RENATA JANEŽIČ

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

RENATA JANEŽIČ

MNENJA VZGOJITELJIC IN VZGOJITELJEV O ILUSTRACIJAH V SLOVENSKIH SLIKANICAH

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

(2)

(3)

(4)

(5)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo

RENATA JANEŽIČ

Mentorica: viš. pred. dr. Uršula Podobnik

MNENJA VZGOJITELJIC IN VZGOJITELJEV O ILUSTRACIJAH V SLOVENSKIH SLIKANICAH

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

(6)

(7)

Vsi dihamo isti zrak in vsem kri po žilah polje,

a nihče ni nikomur enak in vsak je sam svoje vesolje.

(Tone Pavček)

(8)

(9)

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem viš. pred. dr. Uršuli Podobnik za vso strokovno pomoč, spodbude, nasvete in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se vsem strokovnim delavkam in delavcem, ki so sodelovali v raziskavi.

Iskrena hvala tudi družini in vsem, ki so mi pomagali in me podpirali v času študija in pisanja diplomskega dela.

(10)

(11)

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Renata Janežič, rojena 9. 12. 1998 v Ljubljani, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer predšolska vzgoja (redni študij), izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Mnenja vzgojiteljic in vzgojiteljev o ilustracijah v slovenskih slikanicah, izdelano pod mentorstvom viš. pred. dr. Uršule Podobnik, v celoti moje avtorsko delo.

Renata Janežič

________________________

(12)

(13)

POVZETEK

Likovna pripoved ilustratorja pomembno vpliva na to, kako bomo razumeli slikanico kot celoto. Ilustracija se tesno povezuje z besedilom, zato je zelo pomembna. Komponenti skupaj vplivata tudi na videz slikanice (Haramija, Batič, 2013). V diplomskem delu z naslovom Mnenja vzgojiteljic in vzgojiteljev o ilustracijah v slovenskih slikanicah sem v teoretičnem delu predstavila značilnosti (kakovostne) (slovenske) slikanice in njene zgradbe.

Povzela sem različne zapise strokovnjakov na tem področju in različne vidike, ki sestavljajo kakovostno slikanico in ilustracijo. Podrobneje sem se osredotočila na ilustracijo, ker pa je ta sestavni del slikanice in se povezuje z njenim besedilom in drugimi sestavinami, tudi slikanice kot take nisem mogla izločiti. Ilustracije (in slikanice) so pomembne tudi v vrtcu.

Predstavila sem, kako delujejo na otroke, kaj jim sporočajo, kako se otroci odzivajo nanje, kaj na njih opazijo itd. Pri tem imajo pomembno vlogo vzgojitelji, zato sem predstavila tudi vlogo vzgojitelja kot posrednika med otrokom in slikanico.

V teoretičnem delu sem s pomočjo anketnega vprašalnika raziskala, kako na kakovostne slovenske slikanice (nagrajene z nagrado Zlata hruška) gledajo vzgojitelji in vzgojiteljice iz vrtcev po vsej Sloveniji ter na kakšen način jih uporabljajo pri svojem delu.

Ugotovila sem, da so vzgojitelji v večini naklonjeni slovenskim slikanicam in da jih pri svojem delu uporabljajo pogosto (na različne načine in skozi različne dele dnevne rutine v vrtcu).

Ključne besede: slikanica, ilustracija, kakovostna slikanica, nagrada Zlata hruška, mnenja vzgojiteljev, vrtec, predšolski otroci

(14)

An illustrator's narration through pictures has a significant impact on the perception of a picture book as a whole. Illustrations are closely connected with text, which is why they are extremely important. Both components affect the overall aspect of a picture book (Haramija, Batič, 2013). In the theoretical part of this paper, titled Views of Kindergarten Teachers on Illustrations in Slovene Picture Books, I presented characteristics of (quality Slovene) picture books and their structure. I summarized findings of different authors in this field and diverse perspectives that form a quality picture book and illustration. In more detail, I focused on illustration; since illustrations are an integral part of a picture book and are connected with its text and other components, picture books were also addressed.

Illustrations (and picture books) are important in the kindergarten. I presented their effect on children, what messages they convey, how children react to them, what they notice on them, etc. In this process, kindergarten teachers assume a very important role, which is why I also presented the role of a kindergarten teacher as an intermediary between a child and a picture book.

In the theoretical part, I carried out a survey to examine how kindergarten teachers from Slovene kindergartens perceive quality picture books (awarded with the Golden Pear award) and how they use them in their work.

I determined that kindergarten teachers are mostly inclined to use Slovene picture books and that they often use them in their work (in different ways and during different parts of a daily routine in the kindergarten).

Keywords: picture book, illustration, quality picture book, Golden Pear award, opinions of kindergarten teachers, kindergarten, preschool children

(15)

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

I TEORETIČNI DEL ... 3

1 O SLIKANICI ... 3

2 O ILUSTRACIJI NA SLOVENSKEM ... 4

3 ZNAČILNOSTI KAKOVOSTNE SLOVENSKE SLIKANICE ... 7

3.1 ZNAČILNOSTI ... 7

3.2 LIKOVNI SLOG ... 8

3.3 USKLAJENOST LITERARNEGA SLOGA Z LIKOVNIM SLOGOM ... 24

3.4 LIKOVNO-IZRAZNE MOŽNOSTI ... 26

3.4.1 LIKOVNI JEZIK ... 27

3.4.1.1 TOČKA ... 28

3.4.1.2 ČRTA ALI LINIJA ... 28

3.4.1.3 BARVA ... 29

3.4.1.4 PROSTOR... 31

3.4.1.5 KOMPOZICIJA... 31

3.4.1.6 SVETLO-TEMNO ... 32

3.4.1.7 POVRŠINA ... 32

3.4.1.8 PERSPEKTIVA ... 33

3.4.2 OBLIKOVANJE PARABESEDILA ... 33

3.4.2.1 PLATNICI SLIKANICE ... 33

3.4.2.2 VEZNI LISTI ... 35

3.4.2.3 NASLOVNICA V NOTRANJOSTI ... 36

3.4.3 FORMAT SLIKANICE ... 37

3.4.4 ZORNI KOT IN FOKUS ... 38

3.4.5 KOMPOZICIJA KOT OBLIKOVNI ODNOS MED BESEDILOM IN ILUSTRACIJO... 40

3.4.6 PODAJANJE PRIZORIŠČA IN ČASA ... 41

4 NAGRADA ZLATA HRUŠKA ... 43

5 OTROKOVO DOJEMANJE SLIKANICE ... 44

6 VLOGA VZGOJITELJA KOT POSREDNIKA MED OTROKOM IN SLIKANICO ... 45

II EMPIRIČNI DEL ... 49

7 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 49

(16)

9 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ... 49

10 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 50

11 METODOLOGIJA ... 50

11.1 VZOREC ... 50

11.2 INSTRUMENT OZ. PRIPOMOČEK ... 50

11.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 51

11.4 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 51

12 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 51

12.1 POZNAVANJE NAGRADE ZLATA HRUŠKA... 52

12.2 STALIŠČA O SLIKANICAH, NAGRAJENIH Z NAGRADO ZLATA HRUŠKA ... 53

12.3 NAČIN IZBIRANJA SLIKANIC ZA DELO Z OTROKI ... 54

12.4 NAČIN UPORABE SLIKANIC DOMAČIH USTVARJALCEV PRI PEDAGOŠKEM DELU .... 56

12.5 UPORABA SLIKANICE KOT OSREDNJEGA DELA NAČRTOVANE DEJAVNOSTI ... 57

12.6 UPORABA SLIKANICE PRI MOTIVACIJI NAČRTOVANE DEJAVNOSTI ... 59

12.7 UPORABA SLIKANICE PRI ZAKLJUČKU NAČRTOVANE DEJAVNOSTI ... 60

12.8 PREDSTAVITEV AVTORJA ILUSTRACIJ ... 61

12.9 POMEMBNOST BESEDILA IN ILUSTRACIJE ... 63

12.10 ODNOS MED BESEDILOM IN ILUSTRACIJO ... 64

12.11 VKLJUČEVANJE ILUSTRACIJ MED BRANJEM BESEDILA SLIKANICE OTROKOM ... 65

12.12 POBUDNIK K OPAZOVANJU ILUSTRACIJ ... 67

12.13 VZGOJITELJEV ODZIV NA OTROKOVO POBUDO OPAZOVANJA ILUSTRACIJ ... 67

12.14 SPODBUJANJE OTROK K OPAZOVANJU ILUSTRACIJ ... 69

12.15 USMERJANJE POZORNOSTI K OPAZOVANJU ILUSTRACIJ NA POSAMEZNI STRANI .. 70

12.16 OSREDOTOČANJE NA ILUSTRACIJE NA PLATNICAH SLIKANICE ... 71

12.17 OSREDOTOČANJE NA ILUSTRACIJO NA NOTRANJI NASLOVNI STRANI SLIKANICE ... 73

12.18 SLOVENSKE SLIKANICE IN ILUSTRACIJE V ODNOSU DO TUJIH ... 75

12.19 UPORABA ILUSTRACIJE PRI PEDAGOŠKEM DELU ... 76

12.20 UPORABA SLIKANIC DOMAČIH USTVARJALCEV, NAGRAJENIH Z NAGRADO ZLATA HRUŠKA PRI PEDAGOŠKEM DELU ... 77

(17)

