P olitika kot postopek resnice
Postavim o takoj naše osrednje vprašanje: Kdaj in p od katerim i pogoji je m ogoče reči, d a je d o g od ek političen? Kaj je »to, kar se dogaja«, ozirom a
to, k ar se dogaja v političnem smislu?
Rekli bom o, d a je dogodek političen in da izvira postopek, ki ga sproži, iz politične resnice, če so dani štirje pogoji. Ti štirje pogoji so navezani na d ogodkovno m esto, n a neskončno, na razm erje s stanjem situacije (l ’Etat de la situation) in z n um eričnostjo postopka.
1. D ogodek je političen, če je m aterialna vsebina tega dogodka kolek
tivno. »Kolektivno« tu ne nastopa kot num erični koncept. Rekli bom o, da j e d o g o d e k o nto lo šk o kolektiven, kad ar vsebuje ta d o g o dek zahtevo, ki zadeva v irtu a ln o vse. »Kolektivno« je n ep o sre d n o in p ri priči univerza- lizirajoče. U činkovitost politike izvira potem takem iz trditve, po kateri »za vsak x obstaja misel«.
Z b e s e d o »misel« ozn aču jem p o sto p e k k atere koli resnice, ujete v subjektivnost. »Misel« je im e subjekta nekega postopka resnice. Rekli bom o, d a p rek besede »kolektivno« iz te misli, če je politična, izvirajo vsi. Tu ne gre tako k ot pri dru g ih tipih resnice za vprašanje naslovitve. R esje sicer, da se vsaka resnica naslavlja n a vse. T oda v prim eru politike je univerzalnost n o tra n ja , tu n e gre zgolj za univerzalnost naslovitve. V politiki »za vse«
pom eni, d a je misel, ki identificira subjekta, razpoložljiva v vsakem trenutku.
Tisti, ki so k on stituirani v subjekte neke politike so militanti postopka. Toda
»m ilitant« j e k ateg o rija b rez m eja, subjektivna določitev brez id en titete o ziro m a b rez k o n cep ta. To, da m o ra biti politični d o g od ek kolektiven, predpisuje, d a so virtualno vsi m ilitanti mišljenja, ki se udejanja, izhajajoč iz d o g o d k a. V tem sm islu je m ogoče reči, d a j e politika edini postopek resnice, k ije gen eričen, toda generičen ne zgolj glede n a rezultat, temveč glede n a lokalno sestavo subjekta.
E dino politika vsebuje n otranjo zahtevo po deklaraciji, da m ora biti m isel, k i j e p o litik a , m isel vseh. P olitika im a org an sk o p o tre b o p o tej deklaraciji. M atem atiku, denim o, zadostuje zgolj vsaj še en m atem atik, da bi spoznal, d a je njegov dokaz konsistenten. Zato, da bi bila ljubezen gotova m išljenja, p o tre b u je Dva. U m etnik, strogo vzeto, n e p o tre b u je nikogar.
Znanost, um etno st, ljubezen so aristokratski postopki resnice. R esje, da se
naslavljajo n a vse, da univerzalizirajo svojo singularnost. V seeno pa to ni red kolektivnega. Politika pa ne bi bila m ogoča, če ne bi bilo izjave, da so ljudje, vzeti brez razlike, zmožni mišljenja, ki k o n stitu ira p o d o g o dkovnega poli
tičnega subjekta. T a izjava razglaša, d a j e n ek a p o litičn a m isel topološko kolektivna, kar pom eni, da lahko obstaja le, če je misel vseh.
2. U činek kolektivne narave p o litičn eg a d o g o d k a se kaže v tem , da politika k ot taka p rez e n tira n e sk o n čn o st situacije. Vsaka p o litik a e m a n cipacije zavrača končnost, zavrača bit-za-smrt.
Ker politika vključuje v situacijo m išljene vseh, deluje tako, da izpostavi, n aredi o čitno subjektivno neskončnost situacij.
