Statine in dinamine metode za ocenjevanje investicij

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI Fakulteta za strojništvo

Stati č ne in dinami č ne metode za ocenjevanje investicij

Andraž Č uvan

Ljubljana, september 2021

Zaklju č na naloga Univerzitetnega študijskega programa I. stopnje

Strojništvo - Razvojno raziskovalni program

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI Fakulteta za strojništvo

Stati č ne in dinami č ne metode za ocenjevanje investicij

Zaklju č na naloga Univerzitetnega študijskega programa I. stopnje Strojništvo - Razvojno raziskovalni program

Andraž Č uvan

Mentor: izr. prof. dr. Janez Kušar, univ. dipl. inž.

Ljubljana, september 2021

(4)

(5)

Zahvala

Za vso pomoč se zahvaljujem izr. prof. dr. Janezu Kušarju, ki je sprejel mojo prošnjo za mentorstvo ter mi s hitro komunikacijo olajšal pisanje zaključne naloge. Usmeril me je na pravo pot ter mi pomagal izluščiti bistvo sicer obširne teme.

Prav tako je zahvala potrebna moji družini, ki me je skozi celotno študijsko obdobje podpirala ter mi pomagala zbrati moči v napornih izpitnih obdobjih. Predvsem pa bi se rad zahvalil svojemu bratu ter njegovi partnerici, ki sta me po dolgem odlašanju pisanja diplomske naloge spodbudila k začetku.

(6)

vi

(7)

Izvle č ek

UDK 005.8:330.322:658.5(043.2) Tek. štev.: UN I/1478

Stati č ne in dinami č ne metode za ocenjevanje investicij

Andraž Čuvan

Ključne besede: investicijski projekt investicijski inženiring ocenjevanje investicij

statične metode za ocenjevanje investicij dinamične metode za ocenjevanje investicij

Podjetja za doseganje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev pripravijo več investicijskih projektov. Pred implementacijo vsakega projekta je potrebno oceniti, ali bo skozi svojo ekonomsko dobo prinašal dobiček. Vodstvo podjetja med različnimi projekti preveri, kateri izmed njih bo najbolj dobičkonosen. V diplomski nalogi smo obravnavali primer ocenjevanja investicije, kjer smo uporabili statične in dinamične metode. Ugotovili smo, da ima na ekonomski izkupiček projekta največji vpliv obrestovanje vezanega denarja v investicijo. Pri določitvi tveganja investicije je priporočljivo upoštevati izračune obeh metod.

(8)

viii

Abstract

UDC 005.8:330.322:658.5(043.2) No.: UN I/1478

Static and dynamic methods for investment appraisal

Andraž Čuvan

Key words: investment project investment engineering investment appraisal

static methods for investment appraisal dynamic methods for investment appraisal

To achieve short and long-term goals, companies prepare several investment projects. Before carrying out any project, it is necessary to assess whether it will generate profit during its economic life. The management of the company checks between various projects to find the most profitable one. In this thesis we discussed the case of investment appraisal, where we used static and dynamic methods. We found that the interest on time-bound investment has the greatest impact on the economic outcome of the project. When determining investment risks, it is recommended to use both calculation methods.

(9)

Kazalo

Kazalo slik ... xi

Kazalo preglednic ... xii

Seznam uporabljenih simbolov ... xiii

Seznam uporabljenih okrajšav ... xiv

1 Uvod ... 1

1.1 Ozadje problema ... 1

1.2 Cilji ... 1

2 Teoreti č ne osnove in pregled literature ... 1

2.1 Karakteristike in kvalifikacije investicijskih projektov ... 1

Delitev investicij ... 2

2.1.1.1 Delitev investicij glede na namen ... 2

2.1.1.2 Delitev investicij glede na operativno področje... 2

2.1.1.3 Delitev investicij glede na stopnjo negotovosti ... 3

2.2 Postopek odločanja o kapitalskih naložbah ... 3

2.3 Metode ocenjevanja ekonomičnosti investicije ... 6

Statične metode ... 6

2.3.1.1 Metoda primerjave stroškov – CCM ... 7

2.3.1.2 Metoda primerjave dobička – PCM ... 10

2.3.1.3 Statična metoda periodičnega vračila – SPP ... 11

Dinamične metode ... 12

2.3.2.1 Neto sedanja vrednost – NSV ... 12

2.3.2.2 Interna stopnja donosnosti – IRR ... 13

2.4 Ocenjevanje tveganja in analiza občutljivosti ... 14

Investicija ali špekulacija ... 15

3 Metodologija raziskave ... 16

3.1 Izhodiščni podatki ... 16

3.2 Ocenjevanje ekonomske upravičenosti investicije ... 17

Ocenjevanje ekonomske upravičenosti z metodo primerjave stroškov ... 17

Ocenjevanje ekonomske upravičenosti z metodo primerjanja dobička ... 18

Ocenjevanje ekonomske upravičenosti z metodo povrnitvenega obdobja ... 19

Ocenjevanje ekonomske upravičenosti z metodo neto sedanje vrednosti ... 19

(10)

x Ocenjevanje ekonomske upravičenosti z metodo interne stopnje donosnosti 20

4 Rezultati in diskusija ... 22

4.1 Primerjava stroškov alternativnih projektov ... 22

4.2 Primerjava dobičkov alternativnih projektov ... 23

4.3 Primerjava povrnitvenega obdobja alternativnih projektov ... 24

4.4 Primerjava neto sedanje vrednosti alternativnih projektov... 24

4.5 Primerjava interne stopnje donosnosti alternativnih projektov ... 25

4.6 Izbor projekta ... 25

5 Zaklju č ek... 27

Literatura ... 29

(11)

Kazalo slik

Slika 2.1: Proces odločanja o investicijah [4] ... 4

Slika 2.2: Metode odpisa [4] ... 8

Slika 2.3: Povprečni vezan kapital [4] ... 9

Slika 2.4: Graf interne obrestne mere [4] ... 14

(12)

xii

Kazalo preglednic

Preglednica 3.1: Izhodiščni podatki za finančno analizo ... 17

Preglednica 3.2: Izračun fiksnih stroškov ... 17

Preglednica 3.3: Izračun variabilnih stroškov ... 18

Preglednica 3.4: Izračun skupnih stroškov ... 18

Preglednica 3.5: Izračun po metodi primerjave dobička ... 19

Preglednica 3.6: Izračun po metodi povrnitvenega obdobja ... 19

Preglednica 3.7: Izračun po metodi neto sedanje vrednosti ... 20

Preglednica 3.8: Izračun po metodi interne stopnje donosnosti ... 21

(13)

Seznam uporabljenih simbolov

Oznaka Enota Pomen

D € povprečen dobiček

i % obrestna mera

i* % interna obrestna mera

NSV € neto sedanja vrednost

P € prihodki

r / relevantna diskontna stopnja

S €/leto skupni stroški

Sa €/leto strošek amortizacije

Sdf €/leto drugi fiksni stroški

Sdv €/leto drugi variabilni stroški

Sf €/leto fiksni stroški

Sm €/kos stroški materiala

So €/leto strošek obresti

Sp €/leto strošek plač

Sv €/leto variabilni stroški

Sw €/kos stroški plač neposrednega dela

t let čas

V €/leto vlaganje

Indeksi

/

(14)

xiv

Seznam uporabljenih okrajšav

Okrajšava Pomen

CCM metoda primerjave stroškov

IRR metoda interne obrestne mere NSV metoda neto sedanje vrednosti PCM metoda primerjave dobička

SPP statična metoda periodičnega vračila

(15)

1 Uvod

1.1 Ozadje problema

V sodobnem svetu se konkurenca ponudnikov na trgu rapidno povečuje. V kolikor želi posamezno podjetje ostati konkurenčno ter dohajati in slediti trendom, mora tudi samo vlagati v lasten razvoj in nadgradnjo. Za vsako še tako majhno izboljšavo produkta ali procesa, mora biti podjetje pripravljeno odšteti razpoložljive vire (delovno silo, denarna sredstva) ali drugače povedano – mora investirati. Pri vsaki investiciji podjetje prevzame tudi določeno tveganje, kajti ni zagotovljeno, da bo investicija sama po sebi uspešna. Zato so dobre investicijske odločitve managementa ključnega pomena za preživetje in nadaljnjo rast podjetja. V kolikor podjetje ne bo investiralo, jih bo konkurenca prehitela. Tako bodo ostali brez strank in prometa ter zaključili s poslovanjem. Prav tako lahko slaba izbira investicijskega projekta, ki ne generira dovolj velikih prihodkov, vodi do bankrota. Da do tega ne bi prišlo, morajo ekipe v podjetju pripraviti čim bolj podrobno analizo investicije in ugotoviti njeno ekonomsko upravičenost. Le tako bodo sredstva, ki jih imajo na voljo, porabili učinkovito ter z njimi generirali željen dobiček.

