno in preprosto, hkrati pa ustvarja enotno dinamično podobo, saj bralec dojema risbo z besedilom kot celoto. Lahko bi rekli, da so besedila temelj ilustracijam. Ilustracije pa so upodobljene besede. [26]
Otroku, ki še ne pozna pisave, pomeni ilustracija primarno pisavo, ki jo besedilo dopolnjuje z branjem nekoga, da otrok na nevsiljiv način dobiva kulturno informacijo, prilagojeno njegovim identifikacijskim in komunikativnim sposobnostim. Tekst spodbuja izvor njegovih predstav, slika pa mu pove ravno toliko ali še več kot besedilo. »Namen ilustracije je pojasniti in obrazložiti ter razvozlati zgodbo, pesem in pisano informacijo, jo opremiti z vizualno predstavitvijo nečesa, kar je napisano.« [26]
Kot omenja Sedmak, ilustracije nastajajo v različnih grafičnih in slikarskih tehnikah.
Velikokrat se kot pripomočki pri teh tehnikah uporabljajo razni stroji. Nenehno se izpopolnjujejo stroji za tiskanje in način tiskanja ter novodobni pripomočki, vezani na računalniške grafične programske opreme, kot so Photoshop, InDesign, Ilustrator in drugi, za zagotavljanje kakovostnega reproduciranja različnih vrst tehnik ilustriranja in popolnih vizualnih učinkov. V zadnjem desetletju je opaziti preusmeritev na digitalno grafično umetnost in nadaljnjo širitev na tem področju. Novi videz knjige danes preučujejo in ustvarjajo za to delo posebej šolani in usposobljeni oblikovalci knjig. Inovativnost pa je največkrat podrejena modernim knjižnim ilustratorjem. [25]
13 Vsaka ilustracija ima vlogo glede na kontekst. V primeru didaktičnih iger je njena vloga učna. Ilustracije, ki so usmerjene k poučevanju, morajo upoštevati določene omejitve, ki jih nalaga ciljna skupina. Večinoma jih srečamo v učbenikih šolarjev, dijakov in študentov.
Obstajajo pa tudi za širšo in starejšo publiko, kot je na primer učbenik za vozniški izpit.
Didaktične ilustracije so že od nekdaj imele vlogo pri boljšem učenju in spominu. [28]
14 2.6. Tisk
Tisk je predzadnja faza oblikovanja končnega grafičnega izdelka. Za tiskanje potrebujemo tiskovni material, tiskarske barve in tiskarski stroj. Dober oblikovalec je tisti, ki pozna in razume postopke priprave in tehnike tiska, če želi, da bo njegov natisnjeni izdelek videti, kot si ga je zamislil. Izbira prave tehnike tiska je odvisna od vrste grafičnega izdelka, njegovega namena uporabe in količine. [29]
Poznamo več vrst tehnik tiska. Pogosto uporabljene tehnike v grafiki so:
ofsetni tisk, ki se uporablja za večje naklade, saj ima visoko prilagodljivost na velikost pole,
globoki tisk, ki ga prav tako uporabljamo za večje naklade, kot so na primer revije in katalogi,
fleksotisk, sodobna različica tiskanja, primeren za vse vrste materialov, kot so plastika, celofan, papir in drugo, pogosto se uporablja za tisk na embalažo, [30]
sitotisk za manjše naklade, tisk na majice in oglasne panoje in
digitalni tisk, za manjše naklade in se vedno bolj uporablja za tiskalna opravila, ki so bila prej tiskana z ofsetnim, fleksotiskom ali sitotiskom. Poznamo dve tehniki digitalnega tiskanja, kapljični tisk ali Ink Jet in kserografija ali Xerography (lasersko printanje). [31, 32]
15 2.6.1. Kapljični tisk