Vsaka situacija je , ontološko gled an o , n e d v o m n o n esk o n čn a. T o d a e d in o p o litik a n e p o s re d n o p rik lič e to n e s k o n č n o s t k o t s u b je k tiv n o univerzalnost.
Znanost, denim o, zapopade p razn in o in n esk on čno s pom očjo črke.
Z n a n o st se tako sp lo h n e m en i za s u b je k tiv n o n e s k o n č n o s t situ a c ij.
U m etnost prezentira čutno v končnosti um etniškega dela. Lahko bi rekli, d a je zgled produkcije končnosti, n eskončnost pa v u m etn osti interv en ira le toliko, kolikor um etnik neskončno spelje n a končno.
Politika p a je tisto, kar s pom očjo načela istega ozirom a eg alitarneg a načela rokuje z neskončnim kot takim. T o j e njen o izhodišče. Situacija je o dprta, n ikd ar zaprta. M ožno (le possible) p a o b d elu je svojo n e p o s re d n o subjektivno nesk on čnost. L ahko bi rekli, d a j e prvi čle n n u m e rič n o s ti političneg a postopka neskončnost. Za lju b ezen j e ta prvi člen E d e n , za znanost praznina, za um etnost pa k o nčno število.
N eskončno intervenira v vseh postopkih resnice, toda n a prvem m estu je samo v politiki.
3. Kakšno je potem takem razm erje m ed politiko in stanjem situacije (l’état de la situation), natančneje z državo (l’Etat), dojeto hkrati ontološko in zgodovinsko?
Stanje situacije je operacija, ki v n ek i d a n i situaciji ko d ificira d ele situacije o zirom a p o dm nožice. S tanje j e n e k a k šn a m e ta s tru k tu ra , k i j e zm ožna p rešte ti vse po dm nožice situacije. Vsaka situacija d o p u šč a e n o stanje. Vsaka situacijaje prezentacija sam e sebe in tistega, kar jo sestavlja, tistega, kar ji pripada. Toda situacijaje d an a tudi kot stanje situacije, to se pravi, kot notranja konfiguracija svojih delov ali podm nožic. Predvsem pa stanje situacije re-prezentira kolektivne situacije, pri čem v teh kolektivnih situacijah singularnosti niso re p re z e n tira n e , pač p a zgolj p re z e n tira n e . Glede te točke bi rad napotil bralca na m ojo knjigo L ’Etre et l ’événement, zlasti na 8. meditacijo.
E n a te m e ljn ih o n to lo š k ih d a n o sti je , d a stanje situacijo zm erom presega sam o situacijo. V edno je več delov kot elem entov. Reprezentacijska m noštevnost je po tipu vedno višja od prezentacijske mnoštvenosti.
To vprašanje je pravzparav vprašanj e moči. Moč stanja je zm erom višja od m oči situacije. Država je zato hkrati tudi ekonom ija, k ije danes norm a za državo. Stanje-državaje potem takem opredeljena s strukturnim učinkom ločitve in p re m o č i, višje p o te n c e glede n a tisto, k a r j e v situaciji zgolj prezen tiran o .
M atem atično je m ogoče pokazati, da ta presežek ni merljiv. Tako ni m o goče o dg ov oriti n a vprašanje, koliko m oč države presega individua, koliko m oč reprezentacije presega moč gole prezentacije. V tem presežku je nekaj blodečega.
Že n ajp rep rep ro stejše izkustvo razm erja z državo kaže, da smo v takem razm erju z državo, kar nam onem ogoča, da bi kadar koli določili m ero njene m oči. R eprezentacija države z močjo, denim o, zjavno močjo, izpostavi njen presežek in nedoločljivost ozirom a blodenje tega presežka.
Vsi vemo, da politika, kadar obstaja, pri priči zbudi manifestacijo moči države. T o j e nu jn o že zato, ker je politika kolektivna, se pravi, da univer
zalno zadeva dele situacije, kar je področje obstoja stanja situacije. Politika zatorej - politika je n am reč edini postopek resnice, k ije zmožen to storiti n e p o s re d n o - p rik liče m oč države. N avadna oblika tega p rik lican ja je razvidna iz tega, da politika zm erom trči na represijo. Vseeno pa represija, k ije e m p iričn a oblika blodeče pre-moči stanja, ni nekaj bistvenega.