1.2 Cilji

V zaključni nalogi bo predstavljen proces odločanja o sprejemu kapitalske naložbe, s poudarkom na analizi ekonomskih dejavnikov. Skozi leta raziskav so se razvile različne metode, s pomočjo katerih lahko analiziramo investicijske projekte ter predvidimo njihovo ekonomičnost. Vsaka metoda se osredotoči na določeno merilo, po katerem preverja ekonomičnost investicijskega projekta. Vse metode tako niso primerne za ocenjevanje nekaterih naložb, kajti glavno merilo, ki ga metoda preučuje, ni vedno tudi najbolj kritično za uspeh projekta. V kolikor uporabimo napačno metodo, lahko dobimo dobre teoretične rezultate, tekom življenjske ter ekonomske dobe projekta pa investicija ne generira dobička temveč izgubo.

Teoretične osnove bomo aplicirali na dveh praktičnih primerih alternativnih investicijskih projektov. V praktičnem delu želimo preveriti ekonomičnost obeh alternativnih investicijskih projektov z uporabo različnih metod (statičnih ter dinamičnih). Tako bomo ocenili, ali bosta naložbi tekom svoje ekonomske dobe dobičkonosni ter katero izmed njiju

(16)

1 Uvod

2 se bolj izplača izvesti. V kolikor bomo ocenili, da nobena izmed alternativ ni donosna, podjetje ne bo implementiralo nobenega projekta.

V sklopu naloge bomo obravnavali zgolj ocenjevanje pred pričetkom investicijskega projekta, ocenjevanje investicije med in po projektu pa bomo izpustili.

(17)

2 Teoreti č ne osnove in pregled literature

2.1 Karakteristike in kvalifikacije investicijskih projektov

Razvoj in napredek podjetja skozi čas sta ključnega pomena za njegovo preživetje v hitro razvijajočem se svetu. Inženirji neprestano razvijajo nove in izboljšujejo trenutne produkte z namenom povečanja konkurenčnosti in uspešnosti na globalnem trgu. Vsaka implementacija novosti pa predstavlja investicijo in s tem prevzemanje določenega tveganja.

Za celostno analizo investicije in prevzemanje kalkuliranega tveganja ne zadoščajo zgolj dobre numerične in analitične sposobnosti, ki jih imajo splošni inženirji (strojni, elektro, itd.). V ta namen se je kot del inženiringa razvil investicijski inženiring. Ta se ukvarja z analizo trga, investicijami in financiranjem investicijskih projektov [1].

Investicijski inženiring za analizo uporablja natančno opredeljene modele in tehnike, ki so precej podobne tistim, ki se uporabljajo znotraj običajnih inženirskih disciplin [1].

Investicije lahko obravnavamo z različnih stališč. Zelo pogosta je obravnava v okviru denarnih tokov, na katero se bomo osredotočili tudi v tej zaključni nalogi. V takšnem pogledu je investicijski projekt skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, ki se navadno prične z denarnim odlivom (začetno investicijo), ki mu sledijo prilivi in/ali odlivi v kasnejšem obdobju [2]. V splošnem izvajamo investicijske naložbe kot projekte z namenom povečanja ali ohranjanja premoženja podjetja in drugih vlagateljev. Investicije so lahko v obliki zemljišč, objektov, opreme in naprav ter drugega opredmetenega premoženja.

Poznamo tudi neopredmetene investicije, kot so naložbe v izobraževanje in usposabljanje, razvoj novih tehnologij, izboljšanje kakovosti dela in drugih naložb, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti [3].

Z definiranjem investicijskih projektov v obliki denarnih tokov lahko enostavno ocenimo investicije s kalkulacijami, ki nam omogočijo transformacijo toka denarnih sredstev v merilo donosnosti projekta [2]. Metode za ocenjevanje ekonomičnosti investicije, uporabljene v tej zaključni nalogi, se med seboj razlikujejo predvsem v načinu transformacije denarnih tokov (ključno merilo) iz različnih obdobij projekta ter predpostavk, ki jih vključujejo. Naložbe pa s seboj privedejo še veliko drugih efektov (posledic), ki pa jih ne moremo meriti z denarnimi tokovi. Za določanje le-teh je potrebno uporabiti dodatne metode [2].

(18)

2 Teoretične osnove in pregled literature

2

Delitev investicij

Čeprav ima večina investicij skupen cilj ustvarjanja dodatnega donosa oz. povečanje donosa, jih ne moremo obravnavati enolično. Vsaka investicija ima določene karakteristike, ki se razlikujejo od drugih. Poznavanje le-teh pa je ključnega pomena za izbiro pravilne metode za ocenjevanje primernosti implementacije investicijskega projekta [2].

Investicije je mogoče deliti v različne kategorije. Obravnavamo jih lahko glede na namen, operativno področje in stopnjo negotovosti [2].

2.1.1.1 Delitev investicij glede na namen

Podjetja vedno investirajo s točno določenim namenom. Ali gre za vzpostavitev proizvodnje, širitev na druge lokacije ali pa popravilo stroja. Vsaka izmed teh investicij ima svoj namen.

V splošnem delimo namenske investicije v tri kategorije: temeljna investicija, trenutna investicija in dopolnilna investicija. Posamezne kategorije se nanašajo tudi na različne faze produkta ali podjetja.

Temeljne investicije so pogosto značilne za podjetja v začetni fazi poslovanja (start-up) ali pa se pojavijo kot investicija v že uveljavljeno podjetje, ki se širi na nove lokacije. Po navadi so temeljne investicije višje od trenutnih oz. dodatnih investicij [2].

Trenutne investicije se pojavijo tekom poslovanja podjetja in zajemajo naložbe v zamenjavo opreme, večja vzdrževalna dela oz. splošne naložbe v prenovo podjetja [2].

Dopolnilne investicije so naložbe v opremo na obstoječi lokaciji. Tako poznamo investicije za širitev podjetja (povečanje kapacitet proizvodnje), investicije v zmanjšanje stroškov (racionalizacija), diverzifikacijo (priprava na spremembo programa proizvodnje) in investicije v zmanjševanje tveganja (nakup delnic dobavitelja materiala ali v podjetja, ki se ukvarjajo z razvojem) [2].

2.1.1.2 Delitev investicij glede na operativno podro č je

Investicije lahko delimo tudi na operativna področja, kot so razvoj, proizvodnja, marketing itd. Ta delitev je smotrna, ko je investicija omejena zgolj na eno področje in ima minimalni oz. ničelni vpliv na druga področja. Vendar pa se investicije po večini prepletajo in imajo vpliv na več operativnih področij, tako da je takšna delitev včasih neproduktivna. V takšnih primerih je bolje, da investicije ne obravnavajo zgolj iz perspektive enega operativnega področja. Potrebno je opazovati celotno podjetje (kot odprti sistem operativnih področij) in različne efekte, ki jih s seboj prinese investicija [2].

Delitev na operativna področja se v praksi uporablja tudi v primeru, ko imajo posamezna operativna področja svoj proračun. V kolikor nek investicijski projekt vpliva na dve področji, lahko računovodje strošek investicije proporcionalno razdelijo na oba sektorja (npr. informacijske tehnologije in kadrovska služba).

(19)

2.1.1.3 Delitev investicij glede na stopnjo negotovosti

Z vsako investicijo podjetje sprejema določeno tveganje. Stopnja negotovosti pa ni enaka pri vseh investicijah, ampak variira. Investicija v povečanje proizvodnje že uveljavljenega produkta ima na primer veliko manjše tveganje kot vzpostavitev proizvodnje za nov produkt.

Pri novem produktu še nimamo točnih podatkov glede prodaje, kar pomeni, da je napovedovanje denarnih tokov veliko bolj negotovo.

Različne literature investicije delijo še na drugačne načine, kot smo jih navedli zgoraj.

Zasledimo lahko tudi naslednje delitve [4]:

- tehnična struktura, - pomembnost investicije, - trajanje investicije, - stanje investicije.

2.2 Postopek odlo č anja o kapitalskih naložbah

Jasna vizija prihodnosti podjetja je ključna za njegov razvoj in napredek. V ta namen vodstvo zasnuje strategijo in cilje za določeno obdobje, ki so v skladu z njihovimi vrednotami in pričakovanji delničarjev (od podjetja zahtevajo donosnost). Pripravljen dokument imenujemo strateški plan.