Kapljični tisk ali Ink Jet je digitalna tehnika tiska, ki je zelo pogosto uporabljena. Sprva se je uporabljala za poskusni tisk. Pri tehnologiji kapljičnega tiska digitalni podatki na digitalni tiskovni formi upravljajo tok mikroskopsko majhnih kapljic tiskarske barve. To je postopek brez dotika delov tiskalnika. Površine tiskovnega materiala se dotakne samo tiskarska barva. Zaradi tega postopka je mogoče kapljični tisk uporabljati tudi na predmetih, ki nimajo ravne površine. Pri postopku tiskanja se tiskarska barva brizga na tiskovni material v obliki majhnih kapljic. Poznamo dva načina kapljičnega tiska (Slika 1):
kontinuirni, to je tisk z neprekinjenim tokom kapljic (CIJ – Continuous Ink Jet), ki se uporablja največ za poskusni tisk in tisk embalaže,
diskontinuirni, to je tisk s prekinjenim tokom kapljic (DoD – Drop on Demand), ki se uporablja v pisarniških tiskalnikih s hišnimi in osebnimi računalniki. [33, 34]
Pri CIJ tehnologiji se kapljice črnila kontrolirajo elektronsko. Zaradi neprekinjenega brizganja, kjer teče neprekinjen curek tiskarske barve skozi ozek ustnik, pride do odvečne količine črnila, ki se zbere v zbiralniku oz. lovilcu odvečnih kapljic. Generiranje kapljic se izvede s pomočjo toplote (termalno) ali piezoelektričnega kristala. Od tiskarske barve, premera ustnika in uporabljenega tlaka je odvisno, kako velike bodo kapljice in kakšno bo njihovo število. [33, 34]
Pri kapljičnem tisku je zelo pomembna kakovost tiskovnega materiala, saj se mora barva na površino hitro fiksirati, sicer pride do prevelikega nazobčenja robov. [34]
Barv, ki se uporabljajo pri kapljičnem tisku, je več vrst. Poznamo barve na vodni osnovi, brezvodne barve, ki so na osnovi olj ali topil ter barve v obliki taline. Nekatere vsebujejo
Slika 1: Prikaz procesov kapljičnega tiska. [34]
16 pigment v obliki finega pudra, ki je razpršen v tekočini, druge pa barvilo, ki je raztopljeno v tekočini. Bolj obstojne so tiste barve, ki vsebujejo pigment, medtem ko tiste, ki vsebujejo barvila, hitro zbledijo. Obstoj pigmenta je posledica njegove velikosti, saj je večji od delcev barvila. Rezultat tega je bolj hrapav odtis z manj nasičenimi barvami. [34]
17 2.7. Embalaža
Embalažo lahko označimo kot znanost, umetnost in tehnologijo zapiranja ali zaščite izdelkov za distribucijo, skladiščenje, prodajo in uporabo. Nanaša se na postopek oblikovanja, vrednotenja in izdelave embalaže. [35]
Rečemo lahko, da je embalaža nosilec, omot in vse tisto, v kar blago zavijamo, polnimo, vstavljamo, pripravljamo, skratka embaliramo oziroma pakiramo. Izdelke embaliramo zato, da bi jim ohranili vrednost, olajšali njihov prevoz, manipuliranje, skladiščenje, razstavljanje in uporabo. Embalaža skrbi za to, da vsebina varno prepotuje pot od embalerja do končnega uporabnika. [36, 37]
Embalaža je danes ena od najpomembnejših sestavin proizvoda in izredno pridobiva na pomenu, saj se, zahvaljujoč napredku v razvoju tržišča embalaže, distribucije proizvodov nasploh, kulture potrošnikov, kakovosti življenja, kupne moči potrošnikov, transporta in skladiščenja, vse bolj uporablja v pripravi proizvodov za prodajo. [38]
Osnovna zahteva vsake kakovostne embalaže je izpolnjevanje naslednjih pogojev:
Omogoča nosilnost in zavaruje izdelek med transportom, skladiščenjem in distribucijo ter ščiti osnovne sestavine embaliranja pred zunanjimi vplivi okolja, kot so svetloba, toplota, vlaga ali mikroorganizmi.
Ponuja informacije o izdelku in navodila za njegovo uporabo.