Prava zn ačiln ost političn eg a dogodka in p ostopka resnice, ki ga ta d o g o d e k sproži, se kaže v tem , da politični dogodek fiksira to blodenje, določi m ero pre-m oči države, fiksira m oč države. Zato politični dogodek p re trg a s subjektivnim b lo d en je m m oči države. Politični d o g odek kon
figurira stanje situacije. D âji figuro, da figuro njeni moči, izmeri njeno moč.
E m pirično to pom eni, da se takrat, kadar pride do resničnega politič
n e g a do g o d k a, pokaže država. Država pokaže svoj presežek moči. T o je represivna razsežnost. T oda država pokaže tudi m ero tega presežka, k ije v o b ičajn ih razm erah ni m ogoče videti. Kajti za no rm aln o funkcioniranje države j e bistveno, da ostane njena moč brez m ere, blodeča, nedoločljiva.
Politični d o g od ek pa vsem u tem u n aredi konec, s tem ko čezm erni moči države d a vidno m ero.
Politika se distancira od države, s tem ko ustvari distanco njene mere.
Resignacija nepolitičnih obdobij črpa iz tega, da država nim a distance, nim a p a je zato, k er je m era njen e moči blodeča. Ujetniki smo njenega nedoločlji
vega blodenja. Politikaje prekinitev s tem blodenjem , je pokaz m ere državne m oči. V tem sm islu je m ogo če reči, d a j e politika »svoboda«. Država je
dejansko brezm ejn o zasužnjenje delov situ acije, zasu žn jen je, k a te re g a skrivnost je ravno blodenje pre-m oči, odso tno st n jene m ere. Svoboda j e tu m išljena k o t vzpostavitev d ista n c e o d države s p o m o č jo k o le k tiv n e g a fiksiranja m ere tem u presežku. In če je presežek merljiv, je to zato, k er se lahko kolektiv z njim m eri. P olitična preskripcija j e zato p o d o g o d k o v n a določitev fiksne m ere m oči države.
Zdaj se lahko lotim o konstrukcije nu m eričn o sti političn ega postopka.
Ta nu m eričn o st se konstru ira kot razm erje do dogodka, do situacije, do stanja situacije, do subjekta, kakor j e vzniknil iz neke resnice.
Rekli smo, d a je prvi člen politike, k ije povezan s kolektivno naravo političnega dogodka, neskončnost situacije. T o je p rep ro sta neskončnost, neskončnost prezentacije. Ta n eskončnostje določena, vrednost n jen e m oči je fiksna.
Ravno tako smo rekli, da politika n u jn o prikliče stanje situacije, torej drugo neskončnost. Ta druga n esk o n čn o stje presežna glede n a prvo, n jen a m oč je večja, četudi na splošno ne m o rem o vedeti, za koliko j e večja. T a presežekje brez m ere. Lahko torej rečem o, d a je drugi člen politične n u m e rič n o s ti d r u g a n e s k o n č n o s t, t o j e , n e s k o n č n o s t m o č i d rž a v e . O tej neskončnosti vemo samo to, d a je večja od prve, in d a za razliko o d prve ostaja nedoločna. Ce s a označimo fiksno n eskončno k a rd in aln o st situacije in z e kardinalnost, ki m eri moč države, n e m o rem o - zunaj polja politike - vedeti nič drugo kot to: eje večja od CT. T a ned o lo čn a su p erio rn o st nakazuje odtujitveno in represivno naravo stanja situacije.