12.24 NAJBOLJŠI ILUSTRATORSKI SLOG ILUSTRATORJEV PO MNENJU VZGOJITELJEV ... 89

13 SKLEP ... 93

14 ZAKLJUČEK ... 97

15 VIRI IN LITERATURA ... 99

16 PRILOGA ... 105

16.1 PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ... 105

KAZALO SLIK

Slika 1: Ela Peroci, Marlenka Stupica: Moj dežnik je lahko balon, 2001 ... 10

Slika 2: Ela Peroci, Ančka Gošnik-Godec: Muca Copatarica, 2011 ... 11

Slika 3: Tone Pavček, Marjanca Jemec-Božič: Juri Muri v Afriki: o fantu, ki se ni maral umivati, 2008 ... 11

Slika 4: Mira Voglar, Lidija Osterc: Biba buba baja, 2010 ... 12

Slika 5: Fran Levstik, Roža Piščanec: Kdo je napravil Vidku srajčico, 2008 ... 12

Slika 6: Kajetan Kovič, Jelka Reichman: Maček Muri, 1975 ... 13

Slika 7: Josip Vandot, Marička Koren: Kekec gre na pot, 1982 ... 13

Slika 8: Niko Grafenauer, Marija Lucija Stupica: Lokomotiva, lokomotiva, 2015 ... 14

Slika 9: Jakob in Wilhelm Grimm, Kamila Volčanšek: Kralj Drozgobrad, 1980 ... 15

Slika 10: Anja Štefan, Alenka Sottler: Drobtine iz mišje doline, 2017 ... 15

Slika 11: Jelka Godec Schmidt: Hvaležni medved: koroška pripovedka, 2013 ... 16

Slika 12: Miki Muster: Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika 2, 1987 ... 16

Slika 13: Tone Pavček, Štefan Planinc: Vrtiljak, 1980 ... 17

Slika 14: Svetlana Makarovič, Kostja Gatnik: Pekarna Mišmaš, 2011 ... 17

Slika 15: Koroška pripovedka, Marjan Manček: Mojca Pokrajculja, 2017 ... 18

Slika 16: Patricija Peršolja, Matjaž Schmidt: Oglas za eno mamo, 2009 ... 18

Slika 17: Zbral in uredil Roman Gašperin, avtor ilustracij: Zvonko Čoh: Enci benci na kamenci (1): slovensko otroško izročilo, 2018 ... 19

Slika 18: Črtomir Šinkovec, Rudi Skočir: Mačja abeceda, 2006 ... 19

Slika 19: Patricija Peršolja, Silvan Omerzu: Moj nono, 2013 ... 20

Slika 20: Svetlana Makarovič, Gorazd Vahen: Coprnica Zofka, 2001 ... 21

Slika 21: Svetlana Makarovič, Suzi (Suzana) Bricelj: Kokoška Emilija, 2009 ... 21

(18)

Slika 23, 24: Saša Pavček, Damijan Stepančič: Zakaj je polje jezero?, 2014 ... 22

Slika 25: Daniil Harms, Arjan Pregl: Si videl leva?, 2018 ... 23

Slika 26: Ida Mlakar Črnič, Peter Škerl: O kravi, ki je lajala v luno, 2015 ... 23

Slika 27: Vitomil Zupan, Ana Zavadlav: Plašček za Barbaro, 2015 ... 24

Slika 28: Prikaz veznih listov ... 35

KAZALO TABEL

Tabela 1: Kriterij za določanje kakovostne ilustracije (Zupančič, 2012, str. 14) v primerjavi z nekakovostno ilustracijo ... 8

Tabela 2: Znak Zlata hruška kot kriterij kakovostne slikanice ... 53

Tabela 3: Izbiranje slikanic za delo z otroki ... 54

Tabela 4: Uporaba slikanic pri pedagoškem delu v vrtcu ... 56

Tabela 5: Slovenske slikanice in ilustracije v primerjavi s tujimi ... 75

Tabela 6: Uporaba ilustracije pri pedagoškem delu ... 76

Tabela 7: Uporaba slikanic domačih ustvarjalcev, nagrajenih z nagrado Zlata hruška ... 78

Tabela 8: Slikanice, ki so po mnenju anketirancev najkakovostnejše (s priloženega seznama) ... 86

Tabela 9: Ilustratorji (ki jih najdemo na priloženem seznamu) z najboljšim ilustratorskim slogom po mnenju anketirancev ... 90

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Delež sodelujočih anketirancev glede na število let delovne dobe ... 52

Graf 2: Poznavanje nagrade Zlata hruška ... 52

Graf 3: Pomembnost besedila in ilustracije ... 64

Graf 4: Pobudnik k opazovanju ilustracij ... 67

Graf 5: Opazovanje ilustracij na posamezni strani ... 71

Graf 6: Osredotočanje na ilustracije na platnicah slikanice ... 72

Graf 7: Osredotočanje na ilustracijo na notranji naslovnici ... 74

(19)

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Renata Janežič; Mnenja vzgojiteljic in vzgojiteljev o ilustracijah v slovenskih slikanicah (diplomsko delo)

UVOD

Slikanica je knjiga, v kateri sta besedilo in ilustracija enako pomembna, ne glede na količinsko razmerje. Komponenti skupaj tvorita celoto (Frelih, 2009). Ilustracije se povezujejo z vsebino, ki jo sporočajo besede. To je bistvo ilustracije (Pregl Kobe, 1998).

Zgodovina ilustracije na Slovenskem je precej dolga. Imamo kakovostno tradicijo na tem področju. Prve ilustracije na Slovenskem segajo že v 12. stoletje k Stiškim rokopisom. Prvi večji razcvet je ilustracija doživela po zaslugi protestantskih knjig. Med njimi je z lesorezi posebej izstopala bogato ilustrirana Dalmatinova Biblija iz leta 1584 (Krivec Dragan, 2009).

Če želimo prepoznati kakovostno slikanico, moramo biti pozorni na tri sestavine: besedilo, ilustracije in oblikovanje (Haramija, Batič, 2013).

Izbor kakovostnih slikanic lahko najdemo pri različnih nagradah in priznanjih. Ena od teh je nagrada Zlata hruška, ki deluje že od decembra 2010 (Zlate hruške 2011, 2012). »Priznanje se podeljuje z namenom promocije branja in spodbujanja založb k skrbnosti ter odgovornosti pri izdajanju mladinskih knjig« (Mestna knjižnica Ljubljana, 2019).

Branje slikanic pospeši razmišljanje otroka. Čeprav je videti enostavno, gre za zapleten proces. Ilustracije nam sporočajo tudi čustva in razpoloženje. Zrelejši kot je otrok, bolj je njegov vpogled poglobljen in vedno spretnejše »bere med vrsticami«. Velik pomen imata tudi ponovno branje in ogledovanje slikanice. Poleg tega moramo biti pozorni na to, kako se pri ilustraciji razpoloženje prenaša skozi svetlobo in barve, telesne geste in prostorske odnose (Tulk, 2005).

Slikanica ima dvojnega naslovnika – otroka in odraslega. Pritegniti mora namreč oba. Kljub temu je primarni naslovnik še vedno otrok, zato mora biti odrasel pozoren na to, da izbira slikanice, ki bodo zanimive otroku. V vrtcu je profesionalni posrednik med slikanico in otrokom vzgojitelj. Glede na globalne, predmetne in konkretne cilje izbira slikanice, ob tem pa tudi metode in povezuje dejavnost še z drugimi področji (Haramija, Batič, 2013).

(20)

(21)

I TEORETIČNI DEL

1 O SLIKANICI

Kot prve pripovedne slike lahko vzamemo zgodnje jamske poslikave, ki so jih opazovali in ob njih uživali ljudje vseh starosti. Nekateri primeri iz Francije in Španije naj bi bili stari celo 30.000–60.000 let. Seveda lahko o namenu teh slik le ugibamo in o tem razmišljamo, vendar so bile slike verjetno pomembno komunikacijsko sredstvo vse do prihoda zapisane besede.

Eden najstarejših primerov vizualne pripovedi je prikazan na Trajanovem stebru v Rimu (Salisbury, Styles, 2012).

Ilustracija v današnjem pomenu besede se uporablja šele od 19. stoletja naprej. Pred tem so se v preteklosti pojavljali manuskripti, iluminirani rokopisi in horariji. Vsi našteti bi lahko predstavljali dediščino slikanice, ki jo poznamo danes. Omenjene oblike ilustriranih knjig, ki se razlikujejo od sodobne klasične slikanice, so imele v zgodovini pomembno vlogo ter so bile ročno napisane in ilustrirane. Nekatere nosijo teme in motive, ki jih je težje prikazati na večjih formatih, in nosijo še redke ali pa edine ohranjene primere slikarstva določenega časa. Javnosti je likovna umetnost najbolj dostopna ravno skozi ilustracije v knjižnih poslikavah. Na ilustracijah se lahko srečamo s črto, z obliko, barvo oz. s predstavnim svetom, ki ga ustvarja umetnik (Krivec Dragan, 2009).

Zlata doba otroških knjig je nastopila v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, ko se je tehnologija tiska razvila do te mere, da je omogočala večje naklade in s tem širšo dostopnost knjižnega gradiva. Poleg tega se je spremenil odnos do otroštva, otrokovih potreb in percepcijskih zmožnosti pri soočanju s knjižnim gradivom, k čemur so prispevali tudi številni izvrstni umetniki (Salisbury, Styles, 2012). Anglež Randolph Caldecott je tisti, ki je najpogosteje naveden kot začetnik (otroške) slikanice. Slikanice je začel izdajati v drugi polovici 19. stoletja v Združenih državah Amerike. Tam se najpomembnejša nagrada za področje slikanic imenuje prav po njem (Haramija, Batič, 2013).