Je osnova za reklamiranje izdelka in njegovega proizvajalca in zato predstavlja pomemben instrument trženja. [36]
S funkcijami embalaže pojmujemo določene cilje, ki so pomembni za embalažo. V zvezi s tem ugotavljamo, da je funkcij embalaže toliko, kolikor je različnih potreb porabnikov po njih, pri čemer imajo glede na pakirani izdelek različno težo in sestavljenost. [39] Ponavadi se od embalaže pričakuje, da izdelke varuje tudi takrat, ko so že last kupca, obenem pa jih ščiti še pred najrazličnejšimi mehanskimi in klimatskimi vplivi. [36] Pomembno je, da embalaža zagotavlja in ohranja kakovost in zaščito izdelka, funkcionalnost, da informira in privlači. Zagotavljati in ohranjati mora kakovosti izdelka, nuditi mora zaščito, je funkcionalna, opravlja informacijsko in distribucijsko funkcijo, je privlačna, tehnološka funkcija, ekološka ustreznost. [39]
Embalažo lahko torej razvrščamo glede na material, iz katerega je izdelana (papir, kovina, steklo, les, tekstil, plastika), glede na obliko (toga, trda, mehka, gibljiva, fleksibilna), povezanost z izdelkom (ločljiva, neločljiva), tehnološke sisteme embaliranja (tetrapack, duropack), porabniško področje (izdelki široke potrošnje) in namen uporabe (primarna – zaščitno-transportna embalaža, sekundarna – komercialna embalaža, terciarna – transportna embalaža). Lahko jo delimo tudi na embalažo za enkratno ali večkratno uporabo, varčljivo ali nevarčljivo, embalažo, ki jo uporabljamo skupaj ali ločeno z izdelkom, embalažo za istovrstno ali raznovrstno blago. [36]
18 2.8. Nevalovit karton
Papirnato in kartonsko embalažo uporabljamo najpogosteje in predstavlja 1/3 celotne uporabljene embalaže. Sem spadajo kartonske škatle za hranjenje, papirnate vreče za različne praškaste materiale, ovojni papir, ki hrani izdelek, in drugi izdelki, v kolikor opravljajo funkcijo embalaže. [40]
V slovenski papirniški terminologiji ločimo izraze lepenka, karton in papir. Ti se med seboj ločijo predvsem po gramaturi in gostoti materiala. Pri enaki gramaturi poteka razdelitev proizvodov iz papirja, kartona in lepenke tudi glede na gostoto v mejnih območjih. Vendar meje niso strogo določene. [41]
Embalažni papir in karton sta razdeljena v štiri velike skupine:
Papir in karton, ki ju uporabljamo pri izdelavi valovitega kartona, sta izdelana v kombinaciji čistih ali recikliranih vlaknin, iz beljenega ali nebeljenega kraftlinerja, testlinerja ali fluting iz polkemične celuloze ali iz odpadnega materiala.
Karton za škatle je karton ali lepenka, izdelana v eni ali več plasteh, z različno vlakninsko sestavo, iz čistih ali recikliranih vlaknin. Značilne lastnosti so velika sposobnost upogibanja in preoblikovanja ter velika togost.
Embalažni papir do gramature 150 g/m2 za zavijanje in embaliranje.
Preostale vrste papirja za embalažne namene z gramaturo nad 150 g/m2. [36]
Embalažni papirji morajo imeti predvsem visoko jakost. Kartoni in lepenke za embaliranje morajo imeti sposobnost, da zapakirane predmete čuvajo pred vlago in klimatskimi vplivi.