Strateški plan zagotavlja podjetju strukturo za vsakodnevne odločitve, ki sledijo širši viziji [5]. Ko je strategija začrtana, podjetja pričnejo s postopkom odločanja o kapitalskih naložbah. Postopek in koraki so predstavljeni na sliki 2.1.

(20)

4 Slika 2.1: Proces odločanja o investicijah [4]

Oblikovanje investicijske strategije (korak 1)

Za sledenje ciljem, zapisanim v strateškem planu, podjetje zasnuje politiko in strategijo kapitalskih naložb. Le-ta narekuje, v kakšne produkte, trge in tehnologije želi podjetje investirati, da bo doseglo željeno rast/napredek. V kolikor se pojavijo predlogi investicij zunaj smernic strategije, imajo majhno možnost podpore in odobritve financiranja. Smernice morajo biti jasno predstavljene zaposlenim že med razvojem politike kapitalskih naložb. Kot del integracije strategije podjetja v postopek odločanja o kapitalskih naložbah je priporočljivo, da podjetje določi tudi letni ali, še bolje, večletni investicijski proračun, s katerim lahko upravlja in izvaja investicijske projekte. To omogoča načrtovanje in razporejanje sredstev vnaprej in posledično manj nepričakovanih zapletov z denarnim tokom. Slabost takšnega sistema pa je v fleksibilnosti in zmanjšanju možnosti hitrih reakcij podjetja na neplanirane naložbene priložnosti [2]. Zaradi zasedenega proračuna tako podjetje ne more izvesti dodatnih projektov, ki bi jim morda prinesli veliko dodano vrednost.

1. Oblikovanje investicijske strategije

2. Generiranje idej za investicije

3. Definicija in predstavitev možnih projektov

4. Preverjanje projektov (predhodno)

5. Analiza in rangiranje projektov ter izbor 1. –F

2. –A Investirati 3. –D Ne investirati

6. Izvedba izbranih projektov

7. Spremljanje in zaključna revizija projektov

Povratne informacije in učenje

A B C D E F G

A D F

(21)

2 Teoretične osnove in pregled literature Generiranje idej za investicije (korak 2)

Ko imamo vzpostavljeno kapitalsko naložbeno strategijo in določen proračun namenjen investicijam, lahko podjetje začne generirati investicijske ideje. Ideje lahko prispevajo vsi zaposleni v podjetju. Nekatere ideje in priložnosti so enostavno vidne, za druge bolj inovativne pa potrebuje ekipa veliko kreativnosti in strokovnega znanja. Ker te ideje niso vsakdanje, je razmišljanje izven okvirjev ključno. Sposobnost generiranja inovativnih in dobičkonosnih investicijskih priložnosti ima pogosto večji vpliv na uspešnost kapitalskih naložb podjetja kot pa njihova zmožnost ocenjevanja ekonomične upravičenosti [2].

Definiranje in predstavitev možnih projektov (korak 3)

V naslednji fazi prične podjetje s pripravo investicijskih projektov, s katerimi bi uresničili investicijske ideje. Ideje in njene problematike se lahko podjetja lotijo iz različnih perspektiv in tako pripravijo več alternativnih projektov. Takšen način omogoča podjetjem, da podrobneje spoznajo problematiko in nato implementirajo najboljšo rešitev. Preden lahko podjetje vse projekte podrobno oceni, morajo biti projekti korektno definirani in predstavljeni. Za lažjo predstavitev in kasneje enostavnejšo primerjavo projektov imajo podjetja pripravljeno predlogo projektnega načrta. V predlogi imajo zapisane informacije, ki so zahtevane o projektu in definirano terminologijo. Definirane so tudi metode za ocenjevanje projekta in kriteriji. Ker se projekti med seboj razlikujejo in ne moremo vsakega predstaviti in definirati na enak način, mora imeti projektni vodja dovolj fleksibilnosti, da odstopa od predloge projektnega načrta [2]. Tako lažje povzame vse ključne informacije, ki jih potrebujejo za kasnejšo analizo.

Preverjanje in formalna analiza investicijskih projektov (koraka 4 in 5)

Vsakega izmed projektov znotraj portfelja je potrebno pred izvedbo oceniti in se prepričati o njegovi koristi. Ker je navadno več možnih investicijskih projektov, se podjetja poslužujejo kvalitativnega pregleda. Kvalitativni pregled temelji na zdravi pameti in na izkušnjah komiteja s kapitalnimi naložbami. V preliminarnem pregledu se lahko izvedejo tudi enostavne ekonomske analize, kot sta statična metoda periodičnega vračila kot prva ocena ekonomske upravičenosti. Tako izločijo tiste projekte, ki očitno niso izvedljivi in ne potrebujejo nadaljnje obravnave. Ko predlog investicijskega projekta doseže preliminarne zahteve izvedljivosti in ekonomske zaželenosti, je pripravljen na nadaljnjo analizo. V naslednjem koraku se uporabijo bolj sofisticirane metode za ocenjevanje ekonomične upravičenosti in tveganja [2]. Nekatere uporabljene metode bomo podrobneje predstavili v naslednjem poglavju. Po tem, ko ocenimo, kateri projekti so upravičeni za investicijo, začnemo s fazo implementacije.

Implementacija in monitoring projekta (koraka 6 in 7)

Napačno implementiranje in vodenje projekta lahko še najbolj inovativne in dobro analizirane investicijske projekte naredi neučinkovite. Potreben je izkušen in učinkovit projektni vodja, ki je podkovan tako tehnično kot tudi finančno. Tako deluje kot most in povezava med stroko in ekonomisti. Med implementacijo je potreben dodaten monitoring,

(22)

6 pri katerem podjetja opazujejo, kako projekt dosega zastavljene cilje. Pomembna sta fizično merilo (npr. volumen proizvodnje) in finančno merilo (vložek). V nekaterih primerih lahko s povratno informacijo v projektu zaznamo odstopanja od pričakovanih vrednosti, odpravimo napake in se tako izognemo slabim finančnim izidom. V kolikor povratne informacije ne pridejo pravočasno, se neuspehu žal ne moremo izogniti. Vendar imajo te informacije še vedno veliko vrednost, kajti iz njih se podjetje uči in jim pomaga pri ocenjevanju prihodnjih investicij [2].

2.3 Metode ocenjevanja ekonomi č nosti investicije

Ocenjevanje ekonomičnosti investicije je eno izmed najpomembnejših analiz, ki jo mora podjetje opraviti, preden začne z implementacijo projekta. V ta namen se uporabijo sofisticirane finančne analize in analize tveganja. Najpogosteje jih izvedejo računovodje v sodelovanju s strokovnimi sodelavci, ki podajo širši vpogled na projekt (proizvodnja, marketing, inženirstvo …). Za zagotavljanje najboljših rezultatov se analiza izvede, šele ko dobijo dovolj natančne podatke o projektu. Znotraj analiz je veliko predpostavk, ki lahko pri odstopanju privedejo do napačnih rezultatov [2]. V sklopu te zaključne naloge se bomo osredotočili na denarni tok kot glavno merilo za ocenjevanje uspešnosti investicije.

Izbira pravilne metode ocenjevanja ekonomične upravičenosti ima velik vpliv na zanesljivost izračunov. Problem izbire zanesljive metode postaja vse večji ne samo v akademskem svetu, ampak tudi v industriji, kjer morajo v zakup vzeti tudi povečanje vrednosti delničarjev. V ta namen so se začele razvijati bolj kompleksne metode, ki pa so otežile delo managerjem. Najpogosteje se uporabljajo dinamične metode ocenjevanja investicij, ker upoštevajo manjšanje vrednosti denarja in so še vedno dovolj enostavne za izračun [6].

Stati č ne metode

Statične metode ocenjevanja ekonomične upravičenosti so enostavnejše metode.

Osredotočene so na eno samo finančno merilo, kar pomeni, da so ostale spregledane. Kot je bilo omenjeno v poglavju 2.2 (Postopek odločanja o kapitalskih naložbah), se zaradi svoje preprostosti uporabljajo za preliminarno izbiranje primernih investicijskih projektov. V preliminarni fazi odločanja potrebujemo zgolj grobe izračune donosnosti, v katerih ne upoštevamo znižanja vrednosti denarja skozi čas.

Statične metode obravnavajo donosnost na dva načina [2]:

- absolutna donosnost: investicija v projekt se bolj izplača kot neizvedba investicije;

- relativna donosnost: bolje je investirati v projekt A kot pa v projekt B (A je bolj dobičkonosen kot projekt B in oba sta medsebojno izključujoča).