Kakovostna slikanica je v prvi vrsti umetniški objekt. To je njena najpomembnejša oznaka. V širšem pomenu gre pri slikanici za kombinacijo slike, v različnih možnostih povezane z besedilom, in ideje, kako vzpostaviti kakovosten dialog med pisnim in slikovnim sporočilom.

(22)

Pri slikanici se otrok prvič sreča z likovno umetnostjo in književnostjo hkrati (Haramija, Batič, 2013). Slikanice so zanimive predvsem s tega vidika, kako bralci ob njih ustvarjajo oz. iz njih črpajo pomen (Arizpe, 2013). Po Mitchellovi (Mitchell, 1994; v Pantaleo, 2005) definiciji so slikanice slikovna besedila. Lewis (Lewis, 2001; v Pantaleo, 2005) pa omenjene izraze oz.

sheme kritizira in predlaga alternativni način gledanja na slikanice ter dodaja, da slikanice in besede ekološko medsebojno delujejo, tako da knjiga deluje kot miniaturni ekosistem (Pantaleo, 2005).

Slikanica vsebuje tri temeljne sestavine, in sicer: besedilo, ilustracije in vsebinsko-oblikovni odnos med ilustracijo in besedilom. Ilustracije predstavljajo večinski del knjige, in sicer več kot 50 % (Haramija, Batič, 2014). Besedilo načeloma ne presega 1800 besed (Haramija, Batič, 2013). Prve slikanice, ki jih ponudimo otroku, so navadno iz tršega materiala (leporelo – kartonska zgibanka). Vsebina je enostavna, besedilo je omejeno na naslov ali pa vsebuje slikanica le nekaj posameznih besed. Slikanice, primerne za nekoliko starejšo populacijo predšolskih otrok, imajo običajno platnici, ki sta debelejši, med njima pa je več tankih listov (Frelih, 2009).

Glede na to, kje se v slikanici nahaja besedilo in kje ilustracija, Frelih (2009) loči tri tipe slikanic, in sicer:

– klasično slikanico, oblikovano na način klasične knjižne ilustracije;

– ilustracijo, ki se razprostira čez obe strani in lahko poteka tudi med besedilom;

– ilustracijo, pri kateri je besedilo del nje – to na primer najdemo pri stripu.

2 O ILUSTRACIJI NA SLOVENSKEM

Beseda ilustracija se je razvila iz latinske besede »illustrare«, pomeni pa »osvetliti« (Zupančič, 2012). Ilustracije v slikanici predstavljajo specifično obliko pripovedne umetnosti – to pomeni, da pripovedujejo zgodbo (Haramija, Batič, 2013). Poleg tega tudi učinkovito določajo razpoloženje v besedilu (Fang, 1996). Ilustracija oz. slika ima prav na tem področju neizmerno

(23)

preteklosti ali prihodnosti. Prikazani moment je večen. Moč ilustracije je tako izjemna, da v trenutku prekine ves spomin in pričakovanja, ki nam jih dajo besede. Slika lahko prikaže tudi nekaj, česar besede ne morejo povedati – prisotnost odsotnosti. V prisotnosti stvari besede niso potrebne. Slika se nahaja pred nami – tukaj in zdaj (Hillis Miller, 1992).

Slovenska knjižna ilustracija je že več desetletij v vseh pogledih primerljiva s svetom (Pregl Kobe, 2011). Haramija in Batič (2013) zagovarjata stališče, da naj bi se otrok v slikaniški dobi (vsaj v vrtcu in šoli – torej pri institucionalnem branju) najprej srečal in seznanil z izvirnimi slovenskimi deli (oz. se seznanil z več slovenskimi kot tujimi oz. prevedenimi deli), saj je to kulturna dediščina države. Omenjeni avtorici težavo pri tujih delih vidita tudi v tem, da se pri prevodu lahko pojavljajo napake (prav tam).

Na Slovenskem je ilustracija doživela prvi velik razcvet po zaslugi protestantskih knjig. Med njimi je z lesorezom ilustrirana Dalmatinova Biblija iz leta 1584. Na tem področju je pomembna tudi Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske ter tudi druge njegove knjige. V slovenskem ljudskem izročilu lahko najdemo številne upodobitve slovenskih pripovedk in bajk, ki so bile za svoj čas realizirane kakovostno in sodobno. Ustvarili so jih slikarji, zbrani v klub Vesna, in sicer: Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Ivan Vavpotič, Hinko Smrekar in Fran Podrekar. V 20. stoletju sta imela pomembno ilustratorsko vlogo tudi brata Kralj, še posebej z delom Martin Krpan. Poleg bratov Kralj je bilo v tem obdobju še veliko drugih izvrstnih slikarjev, kot na primer France Mihelič, Maksim Sedej in drugi, ki so se v svojem bogatem umetniškem opusu med drugim srečali tudi z ilustracijo (Krivec Dragan, 2009). Po drugi svetovni vojni se je pokazal upad otroških knjig zaradi uničenja med vojno in zaradi skoraj popolnega prenehanja tiskanja knjig med tem časom, zato se je po vojni aktivnost na tem področju močno povečala. Istega leta kot se je končala vojna, leta 1945, je bila ustanovljena specializirana založba Mladinska knjiga. Ne le, da je prispevala k razvoju mladinske književnosti kot take, ampak je poskrbela tudi za širjenje mladinske knjižne ilustracije (Brenkova, Grafenauer, 1978). Ko je v Mladinski knjigi izšla knjižna zbirka Čebelica (prva izključno slikaniška knjižna zbirka), je pričela med nižjimi razredi osnovnošolskih otrok naraščati priljubljenost besedil in ilustracij. Po letu 1970 se je začelo obdobje, ki je odpiralo možnost za rast slovenske otroške ilustracije. Pojavila se je založba Partizanska knjiga, ki je izdala zbirko slikanic z naslovom Lastovke (Haramija, Batič, 2013).

(24)

Med drugim za razvoj slovenske ilustracije skrbi Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, za preverjanje ilustratorske kakovosti pa Bienale slovenske knjižne ilustracije. Slovenski ilustratorji so med drugim sodelovali tudi na različnih knjižnih razstavah in specializiranih razstavah ilustracije, npr. na bienalnih razstavah ilustracij v Bratislavi (BIB), v Bologni in drugje. V Bologni sta na sejmu knjig za otroke že sodelovali Anka Luger Peroci in Lila Prap. Prek BIB-ovih razstav je nekaj naših avtorjev, med drugim tudi Lila Prap, sodelovalo na Japonskem (Avguštin, 2003). Japonsko so ilustracije Lile Prap povsem prevzele. Njene slikanice so prevedene v japonščino. Po podobah, ki jih je ilustrirala, so ustvarili otroške serije, ki so se vrtele po njihovi televiziji ob najbolj gledanem času. Poleg tega so odprli Lilino hišo, kjer se srečujejo otroci iz bolnišnice v bližini in njihovi starši. Zbirko slikanic Lile Prap na japonskem tržišču dopolnjuje tudi vrsta drugih izdelkov (krožniki in skodelice za vrtce ipd.) z motivi njenih ilustracij (Pregl Kobe, 2011).

Slovenski bienale knjižne ilustracije se je »rodil« leta 1993. Da se je to začelo, je spodbudilo dejstvo, da so bili slovenski ilustratorji na ilustratorskih bienalah po svetu ponavadi precej opaženi. Poleg tega so z bienali želeli omogočiti sprotni pregled nad kakovostnim slovenskim gradivom. S sprotnim pregledom so lahko opazovali in spremljali, kakšen je trenutni položaj slikanic (Komelj, 1993). Prvi slovenski bienale knjižnih ilustracij, ki je potekal v Cankarjevem domu, je bil zelo obiskan in deležen pozornosti s strani strokovnjakov in tudi s strani ljubiteljev slikanic (Avguštin, 1994).

Značilne skupine slovenskih slikanic, ki jim lahko najdemo vzporednice tudi na evropski in svetovni ravni, so (Saksida, 1999):

– avtorska slikanica (avtor ilustracij je tudi avtor besedila),

– aktivizirajoča slikanica (tip besedila, ki otroka spodbuja k domišljijski igri – pobarvanka, sestavljanka, abecerim, knjiga-igrača),

– klasična slikanica (npr. Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon ...), – naslovniško odprta slikanica (slikanice za vse starosti – npr. Martin Krpan).

(25)

3 ZNAČILNOSTI KAKOVOSTNE SLOVENSKE SLIKANICE

Otroci so danes v vsakdanjem okolju obkroženi s komercializmom (v nakupovalnih centrih, na televiziji, oglasnih panojih ...), ki vpliva tudi na slikanice. Na trgu lahko najdemo veliko slikanic, katerih kakovost je pogosto vprašljiva. Kakovostna slikanica oz. ilustracija v njej se od nekakovostne razlikuje po tem, da je na kakovostni ilustraciji vidno poznavanje zakonitosti likovne teorije, vsebuje pa tudi likovno občutljivost avtorja. Slikanice so prve knjige, s katerimi se srečajo otroci, zato je pomembno, da so le-te kakovostne. Ko se otrok sreča z ilustracijami v slikanici, si ogleda neke vrste »razstavo«. Medtem ko jim starši berejo besedilo slikanice, se veliko otrok prvič sreča z umetnostjo prav ob ogledu ilustracij (Haramija, Batič, 2013).