Na svetu je zelo veliko vrst lepenk. Po klasifikaciji, ki jo določata TAPPI (Tehnično združenje za celulozo in papirno industrijo) in Finsko združenje papirnih inženirjev, so lepenke razdeljene na tri osnovne kategorije:
kartonska lepenka, ki se v glavnem uporablja za embalažo potrošnih artiklov prehrane,
embalažna lepenka, ki se uporablja za namene, ko je potrebna velika zaščita in trpežnost,
specialna lepenka, kamor spadajo vse druge vrste, tudi knjigoveška lepenka in lepenka za izdelavo paspartujev. [41]
Lepenka je oznaka za vse vrste ročno ali strojno izdelane lepenke ne glede na gramaturo, ki je za tanko lepenko 300–350 g/m2 in za debelo knjigovezniško lepenko 4000–5000 g/m2. Znane so številne vrste lepenke: rjava, siva in bela lepenka, trda lepenka, večslojna lepenka, valovita lepenka, azbestna lepenka itd. Če strojno lepenko oplemenitimo bodisi z vnašanjem boljših surovin bodisi s površinskimi premazi (s pokrivanjem), jo imenujemo karton ne glede na njeno gramaturo. [42]
Kartoni in polkartoni se razlikujejo od papirja predvsem po gramaturi (150–400 g/m2), kot surovine pa prevladujejo lesovina in sulfatna celuloza. Kartoni so lahko stiskani, lakirani
19 enostransko ali obojestransko in premazani z bitumenom ali umetno smolo. Na tržišču so številne vrste kartona: kartotečni karton, karton za izolacijo, tiskarski karton, ovojni karton, valoviti karton itd. [42]
Slika 3: Lepenka. [42]
Slika 2: Valovit karton. [42]
20 2.9. Pregled in analiza že obstoječih iger
V pregledu in analizi obstoječih iger smo vključili igre, ki se osredotočajo na usvajanje znanja z jezikovnega področja. Vključila sem tudi nekaj primerov iz tujine, ki jih obravnavam za ideje in zgled, saj zaradi drugih črk oziroma glasov niso konkurenca ciljni skupini.
Na slovenskem trgu sta na voljo dva kompleta družabnih iger (ABC igralnica in ABC karte, ki sta prikazani na Sliki 4 in Sliki 5), ki služita kot didaktični pripomoček v osnovnih šolah in sta primerna ter prilagojena po učnem načrtu za učence v obdobju prvega triletja osnovne šole s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom. [43, 44]
Osredotočimo se na del iger, namenjen pouku slovenščine v 1. triletju osnovne šole.
Komplet iger ABC igralnica vsebuje petintrideset različnih iger, namenjenih razvijanju (pred)bralne in (pred)pisalne zmožnosti kot tudi zmožnosti govorjenja in pisanja. Igre so enostavne za uporabo. Vsaka posamezna igra se igra po drugačnem principu in ima drugačne naloge, kot na primer zbiranje vzorčkov, risanje, odkrivanje črk in besed, poigravanje z zlogi in druge. V komplet so vključeni listi (učni kartoni) za fotokopiranje in fotografije ilustracij, ob katerih otroci razvijajo govorno zmožnost. Ilustracije, ki so na igralnih karticah in ploščah, so narisane na princip vinjete (angleško »clip art«). Kompletu je dodan tudi priročnik obširnih navodil za izvedbo posamezne igre. [43]
Slika 4: Slovenska didaktična igra ABC igralnica. [43]
Novejša igra, ki jo prav tako najdemo pri zložbi Izolit, se imenuje ABC karte. Namenjena je kot dodatno didaktično gradivo za učence prvega triletja osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, uporabljajo pa jo lahko tudi otroci v predšolskem obdobju.
Vsebuje 10 različnih kompletov igralnih kart, s katerimi otroci po principu igre črni Peter spoznavajo glasove in črke, berejo besede in razvijajo socialne veščine. Igra je namenjena predvsem doseganju naslednjih ciljev: razvijanju poslušnega in govornega zaznavanja,
21 zaznavanja podrobnosti in njihovi zapomnitvi, razvijanju poimenovalne in besedoslovne zmožnosti. Na karticah so ilustracije v stilu vinjete (ang. »clip art«). [44]
Slika 5: Slovenska didaktična igra ABC kartice. [44]
Tudi v tujini iger, ki bi služile kot didaktični pripomoček za prepoznavanje glasov pri pouku, ni veliko. Ena izmed primernih iger, ki je sicer namenjena za utrjevanje znanja abecede ob prostem času, je besedni otok: črka in glas (ang. »Alphabet Island: A Letter &
Sound Game«) (Slika 6), pri kateri otroci skozi dogodivščino na otoku prepoznavajo prvi glas besede, obenem pa povezujejo velike tiskane črke z malimi tiskanimi črkami. Cilj igre je izbrati vse črke abecede. Prav tako je ta igra ilustrirana v stilu vinjete. Slabost igre je, da se ne more uporabljati za učenje opismenjevanja v slovenskem jeziku zaradi razlik v abecedi. [45]
22 Slika 6: Namizna igra besedni otok: črka in glas. [45]
Veliko pa je možnosti uporabe iger za prepoznavanje glasov v angleškem jeziku, ki jih lahko izdelamo in natisnemo kar sami. Na spletnih straneh, kot sta na primer IXL Worldwide in Starfall (Slika 7) in druge, najdemo nekaj spletnih didaktičnih pripomočkov na to temo. Čeprav je priprava takšnih iger precej zamudna, se zaradi dostopnosti in nizkih stroškov izdelave starši in učitelji tega zelo pogosto poslužujejo. Seveda je potrebno vse te igre pogostokrat prilagajati za slovenski jezik. Poznamo pa tudi podobno spletno stran v slovenskem jeziku, Interaktivne vaje (Slika 8), ki nam olajša delo s prevajanjem. [46–51]
Slika 7: Spletni strani interaktivnih iger IXL Worldwide in Starfall v angleškem jeziku.