Za določanje in kasnejšo obravnavo absolutne in relativne donosnosti moramo predpostaviti, da so vsi podatki zanesljivo znani in da je ekonomska doba investicije določena. Prav tako lahko vse relevantne efekte izoliramo, jih dodelimo investicijskemu projektu in jih nato ocenimo – promet v primerjavi s stroški oz. denarne prilive v primerjavi z odlivi. Med

(23)

2 Teoretične osnove in pregled literature alternativnimi projekti, ki jih analiziramo, ni druge povezave kakor ta, da se medsebojno izključujejo. Preden se podjetja odločijo za investicijo, morajo biti sprejete še vse druge odločitve, kot so financiranje, na kakšen način bodo proizvajali produkt itd.

Statične metode so osredotočene na analizo enega obdobja, za katerega se predpostavi, da lahko predstavlja vse periode (leta). Posamezni modeli se med sabo razlikujejo po tem, katero merilo uporabljajo za oceno ekonomičnosti. Vsa merila (stroški, dobiček, povprečna stopnja donosa in čas vračila) pa predstavljajo merilo profita ali so iz njega izpeljana [2].

Obravnavali bomo tri statične metode:

- metodo primerjave stroškov, - metodo primerjave dobička in - metodo periodičnega vračila.

Omenimo lahko, da poznamo še druge statične metode, kot je npr. metoda povprečne stopnje donosa.

2.3.1.1 Metoda primerjave stroškov – CCM

Metodo primerjave stroškov CCM (Cost Comparison Method) uporabljamo za odločanje med alternativnimi projekti, kjer se kot glavno merilo uporabljajo stroški. Pri uporabi te metode se predpostavi, da je promet vzajemno izključujočih investicijskih alternativ identičen in je edina razlika v stroških investicijskih projektov skozi ekonomsko dobo. V kolikor to ne drži (identičen promet vseh alternativ), sta preračun in ocena absolutne oz.

relativne dobičkonosnosti z metodo primerjave stroškov nesmiselna [2].

Ocenjevanje absolutne in relativne donosnosti [2]:

- absolutna donosnost je dosežena, v kolikor so celotni stroški investicije nižji kakor pa bi bili, če bi jo zavrnili (večji stroški popravil, itd.);

- relativna donosnost je dosežena, v kolikor so stroški investicije nižji kakor bi bili, če bi se odločili in investirali v alternativni projekt, ki je bil v obravnavi.

Za oceno in primerjavo relativne in absolutne donosnosti moramo poznati stroške vseh posameznih alternativnih projektov za planirano obdobje. V stroškovno analizo tako zajamemo fiksne stroške projekta ter variabilne stroške, kar prikazuje enačba (2.1).

S = + (2.1)

a) FIKSNI STROŠKI

Fiksni stroški so tisti denarni odlivi, ki nastanejo neodvisno od proizvedene količine. Za izračun vseh fiksnih stroškov, kar je prikazano z enačbo (2.2), moramo poznati stroške plač Sp, amortizacije Sa, obresti So in druge fiksne stroške Sdf, ki nastanejo ob implementaciji investicije in obratovanju projekta skozi ekonomsko dobo.

(24)

8

= + + + (2.2)

Izračun povprečne letne amortizacije

Pri izračunu povprečne letne amortizacije, ki jo prikazuje enačba (2.3), lahko uporabimo dva modela odpisa, linearnega in degresivnega.

Na sliki 2.2 vidimo, da pri linearnem odpisu vrednost enakomerno pada in da pri uporabi degresivne metode odpis ni enakomeren skozi celotno ekonomsko dobo projekta. Uporaba degresivne amortizacijske metode ne bi vplivala na velikost povprečne letne amortizacije, zato je uporabljena metoda linearnega odpisa. Večji vpliv pa ima izbrana amortizacijska metoda na količino vezanega kapitala in tako posredno tudi na obrestne stroške [4].

Slika 2.2: Metode odpisa [4]

S =začetna investicija − neodpisana vrednost

ekonomska doba naložbe (2.3)

Izračun obrestnih stroškov

Obrestni stroški so odvisni od povprečno vezanega kapitala in obrestne mere, ki je v primeru statičnih metod fiksna. Na sliki 2.3 lahko vidimo graf odvisnosti vezanega kapitala od časa, ki se skozi čas manjša. Povprečni vezani kapital lahko izračunamo po enačbi (2.4). Odvisen je od začetne investicije in neodpisane vrednosti.

Metoda ODPISA

LINEARNI ODPIS

(enaki letni odpis delovnega sredstva)

Čas uporabe n [let]

Investicijski odhodekC oz. neodpisana vrednost NV [€]

Odpisana vsota [€/leto]  A_l= ^{C - NV}_n

DEGRESIVNI ODPIS

(padajoči letni odpis delovnega sredstva)

Čas uporabe n [let]

Investicijski odhodekC oz. neodpisana vrednost NV [€]

Procent odpisa  A_d= (1 -√ )· 100 [%]

[%/leto]

NVn

C

(25)

Slika 2.3: Povprečni vezan kapital [4]

Povprečni vezani kapital =začetna investicija + neodpisana vrednost

2 (2.4)

S poznano povprečno vrednostjo vezanega kapitala in obrestno mero lahko izračunamo obrestne stroške (enačba (2.5)).

= povprečni vezani kapital × obrestna mera (2.5)

b) VARIABILNI STROŠKI

Variabilni stroški , ki jih izračunamo po enačbi (2.6), so v primerjavi s fiksnimi stroški Sf

linearno odvisni od proizvedene količine in obsegajo stroške materiala (Sm), plač neposrednega dela – Wages (Sw) in druge variabilne stroške (Sdv).

= + + (2.6)

Ocenjevanje metode

Metoda primerjave stroškov zahteva relativno enostavne kalkulacije in tako lahko hitro primerjamo absolutno in relativno dobičkonosnost. Ravno zaradi te svoje preprostosti pa ni primerna za ocenjevanje kompleksnejših projektov, kjer ima vrednost denarja skozi čas velik pomen.

(26)

10 Splošni problem te metode, kot tudi vseh preostalih metod za ocenjevanje ekonomičnosti, so izhodiščni podatki (denarni tok). Te podatke morajo strokovnjaki pred analizo predpostaviti in so kljub upoštevanju gotovosti mnogokrat napačno ocenjeni. Torej primernost kalkulacij za podporo odločevalcem zasloni na kvaliteti podatkov.

Metoda ni primerna za ocenjevanje vseh projektov, kajti oceniti moramo, kako verjetno je, da so ravno stroški tisti ključni za proces odločanja. Napake lahko nastanejo tudi pri strošku obrestne mere, kajti ta se navadno spreminja skozi čas. Strošek obrestne mere je prav tako odvisen od povprečnega vezanega kapitala, ki se tudi spreminja skozi čas. Razvidno je, da je v začetku investicije vezanega kapitala več, proti koncu se pa manjša. Z uporabo povprečne vrednosti te razlike ne obravnavamo.

Skozi celotno ekonomsko dobo trajanja investicije se količine proizvedenih izdelkov razlikujejo, kar metoda ne vzame v obzir.

Ključna slabost te metode pa je, da ne upošteva prihodkov alternativnih projektov. Za obravnavanje le-teh uporabimo metodo primerjave dobička [2].

2.3.1.2 Metoda primerjave dobi č ka – PCM

Statične metode se med seboj razlikujejo predvsem v merilu, ki se uporablja za oceno upravičenosti investicije. V primerjavi s CCM metodo metoda primerjave dobička PCM (Profit Comparison Method) ne obravnava zgolj stroškov, ampak tudi prihodke, ki jih generira investicijski projekt. Z metodo želimo ugotoviti povprečen dobiček D (razvidno iz enačbe (2.7)) in predstavlja razliko med prihodki P (izračun po enačbi (2.8)) in stroški S.

Izračun dobička

D = − (2.7)

P = × š (2.8)

CCM metoda se od PCM metode razlikuje le po glavnem merilu za ocenjevanje. Druge predpostavke so enake [2].

Ocenjevanje absolutne in relativne donosnosti[2]:

- Absolutna donosnost je dosežena, v kolikor je dobiček investicijskega projekta večji od nič.

- Relativna donosnost je dosežena, v kolikor je dobiček investicije višji, kakor bi bil, če bi se odločili in investirali v alternativni projekt.