Haramija in Batič (2013) sta v svoji raziskavi izpostavili pet kriterijev izbora obravnavanih slikanic. Kot glavni kriterij sta izpostavili kakovost slikanice po treh temeljnih sestavinah:

besedilu, ilustraciji in oblikovanju. Ko usvojimo temeljne parametre vsake sestavine, namreč lahko hitro prepoznamo kakovostno slikanico. V slikanicah so najpomembnejše likovno- izrazne možnosti: likovni jezik (točka, črta, barva, prostor, kompozicija itd.), oblikovanje parabesedila (oblikovanje naslovnice, veznih listov, naslovnice v notranjosti), format slikanice, kompozicija kot oblikovni odnos med besedilom in ilustracijo ter podajanje prizorišča in časa.

3.1 ZNAČILNOSTI

Pregl Kobe (2011) pravi, da je kakovostna slikanica tista, ki nudi oporo otrokovi prirojeni in še ne obremenjeni domišljiji. Kakovostna slikanica ustvari vznemirjenje oz. vzbudi navdušenje. To pa zagotavlja nenehna napetost med trenutki, ki so izolirani v sliki, in pretok besedila, ki te trenutke združuje (Fang, 1996).

Kakovostne slikanice torej ustvarjajo dinamičen odnos med besedami in slikami. Posamezne umetnine lahko občudujemo, vendar je ob tem pomemben tudi odnos med njimi in besedilom, ki ustvarja neko konsistentno in nerazdružljivo celoto (Salisbury, Styles, 2012).

(26)

Zupančič (2012) kriterije za določanje kakovostnih ilustracij deli na likovne in vsebinske kriterije. Glede na likovne kriterije kakovostna ilustracija vsebuje jasnost in likovno urejenost, poudarjeno likovno bistvo ter odsotnost nepotrebnega. Risba mora biti anatomsko pravilna, ob tem pa se upošteva prostorske ključe, prostor je enovito upodobljen, prisotna je individualna ilustratorjeva nota. Pod vsebinske kriterije pa pri kakovostni ilustraciji štejemo namenu ustrezno upodobitev brez vsebinskih nepotrebnosti in ustrezno vsebino.

Tabela 1: Kriterij za določanje kakovostne ilustracije (Zupančič, 2012, str. 14) v primerjavi z nekakovostno ilustracijo

Dobra ilustracija Slaba ilustracija

Jasno, likovno urejeno

Likovni kriteriji

Prenasičeno, likovno neurejeno Poudarjeno likovno bistvo,

odsotnost nepotrebnega

Likovni klišeji, šablone, stereotipi, prisotno

nebistveno Anatomsko pravilna risba,

upoštevani prostorski ključi, enovito upodobljen prostor

Anatomsko zgrešena risba, neupoštevanje ali nekompatibilnost prostorskih ključev, nelogično upodobljen

prostor

Prisotna individualna nota Neosebna upodobitev

Namenu ustrezna upodobitev (humorna,

karikaturna, tragična, zlovešča, žalobna …),

brez vsebinskih

nepotrebnosti Vsebinski kriteriji

Kičasta, osladna upodobitev (solzavo, patetično,

idealizirano …), banalni vsebinski dodatki Ustrezna vsebina:

didaktično premišljena, poučna,

razumljiva

Sporna vsebina:

poudarjeni družbeni, spolni, estetski stereotipi,

žaljiva vsebina

3.2 LIKOVNI SLOG

(27)

sodelovati, se povezovati (Pregl Kobe, 1998). Ilustrator za ilustracijo izbere tiste materiale in orodja, ki ustrezajo njegovemu občutku in značaju motiva ali likovne ideje, ki jo obdeluje.

Likovni materiali, ki jih uporabi ilustrator, so aktivni in ne pasivni nosilci zamisli.

Ilustratorjeva izbira materialov ima vpliv na pomen zgodbe. Ilustrator ilustracije v slikanici upodablja tako, kot jih doživlja sam. Uporabi lahko najrazličnejše sloge – od fotografskega realizma do abstraktnih podob (Haramija, Batič, 2013).

»Ameriški ilustrator Saul Steinberg je risbo opredelil kot način razmišljanja na papirju. Vsak bo risal drugače, videl drugače in razmišljal drugače« (Salisbury, Styles, 2012, str. 56). Vsak ilustrator ima torej svoj osebni slog, ki se ga bralci že kot otroci učimo prepoznavati skozi leta srečevanja s slikanicami. Ilustratorji skozi ilustracije puščajo svoj osebni vizualni podpis.

Za ambiciozne ustvarjalce je nek znani ilustrator oz. natančneje njegov slog lahko velika skušnjava, saj se zdi, da lahko vsak povzame oz. posnema linije ipd. tega znanega ilustratorja. Seveda pa tak način nikomur ne bo prinesel uspeha ali prepoznavnosti, saj je svojstven značilen slog vsak ilustrator pridobil skozi leta komuniciranja z resničnim svetom in načrtnim oblikovanjem lastne likovne poetike (Salisbury, Styles, 2012).

Ilustracija od avtorja zahteva veliko, saj se ta spopada z malim formatom, na katerega slika, poleg tega mora biti pozoren na prepletanje z verbalnim delom in na likovni oz. oblikovni smisel. Ilustracija torej od avtorja zahteva posebne veščine in disciplino, zato nikakor ne moremo reči, da gre pri ilustraciji za pomanjšano sliko. Četudi gre pri ustvarjanju ilustracij za poseben izziv, mnogi avtorji, ki ilustrirajo, pravijo, da jim ta zvrst omogoča, da ohranjajo brezmejno otroško domišljijo (Krivec Dragan, 2009).

Pregl (2014) pravi, da se na področju ilustracije pojavljata dva odklona: avtorji sicer eksperimentirajo pri svojem delu, ampak ne dosežejo dovolj kakovostne ravni; kot drugi odklon pa navaja sicer kakovostne izdelke, ki pa ne vsebujejo novosti, zato delujejo precej klišejsko. Poleg tega, da so za to odgovorni avtorji sami, k temu pripomore tudi dejstvo, da veliko založb sploh nima likovnih urednikov, ki bi strokovno odločali o ilustracijah. Predvsem manjše založbe si likovnega urednika ne morejo privoščiti, poleg tega pa v Sloveniji nimamo izobraževalnih programov za vizualno opismenjevanje, kar vodi tudi do tega, da o ilustracijah presojajo ljudje, ki za to nimajo potrebnega znanja. Pregl (prav tam) pravi tudi, da bi morali biti likovni uredniki osebe, ki obvladajo glavne likovne značilnosti slikanic v različnih obdobjih in na različnih geografskih področjih.

(28)

Po drugi svetovni vojni smo v Sloveniji dobili Akademijo za likovno umetnost. Z ilustracijo so se vse pogosteje začenjale ukvarjati ilustratorke, katerih se je oprijel neformalni izraz

»pravljičarke«. Mnoge med njimi danes uvrščamo med ilustratorske klasike. Bile so slikarke, ki so večji del svoje ustvarjalne poti posvetile knjižni ilustraciji. Poleg tega, da je pomen njihovega dela upodobitev univerzalnih pravljic, je pomembna tudi uporaba aktualnega likovnega izražanja. Med naše priznane ilustratorke, ki jih ne smemo spregledati, zagotovo sodijo: Marlenka Stupica (slika 1), Ančka Gošnik-Godec (Slovenske ljudske pravljice, Muca Copatarica ...) (slika 2), Marjanca Jemec-Božič (Juri Muri v Afriki; Nana, mala opica ...) (slika 3), Lidija Osterc (Biba buba baja ...) (slika 4), Roža Piščanec (Kdo je napravil Vidku srajčico ...) (slika 5), Jelka Reichman (Maček Muri ...) (slika 6), Marička Koren (slika 7) (Krivec Dragan, 2009).

Slika 1: Ela Peroci, MARLENKA STUPICA: Moj dežnik je lahko balon, 2001

(https://www.svetknjige.si/moj.deznik.je.lahko.balon.ai.12532.260.380.1..jpg, 4. 5. 2021)

(29)

Slika 2: Ela Peroci, ANČKA GOŠNIK-GODEC: Muca Copatarica, 2011

(https://www.mojaobcina.si/img/1/H_MAX_1024x768/1755_1576743910_mucacopatarica.jpg, 4. 5.