Politični dogodek v porajajoči se m ate ria ln o sti univerzalizabilnega kolektiva predpisuje m ero brez-m ernosti države. Tako nam esto blod eče e postavi fiskno m ero, ki je seveda skoraj zm erom še višja od moči O enostavne prezentacije, v endar pa nim a več alien irajoče in rep resiv n e m oči n e d o ločenosti. Z izrazom Ф(е) bom o simbolizirali rezultat politične preskripcije, ki se n a n a ša n a n e k o stanje. T rije prvi čle n i n u m e rič n o s ti p o litič n e g a postopka, ki so vsi neskončni, so potem takem :
1. N eskončnost situacije, ki jo kot tako prikliče kolektivna razsežnost političnega dogodka, to se pravi predpostavka »za vse« mišljenja. T o bom o zapisali k o t a.
2. N e sk o n č n o st sta n ja situ a c ije, k i j e p rik lic a n a k o t re p r e s ija in alienacija, ker je mišljena kot dom nevni n adzor na d vsemi kolektivi ozirom a po dm n ožicam i situacije. T o j e n e d o lo č n o n e sk o n č n o glavno število, o k a te rem vem o le to, d a j e zm erom višje o d n e s k o n č n e m oči situ acije, katerega stanje je. To bom o torej zapisali takole: e > a.
3. Fiksacija m ere državne moči s pom očjo politične preskripcije pod k o lek tiv n im d o g o d k o v n im p o g o jem . S to p re s k rip c ijo j e p r e k in je n o
blo d en je presežka stanja, tako d a je poslej mogoče s pom očjo m ilitantnih gesel prakticirati in kalkulirati svobodno distanco političnega mišljenja glede n a državo. T o lah k o zap išem o k ot 7t(e), p ri čem er ta pisava označuje d o lo če n o n esk on čn o glavno število.
Zato da bi pojasnili tem eljn o operacijo preskripcije, bom o navedli nekaj zgledov. Boljševiška vstaja 1. 1917je pokaz šibkega stanja, ki g a je še oslabila vojna, m ed te m k o j e nastopal carizem kot skorajda sveta n e d o lo čen o st p rem o či države. Na splošno bi lahko rekli, da so politične misli insurektivnega tipa navezane na podogodkovno določitev moči države kot šibkega stanja, celo šibkejšega od moči preproste kolektivne prezentacije.
M a o is tič n a o d lo č ite v za p o d a ljš a n o vojno, o b k r o ž e n o s t m est s podeželjem , pa, n aro be, državi predpisuje m ero moči, k ije še vedno zelo velika, pri tem pa previdno izračunava svobodno distanco od te moči. Prav zaradi tega j e bilo m ogoče Maovo osrednje vprašanje form ulirati takole:
Zakaj lahko n a Kitajskem obstaja rdeča moč? ali pa: Kako lahko najšibkejši sčasom a p re m a g a najm očnejšega? Kar p o m en i, da ostaja za Maa Ф(е), preskripcija, ki se nanaša na m oč države, še dolgo časa višja od neskončnosti G situacije, kakršno prikliče politični postopek.
To pa po m eni, da so tri prve sestavine num etičnosti, tri neskončnosti
<7, £, 7t(s), aficirane v vsaki singularni politični sekvenci. Vsaka politika se začenja s svojo lastno podogodkovno preskripcijo glede moči države.
Če obstaja politični postopek, segajoč tja do preskripciji glede države, p o tem in sam o p o tem se lahko razvije logika Istega, se pravi, egalitarna m aksim a, lastna vsaki politiki emancipacije.
Egalitarna m aksim aje dejansko nekom patibilna z blodenjem presežka stanja. M atrica neenakosti ni nam reč nič drugega kakor dejstvo, da prem oči stanja o zirom a države ni m ogoče m eriti. Tako je d enim o danes v im enu nujnosti liberalne ekonom ije brez m ere in koncepta postala vsaka egalitarna politika nem og oča ozirom a je razglašena za nesmiselno. Toda za to slepo m oč razbrzd an ega Kapitala je značilno ravno to, da ni ta moč na nobeni točki n e merljiva, n e fiksirana. Vse, kar o njej vemo, je , da absolutno določa subjektivno usodo kolektivov, kakršni koli so že. Posledica tega p a je , d a je a b so lu tn o n u jn o - zato da bi lahko politika prakticirala m aksim o egali
tarnosti v neki sekvenci, ko jo je odprl dogodek — d a je vzpostavljena distanca od stanja situacije s pom očjo toge fiksacije njene moči.
