UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MOJCA RUPNIK
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko
Uspešnost vključevanja in vrste glasbenih aktivnosti v terapiji govorno-jezikovnih komunikacijskih motenj
DIPLOMSKO DELO
Mentorica: Dr. Martina Ozbič Kandidatka: Mojca Rupnik
Ljubljana, oktober 2011
IZVLEČEK S KLJUČNIMI BESEDAMI
V diplomskem delu, kjer je izpostavljena uporaba glasbe v terapiji govorno-jezikovnih komunikacijskih motenj, raziskujemo povezanost glasbe ter področja govora in jezika, predstavimo skupne elemente, podobnosti v procesiranju in poteku razvoja, analiziramo vpliv glasbe na govorno-jezikovni razvoj in ugotovljamo, da glasba še posebej vpliva na področja povečanja obsega verbalnega spomina, razvijanja sposobnosti poslušanja, povečanja besedišča in razvoja fonološkega zavedanja.
Osrednji cilj diplomskega dela je na podlagi analize najpogosteje motenih nivojev in funkcij pri posamezni govorno-jezikovni komunikacijski motnji določiti glasbene aktivnosti, ki pripomorejo k zmanjševanju slednjih. Za vsako od glasbenih dejavnosti v diplomskem delu raziščemo tudi vzrok učinkovitosti ter uspešnost odpravljanja in zmanjševanja posameznih motenih funkcij in nivojev. Na podlagi analize literature pripravimo izbor vaj, primernih za posamezno govorno-jezikovno komunikacijsko motnjo. Pri glasovnih motnjah in motnjah artikulacije je najbolj smiselno uporabiti petje, pri apraksiji pa petje kombiniramo z ritmičnimi aktivnostmi. V terapijo dizartrije in jecljanja vključujemo petje, pri fonoloških motnjah pa ritmične aktivnosti in poslušanje glasbe. Pri obravnavi afazij uporabljamo petje in ritmične aktivnosti, pri zakasnelem govornem razvoju pa poslušanje glasbe, petje in igranje na inštrumente.
Za disleksijo so najprimernejše ritmične aktivnosti in poslušanje glasbe, pri motnjah avtističnega spektra pa so poleg igranja na inštrumente primerne tudi vse ostale glasbene aktivnosti.
Ključne besede: glasba, jezik, govor, glasbene aktivnosti, govorno-jezikovne komunikacijske motnje
ABSTRACT AND KEY WORDS
This thesis highlights the use of music in speech-language communication disorder therapy. The connection between the field of music, speech and language is explored. The common elements are presented as well as similarities in processing and the course of development. In the research, we analyse the impact of music on speech-language development and reach the conclusion that music has a significant influence especially on increasing of verbal memory, improvement of listening skills, building of vocabulary and development of phonological awareness.
The main goal of the thesis is to determine musical activities that improve speech- language communication disorders based on analysing the levels and functions, which are most frequently disturbed. In the thesis we explore the level of efficiency and the success rate of preventing and reducing disturbed functions and levels for each type of the mentioned musical activities. Selection of exercises suitable for individual speech-language communication disorder is prepared based on analysis of literature. In the therapy of vocal and articulation disorders singing is the most appropriate activity, but when treating apraxia singing is combined with rhythmic activities. Singing can also be included in therapy for dysarthria and stuttering, but for phonological disorder we combine both listening to the music and rhythmic activities.
Singing and rhythmic activities are used to treat aphasia, and when treating speech delay three different methods are used: listening to the music, singing and playing an instrument. Rhythmic activities and listening to the music are also convenient for dyslexia. Playing an instrument and all other musical activities can be used to deal with autistic spectrum disorders.
Key words: music, language, speech, musical activities, speech-language communication disorder
KAZALO
1. UVOD ...1
2. GLASBA ...1
2.1. ELEMENTI ... 1
2.1.1. MELODIJA ... 1
2.1.2. VIŠINA ... 2
2.1.3. HARMONIJA... 2
2.1.4. TEMPO ... 3
2.1.5. RITEM ... 3
2.1.6. BARVA ZVOKA ... 4
2.2. PROCESIRANJEGLASBE ... 5
2.2.1. VIŠINA, MELODIJA, HARMONIJA ... 5
2.2.2. ENAKOMEREN METRIČNI UTRIP, TAKT IN RITEM ... 6
2.2.3. BARVA ZVOKA ... 6
2.3. RAZVOJ ... 7
2.4. GLASBENEAKTIVNOSTI ... 8
2.4.1. PETJE ... 8
2.4.2. IGRANJE INŠTRUMENTOV... 10
2.4.3. USMERJENO POSLUŠANJE GLASBE ... 11
2.4.4. RITMIČNO-GLASBENE AKTIVNOSTI ... 11
3. GOVOR IN JEZIK ... 14
3.1. ELEMENTI ... 14
3.1.1. PROZODIJA ... 14
3.1.2. RITEM ... 15
3.1.3. BARVA ... 15
3.1.4. VIŠINA ... 16
3.1.5. GLASOVNA STRUKTURA ... 16
3.2. PROCESIRANJEGOVORA,JEZIKAINKOMUNIKACIJE ... 16
3.3. RAZVOJGOVORA,JEZIKAINKOMUNIKACIJE ... 17
4. PRIMERJAVA GLASBE IN JEZIKA, GOVORA ... 19
4.1. PODOBNOSTIVNEVROLOŠKIPODPORIPRIGLASBIINGOVORU ... 20
4.2. PRIMERJAVARAZVOJAPROZODIČNIHSTRUKTUR ... 21
4.3. PRIMERJAVARAZVOJAFONEMSKIHSTRUKTUR ... 22
4.4. PRIMERJAVASINTAKTIČNIHSTRUKTUR ... 22
5. GLASBA KOT SPODBUDA GOVORNO – JEZIKOVNEGA KOMUNIKACIJSKEGA RAZVOJA ... 24
5.1. IZKUŠNJERITMAINRAZVOJJEZIKA ... 24
5.2. POVEČANJEOBSEGAVERBALNEGASPOMINA ... 25
5.3. RAZVIJANJESPOSOBNOSTIPOSLUŠANJA ... 26
5.4. POVEČANJEBESEDIŠČA ... 27
5.5. RAZVOJFONOLOŠKEGAZAVEDANJA ... 28
6. UPORABA GLASBENIH AKTIVNOSTI PRI GOVORNO-JEZIKOVNIH
KOMUNIKACIJSKIH MOTNJAH ... 29
6.1. GLASOVNEMOTNJE ... 31
6.2. ARTIKULACIJSKE MOTNJE ... 34
6.3. APRAKSIJAGOVORIL ... 38
6.4. DIZARTRIJA ... 40
6.5. JECLJANJE ... 42
6.6. MOTNJEFONOLOŠKEGAZAVEDANJA ... 44
6.7. AFAZIJA ... 48
6.8. ZAKASNELGOVORNO-JEZIKOVNIRAZVOJ... 55
6.9. DISLEKSIJA ... 58
6.10. MOTJEAVTISTIČNEGASPEKTRA ... 64
7. ZAKLJUČEK ... 70
8. LITERATURA ... 75
SEZNAM TABEL
Tabela 1: Primerjava glasbe in govora, jezika ... 19
Tabela 2: Moten nivo in funkcije pri posamezni govorno-jezikovni komunikacijski motnji ... 30
Tabela 3: Vaje glasovne funkcije ... 34
Tabela 4: Koraki prve (osnovne) stopnje MIT ... 51
Tabela 5: Koraki druge (vmesne) stopnje MIT ... 52
Tabela 6: Koraki tretje (napredne) stopnje MIT ... 53
Tabela 7: Razvijanje receptivnega jezika ... 68
Tabela 8: Razvijanje ekspresivnega jezika ... 69
Tabela 9: Izbor najbolj učinkovitih glasbenih aktivnosti pri posamezni govorno- jezikovni komunikacijski motnji in vzrok za učinkovitost ... 73
SEZNAM SLIK
Slika 1: Maksimalna aktivacija moţganov pri slušni, semantični, sintaktični in
prozodični informaciji . ... 17 Slika 2: Spremembe v delovanju moţganov po MIT in terapiji ponavljanja govora,
opaţene pri fMRI raziskavi ... 50
SEZNAM KRATIC
fMRI – funkcionalna magnetna resonanca MAS – motnje avtističnega spektra
MIT – melodično intonacijska terapija
MKF – mednarodna klasifikacija funkcioniranja, zmanjšane zmoţnosti in zdravja
1. UVOD
Glasba in jezik sta pomemben del vsake kulture. Zaradi mnogih prepletajočih se elementov lahko glasbo obravnavamo kot »prelingvističen« jezik. Vsebuje namreč vse elemente jezika, razen semantike (Motte-Haber, 1990).
Glasba pozitivno učinkuje na človeka ţe v prenatalnem obdobju. Z ustreznim izborom, kot je na primer Mozartova glasba, lahko spodbujamo otrokov razvoj moţganov, pozitivno vplivamo na njegovo sposobnost čustvenega zaznavanja in spodbujamo komunikacijo z otrokom ţe pred njegovim rojstvom. V postnatalnem obdobju lahko z glasbo zniţujemo raven čustvenega stresa in izboljšamo otrokov motorični razvoj. Preko glasbe lahko razvijamo socialne sposobnosti in občutek lastne identitete. S pomočjo glasbe lahko vplivamo na področja šolskih veščin, kot so branje, pisanje in matematične sposobnosti, hkrati pa razvijamo tudi psihične procese, kot je pomnjenje.