2021)

Slika 3: Tone Pavček, MARJANCA JEMEC-BOŽIČ: Juri Muri v Afriki: o fantu, ki se ni maral umivati, 2008 (https://modripes.si/images/qcd7B88bwpss9DGau_1573455482372_02.JPG, 5. 5. 2021)

(30)

Slika 4: Mira Voglar, LIDIJA OSTERC: Biba buba baja, 2010

(https://www.emka.si/wcsstore/MKCAS/img/product/28t_2010/biba_buba_baja_naslovnica_500.jp g, 5. 5. 2021)

(31)

Slika 6: Kajetan Kovič, JELKA REICHMAN: Maček Muri, 1975

(https://www.primorski.eu/binrepository/767x432/0c0/0d0/none/11104/TRVN/muri2_50384_2019 0419190648.jpg, 5. 5. 2021)

Slika 7: Josip Vandot, MARIČKA KOREN: Kekec gre na pot, 1982

(https://i.pinimg.com/564x/20/99/6e/20996e476df826c922cecd93017a259b.jpg, 5. 5. 2021)

(32)

Sledila jim je naslednja generacija ilustratork, med katere spadajo: Marija Lucija Stupica (slika 8), Kamila Volčanšek (slika 9), Alenka Sottler (slika 10), Jelka Godec Schmidt (slika 11). Čeprav je bilo med njimi veliko razlik, jih je del strokovne javnosti skušal povezati predvsem zaradi podobnega pristopa ter jih razlikovati od drugačnega sveta, ki so ga v ilustracijo vnašali njihovi moški kolegi (Krivec Dragan, 2009).

Slika 8: Niko Grafenauer, MARIJA LUCIJA STUPICA: Lokomotiva, lokomotiva, 2015 (https://www.bukla.si/pic/product/m/lokomotiva-lokomotiva.jpg, 5. 5. 2021)

(33)

Slika 9: Jakob in Wilhelm Grimm, KAMILA VOLČANŠEK: Kralj Drozgobrad, 1980 (http://www.blizjiknjigi.si/Knjige/Naslovnica/39267-kralj-drozgobrad/default, 5. 5. 2021)

Slika 10: Anja Štefan, ALENKA SOTTLER: Drobtine iz mišje doline, 2017

(https://www.mladina.si/media/www/slike/2018/39/__400/branje-drobtine_mace.jpg, 5. 5. 2021)

(34)

Slika 11: JELKA GODEC SCHMIDT: Hvaležni medved: koroška pripovedka, 2013 (http://www.zupca.net/dnevna_soba/pravljice/jpeg/hvalezni_medved.jpg, 5. 5. 2021)

Med starejšimi ilustratorji so bili Miki Muster (slika 12), Štefan Planinc (slika 13) idr., ki so jim sledili Kostja Gatnik (slika 14), Marjan Manček (slika 15), Matjaž Schmidt (slika 16), Zvonko Čoh (slika 17) idr. V njihovih ilustracijah so se pojavile pobalinske domislice, karikirani liki, ki so upoštevali izkušnjo novega medija popularne kulture, in sicer stripa in risank oz.

animiranega filma (Krivec Dragan, 2009).

(35)

Slika 13: Tone Pavček, ŠTEFAN PLANINC: Vrtiljak, 1980

(https://delapeceralmar.files.wordpress.com/2012/02/colador-de-palabras- e1329106811884.jpg?w=1024&h=742&zoom=2, 5. 5. 2021)

Slika 14: Svetlana Makarovič, KOSTJA GATNIK: Pekarna Mišmaš, 2011 (https://www.bukla.si/pic/product/m/pekarna-mismas-trda-vezava-1.jpg, 5. 5. 2021)

(36)

Slika 15: Koroška pripovedka, MARJAN MANČEK: Mojca Pokrajculja, 2017

(https://www.emka.si/wcsstore/MKCAS/img/product/22t_2016/9789610143987_500.jpg, 5. 5.

2021)

Slika 16: Patricija Peršolja, MATJAŽ SCHMIDT: Oglas za eno mamo, 2009

(https://www.mklj.si/media/k2/items/cache/7101b867894d2dc277fabc63ea90fef0_XL.jpg, 5. 5.

2021)

(37)

Slika 17: Zbral in uredil Roman Gašperin, avtor ilustracij: ZVONKO ČOH: Enci benci na kamenci (1):

slovensko otroško izročilo, 2018

(https://www.emka.si/wcsstore/MKCAS/img/product/40t_2011/enci2.jpg, 5. 5. 2021)

Ilustracije Rudija Skočirja (slika 18) so monumentalne, liki so zgrajeni na realistični osnovi, posebej jim ustreza slovensko ljudsko izročilo (Krivec Dragan, 2009).

Slika 18: Črtomir Šinkovec, RUDI SKOČIR: Mačja abeceda, 2006

(http://uredi.cloovis.si/uploads/skocir/images/vsebina/MACJA%20ABECEDA%203.jpg, 5. 5. 2021)

(38)

Ilustracije Silvana Omerzuja (slika 19) so anarhične, lahko bi se reklo, da črpa iz arhetipov, grotesknih mask, poleg tega so zanj značilne tudi preproste risbe (Krivec Dragan, 2009).

Slika 19: Patricija Peršolja, SILVAN OMERZU: Moj nono, 2013 (https://zalozba- pivec.com/laravel/uploads/img-shop/full/1493812389.jpg, 5. 5. 2021)

Mladih slovenskih ilustratorjev, ki nadaljujejo tradicijo in z novimi pristopi skrbijo za svežino, je veliko. Med njimi so: Gorazd Vahen (slika 20), ki predmete iz vsakdanjosti vključuje v tradicionalni pravljični svet, Suzi (Suzana) Bricelj (slika 21), ki filmsko kadrira likovne podobe, Lila Prap (slika 22) in Damijan Stepančič (slika 23, slika 24) sta poznana po tem, da pripovedujeta skozi bogate znakovne simbole, nato pa tudi Arjan Pregl (slika 25), Peter Škerl (slika 26) in Ana Zavadlav (slika 27), ki se v načinu interpretiranja besedil navezujejo na preprosto, a sporočilno jasno otroško risbo (Krivec Dragan, 2009).

(39)

Slika 20: Svetlana Makarovič, GORAZD VAHEN: Coprnica Zofka, 2001 (https://www.bukla.si/pic/product/l/coprnica-zofka.jpg, 5. 5. 2021)

Slika 21: Svetlana Makarovič, SUZI (SUZANA) BRICELJ: Kokokoška Emilija, 2009 (https://www.miszalozba.com/upload/book/kokokoska-

emilija/4435cd4c16f3bdf5e087319cda82d4c4-lg.jpg, 5. 5. 2021)

(40)

Slika 22: LILIJANA PRAPROTNIK ZUPANČIČ (LILA PRAP): Dinozavri?!, 2009

(https://www.emka.si/wcsstore/MKCAS/img/product/10t_2013/untitled-1.jpg, 5. 5. 2021)

Slika 23, 24: Saša Pavček, DAMIJAN STEPANČIČ: Zakaj je polje jezero?, 2014 (Slika 23:

https://www.miszalozba.com/upload/book/zakaj-je-polje- jezero/f171409a027fe19a3bb5607699c445de-lg.jpg, slika 24:

https://www.miszalozba.com/upload/book/zakaj-je-polje- jezero/1748865ab783f1b40d999f5c552c4276-md.jpg, 5. 5. 2021)

(41)

Slika 25: Daniil Harms, ARJAN PREGL: Si videl leva?, 2018

(https://www.miszalozba.com/upload/book/5bf70d461fad2/a69af35e5f63ffd856ba4ab2823ec917- lg.jpg, 5. 5. 2021)

Slika 26: Ida Mlakar Črnič, PETER ŠKERL: O kravi, ki je lajala v luno, 2015 (https://www.miszalozba.com/upload/book/o-kravi-ki-je-lajala-v-

luno/1dc0f76e2cb05a8052b2f0c5dde1fb0f-lg.jpg, 5. 5. 2021)

(42)

Slika 27: Vitomil Zupan, ANA ZAVADLAV: Plašček za Barbaro, 2015 (https://www.miszalozba.com/upload/book/plascek-za- barbaro/4e801e5ce409473578748b41c5fb64b4-lg.jpg, 5. 5. 2021)

3.3 USKLAJENOST LITERARNEGA SLOGA Z LIKOVNIM SLOGOM

Pri slikanici ne gre le za vsoto besedila in ilustracij, ampak za veliko več. Pri nobeni drugi zvrsti knjige namreč slika in besedilo nista tako močno in neločljivo povezana kot tu. Skupaj tvorita skupno estetsko sporočilo (Kobe, 2004).

V slikanicah lahko najdemo pet različnih vrst vizualno-verbalnih odnosov, in sicer (Pantaleo, 2005):

– besedilo in ilustracija sta simetrična;

– besedilo je od ilustracije odvisno zaradi razjasnitve pomena;

– ilustracija izboljša razumevanje besedila;

– besedilo nosi primarno pripoved, ilustracija je selektivna (služi kot dodatek);

– ilustracija nosi primarno pripoved, besedilo je selektivno.

(43)

(Feathers, Arya, 2015), ki je več kot le neka vsota vsake posamezne komponente. Če se ena komponenta zmanjša (na primer slikanice brez besed ali skoraj brez besed), je treba za razumevanje zgodbe vložiti več premišljevanja, koncentracije. Vizualnost nudi otrokom močan vpogled v razumevanje besedila in povezovanje z njim. Poleg tega, da likovna umetnost pomaga otrokom pri lažjem dojemanju, je pomembna tudi za razvijanje njihove domišljije (Mantei, Kervin, 2014).

Slika in besedilo eden na drugega učinkujeta vzajemno. Tisto, kar je upodobljeno, vpliva na to, kako preberemo besedilo, hkrati pa besedilo vpliva na to, kako vidimo sliko (Feathers, Arya, 2015). Nodelman (1988) pravi, da ilustracije in besedilo skupaj določajo pomene, zato se morata komponenti med seboj ujemati. Po drugi strani pa zaradi tega zvezo med besedo in sliko označuje kot ironično, saj vsaka komponenta govori ravno tisto, o čemer druga molči.