Zavest o neenako sti je n ed oločna zavest, ujetnica blodenja, ujetnica m oči, za k a te ro n im a n o b e n e m ere. Prav to pojasnjuje a ro g a n tn o st in n e o v rg ljiv o st n e e g a lita rn ih izjav, č e tu d i so o č itn o n e k o n s is te n tn e in nizkotne. Razlog tem u je to, da so te izjave, kot sodobna reakcija, popolnom a podvržene b lodenju presežka stanja, se pravi, popolnom a podvržene nasilju
k a p ita listič n e a n a rh ije . Zato n a s to p a jo lib e r a ln e izjave k o t m e š a n ic a gotovosti glede m oči in p o p o ln e n e o d lo č e n o sti g led e življenja lju di in univerzalne afirmacije kolektivov.
E g alitarn a logika se lah ko o d p re le tak ra t, k a d a r j e država k o n fi
gurirana, izm erjena, kadar je vzpostavljena distanca glede nanjo. Tisto, kar onem ogoča egalitarno logiko, ni sam presežek, pač pa njegovo blodenje.
Tisto, kar prepoveduje egalitarne politike, ni gola m oč stanja situacije, pač pa obskurnost brez m ere, ki obdaja to moč. Če političen d o g odek om ogoča pojasnitev, fiksacijo, pokaz te moči, to p o m en i, d a j e m ogoče e g alitarn o maksimo vsaj lokalno prakticirati.
T o da katero število je število enakosti, število, tistega, kar predpisuje, da vsako singularnost obravnavamo kolektivno in v političnem m išljenju na identičen način? To število je očitno Ena. Šteti k ot Eno tisto, kar sploh ni šteto, je zastavek vsake resnične politične misli, vsake preskripcije, ki prikliče kolektiv kot tak. Ena je num eričnost Istega. Proizvesti Isto je tisto, c e sa rje em an cip ato ričn i p olitični p o sto p ek zm ožen. E d e n d e k o n fig u rira vsako neegalitarno domnevo.
Zdaj lahko dopolnim o nu m eričn o st političnega postopka. Sestavljen je iz treh neskončnosti, iz neskončnosti situacije, n ed o lo č n e neskončnosti stanja situacije, neskončnosti preskripcije, ki p rek in e z n ed o lo č n o stjo in om ogoča distanco od stanja. Dovrši se z Enim, k ije število Istega in enakosti.
N um eričnost bi lahko zapisali takole: G, e, л(е), 1.
Tisto, kar singularizira politični postopek, je to, da gre od neskončnega do Enega. Naredi, da s pom očjo preskriptivne o p eracije n a nesk o n čn em države, operacijo, s pomočjo katere ta p ostopek konstru ira svojo avtonom ijo ozirom a svojo distanco, kot u n iv erzaln a resn ica kolektiva n a p o č i E d en enakosti.
Naj om enim o m im ogrede, da gre ljubezenski posto pek za razliko od političnega o d Enega k neskončnem u prek posredovanja Dveh. V tem smislu - in to vam puščam v p re m isle k -je politika, n u m eričn o gledano, nasprotje ljubezni.
Potem k o je num eričnost postopka fiksirana, to se pravi, p o tem k o tje d o lo č e n n jegov g e n e rič n i tip, si la h k o o b e ta m o , d a b o m o filozo fsk o proizvedli definicijo političnega postopka.
A bsolutno nu jno je , da filozofija p red la g a n ek o definicijo politike.
Politika ko t mišljenje-praksa ni nikakor om ejen a n a to, da se sam a definira.
Dejanska po litik a p red p isu je, v e n d a r n e d e fin ira . Filozofija p a n a ro b e potrebuje definicijo, kajti to je prva stopnja, kako n eka filozofija n o tran je zapopade svoj politični pogoj.
Doslej sem dovolj povedal, tako da lahko zdaj neposredno preidem k tej definiciji, ki jo bom n a kratko kom entiral.