[48, 49]
23 Slika 8: Spletna stran Interaktivne vaje. [51]
24 2.10. Igre in embalaža iger
Raziskali smo, iz katerih materialov izdelujejo igre in embalaže iger. Ugotovili smo, da so namizne igre večinoma izdelane iz visokokakovostnih materialov. Potrebno je, da so vzdržljive in imajo kvaliteten izgled. Poznamo več različnih vrst iger, za katere se uporabljajo različni materiali. Igre so sestavljene iz več različnih delov, kot so igralne plošče, igralne karte, figure, kocke in drugo, kar pomeni, da je ena igra sestavljena iz več različnih materialov. Vsako igro navadno shranjujemo v priloženi embalaži.
Igralne plošče ali podlage so priložene marsikateri igri. Zanje se najpogosteje uporablja lepenka ali nevalovit karton, lahko pa najdemo tudi plošče iz lesnega materiala. Karton ali lepenka je sestavljena iz papirnatih ali tkaninskih vlaken, ki so tanka, kar zagotavlja gladko površino. Igralne plošče morajo biti zelo vzdržljive. Namen teh plošč je, da na njih med igro s figurami pritiskamo nanje, jih zlagamo in shranjujemo v embalaže. Zaradi nepazljivosti se zgodi, da po njih kdaj popackamo hrano ali polijemo pijačo. Paziti je potrebno, da so materiali teh plošč odporni na vlago in togost. Podlage morajo biti trajne.
Vse to lahko dosežemo z vrsto uporabljenega materiala, s pravilno debelino plošče in gostoto vlaken. S slednjo dosežemo, da pritiski s figurami po plošči ne puščajo vdolbin ali prask. Pri tem je pomembno, da so vlakna majhna, gosta in dobro lepljena. Ključno je, da se zavedamo, da debelina ne pomeni nujno gostote materiala.
Odpornost na vlago je zelo pomembna lastnost, ki jo moramo upoštevati pri izbiri materiala za igre. Igre se shranjujejo na najrazličnejših mestih, kot so podstrešja, omare, kleti in drugo. Uporabljajo in shranjujejo se skozi različne sezone z različno stopnjo vlažnosti. Zato je pomembno, da so za večjo odpornost proti vlagi vlakna dobro premešana z lepilom. Visoko razmerje med lepilom in vlakni je ključnega pomena za odpornost proti vlagi.
Dobro je, če so podlage igre na površini gladke, kar dosežemo z ravnimi ploščami s tankimi vlakni. Debelina plošč za igre je navadno med 1,27 mm in 2,54 mm. Na splošno velja, da ima debelejša plošča več plasti vlaken. Prav tako je od sestave odvisna barva same plošče. Rjave plošče so sestavljene iz več papirnatih ali kartonskih vlaken, sive iz več tkaninskih vlaken. [52]
Karton, iz katerega so narejene družabne igre, je predebel, da bi nanj lahko tiskali s tradicionalnim tiskalnikom. Tako se dizajn plošče natisne na papir in nato namesti na ploščo. Navadno se ta papir natisne z ofsetnim tiskom.
Nato se doda še premaz, s katerim zaščitimo črnilo/barvo pred drgnjenjem ali obrabo.