Besedilo in ilustracije v slikanici nam nikoli ne pripovedujejo povsem iste zgodbe (Haramija, Batič, 2013). Če je to načrtno ali pa ne, je lahko zgodba, ki jo pripovedujejo ilustracije, nekoliko drugačna kot zgodba, ki jo pripoveduje besedilo. Lahko je celo protislovna (Fang, 1996). Ravno to razhajanje pritegne bralca k raziskovanju oz. iskanju pomena. Gre za nekakšno igralno polje, v katerem mora bralec raziskovati. Takšno možnost nam lahko nudijo le kakovostne slikanice (Haramija, Batič, 2013).

Besedilo beremo linearno, torej od začetka do konca, slike pa nas spodbujajo, da se ob njih in njihovih podrobnostih večkrat ustavimo. Slikanica od nas zahteva, da ilustracije povezujemo med seboj, z ilustracijo na prejšnji strani, z besedilom na prejšnji strani, z besedilom na splošno v slikanici ipd. Isto slikanico moramo brati večkrat, saj s tem vedno znova odkrijemo nove pomene. Nikoli ne moremo dojeti vseh pomenov besedila, pomenov slik ali pomenov obojega skupaj ob enkratnem branju (Haramija, Batič, 2013). Vsako ponovno branje slik in besed zagotavlja, da bo bralec vedno bolj razumel celoto. Zdi se, da imajo otroci to vedenje prirojeno, saj nas vedno znova prosijo, da jim preberemo isto knjigo. Odrasli smo sposobnost ponovnega branja nekako izgubili. Slikanice namreč ne gledamo kot celote, ampak se bolj osredotočamo na besedilo, slike pa dojemamo kot obstranske. K temu je verjetno privedlo tudi dejstvo, da je družba bolj naklonjena k verbalni komunikaciji kot pa vizualni. Je pa mogoče, da se bo pri prihajajočih in odraščajočih generacijah to spremenilo, saj odraščajo in bodo odraščali ob televizorjih in računalnikih (Nikolajeva, Gostinčar Cerar, 2003).

(44)

Besede z bralcem slikanice komunicirajo na načine, ki so povezani z dejavnostmi leve hemisfere možganov, slike oz. ilustracije pa se povezujejo z dejavnostmi desne hemisfere.

Besede nam dajejo občutek za čas, ilustracije pa občutek prostora (Nodelman, 1988).

Slikanica je medij, ki ga lahko primerjamo s filmom in gledališčem, čeprav se seveda od njiju tudi razlikuje (Nikolajeva, Gostinčar Cerar, 2003). Pri slikanici, filmu in gledališču gre za t. i.

hibridno umetniško obliko, saj gre pri vseh treh vrstah za istočasno doživljanje časa in prostora (Haramija, Batič, 2013). Pri slikanici gre tako kot pri filmu in gledališču za kombinacijo dveh ravni komunikacije (verbalne ter vizualne). Prejemnik namreč lahko celostni smisel doživi le tako, da sledi obema ravnema. Podobno kot film je tudi slikanica dvodimenzionalna in se pri tem razlikuje od gledališča, ki je tridimenzionalno. S filmom in gledališčem se razlikuje v tem, da pri slikanici ni predvidene ustne komunikacije. Je pa res, da lahko slikanice beremo tudi naglas, kar se zgodi zelo pogosto in se na ta način približa podobnosti z drugima dvema prej omenjenima medijema. Tako kot v filmu in gledališču tudi tu bralec slikanice ni tvorec besedila, ampak je le izvajalec, interpret. Podobno kot v filmu in gledališču, kjer igralec le igra, ni pa zgodbe ustvaril sam (Nikolajeva, Gostinčar Cerar, 2003).

Tako slike kot besedilo imajo določene omejitve. Ravno prisotnost obeh pa zagotavlja, da se te omejitve delno ali pa v celoti presežejo. Bralec lahko pri branju slikanice začne pri besedilu ali pa pri sliki in se nato vrača k enemu in drugemu. Pri tem se v njem vzbudijo pričakovanja in tako pride do spoznanj, ta pa ga zopet vodijo do novih pričakovanj (Nikolajeva, Gostinčar Cerar, 2003).

3.4 LIKOVNO-IZRAZNE MOŽNOSTI

Prvi stik z ilustracijo v slikanici za otroka pomeni prvi stik s slikarstvom. Ta izkušnja ga potem popelje naprej v likovni, navsezadnje pa tudi v literarni svet (Haramija, Batič, 2013).

Ilustracije v slikanicah otrokom privzgajajo spoštovanje do umetnosti. So popolno »vozilo«, ki otrokom odpira oči za lepoto in moč umetnosti. Otroci se skozi opazovanje ilustracij začnejo zavedati raznolikosti umetniških slogov, ki jih uporabljajo umetniki, poleg tega razvijajo tudi občutek za vrednotenje kakovosti (Fang, 1996).

(45)

Ilustratorji na nek način živijo v precej čudnem mehurčku, saj pri svojem ustvarjanju nikoli ne vidijo bralcev svojih slikanic. Umetnik je v sobi sam s svojimi idejami, z eksperimentiranjem pri ilustracijah, z besedami, s formati, postavitvami. Tega, kdo vse bo v roke prijel slikanico, ne more natančno vedeti. Pri slikanici gre za sodelovanje, zaupanje med ustvarjalcema (avtorjem besedila in avtorjem ilustracij) in bralcem. Metaforično bi lahko rekli, da ustvarjalec zagotovi nekaj pohištva, sten; skratka poda prostor, v katerega nato vstopi obiskovalec, ki povabilo v zgodbo sprejme ali pa ne. Če povabilo sprejme, lahko različne pomene črpa iz lastnih percepcijskih zmožnosti, izkušenj in razmišljanja (Arizpe, Colomer, Martínez-Roldán, 2014).

3.4.1 LIKOVNI JEZIK

Likovni jezik ima tako kot vsak jezik svojo slovnico oz. pravila (Haramija, Batič, 2013).

Kakovostna ilustracija mora vsebovati zakonitosti likovne teorije, potrebno je tudi, da odraža likovno občutljivost avtorja (Zupančič, 2012). Najboljši ilustratorji upoštevajo likovno- razvojne potrebe otrok (Frelih, 2009). Ilustracije, ki pripovedujejo s pomočjo organiziranosti oblik, barv, gibov, svetlobe, senc in struktur, igrajo pomembno vlogo v razvoju človeka oz.

natančneje, pri njegovi avtonomnosti, socializaciji in predstavi o resničnem svetu (Pregl Kobe, 2011).

Kakor pri vseh umetnostih je tudi naše dojemanje oz. razumevanje ilustracij v slikanici odvisno od tega, v kolikšni meri poznamo zakonitosti likovnega oblikovanja, kar se nanaša na likovni jezik oz. njegovo poznavanje. Likovnega jezika se lahko delno naučimo razumsko, delno pa ga spoznavamo le z likovno intuicijo. Branje ilustracij se razlikuje od branja drugih likovnih del, kot so slike ali kipi, saj so ilustracije v slikanici ves čas v tesni povezanosti oz. medsebojnem vplivanju z besedilom. Povsem nesmiselno bi bilo, da bi k branju ilustracij pristopili kot k drugim likovnim delom, saj se je treba za razumevanje ilustracij oz. celotne zgodbe povezati tudi z besedilom, prav tako moramo biti pozorni na zaporedje ilustracij ipd. (Haramija, Batič, 2013).

Pomembna vloga ilustracije je torej tudi likovno vzgajanje. Vzgojna vloga ilustracije je v predšolskem obdobju pomembna, ker otroci po likovnih medijih posegajo pogosto (rišejo, slikajo), z likovno umetniškimi mediji pa so stiki bistveno redkejši. Ilustracija v slikanici predstavlja eno od možnosti, da jim ga približamo tudi po tej plati (Krivec Dragan, 2009).

(46)

3.4.1.1 TOČKA

V matematiki je rečeno, da točka nima dimenzij in je neskončno majhna. V likovnem oblikovanju nam taka točka ne bi prišla prav, saj je ne bi mogli zaznati, zato je v likovnem jeziku predstavljena drugače, in sicer: lahko ima dve ali tri dimenzije, lahko je prostorska ali ploskovita oblika. Biti mora dovolj velika, da jo lahko zaznamo. Točka ima nalogo, da ujame in zadrži pogled. Najboljši primer točke je krog ali krogla, sicer pa so v likovnosti relevantne tudi vse druge pravilne oblike (trikotnik, kvadrat, večkotnik ...). Točke so lahko tudi nepravilnih oblik, saj tudi kot takšne ujamejo in zadržijo pogled, nimajo pa tolikšne moči kot pravilne oblike. Križanja linij in konce linij zaznamo kot močne točkaste tvorbe, saj se s pogledom, ki potuje skozi prostor, pogosto ustavimo ravno tam. Je pa to, kaj občutimo kot točko, odvisno tudi od trenutnega vidnega in likovnega oz. slikovnega polja. Na obrazu, ki ga vidimo od blizu, so na primer močno privlačne točke oči. Ko obraz vidimo od daleč, lahko točko predstavlja cel obraz, če smo od človeka še bolj oddaljeni, je lahko točka tudi cela postava. Odvisno je torej tudi od razdalje in ostalih komponent, ki tvorijo likovno celoto. Na točko in njeno zaznavanje lahko delujejo tudi drugi likovni elementi. Če sta na svetlem ozadju rumena in modra točka, bomo prej opazili modro. Večje točke imajo lahko večjo moč kot manjše (ni pa nujno). Točko na sredini navadno opazimo hitreje kot točko nekje ob strani. Lahko pa s točkami orišemo tudi druge likovne elemente. Z več zaporednimi lahko na primer ustvarimo linijo, z zgoščanjem točk ustvarimo temnost in svetlost ipd. (Butina, 2000).