Metoda primerjave dobička nam ponuja dodatni pogled na ekonomičnost investicije, kajti obravnava tudi denarne prilive. Kljub temu pa v nekaterih primerih njena uporaba ni zanesljiva. Za izračun ekonomičnosti po PCM metodi moramo predpostaviti vse dohodke,

(27)

2 Teoretične osnove in pregled literature ki jih bo investicija generirala. To pa prinaša dodatno povečanje potencialnih nezanesljivosti izračunov. Ostale prednosti in slabosti PCM metode so enake CCM metodi [2].

2.3.1.3 Stati č na metoda periodi č nega vra č ila – SPP

Statična metoda periodičnega vračila SPP (Static Payback Period Method) kot glavno merilo uporablja čas, v katerem se vložen kapital v projekt povrne.

Za ocenjevanje in primerjavo alternativnih projektov je torej pomembno obdobje povračila investicijskega projekta. To je obdobje, po katerem se vložen kapital povrne s povprečnim denarnim tokom presežka, ki ga generira projekt. To obdobje ne sme biti daljše od ekonomske dobe projekta.

Ocenjevanje absolutne in relativne donosnosti [2]:

- Absolutna donosnost je dosežena, v kolikor je povrnitveno obdobje investicijskega projekta krajše od ekonomske dobe projekta.

- Relativna donosnost je dosežena, v kolikor je povrnitveno obdobje investicijskega projekta krajše od obdobja, v katerem bi se povrnili alternativni projekti.

Izračun povrnitvenega obdobja

Povrnitveno obdobje [let] se izračuna po enačbi (2.9) in predstavlja razmerje med vezanim kapitalom in presežkom povprečnega denarnega toka, pri čemer vezani kapital predstavlja začetno investicijo. V kolikor je neodpisana vrednost ob koncu investicije prisotna, se od vezanega kapitala odšteje.

Povrnitveno obdobje = Vezani kapital

Povprečni neto denarni tok (2.9)

Povprečnega neto denarnega toka [€/leto] ne smemo enačiti s povprečnim dobičkom.

Razlika nastane pri obravnavi stroškov, saj zajemajo tudi stroške amortizacije. Amortizacija pa v praksi ne predstavlja denarnega odliva, temveč zgolj računovodski odpis. Izračun povprečnega neto denarnega toka predstavlja enačba (2.10).

Povprečni neto denarni tok = Povprečni dobiček + Amortizacija (2.10) SPP metoda omogoča merilo tveganja povezanega z investicijo. Kljub temu pa je ocenjevanje absolutne in relativne donosnosti investicijskega projekta zgolj z metodo SPP neprimerno. Pri uporabi metode so katerikoli stroški in prihodki, ki nastanejo po obdobju vračila, zanemarjeni. Ostale prednosti in slabosti so enake kot pri prejšnjih dveh metodah.

(28)

12

Dinami č ne metode

Metode diskontiranega denarnega toka so kvalificirane kot dinamične metode ocenjevanja investicije [2]. V nasprotju s statičnimi metodami dinamične metode obravnavajo časovno vrednost denarja in predpostavljajo, da se ta s časom niža [7].

Investicijski projekti so lahko opisani kot tokovi denarnih prilivov in odlivov skozi celotno ekonomsko dobo projekta, torej preko različnih obdobij. Predpostavka, ki jo tukaj uporabimo, je, da so vsi relevantni efekti alternativnih projektov upodobljeni s prilivi in odlivi ter moramo te efekte upoštevati. Zato je glavno merilo, ki ga uporabimo pri ocenjevanju, denarni tok (diskontirani). Dodatno predpostavimo, da lahko vse denarne tokove napovemo in dodelimo definiranim obdobjem istih dolžin (po navadi leta) – bolj natančno na začetku ali na koncu teh obdobij kot reprezentativne točke v času [2].

Ker smo predpostavili, da je vrednost enakega zneska denarja danes večja kot pa v prihodnosti, moramo vse bodoče donose in odlive pretvoriti na sedanjo vrednost [7].

Proces diskontiranja pa predstavlja dodatno delo in nam ne omogoča tako hitre in pregledne presoje investicije [7].

V nadaljevanju bomo obravnavali metodo neto sedanje vrednosti in metodo interne obrestne mere.

2.3.2.1 Neto sedanja vrednost – NSV

Metoda neto sedanje vrednosti je ena izmed najbolj uporabljenih metod pri ocenjevanju ekonomičnosti investicije [8].

Neto sedanja vrednost predstavlja neto denarni dobiček (ali izgubo) projekta, ki ga izračunamo z diskontiranjem vseh sedanjih in prihodnjih denarnih prilivov in odlivov, povezanih s projektom [2].

Pri NSV metodi želimo preveriti smotrnost investicije glede na neto sedanjo vrednost investicije. Pri tem stremimo k čim višji vrednosti pri dani kalkulaciji obrestne mere. Višja neto sedanja vrednost pomeni višje obrestovanje vloženega kapitala, s tem pa tudi višjo rentabilnost investicije [4]. Neto sedanjo vrednost NSV izračunamo po enačbi (2.11).

NSV = Σ … −

1 + (2.11)

P – prihodki [€/leto]

V – vlaganje [€/leto]

r – relevantna diskontna stopnja t – leto

(29)

2 Teoretične osnove in pregled literature Ocenjevanje absolutne in relativne donosnosti [2]:

- Absolutna donosnost je dosežena, v kolikor je NSV > 0.

- Relativna donosnost je dosežena, ko ima projekt z višjim NSV prednost pred alternativnimi projekti z nižjim NSV.

Glavna prednost te metode je ta, da upošteva različno časovno vrednost denarja in s tem jasno prikaže dobiček investicije [8]. V metodi niso upoštevane različne velikosti investicijskih vlaganj, kar pa lahko vpliva na tveganost naložbe. Čeprav imata alternativna projekta isto NSV, lahko investicija enega projekta zahteva 10-krat večjo naložbo, za kar je tudi bolj tvegana od naložbe v alternativni projekt [8].

2.3.2.2 Interna stopnja donosnosti – IRR

Metoda interne obrestne mere kot glavno merilo uporablja interno obrestno mero. V primerjavi z metodo neto sedanje vrednosti modificiramo dve predpostavki: predpostavko, ki je navezana na ponovno investiranje presežka prostega denarnega toka in uravnoteženje vezanega kapitala, ter razlike v ekonomski dobi [2].

Interna stopnja obrestne mere predstavlja dobljene obresti na "vezani" kapital v specifičnem času investicijskega projekta, ki je v obravnavi [2]. Prav tako predstavlja posebno obliko NSV, pri kateri je neto sedanja vrednost enaka 0 [4].

Ocenjevanje absolutne in relativne donosnosti [2]:

- Absolutna donosnost je dosežena, v kolikor je interna obrestna mera donosa višja, kot je enotna diskontna stopnja.

- Relativna donosnost: investicijski projekt z višjo interno obrestno mero donosa ima prednost pred alternativnim investicijskim projektom v obravnavi.

Za izračun dinamičnega investicijskega računa po metodi IRR moramo najprej izračunati NSV in nato določiti interno obrestno mero i* s pomočjo poizkušanja in interpolacije, pri kateri mora veljati naslednje [4] (enačba (2.12)):

V = Ž

VLOŽENI KAPITAL + NSV≈ 1 (2.12)

Investicija je smiselna, v kolikor je interna obrestna mera (i* [%]) večja od kalkulacijske obrestne mere (i [%]) [4]:

i* > i

Interpolacijo za iskanje interne obrestne mere i* izvajamo s pomočjo dveh poskusnih obrestnih mer i1 in i2. Pri tem si pomagamo tudi z enačbo (2.12), s katero najdemo razmerje V1 in V2. Interpolacijo izvajamo po enačbi (2.13) tako dolgo, dokler ni približek dovolj natančen [4].

(30)

14 i^∗= + −

− × 1 − (2.13)

Interna obrestna mera je prikazana s pomočjo grafa na sliki 2.4:

Slika 2.4: Graf interne obrestne mere [4]

2.4 Ocenjevanje tveganja in analiza ob č utljivosti

Na pravilnost oz. natančnost ekonomske analize vplivajo predvsem upoštevani denarni tokovi skozi ekonomsko dobo projekta. Kot vemo, so ti denarni tokovi predpostavljeni in ne moremo zagotoviti, da bodo dejanski prihodki enaki. V kolikor imajo dejanske vrednosti prevelika odstopanja od predpostavljenih, se lahko projekt kljub odličnim rezultatom ekonomskih analiz izkaže kot neuspešen in za podjetje predstavlja izgubo. V ta namen podjetje uporabi dodatne metode ocenjevanja. Z njimi ocenijo, kako velik vpliv imajo potencialna odstopanja predpostavljenih denarnih tokov od realnih, ki jih bo generiral investicijski projekt.