Področje, ki ga prav tako lahko razvijamo preko glasbe, so tudi jezikovne sposobnosti, predvsem besedišče, izraţanje in komunikacija. Na podlagi pozitivnega vpliva glasbe na razvoj jezikovnih sposobnosti lahko glasbo vključujemo tudi v terapijo govorno-jezikovnih motenj.
Ena izmed metod, ki izkorišča pozitivne učinke glasbe, je Tomatisova metoda, ki se uporablja v več kot 200 kliničnih in izobraţevalnih centrih po vsem svetu.
Avtor, dr. Tomatis, je razvil metodo, primerno za osebe s teţavami poslušanja ali okvaro sluha, pri kateri za razvoj poslušanja uporablja glasovne stimulacije, katerih večji del predstavlja glasba. Uporablja se filtrirana Mozartova glasba, ki predstavlja popolno ravnoteţje med pomirjajočim in energetskim učinkom glasbe.
Poleg Tomatisove, obstojajo tudi druge metode, principi in načini vključevanja glasbe z namenom izboljšanja ali odprave govorno-jezikovnih motenj. Namen diplomske naloge je raziskava le-teh, njihove učinkovitosti in izbor priporočil avtorjev. Pomembno je namreč, da v obravnavo govorno-jezikovnih motenj vključujemo različne metode, saj je populacija oseb, ki potrebujejo logopedsko pomoč, zelo heterogena, kar v prakso prinaša raznovrstnost potreb in odgovarjajočih načinov pristopa.
2. GLASBA
Glasba je univerzalna in se pojavlja v vseh kulturah. Skupaj z jezikom nas ločuje od ostalih ţivih bitij. Z glasbenimi dejavnostmi razvijamo sposobnosti zaznavanja, doţivljanja, ustvarjanja in vrednotenja estetskih razseţnosti glasbe;
oblikujemo kolektiv in karakterne lastnosti; vplivamo na telesni razvoj in razvijamo motorične spretnosti ter razvijamo slušno zaznavanje, diskriminacijo, usmerjeno pozornost, pomnjenje, mišljenje, domišljijo in nenazadnje tudi govor (Denac, 2002).
Koncept glasbe tvorijo različni elementi. Ti so: melodija, višina, harmonija, tempo, ritem in barva zvoka.
2.1. ELEMENTI 2.1.1. MELODIJA
»Melodija je zaokroţeno, po harmonskih, ritmičnih in drugih glasbenih ustvarjalnih načelih urejeno tonsko sosledje« (Veliki splošni leksikon, 2005).
Melodija je najbolj prepoznaven del kompozicije, saj ritmično opredeljena vrsta tonov različne višine z vsebinsko in smiselno celoto pritegne poslušalca (Mihelčič, 2009). Med pripadajoče karakteristike melodije sodi višina, prozodija (izraţa ritmične vzorce, tempo in ostale lastnosti, ki označujejo čustvo, pripadajočo zaporedju povezanih višin tonov), fraza in potek melodije. Slednje delujejo medsebojno z elementom ritma. Sintaktična urejenost melodije se nanaša na odnose višin tonov, ki jih moţgani zaznajo kot urejen, koherentni sistem tonskih zvez. Poznamo dva osnovna načina odnosov višin. Za prvi način je značilna postopnost pojavljanja tonov od niţjih k višjim in obratno ter v določenih vzorcih. Tovrstne melodije vsebujejo prvine lestvic. Najpreprostejši primer so lestvice kar same (pentatonične, durove, molove, idr ). Drug način urejenosti melodije nastane kot rezultat intervalov. V tem primeru gre namesto postopnega sledenja tonov za skakanje, pri čemer so toni še vedno znotraj tonovskega načina. Vsak ton ima določeno trajanje in ker je trajanje povezano z ritmom, je melodijo nemogoče ločiti od ritma ali tempa. Melodija je organizirana v fraze s pavzami, dolgimi/kratkimi in glasnimi/tihimi dobami, poudarjeno višino, dinamiko, idr. Potek melodije se dopolnjuje in zanaša na ritmično pulziranje.
Sestoji iz vrhov in dolov ter oblik in dolţin prozodičnega poteka. (Schneck in Berger, 2005)
2.1.2. VIŠINA
»Višino tona zvena določi število nihajev na sekundo« (Mihelčič, 2009).
Pogostost imenujemo z latinsko besedo frekvenca, število nihajev na sekundo pa z mersko enoto hertz (Hz). Človeški slušni sistem zazna energijo kot zvok, v kolikor slednja valuje med 20 in 20000 Hz. In kar slušni sistem znotraj tega valovanja prepozna, imenujemo višina. Valovanje manjše hitrosti zaznamo kot niţje zvoke, hitrejše valovanje pa kot višje. Razpon človeškega glasu obsega pribliţno štiri oktave. Oktava se nanaša na višino, pri kateri je osnovna frekvenca podvojena ali razdvojena. Razpon človeškega znaša med 65 in 80 Hz, značilnih za moški bas, pa vse do 1040 do 1280 Hz pri ţenskem sopranu (Schneck in Berger, 2005, 164).
Najmanjša razlika v Hz za diskriminacijo višine je npr. pri tonu 375 Hz in 5 dB 9 Hz, pri 10 dB 5,6 Hz, pri 20 dB 3,75 Hz, pri 40dB 2,8 Hz in pri 60 dB 2,25 Hz.
Torej je diskriminacija višine tona močno odvisna od jakosti le-tega. (Sergeant, 1973)
2.1.3. HARMONIJA
»Harmonija je urejena zveza dveh in več akordov različnih funkcijskih vrednosti.
Harmosko povezavo zaznamo kot zaporedje akordov, pa tudi kot namišljeno povezavo harmonskih funkcij, ki jih opisuje in s svojim potekom utemeljuje melodija.« (Mihelčič, 2009)
Ponazarja soglasje in ubranost ter je poleg ritma ena najpomembnejših prvin gibanja v prostoru, ki ga obvladuje zvok. Pogosto vsebuje sočasno zvenenje treh ali več tonov in ustvarja polifonično organizacijo zvokov, imenovano akord.
Vsak akord je sestavljen iz treh ali več tonov, ki so med seboj ponavadi oddaljeni za malo ali veliko terco. Potemtakem harmonija pomeni gibanje akordov, ki je lahko usklajeno, logično povezano ali pa tudi ne. Načini gibanja akordov vplivajo na celostno zvočno projekcijo skladbe, to pa je osnova za
določenih načelih, pravilih, je ta povezava jedro zaokroţenega glasbenega jezika. (Mihelčič, 2009)
Harmonijo lahko označimo kot tretjo dimenzijo vertikalnega in horizontalnega gibanja, ki dodaja globino. Ko je melodija podprta s harmonijo, obstaja teţnja k sledenju melodiji, medtem ko harmonijo potisnemo v ozadje. (Schneck in Berger, 2005)
2.1.4. TEMPO
»Tempo je hitrost izvajanja skladbe, izraţena s časovno mero« (Veliki splošni leksikon, 2005). Tempo se nanaša na hitrost pojavljanja dob. Notna vrednost sama po sebi nima točno določenega trajanja. V vsakem notnem zapisu so notne vrednosti v medsebojnih razmerjih. Gostota notnega zapisa daje v notni sliki pribliţno oceno hitrosti izvajanja. Hitrost izvajanja zapišemo na začetku skladbe z oznakami za relativno (pribliţno in opisno) in absolutno (metronomsko) vrednost tempa. Relativno vrednost tempa izvajanja označujemo z italijanskimi besedami in sicer largo (široko, zelo počasi), grave (zelo počasi), adagio (počasi), andante (zmerno počasi), moderato (zmerno), allergetto (zmerno hitro), allegro (hitro, veselo), vivace (ţivahno), presto (zelo hitro), prestissimo (hitro, kolikor se le da). Prav tako označujemo spremembe tempa (accelerando – vedno hitreje, tenuto – zadrţano, riterdando – vse bolj počasi, itd.) in karakterne oznake za tempo (agitato – razvneto, calmo – mirno, itd.). Natančno hitrost določi število, ki pove, koliko števnih enot se zvrsti v minuti. Napravo za določanje absolutne vrednosti tempa imenujemo metronom.
(Mihelčič, 2009)
Dokler se tempo v kratkem času občutno ne spreminja, naj dojemanje dob ne bi bilo moteno, kljub spremembam njihove rednosti. Hiter tempo lahko poistovetimo z nabojem energije ali razburjenjem. Počasen tempo pa pogosto pripomore k umirjenosti.
2.1.5. RITEM
»Ritem je zaporedno ponavljanje dveh in več kontrastnih zvočnih elementov«
(Mihelčič, 2009). Je naravni pojav, ki nas spremlja v vsakdanjem ţivljenju. V
glasbeni kompoziciji niso pomembne le izmenjave v višini tonov, ampak tudi izmenjavanje njihovih trajanj. Poznamo različna trajanja glasbenih tonov, kot so celinka, polovinka, četrtinka, osminka, šestnajstinka itd. Poleg izmenjavanja daljših in krajših trajanj, se ritem manifestira tudi v izmenjavi nasprotij med napetostjo in popuščanjem ter v spremembi krepkejših in šibkejših naglasov.
(Šmit, 2001)
Patel (2008) deli vidike ritmične strukture na enakomeren metrični utrip, takt in razvrstitev v fraze.