3.4.1.2 ČRTA ALI LINIJA

Kot omenjeno že pri točki, več zaporednih točk oblikuje linijo oz. črto, saj se oči gibljejo od točke do točke. Glavna likovna lastnost linije je gibanje. Z gibanjem pisala ali risala nastane linija, ki ji oči sledijo skozi vidno ali likovno polje. Linije oz. črte so lahko aktivne ali pasivne.

Aktivna linija nastane iz lastnega gibanja, na primer z gibanjem pisala. Pasivna linija pa je linija, ki jo zaznamo pri robovih, kjer se srečata dve različni ploskvi, barvi ali svetlosti. Linijo predstavlja tudi rob med telesom in prostorom ipd. Gibanja linij imajo lahko različno naravo:

lahko so hitra, počasna, sunkovita, zlomljena, valovita, tekoča. Smeri linije so zelo pomembne, saj vsaka od njih v nas vzbudi drugačne občutke kot druga (npr. ob valoviti liniji

(47)

Linearno lahko delujejo tudi oblike, ki imajo zelo poudarjeno dolžinsko dimenzijo. Na linijo lahko vplivajo tudi druge likovne prvine, kot so svetlost, barva, debelina itd., prav tako lahko tudi linija vpliva nanje. Skupaj z barvo linija spada med najuporabnejše likovne prvine (Butina, 2000).

3.4.1.3 BARVA

Pri ilustracijah so zelo pomembne barve. Barve in njihovi odnosi nosijo največji čustveni naboj. V otroku vzbudijo čustva in ilustracijo oz. slikanico naredijo veselo, zabavno in živahno ali pa, na drugi strani, temačno, žalostno, mračno, grozljivo (Zupančič, 2012).

Sodobna ilustracija je pogosto barvno nasičena, saj prevladuje mnenje, da so barvne ilustracije otrokom privlačnejše od črno-belih (Skubic, Podobnik, 2018).

Barvna informacija nam lahko pove veliko več kot le svetlostna. Če na primer vidimo črno- belo sliko jabolka, bomo iz nje izvedeli, kakšne oblike, velikosti je ipd., ne bomo pa vedeli, ali je jabolko zrelo. Barva lahko v nas vzbudi občutke toplote ali hladu. Odtenki, ki imajo zeleno ali modro kromatičnost, so hladni, odtenki z oranžno ali rdečo kromatičnostjo pa so topli.

Toplo in svetlo obarvani deli prostora ali teles se nam zdijo bližji in večji in se nam navidezno primikajo, medtem ko se temno in hladno obarvana telesa navidezno odmikajo, saj se nam zdijo manjša. Barve kot lastnosti fizičnega sveta ne povzročajo telesnih in čustvenih odzivov, ampak jih tako zaznava naša psiha. Ravno zaradi tega jim določamo lastnosti, kot so toplo, hladno. Naprave lahko določajo le valovno dolžino, moč sevanja itd., ne pa tudi zaznave barve. To nastane le v našem (človeškem) organizmu. Psihološke reakcije so pri vsakem človeku individualne (nekomu je rumena barva všeč, nekdo drug je ne mara, saj ima raje rdečo), s fiziološkega vidika pa barve pri vseh ljudeh povzročajo podobne učinke (vsi ljudje enako občutimo, katere barve so tople, katere hladne) (Butina, 2000). Človek barv ne zaznava abstraktno, ampak jih povezuje oz. združi s predmetom oz. z rečjo, ki je nosilec barve (Trstenjak, 1978). Čeprav barve vidimo, jih v naravi dejansko ni. Gre le za svetlobne valove, ki imajo različne valovne dolžine, ki se odbijajo od površin. V spektru vidne svetlobe zaznamo okrog 160 odtenkov, če pa upoštevamo še nasičenost in svetlost, zaznamo približno 7.500.000 barv in barvnih odtenkov (Pečjak, 2006). Otroci ločujejo med čistimi barvami (modra, rdeča, rumena ...), ne pa tudi med odtenki in tonskim stopnjevanjem.

(48)

Najmlajše otroke pritegnejo jasne in pa velike barvne površine, nanesene na ploskovit način (Frelih, 2009).

Primarne barve ali barve prve stopnje so cian-modra, rumena in magenta rdeča. Sekundarne barve ali barve druge stopnje pa so vijolična, zelena in oranžna (Butina, 2000). Rdeča barva vzbuja čustvene asociacije ljubezni in simpatije, po drugi strani pa vzbuja maščevalnost. S fizikalnega vidika je rdeča najbolj vidna in je zato signal za pretres, preplah (stoj!). Oranžna barva je s fizikalnega vidika goreča, bleščeča, zato je primerna za opozorilo. Lahko je utrujajoča, po drugi strani pa daje občutek ugodja, prijetnosti. Objektivne asociacije se pojavljajo ob sadju (npr. ob pomarančah), ognju, sončnem zahodu. Rumeni barvi pravimo tudi barva sonca. Na živčni sistem deluje ugodno, je pa lahko tudi znak za nevarnost, saj je dobro vidna. V vidnem spektru rumena barva zavzema največji obseg, zato je psihološko najbolj vesela barva. Rumena barva deluje razumsko, je intelektualna, filozofska in idealistična. Zelena barva je barva rastlin in žive zunanje narave (trava, drevesa ...). Je barva potrpežljivosti. Je sveža, vlažna, hladna barva. Je signal za mirno nadaljevanje poti. Kljub temu da so objektivne asociacije pozitivne, so čustvene manj ugodne (potrtost, neugodni doživljaji). K simboliki zelene barve sodijo vera, zaupanje, mir ... Ker pa je zelena barva žive narave, nosi v sebi poleg življenja tudi smrt. Iz tega razloga imajo nekateri ljudje ob tej barvi neugodna občutja. Modra barva je barva vode in nebesnega svoda, upodablja tudi atmosfero. Lahko je prozorna ali prosojna, jasna in sveža. Fiziološki učinki modre barve niso jasno raziskani. Nekateri pravijo, da ta barva zvišuje krvni tlak, drugi, da pomirja. Enotno pa je prepričanje, da modra vodi do (notranjega) miru in zbranosti. Modra pomirja bolj kot zelena barva. Simbolika modre barve je modrost, neskončnost, nesmrtnost. Značaj modre barve je redkobeseden oz. tih, oddaljen in odmaknjen. Modri barvi pravijo tudi umetniška barva, saj privlači umetnike (zaradi svoje odmaknjenosti, simboličnosti). Vijolična barva je sorodna modri. Pomirja še bolj kot modra barva, njen karakter pa je že otožen, vzvišen, odmaknjen. Vzbuja objektivne asociacije z dragocenimi kamni, vijolicami. Simbolika je povezana s kesanjem, pokoro, signalizacija pa je neopredeljena. Rjave barve je v vidnem svetu poleg zelene največ. Kar ni zeleno, je »golo« in s tem nekako rjavo. Poleg rumene je rjava najbolj kratkočasna barva. Ob njej čas mineva najhitreje. Ljudje smo na rjavo barvo navajeni, zato nas pomirja in je prijetna, nas pa ne uspava, saj gre za mešanico toplih in

(49)

so povezane s cvetjem, čustvene pa se neposredno povezujejo s simboliko (krepostnost, nedolžnost, poroka ...). Črna barva s fizikalnega vidika pomeni temo, fiziološko pa počitek. S psihološkega vidika izraža potrtost in žalost. Objektivna asociacija črne barve je noč, čustvena pa tema s skrivnostjo. Karakterno je črna barva neugodno domišljijska. Simbolika črnine je etnološko in zgodovinsko različno pogojena. Pri nas pomeni smrt, na Vzhodu pa nasprotno, saj tam smrt predstavlja bela barva. Je pa bila v preteklosti tudi pri nas smrtna barva prav bela. Signalno črno barvo uporabljamo, da označimo »dno«. Siva barva je s fizikalnega vidika zmes črne in bele barve. Prav zato je s svojimi učinki in lastnostmi nekje vmes med črno in belo. V tehnični uporabi naj bi se sivine izogibali, saj so njeni učinki lahko neugodni. Objektivna asociacija je megla, oblačno nebo (Trstenjak, 1978).

3.4.1.4 PROSTOR

»Slikovni prostor je najprej dvodimenzionalni prostor slikovne ploskve, v katerem slikar lahko s primerno izbiro likovnih izrazil ustvari navidezno tretjo dimenzijo, globino« (Butina, 1995, str. 336). Čeprav je slikovni prostor sicer omejen s formatom, je kot duhovni prostor povsem neomejen. Zaznavo prostora in globine nam narekujejo globinska vodila oz.

prostorski ključi. Glavni prostorski ključi, ki jih najdemo v slikarstvu, so: težnja vzporednih linij, prekrivanje, svetloba in sence, jasnost in razločnost podrobnosti itn. (Butina, 1995).