Politika j e g e n e ričn i postopek, ki naredi, d a je resnica situacije kot nesk o n čn o st in virtualno od teg n jen a nu jn em u obstoju države. Realno ali nem ogoče, k ije lastno taki resnici,je čista prezentacija ozirom a prezentacija brez stanja. O bče im e za to nem ožno je »komunizem«.
Povejm o še, d a j e v vsaki politiki - zato, ker ni n o b en e navezave na stanje ozirom a reprezentacijo - prezentacija neposredno invencija, kreacija, skratka, razvezano mnoštvo. T o je motiv integralne enakosti singularnosti.
M esto utem eljitvenega dogodka neke politične sekvence je tisto, kar je v prezen taciji najbolj od m ak n jen o od reprezentacijo ozirom a države.
S o dob no im e za tako m esto ostaja ime »delavec«.
Veliko o d p rto vprašanje je vprašanje rekonfiguracije tega imena. Pri tem naj opozorim o, d a je bilo celo v tako ambivalentni sekvenci, k o tje bila iranska revolucija, v ospredeje postavljena beseda »razdedinjen«. Zm erom g re to re j za to, d a d o g o d k o v n o m esto kolektivizira in univerzalizira s pom očjo egalitarne m aksim e tisto, kar je najm anj šteto, ozirom o tisto, kar m oč stanja sploh ni štela. M esto je zmerom tisto, kar organizira tisto, kar ni (v)šteto. Tako v današnji Franciji dogodkovno mesto zaobsega delavce »brez papirjev« ali, eventualno, brezposlene.
Izginotje dog o dka pusti kot sled preskripcijo, ki m eri presežek moči države, presežek, k atereg a n o rm a ln o načelo j e b lo d enje ozirom a n e d o ločenost.
Sled izginotja, tisto, kar ostane znotraj situacije kot nom inalna stigma dogodka, j e preskriptivna navezava države na neko fiksno moč.
Blodenje države je tako prekinjeno. S tem p a je vzpostavljena distanca m ed državo in situacijo. V tej distanci politika deluje v situacijo kakor da bi bila situacija b rez stanja ozirom a v skladu z maksimo svobode v mišljenju.
V taki distan ci, ki j o vpelje sled, vznikne razm ik, v katerem lahko p o litik a dela. Vsak p o litičn i p o sto p ek tako red e fin ira dejansko vsebino besede »svoboda«. Form alni imperativ teh singularnih redefinicij je: Politika deluje v situaciji, kakor da bi le-ta bila brez stanja.
Politika u d ejanja to m aksimo s pom očjo prakse logike istega ozirom a z nastajanjem egalitarne norm e.
Politika v svojem dejanskem poteku udejanja to svobodo v logiki istega.
To pom eni, d a je egalitarna n o rm a zmerom udejanjenje razdalje od države.
Prav n a ta n a č in je država vpletena v politiko.
Na ta način politika v neskončnost kopiči generično resnico situacije, ki jo vodita ideja o dsotnosti države in pravilo enakosti Enega s samim seboj.
To seveda vključuje n o tra n jo n e sk o n č n o st vsake po litik e. T o d a ta n otranja neskončnost se udejanja kot sekvenca p o d dogodkovnim i pogoji.
Rekli bom o še, da hoče vsaka po litika obdelovati situacijo tako, da postane v njej vsaka neegalitarna izjava nem ogoča.
T re b a je vedeti, d a je egalitarna n o rm a načelo obdelovanja situacije in ne načelom a načelo razsojanja. Egalitarna n o rm a si zm erom prizadeva za to, da bi v neki situaciji nastopil red odsotnosti države. Gre za tako o b d e lo vanje situacije, v kateri p ostan e n e e n a k o s t n e m o g o č a . P o litik a j e torej delovanje, praksa, mišljenje pa ni nič drug ega kakor to delanje samo.
Num eričnost politike je potem takem : d o ločeno n eskončno (situacija), n ed o lo čen o n eskončno (država), določitev n e d o lo č e n e g a n e sk o n č n e g a (dogodkovna sled političnega procesa) in končno Eden (egalitarna n o rm a ).