Enakomeren metrični utrip se nanaša na dojemanje rednega pulziranja v času in je osnovna enota za merjenje toka zvoka skozi čas. Tok je binaren, so dobe in trajanje med njimi.
Takt je metrična enota organizacije dob. Na nivoju takta se dobe začnejo deliti na poudarjene in nepoudarjene (alteracija). Takt določa različne razvrstitve dob, na primer: poudarjena - nepoudarjena, nepoudarjena - poudarjena, poudarjena - nepoudarjena - nepoudarjena, itd. (Pearl, 2006). Pri tem gre za percepcijo diskriminacije v jakosti, saj je poudarjena doba glasnejša.
Taktovski način je v zapisani glasbi označen na začetku skladbe po notnem ključu in predznakih. Oznaka ima obliko ulomka. Imenovalec predstavlja števno enoto v razmerju z osnovno notno vrednostjo (celinke). Števec pa nam pove, koliko števnih enot je v enem taktu. (Mihelčič, 2009)
Pri razvrstitvi v fraze gre za razčlenitev kompleksnih akustičnih vzorcev v mnogovrstne nivoje fraznih struktur (Patel, 2008; 112).
2.1.6. BARVA ZVOKA
Barva je specifična lastnost vsakega inštrumenta, po kateri se ton razlikuje od tona, zven od zvena. Barvo prepoznamo po drugačni razvrstitvi delnih tonov in po načinu zbujanja tona (zvena). (Mihelčič, 2009)
Za zvenenje tona je značilno, da ni popolno. Sestavljenost materialov, ki ustvarjajo zvok, onemogočajo čistost tona. Barvo zvoka ustvarjajo višji harmonični toni in je odvisna od zastopanosti slednjih v spektru in od alikvotnih tonov (lastnih frekvenc resonatorja), v katerih se zvok ojačuje. Barva se tako razlikuje glede na vrsto zvočila: ali udarjamo po struni (čembalo, klavir),
napetost ţime (violina, violončelo), če pihamo v leseno ali kovinsko cev (flavta, trobenta) ali če udarjamo po napeti koţi (pavke) ali izbranem oblikovanem lesu in kovini (ksilofon, marimba). Barva zvoka je lahko svetla, temna, mehka, rezka in bogata. Mehki zvoki (flavta) imajo v spektru šibko zastopanost višjih harmoničnih tonov, rezki zvoki (trobenta) pa močno (Michels, 2002).
Spremembe v barvi zvoka ustvarjajo raznolikost in kontrast. Medtem ko lahko isto melodijo igramo z različnimi inštrumenti, ustvarjajo le-ti različne ekspresivne učinke prav zaradi barve posameznih inštrumentov. Raznolikost v barvi zvoka lahko uporabimo tudi za poudarjanje nove melodije: ko violine odigrajo melodijo, se oglasijo oboe in predstavijo ter poudarijo novo melodijo.
Barve posameznih inštrumentov lahko okrepijo čustven vidik melodije: barva trobent je ponavadi primerna za herojske in vojaške melodije, medtem ko je mehak zvok flavte po večini primeren za umirjene melodije.
2.2. PROCESIRANJE GLASBE
2.2.1. VIŠINA, MELODIJA, HARMONIJA
Pri procesiranju višine tonov igra pomembno vlogo desni slušni korteks, medtem ko so časovne informacije, kot je ritem, procesirane v levem slušnem korteksu. Leva hemisfera lahko sodeluje v primeru, ko je potrebna informacija o intervalu. Draţljaji višine tona so procesirani skozi vzpenjajočo slušno pot do primarnega slušnega korteksa. Melodija vključuje močnejše zastopanje procesiranja v superiorno temporalnem in frontalnem reţnju. (Hallam, 2006) Procesiranje se lahko dogaja na treh nivojih: preprostem, kompleksnem in semantičnem. Pri preprostem gre za kodiranje preprostih časovnih, spektralnih in prostorskih informacij. O kompleksnem procesiranju govorimo pri zagotavljanju trajnih reprezentacij prej naštetih informacij in o semantičnem procesiranju govorimo, ko iz slušne informacije ustvarimo simbolično uporabo.
(Griffiths, 2003 v Hallam, 2006)
Osnovne fiziološke in anatomske lastnosti slušnega in kognitivnega sistema določajo, da so določene kombinacije zvokov bolj harmonične od drugih. Ta proces oblikuje implicitno znanje posameznega tonalnega sistema. Tovrstno znanje o harmoniji je splošna zmoţnost človeških moţganov, saj se osebe, ki
nimajo glasbenega znanja in otroci na avtentične kadence in neprimerne zaključke odzovejo podobno kot glasbeniki. (Hallam, 2006)
2.2.2. ENAKOMEREN METRIČNI UTRIP, TAKT IN RITEM
Glasba, tako kot jezik, sestoji iz niza slušnih draţljajev v času, kar zahteva časovno procesiranje. Do sedaj opravljene raziskave o procesiranju slušnih časovnih informacij pri glasbi dajejo mešane odgovore. Kuck s skupino (2003) je prišla do ugotovitev, da procesiranje glasbenih časovnih struktur ustvari vztrajno kortikalno aktivacijo, predvsem frontotemporalnih območij z desnohemsiferno prevlado. Procesiranje razlik ritma ustvarja bolj centroparietalno aktivacijo, kot procesiranje takta. Pri procesiranju tako metričnih kot ritmičnih draţljajev se pojavi prevlada frontotemporalnih področij desne hemisfere. Tovrstne ugotovitve se ne skladajo z dvokomponentnim modelom Lerdhala in Jackendoffa (1983), ki predpostavlja, da zaznavanje ritma in takta sloni na različnih kognitivnih operacijah, ki se lahko odvijajo v različnih hemisferah. Procesiranje ritma zahteva levo-hemisferno lokalno serijsko kognitivno operacijo, medtem ko procesiranje takta zahteva desno-hemisferno globalno holistično strategijo, povezano z mehanizmom grupiranja. Kljub mešanim ugotovitvam je zagotovo, da je pri procesiranju slušnih časovnih informacij najzahtevnejše procesiranje takta, saj percepcija le-tega zahteva informacije o jakosti (poudarjeni in nepoudarjeni draţljaji) in o periodičnosti ritmičnih draţljajev (Hallam, 2006).
2.2.3. BARVA ZVOKA
Osebe, ki se z glasbo ne ukvarjajo, so bolj občutljive na spremembe barve zvoka, kot višine (Pitt, 1994 v Hallam, 2006).
Informacije povezane z barvo zvoka so procesirane v obeh hemisferah.
Pomembnejša aktivacija pri procesiranju barve zvoka poteka na področju posteriornega Heschlovega girusa in superirono temporalnega sulkusa, ki se razširja tudi kroţni v insularni sulkus. Čeprav se razširjena aktivacija pomembno ne razlikuje med levo in desno hemisfero, v primerjavi z desno hemisfero v levi
prihaja do vidnejših aktivacij temporalnega reţnja posteriorno. (Menon, Levitin, Smith, Lembke, Krasnow, Glazer, Glover in McAdams, 2002)
2.3. RAZVOJ
Ključnega pomena za razvoj glasbenih sposobnosti sta zgodnje otroštvo in prva leta osnovne šole. Razvoj je odvisen od dednih dispozicij, okolja in lastne aktivnosti. Glasbeni razvoj vključuje razvoj elementarnih glasbenih sposobnosti kot sta melodični in ritmični posluh ter sposobnosti višjega reda kot so harmonični posluh, analitično poslušanje in sposobnost estetskega oblikovanja in vrednotenja.
Pri devetih mesecih starosti se pri otrocih pojavi vokalizacija ob glasbi in glasbeno čebljanje, ki je specifična reakcija na glasbo. Obsega zvoke različnih višin, grajenih na enem samoglasniku ali zlogu. Glasbeno čebljanje ni ritmično organizirano. Do pavz prihaja zaradi potrebe po vdihu in ne zaradi ritmične organizacije. Čebljanje je odraz zadovoljstva.
V drugem letu starosti prihaja do pojava spontanih pesmi, ki so atonalne in ritmično neorganizirane. V tej starosti ţe prihaja do imitacije pesmi. Prve imitacije so reprodukcija teksta, ki naredi na otroka največji vtis in ne ritma ali melodije. Šele kasneje otrok uspe imitirati melodijo, ne pa tudi intervalov znotraj nje. Ti so praviloma manjši od dejanskih.
V tretjem letu se poveča število spontanih pesmi. Pri imitaciji postaja pomembnejša melodija in tudi ritmična struktura pesmi. Med tretjim in četrtim letom se pojavi imaginativna pesem. Gre za to, da otrok iz več znanih pesmi sestavi novo, tako da preoblikuje besede, melodijo in ritem različnih pesmi v novo celoto. (Denac, 2002)
Med petim in šestim letom se izboljšuje sposobnost ritmične stabilnosti. Gibanja ne morejo prilagoditi spremembam ritma, pojavljajo se napake v intervalih in nenamerno transponirajo v drugo tonaliteto.
Med šestim in devetim letom prihaja do stabilizacije glasbenih sposobnosti.
Prihaja do hitrega razvoja melodičnih in ritmičnih vidikov glasbenih sposobnosti.
(Starc idr., 2004 v Boţič, 2005)
2.4. GLASBENE AKTIVNOSTI
Glasbene aktivnosti so način vključevanje glasbe v terapijo. Vključena jo lahko v obliki petja, igranja na inštrumente, poslušanja glasbe ali v obliki ritmičnih aktivnosti. Določeno glasbeno aktivnost izbiramo na podlagi postavljenih ciljev in klientovih zmoţnosti.