Natančne analize morajo pred financiranjem in črpanjem kohezijskih sredstev opraviti tudi članice Evropske unije. Od teh evropska komisija zahteva, da pri ekonomski analizi vključijo še analizo občutljivosti ter analizo tveganja [9].

Analiza občutljivosti

S to analizo želi podjetje opredeliti kritične spremenljivke, ki bi imele na investicijski projekt največji vpliv. Analizo izvajamo tako, da spreminjamo različne spremenljivke za določen procent, ter opazujemo posledice teh sprememb na finančnih kazalnikih in ekonomskih

Obrestna mera

I

₂

V I

₁

i

^*

V

₁

< 1 1 V

₂

> 1

(31)

2 Teoretične osnove in pregled literature učinkih. Za učinkovito analizo moramo spremenljivke spreminjati posamično. Torej eno spremenljivko imamo variabilno, druge pa prevzamemo kot fiksne. Analiza občutljivosti je vedno izvedljiva ter je zelo priporočljiva [9].

Analiza tveganja

Z analizo občutljivosti vidimo, kako procentna sprememba spremenljivke vpliva na spremembo finančnih kazalnikov. Vendar pa nam ne pove, kolikšna je verjetnost, da bo do takšnega odstopanja prišlo. Verjetnost odstopanja obravnavamo v analizi tveganja. Analitik ima nalogo, da ustrezno dodeli verjetnostne razporeditve kritičnim spremenljivkam in tako oceni verjetnostne alokacije ekonomskim učinkom ter finančnim kazalnikom. S pomočjo teh podatkov lahko kasneje oceni kazalnike uspešnosti, kot so pričakovane vrednosti, standardni odkloni ter koeficienti variacije. Žal pa analize tveganja v nekaterih primerih ne moremo izdelati. Zaradi pomanjkanja podatkov je relativno težko oblikovati smiselne predpostavke, ki jih analitik potrebuje za analizo. Na tem mestu je smiselno izvesti vsaj kvalitativno presojo tveganja, kajti analiza občutljivosti je sama po sebi premalo in jo je potrebno podpreti [9].

Investicija ali špekulacija

Kot smo že zapisali v poglavju 2.1, lahko investicijske projekte delimo na različne načine.

Eden izmed načinov razvrstitve je glede na vrsto naložbe. Finančne investicije so lahko špekulativne ali nešpekulativne [2]. Prav tako že vemo, da z investicijo podjetja nase prevzamejo kalkulirano tveganje v poskusu ustvarjanja dobička. Glavna razlika med špekulativnimi in nešpekulativnimi investicijami pa je količina tveganja, ki ga podjetje prevzame. Podjetja in investitorji želijo generirati čim višje dobičke glede na kapital, ki ga vložijo s povprečnim ali podpovprečnim tveganjem (risk – reward). V tem scenariju podjetje opravi temeljito analizo ekonomične upravičenosti in se odloči na podlagi trdnih argumentov, zakaj bo investicija uspešna. Marsikateri podjetniki pa teh potrebnih preventivnih ukrepov ne izvedejo in investirajo svoja sredstva brez širokih analiz in z velikim tveganjem. Uspešnost ali neuspešnost takšne naložbe je primarno odvisna od naključja ali od nekontroliranih sil oz. dogodkov, kar pa je podobno hazarderstvu. Kljub veliki možnosti neuspeha so za nekatere te naložbe zelo mamljive, kajti velika tveganja so tudi možnost za hitre in velike zaslužke [10].

(32)

16

3 Metodologija raziskave

V nadaljevanju zaključne naloge bomo pregledali investicijski projekt slovenskega podjetja.

Podjetje se že od leta 1991 ukvarja s proizvodnjo plastičnih komponent in metalizacijo električnih komponent [11].

Stranka opazovanega podjetja ima potrebo po 1.400.000 kosih kabelskega snopa, ki jih mora podjetje zagotoviti v 7. letih. Naročilo je v skladu z dolgoročno vizijo in strategijo podjetja, kar pomeni, da je primerno za nadaljnjo obravnavo. Podjetje je preučilo potrebe stranke in ugotovilo, da imajo na voljo dve različni možnosti procesa proizvodnje teh kosov. Tako so pripravili dva alternativna investicijska projekta, ki so ju oddali za ocenjevanje. Projekt A ima predvideno ročno montažo, medtem ko ima projekt B višji začetni vložek, a je proces delno avtomatiziran [12].

Za ocenjevanje bomo uporabili statične in dinamične metode ocenjevanja ekonomičnosti investicije ter na ta način preverili absolutno in relativno donosnost investicijskih alternativ.

3.1 Izhodiš č ni podatki

Pri predmetu Proizvodni sistemi so študentje leta 2019 raziskovali proizvodne procese izdelovanja zahtevanih kabelskih snopov. Določili so vse procese in z njimi povezane stroške ter jih zapisali v Excel tabeli [12]. Vse pomembne podatke smo iz omenjene tabele razbrali in jih prikazali v preglednici 3.1.

(33)

3 Metodologija raziskave Preglednica 3.1: Izhodiščni podatki za finančno analizo

Projekt A Projekt B

Začetna investicija [€] 174.000 350.000

Ekonomska doba trajanja [let] 7 7

Neodpisana vrednost [€] 0 0

Drugi fiksni stroški [€/leto] 10.000 10.000

Plače neposrednega dela [€/kos] 0,4782 0,3188

Stroški materiala [€/kos] 3,8450 3,8450

Drugi variabilni stroški [€/kos] 0,1485 0,1485

Obrestna mera [%] 6 6

Letna količina [kos/leto] 200.000 200.000

3.2 Ocenjevanje ekonomske upravi č enosti investicije

Ocenjevanje ekonomske upravi č enosti z metodo primerjave stroškov

Za ocenjevanje ekonomičnosti s pomočjo metode primerjave stroškov moramo iz zbranih podatkov izračunati vse stroške, ki so sestavljeni iz fiksnih in variabilnih stroškov.

a) Fiksni stroški

Fiksne stroške lahko izračunamo s pomočjo enačbe 2.2. Med znanimi podatki smo razbrali, da stroškov plač ne upoštevamo, kajti strošek dela na kos je pripisan variabilnim stroškom.

Stroški amortizacije izhajajo iz enačbe (2.3), v kateri je neodpisana vrednost projekta enaka 0. Stroški obresti, izračunani po enačbi 2.5, so linearno povezani s povprečnim vezanim kapitalom, ki ga izračunamo po enačbi 2.4. Drugi fiksni stroški so pripisani režijskim stroškom, ki znašajo 10.000 €/leto. V preglednici 3.2 so prikazani rezultati preračunov fiksnih stroškov.

Preglednica 3.2: Izračun fiksnih stroškov

Sp [€/leto] 0 0

Sa [€/leto] 24.857,1429 50.000

Povprečni vezani kapital [€] 87.000 175.000

So [€/leto] 5.220 10.500

Sdf [€/leto] 10.000 10.000

Sf [€/leto] 40.077,1429 70.500

(34)

3 Metodologija raziskave

18 b) Variabilni stroški

Kot že vemo, so variabilni stroški, prikazani z enačbo (2.6), tisti, ki so linearno odvisni od proizvedene količine. Ker računamo letne variabilne stroške, moramo strošek dela na kos in strošek materiala pomnožiti s številom letno proizvedenih kosov. Med druge variabilne stroške smo všteli strošek embalaže, transporta in skladiščenja. Dobljeni rezultati so navedeni v preglednici 3.3.

Preglednica 3.3: Izračun variabilnih stroškov

Sw [€/leto] 95.640 63.760

Sm [€/leto] 769.000 769.000

Sdv [€/leto] 29.700 29.700

Sv [€/leto] 894.340 862.460

c) Skupni stroški

Ko imamo znane fiksne in variabilne stroške, izračunamo še končne skupne stroške za oba alternativna projekta po enačbi (2.1). Za lažjo predstavo smo izračunali še strošek posameznega kosa, ki ga dobimo z delitvijo stroškov s številom proizvedenih kosov na leto.

Rezultate ekonomske upravičenosti z metodo primerjave stroškov podajamo v preglednici 3.4.

Preglednica 3.4: Izračun skupnih stroškov

S [€/leto] 934.417,1429 932.960

Skos [€/kos] 4,6721 4,6648

Ocenjevanje ekonomske upravi č enosti z metodo primerjanja dobi č ka

S predhodno metodo smo določili stroške, ki jih bo vsako leto generiral investicijski projekt.