3.4.1.5 KOMPOZICIJA

Latinski izraz »conponere« (»con« – skupaj, »ponere« – postaviti) pomeni »skupaj postaviti«. Pri kompoziciji gre torej za način, kako dele sestavimo v celoto oz., kako se deli kombinirajo v celoto. Gre tudi za bolj ali manj dokončno ureditev likovnih enot v strukturo slike in ureditev izbranih likovnih prvin v enovito celoto. Vsaka likovna prvina, ki jo umetnik uporabi, ima svojo notranjo vrednost, morajo pa biti vse prvine uporabljene tako, da je celota pomembnejša od posameznih sestavnih delov. Pri likovnem delu predstavlja prav kompozicija eno od kompleksnejših odločitev, saj je treba premišljeno uskladiti nasprotja, razlike in sorodnosti med posameznimi likovnimi izraznimi sredstvi (Butina, 1995).

(50)

3.4.1.6 SVETLO-TEMNO

Pri izrazu svetlo-temno gre za razliko med svetlim in temnim oz. za razlike med svetlostjo in temnostjo. V našem okolju in v likovnem delu so nekateri predeli svetlejši, drugi temnejši – med njimi torej obstajajo razlike. Če na primer mešamo črno in belo barvo med seboj, lahko dobimo več različnih odtenkov sive barve. Te barve lahko uredimo v lestvico od največ svetlobe (bela barva), prek sivih odtenkov in vse do črne, ki vsebuje malo ali nič svetlobe.

Takšni lestvici pravimo svetlostna ali tonska lestvica, ki prikazuje upadanje in naraščanje svetlostne moči. Lestvico lahko oblikujemo tudi kot stopničasto zaporedje različno svetlih oz.

temnih nepestrih ploskev. Poznamo dva načina prehoda iz svetlega v temno: hiter (npr.

meja med figuro in ozadjem, meja med dvema stenama v kotu sobe) in počasen, kontinuiran (npr. upad svetlostne moči luči, ki se odmika od izvira svetlobe) (Butina, 2000).

Element svetlo-temno je »eden od temeljnih likovnih orisnih elementov, ki je najbolj neposredno povezan z oblikovanjem likovnega prostora in globine v sliki« (Butina, 1995, str.

341). To lahko opazimo pri črno-beli fotografiji, ki nam brez pestrih barv predstavi plastično obliko v prostoru in prostor sam. Stopnjevanje svetlosti nam predstavi globino prostora in reliefnost predmetov. Največja svetlost se ponavadi nahaja na območju, ki je najbližje, ali pa se sklada z mestom izvira svetlobe. Nato se svetloba širi na vse strani od svetlobnega izvira, pri čemer lahko opazimo sferično pojemajočo svetlostno lestvico. Za povsem jasno zaznavo prostora mora biti prisoten vsaj en prostorski ključ (Butina, 2000).

3.4.1.7 POVRŠINA

Površina, ravnina ali ploskev se razprostira v dveh dimenzijah prostora. Lahko se pojavijo manjše deformacije v tretjo dimenzijo, ne sme pa se zgoditi, da bi bile te deformacije preveč poudarjene, saj mora biti dvodimenzionalnost ohranjena in ne sme začeti zajemati prostornine (Butina, 1995). »Slikovna ploskev je naprej pomaknjena frontalna ravnina in je duhovna ravnina umetnika, ker vanjo projicira svoje zamisli in videnja. Slikovna ploskev je omejen in materializiran izrez iz sicer neomejene slikovne ravnine in ima zato neko določeno obliko in format ter snovne nosilce« (papir, platno, lesena tabla, stena itd.) (Butina, 1995, str. 334).

(51)

3.4.1.8 PERSPEKTIVA

Izraz »perspektiva« izhaja iz latinskega izraza »perspicere«, ki pomeni »videti skozi«. Gre za

»način predstavljanja tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalni slikovni ploskvi«

(Butina, 1995, str. 333). Ločimo barvno, linearno in zračno ali atmosfersko perspektivo, njihove značilnosti pa Butina (1995, str. 333) opiše:

– »Barvna perspektiva sloni na psiholoških občutkih, ki jih povzroča navidezno približevanje toplih in navidezno oddaljevanje hladnih barv.«

– »Linearna perspektiva uporablja gibanje linij, ki na videz konvergirajo k enemu ali več bežiščem na obzornici in vodijo oko v navidezno globino prostora.«

– »Zračna ali atmosferska perspektiva temelji na atmosferskem pojavu, ko oddaljene predmete (hribe, planine, hiše) zastira bolj ali manj gosta plast ozračja in zastre barve in detajle oddaljenih predmetov, največkrat v sivo ali sivomodrikasto barvo.«

3.4.2 OBLIKOVANJE PARABESEDILA

Slikanica je umetniško delo, ki ima svoje oblikovne značilnosti. Te se nanašajo na naslovnico, vezne liste, izbiro formata, uporabljene likovne materiale in tehnike v ilustracijah itd.

Celostno podobo slikanice sestavljajo besedilo, ilustracije in parabesedilo (najpogosteje so to naslovnica, vezni listi in notranja naslovnica ter dvostranska postavitev). Vse to lahko pripomore k celostni upodobitvi zgodbe. Materialne značilnosti knjige vplivajo na to, kako se bomo odzvali na zgodbo, še preden bomo knjigo sploh odprli. Termin »parabesedilo«

opisuje vse fizične lastnosti v knjigi, izjema je le avtorjevo besedilo (Haramija, Batič, 2013).

Na splošno imajo vse knjige nekatere od sestavin parabesedila, pri slikanicah pa je oblikovanje teh sestavin še bolj dovršeno, saj je vsaka sestavina posebej skrbno načrtovana, da se usklajuje in dopolnjuje z ostalimi sestavinami parabesedila in je knjiga kot celota estetsko skladna (Sipe, McGuire, 2006).

3.4.2.1 PLATNICI SLIKANICE

Čeprav naj, glede na pregovor, knjige ne bi sodili po platnicah, se to vendarle dogaja. Otroci pogosto na osnovi privlačnosti platnic izbirajo slikanice. Ravno naslovnica je vir našega pričakovanja, ko knjigo ošinemo s pogledom (Haramija, Batič, 2013). Naslovnica slikanice je vedno, brez izjeme, ilustrirana. Na njej se lahko pojavi motiv iz slikanice ali pa ilustrator

(52)

zanjo ustvari poseben motiv. Ponavadi ilustrator na naslovnici prikaže motiv, ki se mu zdi najprivlačnejši ali najbolj dramatičen (Nikolajeva, Scott, 2001). V nas lahko motiv na platnici spodbudi radovednost ali pa že nakaže razplet zgodbe (Haramija, Batič, 2013). Nikolajeva in Scott (2001) menita, da ni smiselno, da sta zaplet in razplet zgodbe že prikazana na naslovnici.

Pogosto se motiv z naslovnice nadaljuje tudi na hrbtno stran slikanice (Haramija, Batič, 2013). Ko slikanico, ki ima na platnicah ilustracijo oblikovano na tak način, povsem odpremo in pogledamo obe platnici skupaj, vidimo celo sliko oz. ilustracijo. Se pa na hrbtni platnici redko pojavljajo podrobnosti, ki bi dopolnjevale zgodbo, saj po prebranem celotnem besedilu običajno predpostavljamo, da nam je bil s tem že razkrit konec zgodbe, in se ne osredotočamo toliko na hrbtno platnico knjige. Se pa nekateri sodobni avtorji slikanic s pomočjo različnih načinov trudijo, da k zgodbi oz. k celotnemu dojemanju slikanice vključijo tudi ilustracijo na hrbtni strani knjige, da bi bralec postal na njo pozornejši (npr. na način:

nadaljevanje ilustracije z naslovnice na hrbtno stran, napeljevanje bralca iz notranjosti knjige k hrbtni platnici itd.). Redko je na hrbtni strani knjige besedilo, ki bi bilo del zgodbe. Večkrat so na njej drugi podatki, kot na primer: kratek povzetek zgodbe, predstavitev avtorja in ilustratorja (včasih sta poleg tudi njuni fotografiji), odlomki mnenj o slikanici, informacije o drugih delih avtorja slikanice, lahko je predlagano, za katero starost bralca je slikanica primerna ipd. (Nikolajeva, Scott, 2001).

Naslov na naslovnici lahko nakazuje zaplet zgodbe, lahko ponuja le nekaj informacij, lahko je nasprotujoč zgodbi ali pa skrivnosten glede nje in ne razjasnjuje zgodbe in ilustracije na naslovnici. Naslov lahko deluje tudi dvoumno, nedoločno itd. Umetnik lahko naslov na naslovnici postavi in oblikuje na najrazličnejše načine, uporabi različne velikosti, barve, fonte oz. vrsto pisave, črke so lahko oblikovane iz različnih njim podobnih oblik stvari ipd. Čeprav ponavadi naslovu ne posvečamo preveč pozornosti, oblika le-tega vpliva na naše dojemanje oz. razumevanje zgodbe. To lahko opazimo na primer pri slikanici, ki je »originalna« oz.

zapisana v domačem jeziku, ter pri isti slikanici, prevedeni v drug jezik. Velikokrat se oblikovne lastnosti naslovnice in naslova prevedene slikanice nekoliko spremenijo (drugi font ipd.), kar lahko spremeni dojemanje zgodbe (Nikolajeva, Scott, 2001).