2.4.1. PETJE
Petje in govor povezujejo skupne lastnosti:
- Petje vključuje zdruţitev glasbe in jezika vzdolţ kontinuiranega spektra.
Glasba, kot sta rap ali »sprechgesang« (govorjena pesem), je bliţje govorni strani spektra, medtem ko so arije bliţje glasbeni strani spektra. (Brown, 2000, v Baker & Tamplin, 2006)
- Petje in jezik vsebujeta strukturirane vzorce višin tonov (melodija), trajanj (ritem) in jakosti (dinamika). (Patel, 1998, v Baker & Tamplin, 2006)
- Obstajajo podobnosti v poteku in melodični obliki med frazami pesmi in frazami pri govoru. Višina vokalnega tona narašča na začetku in pada na koncu govornih in glasbenih fraz (Peretz, 1990, v Baker & Tamplin, 2006).
- Bolinger (1986) je ugotovil, da je potek govorjenih fraz in melodije pesmi sestavljen iz enakih intervalov- prim, oktav, kvint, kvart in terc. (Baker &
Tamplin, 2006)
Petje je telovadba za otrokovo telo in dušo. Prodre globoko v njegovo fiziologijo:
poglobi dih in zniţa utrip srca, spreminja vzorec moţganskih valov in izboljšuje imunski sistem. Spodbuja izločanje endorfina, telesu ugodnega hormona, v moţgane in telo. Prav tako krepi mišice vratu in glave. (Orton, 2008)
Otrok ima prirojene sposobnosti za ustvarjanje pesmi. Ob koncu prvega leta ţivljenja dojenčki uporabljajo neverbalne prozodične vzorce govora in prepevajo improvizirane melodije. Igre glasovne modulacije vsebujejo visoko-nizko, tiho- glasno in počasno-hitro glasovno ţlobudranje, kar predstavlja glasbene elemente najzgodnejših melodij. (Boswell v Zoller, 1991)
Pri treh letih so otroci sposobni učenja pesmic s tremi do petimi toni. Nadzor petega glasu in sposobnost proizvajanja melodij je razvojni proces in se pri nekaterih otrocih zaključi šele v zadnji triadi osnovne šole. (Zoller, 1991)
Petje pesmic otroku omogoči zabaven način vadbe jezikovnih sposobnosti (Mizener, 2008). Artikulacija in sekvencioniranje zvokov in besed znotraj pesmic lahko pospeši, spodbuja in obogati govor. Petje z odmevom (otrok ponavlja frazo pesmice za nami) pomaga pri razvoju slušne percepcije, imitacije zvokov in pasivnega besednjaka. Petje z vstavljanjem (vstavljanje posameznih besed, zadnje besede v rimi) pripomore k razvoju aktivnega besednjaka in slušnega zaključevanja. Uporaba ponavljajočih se verzov in refrenov pesmi pomaga pri razvoju sposobnosti slušne percepcije, spomina, priklica in obnovitve besed. Če gre za petje v skupini, pa le-to zahteva kognitivne in senzomotorične sposobnosti, ter sposobnosti slušnega zavedanja. Hkrati pa razvija socializacijske sposobnosti z občutkom pripadnosti in čutom za skupni napor pri izvajanju.
Vključevanje petja v terapijo je uspešno pri gluhih in naglušnih otrocih in otrocih z motnjami v razvoju, pri katerih predstavlja dominantno teţavo govorna ali vedenjska motnja. Le manjši deleţ naglušnih otrok ima primerno intonacijo, barvo in intenziteto glasu. Petje je pri tovrstnih teţavah odlično sredstvo za ublaţitev in odpravo vseh slabih glasovnih nesorazmerij, ki jih ima otrok na začetku rehabilitacije. Previsok ali prenizek obseg glasu lahko spravimo v normalnega, saj se korigira njegova slaba razporejenost napetosti. S petjem lahko obogatimo preslabo intenziteto glasu, ki je pogojena s šibkim delovanjem trebušnih mišic (šibek vdih) ali psihično napetostjo. Petje v skupini predšolskih otrok omogoči bolj spontano in naravnejšo emisijo glasu in s tem izboljšanje celotne telesne napetosti. Naravna sproščenost otroka pa je predpogoj za terapijo, pri kateri je cilj kvaliteten govor, torej dobra artikulacija in spontanost govornega izraţanja. (Šmit, 2001)
Pomembna lastnost pete oblike (stavka, pesmi ali izštevanke) je omogočanje naravnega podaljševanja zvočnega draţljaja. Na ta način so vezave in prehodi pri sestavljanju zloga (konsonant, vokal) blaţji, zlogi in glasovi so bolj povezani in s tem laţji za percepcijo. S petjem in petim glasom lahko logoped podaljšuje čas emisije glasu, kolikor je potrebno za dobro percepcijo otroka. Čas se znotraj rehabilitacije spreminja – postopoma se skrajšuje, da bi na koncu dosegli
normalen tempo govora. Tovrsten postopek je priporočljiv pri (re)habilitaciji oseb z izgubo sluha in pri predšolskih otrocih z govornimi motnjami (omisije, substitucije, inverzije). (Šmit, 2001)
2.4.2. IGRANJE INŠTRUMENTOV
Otroci z igranjem na inštrumente poleg sposobnosti na glasbenem področju razvijajo motoriko, koordinacijo, orientacijo, vizualno percepcijo, spomin, ritem, poslušanje, slušno diskriminacijo ter oblikujejo svojo osebnost in pridobivajo na samozavesti (Grögl, 2002).
Pri igranju na inštrumente je pomemben motorični vidik. Motorika vključuje moč, hitrost, koordinacijo, ravnoteţje, gibljivost, splošno vzdrţljivost, hkrati pa se pri igranju vključujejo še višje kognitivne funkcije, kot so splošna regulacija vedenja, konstruktivna praksična sposobnost, načrtovanje giba, anticipacija giba, sinhronizacija rok, izdihovanje zraka, sinhronizacija med glasbeniki ter perceptivne funkcije analize prostora (vertikalno/horizontalno;
statično/dinamično) in časa (zaporedje, izohronost, tempo, hitrost). Veliko glasbil zahteva mentalno predstavo gibov, ker so gibi izven vidnega obsega.
Nekateri zahtevajo premikanje v dveh ravninah ali dveh smereh, nekateri uporabljajo ene vrste giba za spreminjanje višine in druge za jakost. (Ozbič in Starc, 2010)
Otrok je pri igranju na inštrumente aktiven na afektivnem, kognitivnem, psihomotoričnem in socialnem področju osebnosti (Denac, 2002). Ritmične motive osvajamo v prostoru s pomočjo gibanja, kot so hoja, poskoki ali tek.
Ritme vizualno predstavimo tako, da jih narišemo s pomočjo krogov ali drugih simbolov. Vrsto melodičnega inštrumenta izbiramo glede na starost in sposobnosti otrok. Igranje poenostavimo: če izberemo ksilofon, odstranimo ploščice, ki jih otrok ne potrebuje pri igranju. Pri igranju na melodične inštrumente urijo otroci višine tonov, sozvočja-harmonijo, število tonov, padajočo ali naraščajočo melodijo. Otrokovo slušno razlikovanje prej omenjenih elementov bo boljše pri večjih intervalih ali frekvenčnih razlikah, kot pri manjših.
Večje teţave ima otrok pri intervalih sekunde in terce, medtem ko bodo odgovori od kvarte do oktave zanesljivejši. (Grögl, 2002)
Pri igranju na pihala pa prihaja do vključevanja dihal in govoril, tako lahko vplivamo tudi na govorno produkcijo. Igranje flavte, na primer, zahteva ustrezno dihanje, gibanje govoril, ustrezno laringalno aktivnost in koordinacijo glasilke- prepona, koordinacijo prepona-glasilke-usta ter koordinacijo oko-roka. (Ozbič, 1999)
Mukay (1991, v Ozbič, 1999) je ugotovil spreminjanje lege larinksa med produkcijo zvoka pri igranju flavte, torej prihaja tudi do razvijanja kontrole glasilk v različnih situacijah.
2.4.3. USMERJENO POSLUŠANJE GLASBE
Otrok si v predšolskem obdobju pridobiva izkušnje, da je svet zvokov, ki ga obdaja, raznovrsten in bogat in izkusi moţnost samostojnega odkrivanja. V okviru aktivnega poslušanja glasbe poznamo doţivljajsko in doţivljajsko analitično poslušanje. Pri doţivljajskem poslušanju so v ospredju čustvene reakcije, ki jih bo otrok doţivel le, če mu bo vsebina znana in če je povezana z neko dejavnostjo (igra, ples, gibanje,…). Pri doţivljajsko analitičnem poslušanju otrok zazna glasbene prvine, kot so tiho-glasno, visoko-nizko, hitro-počasi, kateri instrument sliši-njegovo barvo, ki pa so hkrati tudi prvine govora. Pri svojem delu izhajamo iz načela od laţjega k teţjemu. Najprej otroku predstavimo samo posamezne zvoke, nato pa njihove kombinacije. Ob glasbi otroci spoznavajo različne vsebine, razvijajo in urijo ritem, zaznavajo, prepoznavajo, razlikujejo, urijo melodijo, slušno diskriminacijo, pa tudi gibalne sposobnosti in doţivljajo svoje celotno telo kot instrument. (Grögl, 2002)
2.4.4. RITMIČNO-GLASBENE AKTIVNOSTI
»Ritem igra osrednjo vlogo usklajevanja organizacije človeške percepcije in dejanj. Pri otrocih z razvojnimi zaostanki pa predstavlja nadzorovana, a prilagodljiva ritmična struktura, ki jo doseţemo z igranjem na instrumente, področje stabilnosti, iz katere lahko izhajajo nove pobude.« (Aldrige, 1996, v Groß, Linden in Ostermann, 2010)
a. Ritmične igre
Ritmične igre, pri katerih ritem izhaja in svojih naravnih temeljev (kriki, zlogi, ritmizirani zlogi spremljani z stimuliranim gibom), obujajo čut za ritem tudi pri manj nadarjenih otrocih. Ritmične igre lahko izvajamo na telesu, ploskvi ali v prostoru (npr. Biba leze, biba gre; Ringa, raja; Leti, leti…).