Premazi lahko dajo svetleč ali matiran učinek in so navadno narejeni na vodni osnovi.
Premaz je lahko tudi razpršen na ploščo. [52]
Zelo pomemben del iger so tudi embalaže. Embalaža za igre se uvršča med primarno ali prodajno skupino embalaž in omogoča neposredno izročitev izdelka uporabniku.
Imenujemo jo tudi potrošna, drobnoprodajna, originalna. [53] Takšna embalaža obdaja ali
25 vsebuje osnovno prodajno enoto proizvoda, namenjeno prodaji končnemu uporabniku ali potrošniku na mestu nakupa ter varuje proizvod pred poškodbami in onesnaževanjem. Ta prodajna embalaža ima promocijsko-prodajni učinek na potrošnika in dejansko posredno omogoča identifikacijo proizvoda oziroma vsebine in proizvajalca. [38] Ustrezati mora torej potrebam kupca in zagotavljati obstojnost izdelka. Vplivati mora na kupca oziroma na ciljno skupino in jo pritegniti, da ustvarja neposredno vez med prodajalcem in porabnikom.
[53] Prepoznavnost prodajne embalaže je pomembna za razlikovanje med konkurenčnimi proizvodi in tako predstavlja sredstvo za ohranjanje izvirnosti blagovne znamke s poudarkom na odnosu do uporabnika. [38] Na ta način se poskrbi, da se poveča obseg prodaje izdelka. [53]
Funkcije prodajnih embalaž so zagotavljanje identičnosti in kakovosti izdelkov, skrbijo za zmanjševanje škode, nastale zaradi razsipa, loma, izgub med transportom, varujejo izdelke, da se zmanjša pokvarljivost. V pomoč so pri prodaji izdelkov z estetskim in likovnim videzom, s katerim je embalaža privlačnejša. [53]
Embalaže za igre so v velikih primerih izdelane iz kartona različnih oblik in velikosti, odvisno od izdelka. Imajo dobre tiskovne lastnosti (večbarvni ofsetni tisk, slepi tisk, reliefni tisk), na njih najdemo razne podatke o izdelku – vrsta, količina, lastnosti, so dobra reklama za proizvajalca. [53]
Zelo pomembna je oblikovanost, ki je v tesni povezavi z materialom, iz katerega proizvedejo embalažo. Ta mu določi obliko z osnovnimi značilnostmi proizvoda.
Oblikovanost je v funkciji prepoznavnosti embalaže, ki je pomembna za razlikovanje med konkurenčnimi proizvodi. [37]
26
3. EKSPERIMENTALNI DEL
Načrtovanje in izdelavo igre smo izvedli preko različnih stopenj. S pomočjo posameznih korakov smo oblikovali rešitev zastavljenemu konceptu.
Stopnje načrtovanja in izdelave so bile sledeče:
1) Za načrtovanje in izdelavo didaktične igre za otroke s posebnimi potrebami smo na podlagi raziskave trga preverili, katere igre že obstajajo in kakšne so razlike med njimi.
2) Nato smo za pomoč prosili učiteljice za otroke s posebnimi potrebami, ki so nas povabile k spremljanju pouka.
3) Sledil je pregled učnega načrta s posvetovanjem učiteljic in nato načrt poteka in izdelave didaktične igre. V prvem delu smo bili osredotočeni predvsem na to, kaj bo igra vsebovala in kako bo potekala.
4) Po skiciranju igre in njenih posameznih delov na papir smo ilustracije prenesli v digitalno obliko. Pri tem smo si pomagali z računalniškim programom Adobe Photoshop.
5) Izdelati smo morali tudi navodila igre, pri čemer smo uporabili program Adobe Ilustrator.
6) Po prenosu ilustracij s papirja na računalnik smo pripravili igro za tisk in izrez.
Izbrali smo material, na katerega smo natisnili igro in jo kasneje izrezali.
7) Za zaključek smo igro testirali v šoli.
3.1. Metode
Za izdelavo in oblikovanje končnega izdelka smo uporabili program Adobe Photoshop in Adobe Ilustrator. S programom Adobe Photoshop smo ilustrirali ilustracije, natisnjene na končnem izdelku. Pri tem nam je bila v veliko pomoč tudi grafična tablica z namenskim pisalom (Slika 9). S programom Adobe Ilustrator smo si pomagali pri izdelavi plašča za embalažo in pri izdelavi mreže za ploščice in kartice.