Ker se metoda osredotoča zgolj na stroške, ne pa tudi na prihodke skozi ekonomsko dobo, smo jo dopolnili še z metodo primerjanja dobička.

Podjetje je določilo prodajno ceno 5 €/kos. S pomočjo enačbe (2.7) smo izračunali celoten dobiček, ki ga bo ustvarilo podjetje po koncu ekonomske dobe naložbe. V enačbi so prisotni celotni stroški, tako da smo dobljene letne stroške, prikazane v preglednici 3.4, pomnožili z ekonomsko dobo. Prihodke smo izračunali z enačbo (2.8).

(35)

3 Metodologija raziskave Rezultate ekonomske upravičenosti z metodo primerjanja dobička podajamo v preglednici 3.5.

Preglednica 3.5: Izračun po metodi primerjave dobička

S [€] 6.540.920,0003 6.503.720

P [€] 7.000.000 7.000.000

D [€] 459.079,9997 469.280

Ocenjevanje ekonomske upravi č enosti z metodo povrnitvenega obdobja

Z metodo povrnitvenega obdobja smo preverili, kako dolgo bo investicija posameznega alternativnega projekta potrebovala, da se stroški povrnejo. Po tem obdobju bo investicija ustvarjala dobiček. S pomočjo zgoraj pridobljenih rezultatov smo po enačbi (2.9) izračunali obdobje, v katerem se bo posamezna alternativna investicija povrnila. Vedeti je potrebno, da moramo pri neto povprečnem denarnem toku upoštevati še amortizacijo, kot je razvidno iz enačbe (2.10), in dobiček D deliti z ekonomsko dobo, kajti zanimajo nas letni denarni tokovi.

Rezultate ekonomske upravičenosti z metodo povrnitvenega obdobja podajamo v preglednici 3.6.

Preglednica 3.6: Izračun po metodi povrnitvenega obdobja

Povprečni neto denarni tok

[€/leto] 90.440 117.040

Povrnitveno obdobje [leta] 1,9239 2,9904

Ocenjevanje ekonomske upravi č enosti z metodo neto sedanje vrednosti

Za izračun neto sedanje vrednosti (enačba (2.11)) smo uporabili 10 % diskontno stopnjo.

Negativne vrednosti smo zapisali v oklepaju.

Rezultate ekonomske upravičenosti z metodo neto sedanje vrednosti podajamo v preglednici 3.7.

(36)

3 Metodologija raziskave

20 Preglednica 3.7: Izračun po metodi neto sedanje vrednosti

Leto Denarni tok [€/leto]

Faktor odštevnega obrestovanja

Sedanja vrednost [€]

Denarni tok [€/leto]

Faktor odštevnega obrestovanja

Sedanja vrednost [€/leto]

0 (174.000) 1 (174.000) (350.000) 1 (350.000)

1 65580,00 0,909 59.618,18 67040,00 0,909 60.945,45

2 65580,00 0,826 54.198,35 67040,00 0,826 55.404,96

3 65580,00 0,751 49.271,23 67040,00 0,751 50.368,14

4 65580,00 0,683 44.792,02 67040,00 0,683 45.789,22

5 65580,00 0,621 40.720,02 67040,00 0,621 41.626,57

6 65580,00 0,565 37.018,20 67040,00 0,565 37.842,33

7 65580,00 0,513 33.652,91 67040,00 0,513 34.402,12

145.270,91 (23.621,20)

Ocenjevanje ekonomske upravi č enosti z metodo interne stopnje donosnosti

Interno obrestno mero smo izračunali z interpoliranjem s pomočjo enačbe (2.13) med dvema poskusnima obrestnima merama. Za vsako poskusno obrestno mero je bilo potrebno izračunati še vlaganje V (enačba (2.12)) in neto sedanjo vrednost NSV (enačba (2.11)).

Interpolacijo smo ponovili trikrat, pri čemer smo razliko med poskusnima obrestnima merama pri vsaki interpolaciji zmanjševali.

Rezultate ekonomske upravičenosti z metodo interne stopnje donosnosti podajamo v preglednici 3.8.

(37)

3 Metodologija raziskave Preglednica 3.8: Izračun po metodi interne stopnje donosnosti

1. interpolacija Poskusna

obrestna mera 10 % 35 % 7 % 10 %

NSV [€] 145.270,91 (9.556,61) 5.084,15 (23.621,20)

Razmerje V1,2 0,5449 1,0581 0,9857 1,0724

Interna obrestna

mera 32,1686 % 7,9129 %

obrestna mera 32,1686 % 35 % 7,9129 % 8 %

NSV [€] 927,33 (9.556,61) 77,1464 (964,9512)

Razmerje V1,2 0,9947 1,0581 0,9998 1,027

Interna obrestna

mera 32,4052 % 7,9273 %

obrestna mera 32,4052 % 35 % 7,9129 % 7,9273 %

NSV [€] 7,1666 (9.556,61) 77,1464 (95,3025)

Razmerje V1,2 0,99996 1,0581 0,9998 1,0002

Interna obrestna

mera 32,407099 % 7,9153 %

(38)

22

4 Rezultati in diskusija

S pomočjo statičnih in dinamičnih metod smo ocenili alternativna projekta in preverili njuno absolutno ter relativno donosnost. Podjetje je ocenilo, da sta projekta medsebojno izključujoča, kar pomeni, da bodo po koncu analize implementirali zgolj enega izmed projektov. Če pa bi se izkazalo, da nobeden od projektov ni dobičkonosen, bi strankino povpraševanje zavrnili.

4.1 Primerjava stroškov alternativnih projektov

Izhodiščni podatki alternativnih projektov se med seboj razlikujejo zgolj v začetni investiciji in v stroških plač neposrednega dela. Projekt B ima pol avtomatiziran proces montaže, ki delavca razbremeni in s tem tudi zmanjša strošek njegovega neposrednega dela (za eno tretjino stroška plač neposrednega dela Projekta A), saj ga izvede robot. Avtomatiziranje procesov po eni strani zmanjša strošek dela, po drugi strani pa znatno poviša začetno investicijo.

Fiksni stroški investicijskega projekta so tesno povezani s samo začetno investicijo, kar se vidi tudi v naših preračunih. Ker je začetna investicija projekta B višja, kot je naložba v projekt A, so višji tudi njegovi fiksni stroški. Tako znašajo fiksni stroški projekta A 40.077,1429 €/leto in 70.500,00 €/leto za projekt B.

Ravno obratno je pri variabilnih stroških. Z visoko začetno investicijo v projekt B smo znižali stroške plač neposrednega dela. S tem pa smo dosegli nižje variabilne stroške, kot jih ima projekt A. Variabilni stroški projekta A znašajo 894.340 €/leto, variabilni stroški projekta B pa 862.460 €/leto.

Po seštevku fiksnih in variabilnih stroškov je moč videti, da so skupni stroški projekta B (932.960 €/leto) kljub veliko večji začetni investiciji nižji, kot pa so skupni stroški projekta A (934.417,14 €/leto). Podjetje bi imelo pri projektu A 4,6721 €/kos stroškov, pri projektu B pa 4,6648 €/kos.

(39)

4 Rezultati in diskusija Ocenjevanje absolutne donosnosti

Iz vidika absolutne donosnosti ni nobeden izmed alternativnih projektov donosen, kajti stroški projektov so večji, kot če se projekta ne bi implementirala.

Ocenjevanje relativne donosnosti

Ko primerjamo stroške obeh alternativnih investicijskih projektov, opazimo, da so skupni stroški projekta B nižji, kot so pri projektu A. Iz definicije relativne donosnosti torej projekt B dosega relativno donosnost in se vanj bolj izplača vložiti finance.

Sklep

Investiramo v projekt B.

4.2 Primerjava dobi č kov alternativnih projektov

Še eden izmed pomembnih dejavnikov pri odločanju za izvedbo investicije so dobički, ki jih projekt generira. S pomočjo prejšnje metode smo določili stroške, ki nastanejo z izdelavo kabelskega snopa z alternativnima pristopoma. Glede na prodajno ceno, ki jo je postavilo podjetje (5 €/kos), generira projekt A 459.079,9997 € dobička in projekt B 469.280,00 €. Z izračunanimi dobički lahko določimo absolutno in relativno donosnost.

Ocenjevanje absolutne donosnosti

Ker oba projekta generirata dobiček večji od 0, sta oba absolutno donosna.

Ko primerjamo dobičke obeh alternativnih projektov, vidimo, da ima projekt B večji presežek denarnih prilivov in odlivov kot jih ima projekt A. Po tem sklepamo, da projekt B dosega relativno donosnost.