Razvijanje občutka za ritem nam omogoči laţjo percepcijo, vplivamo pa tudi na pridobivanje samokontrole in obvladovanja motorike. Samokontrola je pomembna, ker otroci zelo teţko in neradi menjajo in veţejo svoje gibanje na zunanje zahteve. Razvit občutek za ritem pripomore k hitrejšemu pridobivanju avtomatizacije gibov otroka, kjer povečanje hitrosti in kvalitete gibov hkrati zmanjšuje utrujenost moţganov (zmanjšuje se kontrola zavesti). Dober občutek za ritem pa tudi pripomore na občutek lastne osebnosti pri otrocih. Ta občutek lahko odpravi ali zmanjša motnje vedenja, ki bi jih lahko kasneje odkrili. Ritem vpliva tudi na uravnoteţeno afektivnost otrok. Prav tako pa pripomore k odpravljanju in ublaţevanju govornih motenj.
Določene raziskave so pokazale, da veliko otrok (okoli 70%) z spaciotemporalnimi motoričnimi in govornimi motnjami, nimajo razvitega občutka za ritem. (Šmit, 2001)
Ponavljajoči ritem vodi v trans, kar je dobrodošlo kot pomoč pri preusmeritvah neke dejavnosti ali vedenja (npr. otroci z motnjami avtističnega spektra).
(Diagnostično rehabilitacijski tim za polţev vsadek, 2009)
Vsak otrok ima v sebi čut za ritem, ki je bogat, a neoblikovan in nenadzorovan.
Naloga vzgojnega procese je, da ta latenten ritmični čut oblikuje, ga neprestano budi, varuje, neguje in razvija. Pri glasbeno-ritmičnih stimulacijah postopek ritmičnih iger pripravlja fonetske in ritmične vsebine bodočih struktur z variacijami ritma. Ti ritmi nosijo glavne karakteristike zadanega glasu, a nimajo oblike glasbene kompozicije, ker ne smejo biti stalni.
Glavni cilji ritmičnih iger so, da doseţemo spontanost ritmičnega izraza otroka;
otroka vpeljemo v svet ritma; doseţemo bogastvo glasu in barve; preko ritmičnih iger preverimo fonetske, ritmične in motorične zmoţnosti otroka; na osnovi teh zmoţnosti gradimo določene glasbeno-ritmične oblike. (Šmit, 2001)
b. Ritmične izštevanke v zlogih
Izštevanke so za otroke uvod v igro. Uvod s pravili, ki jih upoštevajo vsi. Po svoji naglašeni ritmičnosti pripadajo področju glasbe. Pri izštevankah je ritem tako dominanten, da ni potrebe po melodiji, ampak je povsem dovolj, če skandiramo besedilo. Ritmična struktura izštevank odraţa rast napetosti proti koncu teksta, predvsem proti zadnjem zlogu, ki je najbolj odločilen za igro. V zbirkah izštevank so pogosto navedena samo besedila, melodije so le redko zabeleţene z notami. Kljub temu, jih otroci radi pojejo na svoj način. Pogosto je melodija sestavljena iz samo dveh do treh tonov.
Obdobje med štirimi in šestimi leti je za otroka »zlato« obdobje za izštevanke.
Nič namreč ne počnejo raje kot različne igre izštevank.
Le-te so odlično sredstvo za razvoj otrokovega pomnjenja in osvobajanje govora. Pri ritmično-glasbenih stimulacijah ritmične izštevanke uporabljamo za spodbujanje razvoja govora. Z njihovo pomočjo lahko otroku predstavimo določen glas in mu na ta način olajšamo zaznavo in izgovorjavo. Uporabljamo lahko iracionalne izštevanke, ki so brez vsebine (en ten tenera) in racionalne izštevanke (an ban pet podgan) z besedilom, ki nosi nek pomen. (Šmit, 2001;
Diagnostično rehabilitacijski tim za polţev vsadek, 2009). Izštevanke predstavljajo osnovo za fonološko zavedanje, ki pa je glavni pogoj za uspešno opismenjevanje.
Strukture izštevank ne smejo biti predolge. Pri otrocih med tretjim in petim letom bo obseg oblike manjši kot pri otrocih med petim in sedmim letom.
c. Zapete izštevanke
vsaka osnovna izštevanka ima svojo melodijo. Ta je lahko padajoča ali melodija v pentatoniki. Katere intervale bomo uporabili pri določeni izštevanki, je odvisno od starosti otrok in glasu, ki ga osvajamo ali utrjujemo. Pri mlajših otrocih bomo namreč uporabili le padajočo pentatonično lestvico. Pri določanju intervala v melodiji pa bomo upoštevali tudi karakteristiko glasu. (Šmit, 2001; Diagnostično rehabilitacijski tim za polţev vsadek)
d. Ritmi za korekcijo glasov in skupine glasov
Način odpravljanja napak je odvisen od vrste napak pri otroku; ali ima otrok fonetske napake ali napake registra in glasu. Pri neustrezni napetosti uvedemo
spremembo ritma ali intonacije glasbene strukture. Če gre za napake glede časa zaznavanja - intenzitete ali barve glasu - uvedemo petje. Pri napakah jakosti pa spremenimo napetost.
e. Uvajanje besede ali stavkov v izštevanko
To je prvi prehod od glasbenega ritma do govornega. Ta struktura izštevanke je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je iracionalen in nam sluţi kot fonetska in ritmična priprava za drugi, govorni del, ki vsebuje besedo ali stavek (npr. TA TA TO, ATA 'MA AVTO).
f. Govorne strukture v ritmu izštevank
To so strukture, ki imajo povsem govorni značaj. Kljub temu jih imenujemo izštevanke, ker sta ritem in intonacija (melodija) ostala primarna. V tem delu glasbeno-ritmičnih stimulacij bosta dobrodošla kreativnost terapevta in poznavanje otroške poezije (pete in govorjene). (Šmit, 2001)
3. GOVOR IN JEZIK
Jezik je kompleksna in najvišja kognitivna funkcija. Je sistem znakov, dogovorjenih kodov, ki povezujejo celotno druţbo. Jezik sestavlja pet ravni:
fonologija ali sistem govorjenih znakov, morfologija ali sistem pomenskih enot, skladnja ali nauk o zgradbi povedi, pomenska raven, ki preučuje pomen sporočila ter nejezikovne prvine komunikacije ter pragmatika. Jezik se realizira preko svojih modalitet: razumevanja, govora, branja in pisanja. Govor je torej zvočna ali pisna realizacija jezika. Sestavljen je iz besed in vrednot govorjenega jezika, kot so ritem, intonacija, napetost, pavze, tempo, gibi, mimika in poloţaj telesa (Tetičkovič, 2002). Določeni elementi govorjenega jezika so skupni elementom glasbe. Ti so: prozodija, ritem, barva, višina, glasovna struktura.
3.1. ELEMENTI 3.1.1. PROZODIJA
Prozodija, ki jo je prvi opisal Monrad-Krohn leta 1947, in sicer kot »tretji element govora« (poleg slovnice in besednjaka), je definirana kot melodična linija,
ustvarjena z variacijo višine tona, ritma in poudarka izgovorjave, ki poudarja določen semantičen in emocionalen pomen govora (Carroll, 1996; Magne, Aramaki, Astesano, Gordon, Ystad, Farner, Kronland-Martnet in Besson, 2005;
Palmer in Hutchins, 2006).
Prozodija s poudarki omeji besedo na leksikalnem nivoju, hkrati pa strukturira stavek na nivoju fraze (razvršča besede v ustrezne sintaktične enote in zagotavlja potek intonacije – naraščajoča intonacija pri vprašalnih stavkih, padajoča pri trdilnih) ter zagotavlja prozodični fokus (poudarjanje nove pomembne informacije). (Magne idr., 2005)
Prozodija je prvi element govorjenega jezika, ki se razvije v najzgodnejšem obdobju otroka. Predstavlja podlago za razvoj vseh ostalih elementov.