Slika 9: Grafična tablica in pisalo.
27 Za tisk prototipa smo uporabili kapljični tisk. Tiskali smo z UV kapljičnim tiskalnikom APEX, katerega riskalna površina je 60 x 90 cm. Po tisku na karton smo z rezalnikom ESKO KONGSBERG X20 z rezalno površino 1,3 x 1,6 m izrezali igro in embalažo.
Uporabljeni sta bili rezalni nož in zgibalni valj. Hitrost razreza in žlebljenja je bila 30 mm/min.
3.2. Materiali
Za namen izdelave prototipa škatle, kartic in ploščic smo izbrali bel enostranski premazan nevalovit karton, ki se navadno uporablja za embalažo živil. Njegova gramatura je 300 g/m2, debelina 1 mm in velikost 60 cm x 90 cm.
3.3. Načrtovanje izdelave didaktične igre
Didaktična igra je pripomoček za učenje pri slovenskem jeziku v prvem razredu osnovne Obiskali smo pouk slovenščine v šoli z nižjim izobrazbenim standardom in tam spoznali, da učiteljice didaktične igre izdelujejo same. S spleta natisnejo material, ga izrežejo in, če imajo možnost, plastificirajo. Te igre za prepoznavanje glasov so učenci igrali med mojim obiskom pouka. Pogovorili smo se z učiteljico prvega razreda o poteku igre, zmožnostih otrok in priporočilih, na kaj moramo biti pozorni pri izdelavi igre.
Mejnik za načrt didaktične igre so bile zmožnosti otrok. Didaktičnost pomeni poučno in nedvoumno metodo podajanja informacij, podaja jasen, informativen in poučen pomen.
Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju imajo več učnih težav kot vrstniki, predvsem pa je znano, da otroci v prvem razredu osnovne šole s posebnimi potrebami ne znajo brati in imajo težave s koncentracijo. Tako je ključnega pomena, da igro prilagodimo njihovim potrebam. Pazili smo, da je igra enostavna, razumljiva in da pritegne njihovo pozornost.
Ilustracije smo v ta namen poenostavili, jih naredili jasne in nazorne. Tako smo dosegli, da je otrokom igra zanimiva in jo zato lažje razumejo. Vse to smo morali uporabiti tudi pri izdelavi kartic, pri izdelavi ploščic in pri samih navodilih, katerim morajo skozi igro slediti.
Oblikovali smo dve različni vrsti kartic. Ena vrsta kartic je za prepoznavanje prvih glasov, s pomočjo katerih otroci skozi igro dosežejo minimalni standard. Druge vrste kartic pa se uporabljajo za prepoznavanje zadnjih glasov, s pomočjo katerih se lahko doseže temeljni standard. Po želji lahko učiteljice igro prilagodijo tako, da v igro vključijo samo eno vrsto kartic ali obe. Tako na zabaven način otroci usvajajo minimalno in/ali temeljno znanje pri govornem izražanju. K igri jih pritegnejo ilustracije, ki so raznolike in zanimive.
Sestavili smo preglednico (Preglednica 1) s kriteriji za lažje opazovanje otrok med igro in si vanjo zapisovali opažanja.
28 Preglednica 1: Kriteriji za opazovanje otrok med igro.
Kriteriji za izdelano igro Opažanja Otroci sodelujejo pri pripravi igre.
Igra je vsebinsko primerna glede na učni načrt.
Ali je igra ustrezna glede na zahtevnost?
Otroci prepoznajo ilustracije.
Igra je otrokom zanimiva.
Igra otroke motivira, da jo zaključijo.
Igra je prilagodljiva glede na čas.
Igra ima prilagodljiva navodila.
Otroci si hitro zapomnijo, kaj pomeni posamezna šestkotna ploščica.
Število kartic je ustrezno, da se ne ponavljajo prepogosto.
Navodila so razumljiva.
Otroci sodelujejo med igro.
Z igro otroci utrjujejo glasove.