Sklep

Obe investiciji skozi ekonomsko dobo generirata dobiček. Ker pa projekt B ustvarja višji presežek, investiramo vanj.

(40)

4 Rezultati in diskusija

24

4.3 Primerjava povrnitvenega obdobja alternativnih projektov

Glede na letne dobičke alternativnih projektov ter stroške amortizacije, ki so zgolj računovodski odpis in ne dejanski odliv, smo izračunali povrnitveno obdobje za oba alternativna projekta. Projekt A na letni ravni proizvede 90.440 € povprečnega neto denarnega toka, projekt B pa 117.040 €. Podjetje lahko tako projekt A povrne v 1,9239 letu, alternativni projekt pa v malo daljšem času, v 2,9904 letih.

Povrnitveno obdobje obeh alternativnih projektov je krajše od njune ekonomske dobe. Oba projekta dosegata absolutno donosnost.

Povrnitveno obdobje projekta A je krajše od povrnitvenega obdobja projekta B. Projekt A torej dosega relativno donosnost.

Sklep

Oba projekta dosegata absolutno donosnost in sta smiselna. Kljub temu pa ima projekt A krajšo povrnitveno obdobje, zato raje investiramo vanj kot v projekt B.

4.4 Primerjava neto sedanje vrednosti alternativnih projektov

Z metodo neto sedanje vrednosti smo upoštevali manjšanje vrednosti denarja skozi čas. Kot diskontno stopnjo smo privzeli 10 %. Neto sedanja vrednost projekta A po koncu ekonomske dobe je pozitivna in znaša 145.270,91 €. Pri alternativnem projektu B pa smo ugotovili, da je imela diskontna stopnja nanj večji vpliv, saj je imel veliko večjo začetno investicijo. NSV projekta B je - 23.621,20 €.

Definicija pravi, da je absolutna donosnost dosežena, v kolikor je NSV > 0. To velja samo za enega izmed alternativnih projektov. Projekt A dosega absolutno donosnost, projekt B pa ima NSV < 0 in je ne dosega.

(41)

4 Rezultati in diskusija Ocenjevanje relativne donosnosti

Projekt A ima večjo neto sedanjo vrednost, kar pomeni, da je relativno bolj donosen kot alternativni projekt B.

Sklep

Projekt B ima negativno neto sedanjo vrednost, kar pomeni, da bi ustvarjal izgubo. Projekt A generira presežek in je smiseln za investicijo.

4.5 Primerjava interne stopnje donosnosti alternativnih projektov

Po treh interpolacijah smo dosegli dovolj dober približek obrestne mere, pri katerem je bil NSV ≈ 0. Interna obrestna mera za projekt A tako znaša 32,407 %, za projekt B pa 7,9153

%. Opazimo, da je IRR pri projektu B nižja od enotne diskontne stopnje. To pomeni, da investicija ni smiselna.

Ker ima projekt B nižjo IRR od enotne diskontne stopnje, ne dosega absolutne donosnosti.

Projekt A dosega absolutno donosnost.

Projekt A ima višjo interno obrestno mero donosa od projekta B, kar pomeni, da je relativno bolj donosen.

Sklep

Investiramo v projekt A.

4.6 Izbor projekta

Po opravljeni analizi ekonomičnosti je razvidno, zakaj je pomembno, da za odločanje ne uporabimo zgolj ene metode. Z uporabo več metod dobimo vpogled na več faktorjev investicije in kako močno ti faktorji vplivajo na uspešnost.

(42)

4 Rezultati in diskusija

26 Metoda primerjave stroškov ter metoda primerjave dobička sta kot boljši investicijski projekt predstavili projekt B. V kolikor bi prevzeli, da sta ti dve metodi dovolj dober pokazatelj ekonomičnosti in bi implementirali projekt B, bi se zmotili. Kot smo zapisali v teoriji, je glavni problem statičnih metod ta, da ne upoštevajo vrednosti denarja skozi čas. Ta s časom izgublja vrednost in če tega ne upoštevamo pri izračunih, lahko s projektom ustvarjamo izgubo namesto dobička. Projekt B ima skorajda dvakrat večjo začetno investicijo kot projekt A. Pri izračunu NSV se ta vrednost ne diskontira, saj je opravljena v trenutku pričetka ekonomske dobe. Čeprav ima projekt B po metodi primerjave dobička višje presežke, ti prihodki ne pridejo na račun podjetja na začetku ekonomske dobe. Presežke diskontiramo in tako dobimo sedanjo vrednost prilivov, ki so vsako leto nižji, in tako nanese, da je seštevek vseh sedanjih vrednosti negativen. Na pomanjkljivost statičnih metod je pokazala tudi metoda IRR, po kateri je razvidno, da je projekt A donosen, v kolikor bi projekt B generiral izgubo.

Projekt B bi sicer zelo olajšal delo zaposlenim, vendar ne bi ustvarjal dovoljšnega dobička, da bi si povrnili investicijo. V kolikor bi bilo povpraševanje kosovno večje, bi bila situacija drugačna. Za naklado 200.000 kos/leto pa je pol avtomatizacija procesov nesmiselna.

Tako smo prišli do sklepa, da je za podjetje smiselno implementirati projekt A.

(43)

5 Zaklju č ek

V zaključni nalogi smo na primeru slovenskega podjetja preverili ekonomičnost dveh alternativnih investicijskih projektov, ki bi zagotovila izdelavo zahtevanih kabelskih snopov.

S pomočjo statičnih in dinamičnih metod smo ugotovili naslednje:

1) Ob upoštevanju preračunov statičnih metod bi bila oba projekta primerna za investicijo, saj dosegata absolutno donosnost. Strošek enega proizvoda po metodi primerjave stroškov bi pri projektu A znašal 4,6721 €, pri projektu B pa 4,6648 €. Projekt A bi skozi ekonomsko dobo generiral 459.079,9997 €, medtem ko bi projekt B ustvaril za dobrih 10.000 € več dobička. Kljub manjšim stroškom po proizvodu pa so začetni stroški pri projektu B tako veliki, da se investicija povrne šele v 2,99 letih. Pri projektu A se investicija povrne v 1,92 letih. Ker pa smo presodili, da so za nas bolj pomembni stroški ter dobički, je tako projekt B glede na statične metode relativno bolj donosen kot projekt A, zato bi vanj tudi investirali.

2) Rezultati preračunov dinamičnih metod so pokazali, da projekt B ni primeren za investicijo in da bi na koncu ekonomske dobe prinesel izgubo, ki bi znašala - 23.621,20

€. Projekt A pa dosega relativno ter absolutno donosnost, zato je primeren za investicijo ter bi njegova neto sedanja vrednost znašala 145.270,91 €.

3) Za dokončno odločitev o primernosti investicijskega projekta je potrebno opraviti analizo na podlagi različnih metod.

4) Statične metode so primerne za preliminarno odločanje o investicijskih projektih, saj so enostavne ter hitro izvedljive. Niso pa dovolj natančne, da bi investirali zgolj na podlagi njenih preračunov. Zato jih v procesu ocenjevanja dopolnimo še z dinamičnimi metodami.

Manjšanje vrednosti denarja skozi čas ima velik vpliv na dobičkonosnost investicijskega projekta. Projekt B bi bil glede na statične metode boljša izbira kot projekt A, vendar smo z uporabo dinamičnih metod (metode diskontiranega denarnega toka) opazili, da bi zaradi manjšanja vrednosti denarja na koncu ekonomske dobe ustvarjal izgubo. Za implementacijo je zato bolj primeren ter dobičkonosen projekt A.

Predlogi za nadaljnje delo

Za nadaljnje delo bi bilo smiselno preveriti vpliv reklamacij na donosnost projekta. Nobena proizvodnja ni idealna in prihaja do napak. Tako pa rastejo tudi stroški. Zato bi morali preveriti maksimalno število kosov, ki jih še lahko reklamiramo.

(44)

5 Zaključek

28 V delu smo se osredotočili zgolj na finančne faktorje projekta. Ti so sicer eni izmed najbolj pomembnih dejavnikov v zahodnem kapitalističnem svetu, vendar so podjetja vedno bolj pod drobnogledom različnih direktiv. Te narekujejo tudi druge dejavnike, kot so naravovarstveni, energetski, socialni itd. Tako bi se bilo na primer smiselno vprašati in napraviti analizo, kako bi novi produkt vplival na zdravje zaposlenih ter tudi drugih ljudi, na katere bi vplivale nastale emisije in odpadki proizvodnje.