3.1.2. RITEM
Govor ni strogo ritmičen, kot glasba s svojim rednim izmenjavanjem poudarjenih in nepoudarjenih elementov. Kljub temu pa je ritmičen v blaţjem smislu, saj je njegov razvoj v času nadzorovan s hierarhičnimi mentalnimi vzorci, ki dajejo vsakemu zlogu določeno moč nadzorovanja vidikov produkcije, med katerimi je tudi trajanje. (Nooteboom, 1997)
Pri jeziku so poudarjene dobe označene z naglasom ali poudarkom. Poudarek lahko tako pri glasbi, kot tudi pri jeziku nastane z naglaševanjem (povečanjem amplitude), podaljševanjem trajanja ali pa s spremembo tempa. Pri jeziku lahko srečamo nekatere vidike takta, ki pa so za razliko od glasbe bolj začasne narave. (Pearl, 2006)
3.1.3. BARVA
Barva glasu je odvisna od odzvočne cevi oz. resonatorjev – oralne, nazalne in faringalne votline, kako prostorni in kako oblikovani so. Običajno široke in velike votline dajejo temno barvo glasu, ozke votline pa svetlijo glas. S hotenim spreminjanjem dolţine in oblike odzvočne cevi lahko do neke mere vplivamo tudi na barvo glasu. (Hočevar Bolteţar, 2008)
3.1.4. VIŠINA
Na višino glasu vpliva masa, dolţina, napetost, elastičnost glasilk, hitrost zračnega toka ter subglotisni tlak. Glas je višji pri kratkih in tankih glasilkah z majhno maso in veliko napetostjo ter pri hitrem toku zraka skozi grlo in večjem subglotisnem tlaku. Višina tona ima nejezikovno (pomaga pri prepoznavanju čustev in namena govorca, ter razkriva govorčevo identiteto) in jezikovno funkcijo, saj pri tonalnih jezikih, kot sta japonski in kitajski, sprememba višine znotraj zloga spremeni pomen besede. (Kraus in Chandrasekaran, 2010)
3.1.5. GLASOVNA STRUKTURA
Osnovna enota govorjenega jezika je fonem. S permutacijo omejenega števila fonemov, ki je bazirana na pravilih (sintaksi), prihaja do ustvarjanja novih pomenskih struktur- besed.
Najbolj očitna razlika med glasbo in govorjenim jezikom je ta, da govor tvori en sam »inštrument«- glasilke, medtem ko glasbo tvori praktično katerikoli inštrument, ki proizvaja zvok, lahko tudi glasilke. Govor vsebuje raznolike kompleksne zvoke, periodične in neperiodične komponente, šum, modulacije frekvence in amplitude, ki so odraz mnogih artikulacijskih zmoţnosti govornega aparata. (Zatorre, Belin & Penhune, 2002) Glas pri jeziku predstavlja sredstvo prenašanja idej, sporočil, medtem ko je glas pri glasbi cilj.
3.2. PROCESIRANJE GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE
Pri procesiranju govora in jezika je inferiorni frontalni girus večinoma aktiviran bilateralno, a se pri aktivnostih, ki zahtevajo imenovanje, odločitve v zvezi s fonologijo, semantiko in sintakso kaţe dominanca leve hemisfere. Območje Broca je aktivirano pri pridobivanju slovničnih pravil, diskriminaciji glasov, produkciji besed, oceni časovnih intervalov in reprodukciji ritma. Produkcija in razumevanje jezika vključuje prozodijo, eno izmed redkih področij povezanih z jezikom, ki kaţejo dominanco desne hemisfere. (Nishitani, Schürmann, Amunts in Hari, 2005)
»Pri procesu razumevanja jezika leva in desna hemisfera delujeta dinamično vzajemno« (Friederici in Alter, 2004; 268). Levo temporalno-parietalno- okcipitalno stičišče moţganov je dejavno pri povezovanju besede s pomenom.
Pri dostopanju segmentov jezika so aktivna parietalna in frontalna območja.
Slika 1: Maksimalna aktivacija moţganov pri slušni, semantični, sintaktični in prozodični informaciji (prirejeno po Friederici in Alter, 2004; 268).
Procesiranje sintakse je podprto z levo lateralizirano temporo-frontalno mreţo, vključujoč anteriorni del superiornega temporalnega girusa in »pars opercularis« inferiorno frontalnega girusa. Semantično procesiranje pa je primarno podprto z levo lateralizirano temporo-frontalno mreţo, vključujoč posteriorni del superiornega in srednjega temporalnega girusa in BA 45/47 inferiornega frontalnega girusa. Slika prozodičnega procesiranja pa je bolj dinamična. Višina oz. osnovna frekvenca slušnega draţljaja je procesirana v temporo-frontalni mreţi desne hemisfere, ampak bolj kot je draţljaj lingvističen, večja je vpletenost leve hemisfere. Interakcija med hemisferama je odvisna od corpusa callosuma, ki povezuje hemisferi. (Friederici in Alter, 2004)
3.3. RAZVOJ GOVORA, JEZIKA IN KOMUNIKACIJE
Različne oblike otrokovega joka so v prvih 6-8 tednih ţivljenja edina otrokova vokalizacija. Kot odgovor se pojavlja nasmeh, upadanje splošne aktivnosti in
preplah ob močnih zvokih. Ob koncu prvega, na začetku drugega meseca se razvije nova oblika vokalizacije – gruljenje. Gre za posebno obliko komunikacije, s katero otrok sporoča, da je zadovoljen, srečen, razburjen. Okoli šestega meseca starosti, ko gruljenje v celoti izgine, se razvije bebljanje ali čebljanje.
Medtem ko gruljenje vsebuje predvsem samoglasnike in aproksimante, bebljanje vključuje samoglasnike in soglasnike (/m/, /k/, /g/, /b/, /p/), ki jih otrok povezuje v zloge. Otrok se obrača in gleda za glasom. Prepoznava domač, poznan glas. Z vokali izraţa nezadovoljstvo, jezo. Pri sedmih mesecih se pojavlja različnost v bebljanju, glasu in ritmu. Ţe naučenim glasovom doda še /d/, /t/, /n/, /v/. Pogostejše so geste kot del vokalizacijskih odgovorov na draţljaje. Na glasove v okolju pogosteje odgovarja. Pri devetih mesecih se pojavlja jok, s katerim ţeli vzbuditi pozornost. Otrok je zmoţen posnemati ploskanje. Značilno je umikanje pred tujci, pogosto kombinirano z jokom. Pri starosti enajstih mesecev v povprečju pravilno uporablja eno besedo. Posnema glasove in pravilno število zlogov. Razume »ne, ne«; odgovarja na »pa, pa« in podobno z ustreznimi kretnjami. Med prvim in drugim letom se pojavlja več nerazumljivega ţargona. Viden je napredek pri artikulaciji. Pojavlja se veliko eholalije. Pri dveh letih prepozna 150-300 besed, pove pa od 50 do 150 besed.
Pravilno odgovarja na številne ukaze, kot so »sedi«, »pridi«, »daj mi to«. Med drugim in tretjim letom otrok poskuša z novimi glasovi, vendar artikulacija zaostaja za besednjakom. Razumljivih je 50-57% besed. Pogosto izpušča zadnji soglasnik, nerazumljiv ţargon počasi upada. Pri treh letih razume 800- 1000 besed. Pravilno odgovarja na številne ukaze, ki vsebujejo »na«, »pod«,
»gor«. Med tretjim in četrtim letom je razumljivost povedanega skoraj 100%.
Pogosta je pomanjkljiva artikulacija glasov /l/ in /r/. Uporablja 3-4 besede v stavkih. Otrok prepozna mnoţino, spol, pridevnike in razume sestavljene stavke. Sintaksa je ustrezna pri 6 letih. Otrok sestavi 5 do 6-besedne stavke.
Govor je tekoč. Glas dobro modulira v konverzaciji. Otrok razume 2500-3000 besed. Sledi lahko navodilom, ki vsebujejo 3-4 aktivnosti. Razume »če«, »zato«
in »zakaj«. (Marjanovič-Umek, 1990)
4. PRIMERJAVA GLASBE IN JEZIKA, GOVORA
Dejstva opisana v 3. in 4. poglavju, kaţejo na številne podobnosti med glasbo in področjem jezika in govora. Slednje lahko zberemo v primerjalno tabelo:
GLASBA GOVOR, JEZIK
Melodija - lahko zapisana z notami - moţna natančnost
- sprememba na koncu fraze-padec višine in podaljševanje končne enote
- lahko zapisana z oksitoni (naglašen končni zlog) ali baritoni (naglašen nekončni zlog)
- značilna je spremenljivost
- sprememba na koncu fraze-padec višine in podaljševanje končne enote
Ritem - lahko zapisan
- moţna natančnost - ni zapisan
- značilna spremenljivost
Višina odvisna od materialov vpliv mase, dolţine, napetosti, elastičnosti glasilk, hitrosti zračnega toka ter
subglotisnega tlaka Barva odvisna od sestavljenosti materialov,
velikosti resonančne skrinje
odvisna od odzvočne cevi oz. resonatorjev, kako prostorni in kako oblikovani so.