Se pravi: a, e, тг(е), 1.
Lahko bi se ustavil na tej točki. T oda rad bi še dopolnil definicijo z nekaj p rip o m b a m i o e tik i p o litik e . P ri tem b o m p o s to p a l a k s io m a ts k o in predpostavil, d a j e teorija n eim enljivega z n a n a o ziro m a vsaj v glavnem znana. Gre nam reč za tisto točko, kjer se m oč neke resnice prek in e, kjer resnica ni zmožna imenovati in predpistati tisto, za kar gre.
Ker je političnem u postopku lastno neim enljivo kolektiv, zato ostaja za tako politiko neimenljiva vsaka substancialna ozirom a dejanska realizacija tistega, kar j o konstituira. Se pravi tudi vsaka znotrajpolitična rab a p re d p o stavke zaprte biti kolektiva. Kajti taka supozicija pri priči zablokira »za vse«
politike, se pravi, n jen n o tra n ji univerzalizem . Ravno tako o n e m o g o č a obdelavo situacije s pom očjo egalitarne m aksime. Zato bom o rekli, če naj dopolnim definicijo:
Neimenljivo, lastno politiki, je kolektivni substancialni obstoj, naj bo kom unitaren ali predikativen.
Lahko bi še dodali »identitaren tip«. Predikativen je bolj rigorozen.
T oda vprašanje identitete se dandanes n e n e h n o postavlja n a dnevni red , in to v sumljivi navezi n a blodenje kapitala. Zato sem rajši izbral p ridevn ik
»kom unitaren«.
Iz tega izhaja, d a je Zlo, ki g a je zm ožna politika, izsiljenje im enovanje takega obstoječega, se pravi, dom neva, da so lahko substancialni p redikati skupnosti politične kategorije.
T o p o m e n i tu d i p re d p o s ta v lja ti isto z v id ik a d r u g e g a o z iro m a subsum irati isto drugem u.
Katastrofaje torej prakticiranje izničenja drugega v im enu istega ali vsaj šteti kot nič kogar koli, ki se ne ravna po n o rm i Istega.
Prakticirati logiko istega, izhajajoč iz su b stan cialnih identifikacij in predikatov, tudi in predvsem k ad ar gre za p re d ik a t »d em o k ratičen « ali
»zahodni« ali »hum anističen«, pom eni, da lahko logiko istega uresničujem o zgolj k o t izn ič e n je isteg a v liku njegovega d ru gega. T o pa za politiko dejansko pom eni, d a je bistvenega pom ena, da v njej ni kategorije Drugega.
Če re č e te , d a j e islam ist d ru g i dem ok racije, ste s tem že izničili vsako egalitarno politiko. Politika je brez drugega. Edino, kar je m ogoče reči, je, d a obstajajo d ru g e politike. To p a je tudi vse. Toda no tran je gledano, je eg alitarn a logika istega logika brez drugega. Kajti zato da bi drugi bil, so nu jn e substancialne in predikativne identifikacije istega. T oda enakost je aksiom atska, n e pred ik ativ n a. Enakost se o p ira na istost istega in ne na razliko o d drugega. E m ancipatorična politika ne pripoznava ničesar, kar ni isto. Držati se tega vodila je tisto, čem ur bi v filozofiji legitim no lahko rekli
»etika politike«. Lahko bi torej sklenili:
P o litič n o zlo se la h k o im e n u je k o m u n ita riz e m v vseh n jeg o v ih ponavljanjočih se, vsakdanjih oblikah, od nacionalnih do rasnih. T oda ti k o m u n itarizm i bi se lahko im enovali tudi ideološki, predvsem pa hu m a
nistični in »etični«. V vseh teh prim erih gre za to, d a je Isto postavljeno kot že dano, d o lo čen o s predikati, in ne, k a rje ravno zastavek politike, konstru
iran o s pom očjo univerzalnega pravila Enega.
Prevedla Jelica Sumić-Riha