Glasovna struktura
počasnejši zvoki, pomembne natančne spremembe v frekvenci
Ton
- traja dlje kot fonem (melodija s trajanjem tona manj kot 160 ms je teţko prepoznavna)
govor je odvisen od hitro spreminjajočih se glasov
Fonem
- traja od 30ms do 200 ms
Razvoj - ključnega pomena za razvoj je predšolsko obdobje in prva leta osnovne šole
- pri 9. mesecih se pojavi glasbeno čebljanje
- stabilizacija glasbenih sposobnosti od 6.-9. leta
- ključnega pomena za razvoj je
predšolsko obdobje in prva leta osnovne šole
- pri 6. mesecih se pojavi čebljanje - stabilizacija jezikovnih sposobnosti pri 6.-
letih
Procesiranje - aktivacija heschlovega girusa pri poslušanju višin tonov
- aktivacija sekundarnih slušnih področij s poslušanjem lestvic in avditivnih predstav za zvoke
- aktivno področje broca pri igranju glasbe in ritmičnih nalogah - vključenost suprasegmentalnega
girusa pri branju glasbenih partitur - pomembna vloga levega primarnega
slušnega korteksa pri zapomnitvi in primerjavi vzorcev višin tonov
- aktivacija heschlovega girusa pri poslušanju besed
- aktivacija sekundarnih slušnih področij s poslušanjem in razumevanjem besed - aktivno področje broca pri motoričnem
delovanju jezika
- vključenost suprasegmentalnega girusa pri razumevanju simbolike jezika - pomembna vloga levega primarnega
slušnega korteksa pri melodični produkciji govora
Tabela 1: Primerjava glasbe in govora, jezika
4.1. PODOBNOSTI V NEVROLOŠKI PODPORI PRI GLASBI IN GOVORU Kljub temu, da so glavni vidiki govora in jezika procesirani levo-hemisferno in da so glavne značilnosti glasbe procesirane v desni hemisferi, si glasba in jezik delita nevronske mreţe ali pa ju procesirajo sosednje mreţe. Pri procesiranju višine tona pri glasbi so mnoga kortikalna področja, razvrščena bilateralno, vključena v anatomsko in funkcionalno hierarhijo, razširjeno od ušesa do moţganskega debla, talamusa in avditornega korteksa. Raziskava Johnsruda (2000, v Baker in Tamplin, 2006) je pokazala, da poslušanje draţljajev višin tonov povzroči skoraj simetrično bilateralno aktivacijo od moţganskega debla do korteksa, vključujoč Heschlov girus. Heschlov girus pa se aktivira tudi pri besedah. Asimetrija proti desnemu avditivnemu korteksu se pojavi samo pri stimulusu melodije, ki proizvede tudi dodatno aktivacijo področja planum temporale1 in superiornega temporalnega girusa. Nekatere raziskave so pokazale, da so višine tonov in melodije procesirane v desni hemisferi, ampak melodija aktivira obe hemisferi, ker vključuje tudi ritem, katerega nadzira leva hemisfera. Patel, Peretz, Tramo in Labreque (1998) in Falk (2000, v Baker in Tamplin, 2006) sta odkrila, da medtem ko sta ustvarjanje glasbe in melodični vidik govora ločena, delita mnogo nevroloških opor. Levi primarni avditivni korteks in prefrontalni korteks namreč igrata pomembno vlogo pri zapomnitvi in primerjavi vzorcu višin tonov pri glasbi in melodični produkciji govora. Poleg tega pa se pri poslušanju lestvic in izoliranih besed aktivirajo enaka kortikalna področja v levi hemisferi. Pri petju pesmi se aktivira motorični korteks, bazalni gangliji in mali moţgani. Prav ta področja pa se začnejo aktivirati tudi pri produkciji intonacije. Ta odkritja podpirajo idejo, da se skozi glasbo lahko aktivirajo določeni govorno-jezikovni centri moţganov, kar lahko nenamerno ponovno poveţe in prebudi neuralni sistem, potreben za melodično produkcijo govora.
Primarna avditivna področja se odzivajo podobno na govor in glasbo.
Sekundarna avditivna področja se aktivirajo tako s poslušanjem in razumevanjem besed, kot tudi s poslušanjem lestvic in avditivnih predstav za zvoke. Področje Broca sodeluje pri motoričnem delovanju jezika in izkazalo se je, da je aktivno tudi pri igranju glasbe in pri ritmičnih nalogah.
Suprasegmentalni girus je vključen pri razumevanju simbolike jezika, kot tudi pri branju glasbenih partitur. (Baker & Tamplin, 2006)
4.2. PRIMERJAVA RAZVOJA PROZODIČNIH STRUKTUR
Prozodični elementi, kot so ritem, naglas, intonacija in način izraţanja vodijo večino zgodnjega procesiranja na obeh področjih. Tovrstne prozodične informacije so pri zarodku prvi stik z zvokom, ki ga proizvede človek. S tekočino napolnjen reproduktivni sistem namreč pušča ritmične signale neokrnjene praktično do visokofrekvenčnih informacij. Tako daje otrok prednost materinemu glasu na podlagi prenatalnega učenja. Znano pa je tudi, da otrok pridobi specifične informacije o glasbeno ritmičnih informacijah prenatalnega okolja – najboljši način za to pa je materino petje. Po rojstvu otrok nadaljuje prilagajanje prozodičnih elementov obeh področij. Odrasli otroku pristopajo z njemu prilagojenim govorom, katerega označuje počasnejši govor, višja osnovna frekvenca, večja variacija višin, daljše pavze in izrazitejša izgovorjava vokalov.
Takšen govor pritegne večjo pozornost otroka, kot govor namenjen odraslim.
Prav tako odrasli otroku prilagajajo glasbo. Uspavanke in glasba, namenjena igri, vsebujejo preproste, ponavljajoče spremembe poteka višin. Za področje glasbe in jezika je značilno, da so prozodični elementi, preden se razvijejo ostali načini komunikacije, prvoten način za prenos emocionalnih informacij. Igrajo pa lahko tudi pomembno vlogo pri zasnovanju strukturnih informacij, ki se jih mora otrok naučiti za predelavo jezika in glasbe. Prozodični elementi so najverjetneje povezani s strukturami, kot so stavčne enote in fraze - konec stavka v govoru zaznamuje podaljšanje zloga in padec višine. Otroci pri sedmih mesecih dlje časa poslušajo posnetke govora, kjer so pavze postavljene ob koncu stavkov, kot pa posnetke govora, kjer so pavze umeščene znotraj stavka (Hirsh-Pasek, Kemler Nelson, Jusczyk & Cassidy, 1987, v McMullen & Saffran, 2004). Do podobnih ugotovitev pridemo tudi pri področju glasbe. Dojenčki dlje časa vztrajajo pri poslušanju posnetkov glasbe, kjer so pavze umeščene na konec fraz, kot pa posnetkov, kjer so pavze umeščene znotraj fraze. Znano je, da se pri glasbi pojavljajo enake spremembe prozodije ob koncu fraze, kot pri govorjenem jeziku ob koncu stavka – prihaja do padca višine in podaljševanja končne note, zato ni jasno ali se dojenček priuči podobne prozodične
karakteristike neodvisno, ali uporablja enak mehanizem za odkrivanje podobnosti obeh področij. (McMullen & Saffran, 2004)
4.3. PRIMERJAVA RAZVOJA FONEMSKIH STRUKTUR
Glasovi so organizirani v ločene kategorije, ki olajšajo predstavljanje in zapomnitev. Slušni sistem določa, katere kategorije so pomembne za določeno področje. Otroci se tako naučijo posebne značilnosti sistema njihovega okolja.
Do 6. meseca starosti se sposobnost jezikovnega sprejemanja prilagodi vokalom maternega jezika (Kuhl, Williams, Lacerda, Stevens & Limblom, 1992 v McMullen & Saffran, 2004). Torej je le nekaj mesecev pasivnega izpostavljanja jeziku dovolj, da se oblikuje otrokovo vokalno procesiranje. Na enak način se nekoliko kasneje prilagodi sprejemanje tudi konsonantov – pri starosti 10 do 12 mesecev.
Podoben proces zasledimo tudi na področju glasbe. Otroci zahodnega sveta, ob vstopu v šolo, z odzivi na spodbude začnejo kazati vplive značilnih glasbenih struktur zahoda, ki jih v zgodnejšem ţivljenjskem obdobju niso kazali.
(McMullen & Saffran, 2004)
Štiri do šestletniki namreč laţje zaznajo spremembe v diatonični melodiji kot v nediatonični (Trehub, Cohen, Thorpe & Monrrongiello, 1986 v McMullen &
Saffran, 2004).
4.4. PRIMERJAVA SINTAKTIČNIH STRUKTUR
Kompleksnost glasbe in jezika je posledica na pravilih baziranih permutacij omejenega števila elementov (fonemov ali tonov). Rezultat predstavljajo pomenske strukture: pri jeziku gre za besede, pri glasbi pa za melodije. (Zattore idr., 2002)
Pravila zdruţevanja osnovnih elementov imenujemo sintaksa. Ta kombinacije nepovezanih strukturnih elementov (kot so besede in glasbene note) veţe v sekvence. Lingvistične in glasbene sekvence niso ustvarjene s slučajnim zdruţevanjem osnovnih elementov. Nasprotno, načela zdruţevanja delujejo na več nivojih, kot je tvorba besed, fraz in stavkov pri jeziku, ter sozvočij in tonovskih načinov pri glasbi. (Patel, 2003)
Neurofiziološke raziskave oseb s selektivno poškodbo moţganov, so pokazale ločenost glasbe in jezika. Prikazani so bili namreč primeri, kjer je oseba utrpela primanjkljaje področja jezikovnih sposobnosti brez spremljajočih teţav na področju glasbenih sposobnosti in obratno. A so študije z uporabo ERPs (Event-related potentials), MEG (Magneto-encephalography) in fMRI (funtional magnetic resonance imaging) razkrile rezultate, ki so v neskladju s prej opisanim. Prikazano je bilo, da je teţava integracije obeh področij, tako glasbe kot jezika, povezana s podobnim elementom ERP (P600 2) in s podobno reprezentacijo na moţganih.
Shema 1. Shematični diagram funkcionalne povezave med jezikovnim in glasbenim sintaktičnim procesiranjem (Prirejeno po Patel, 2008 v Fedorenko, Patel, Casasanto, Winawer in Gibson, 2009)
Patel (gl. shemo 1) je predlagal, da je pri raziskovanju povezav med jezikom in glasbo treba razlikovati med dolgoročnim sestavnim znanjem (dolgoročen spomin) in sistemom za integracijo elementov drugega z drugim s postopkom sočasnega procesiranja (delovni spomin). Dokazoval je, da medtem ko sta jezikovni in glasbeni sistem znanj neodvisna, je sistem za uporabo sočasne strukturne integracije skupen tako jeziku kot glasbi. (Fodorenko, Patel, Casasanto, Winawer in Gibson, 2009)
2 P600 je vrh v električni aktivnosti moţganov, zmerjen z elektroencefalografijo (EEG). Potencial je izvabljen z branjem ali poslušanjem gramatičnih napak in drugih anomalij sintakse. Pojavlja se tudi na področju glasbe, in sicer pri napakah v harmoniji (ton zaigran izven tonovskega načina). Potencial je povzročen v posteriorno-temporalnem delu ( za področjem Wernicke)
JEZIK GLASBA
Hramba dolgoročnih sintaktičnih predstav
GLASBA JEZIK
Prekrivanje
Aktivacija predstav med sintaktičnim procesiranjem
Med glasbo in področjem govora, jezika in komunikacije torej obstajajo številne podobnosti, ki bi jih bilo smotrno izkoristiti pri terapiji govorno-jezikovnih komunikacijskih motenj. Podobnost med elementi glasbe in govorjenega jezika, nekaterih vidikov procesiranja in številnih podobnosti v razvoju, lahko namreč uporabimo kot sredstvo premostitve nekaterih govorno-jezikovnih teţav. V nadaljevanju bomo raziskali še vpliv glasbe na sam govorno-jezikovni komunikacijski razvoj.
5. GLASBA KOT SPODBUDA GOVORNO – JEZIKOVNEGA KOMUNIKACIJSKEGA RAZVOJA
Glasba lahko predstavlja učinkovito sredstvo spodbujanja razvoja sposobnosti, ki so potrebne za ustrezen govorno-jezikovni razvoj. Z ustreznimi spodbudami v predšolskem obdobju bi lahko zmanjšali pojavljanje določenih teţav, ki se pojavljajo v šolskem obdobju. V nadaljevanju bomo predstavili učinkovanje glasbe na področje verbalnega spomina, besedišča, poslušanja, fonološkega zavedanja in branja.
5.1. IZKUŠNJE RITMA IN RAZVOJ JEZIKA
Jezik in govor, kot tudi glasba so odvisni od natančne periodične ureditve razločevalnih lastnosti v hierarhične vzorce in predvidevanja ter produkcije ritmičnih vzorcev (Wolff, 2002). Izkušnje ritma, še posebej razvoj sposobnosti ustreznega časovnega procesiranja, so ključnega pomena pri razvoju jezika.
Dellatolas s skupino (2009) je z raziskavo ugotovil pomembno povezavo med produkcijo ritma in učenjem branja. Otroke v vrtcu je preveril z nalogami ponovitve teţkih besed, ponovitve številk, stavkov, priklica zgodbe, izločitve različne risbe, risanja človeka, prerisovanja geometrijskih oblik ter reprodukcije ritma. Naloga reprodukcije ritma je vsebovala 21 različnih ritmov, katerih izvedbo otrok ni videl. Otrok je po koncu poslušanja posameznega ritma, ritem ponovil in sicer z udarjanjem ritma s svinčnikom ob mizo. Isto skupino otrok je preveril tudi kasneje, v drugem razredu, z nalogami nareka fonemov, zlogov, besed in teksta, branjem črk in zlogov, branjem desetih besed, branjem desetih ne-besed in z nalogami bralnega razumevanja preprostih stavkov. Rezultati raziskave so pokazali, da boljše kot so se otroci izkazali pri produkciji ritma v
Glasbeni pristopi k spoznavanju glasbe (Orffov, Willemsov), s poudarkom na ritmu in gibanju, ponujajo mnogo povezav med glasbenim in jezikovnim razvojem. Otroci lahko vadijo elemente govora, ki so vzporedni glasbenim (kontrasti v višinah tonov, dinamika, tempo, barva in ostale ekspresivne kvaliteta) skozi preproste ritmične napeve. Napevi, pogosto otroške rime ali kratke pesmi, včasih pa le kot pregovori ali reki (»eno jabolko na dan, preţene zdravnika stran«), ponujajo odskočno desko za učenje glasbenih konceptov in jezikovnih sposobnosti. Otrok lahko dejavnosti z napevi predstavljajo prve izkušnje s stalnim ritmom, trajanjem, poudarki, dinamiko, tempom, višino tona, obliko in izraţanjem. Tok ritma in tekočnost, ki ju je otrok deleţen z rimami in napevi pa se lahko prenese v neprekinjen tok, potreben za branje z razumevanjem. (Mizener, 2008)
5.2. POVEČANJE OBSEGA VERBALNEGA SPOMINA
Verbalni spomin je pomemben pri zapomnitvi zaporedja glasov in besed, predvsem pri zapomnitvi besednega reda, pa tudi pri naglaševanju in pri ritmu (Smole, 2009). Številne nevrološke in psihološke raziskave razkrivajo pozitiven vpliv glasbe na verbalni spomin. Prve študije vpliva glasbe na verbalni spomin je opravljal Chan s skupino (1998, v Franklin, Moore, Yip, Jonides, Rattray in Moher, 2008). Z nalogo priklica slišanih besed je ugotovil, da imajo osebe, ki so se ukvarjale z glasbo pomembno boljše rezultate od oseb, ki se z glasbo niso ukvarjale. V drugi študiji je Jakobson s skupino (2003, v Franklin idr., 2008), z nalogo zapomnitve vrstnega reda oralno predstavljenih zlogov, ki je preverjala verbalni delovni spomin ugotovil, da obstaja pozitivna povezanost med leti glasbenega treninga in uspešnostjo pri nalogi. Rezultat temu naj bi bilo izboljšanje slušnih sposobnosti časovnega procesiranja, ki omogočajo natančno diskriminacijo med hitro spreminjajočimi se akustičnimi draţljaji. Ho s skupino (2003, v Franklin idr., 2008) je ugotovil, da je glasbeni trening pomembno povezan z verbalnim, a ne tudi z vizualnim spominom. Otroci, ki so bili v glasbi najbolj izkušeni, so se pri testu verbalnega spomina odrezali najbolje, medtem, ko so pri testu vizualnega spomina pokazali enake rezultate, kot vrstniki z manj izkušnjami na glasbenem področju.
Iz tega lahko sklepamo, da čim dlje kot traja glasbeni trening, tem boljše so otrokove sposobnosti verbalnega spomina. Povezanost glasbe in verbalnega
spomina pa dokazujejo tudi nevrološke raziskave. Ohnishi s skupino (2001, v Franklin idr., 2008) je z uporabo fMRI raziskoval razlike v kortikalni aktivaciji med osebami, ki se ukvarjajo z glasbo, in tistimi, ki se ne. Opazili so razlike pri aktivaciji področja planum temporale in levega dorso-lateralnega prefrontalnega korteksa, pri čemer so osebe z glasbenim znanjem pokazale večjo aktivacijo prej omenjenih področij. Področje levega planum temporale je znano tudi kot področje Wernicke, ki sodeluje pri razumevanju jezika. Ugotovili so, da je stopnja aktivacije področja planum temporale povezana s starostjo, pri kateri se je oseba začela ukvarjati z glasbo. Schlaug s skupino (1995, v Franklin idr., 2008) je ugotovil, da kaţejo osebe, ki se ukvarjajo z glasbo, asimetrijo aktivacije področja planum temporale (večja aktivacija PT leve hemisfere). Do istih ugotovitev je prišel tudi Fujioka s skupino (2006), ko je z MEG primerjal aktivacijo moţganov pri poslušanju tonov violine in sicer pri 4-6 letnikih z in brez glasbenega treninga. Te ugotovitve kaţejo na to, da glasbeni trening vpliva na strukture moţganov, povezanih z jezikovnimi sposobnostmi in verbalnim spominom.
5.3. RAZVIJANJE SPOSOBNOSTI POSLUŠANJA
Poslušanje je prva oblika jezika, ki je dostopna otroku. Le-to zagotovi temelj za vse modalitete jezika, ki se kasneje razvijejo. Poslušanje predstavlja v kasnejšem obdobju, ko se otrok šola, večji del učenja, saj je zastopano kar v 50-75% pouka (Smith, 1992 v The Impact of Music on Language & Early Literacy, 2008). Glasbene aktivnosti predstavljajo učinkovito izkušnjo za razvijanje sposobnosti poslušanja.
Glasbeni trening namreč izboljša sposobnosti poslušanja tudi na področjih, ki niso povezana samo z glasbo. Natančne sposobnosti poslušanja pri osebah, ki se ukvarjajo z glasbo, prehajajo tudi na druga področja, kot so govor, jezik, čustva in slušno procesiranje.
Osebe, ki se ukvarjajo z glasbo, kaţejo višje evocirane potenciale v korteksu in moţganskem deblu, kot odgovor na spremembe višin med procesiranjem govora, medtem ko osebe, ki se z glasbo ne ukvarjajo, kaţejo niţje evocirane potenciale. Glasbeniki boljše zaznajo majhne odklone pri poteku višin , ki določajo ali govorec podaja trditev ali vprašanje. Prav tako se lahko s treningom
