Milko Poštrak
KJE SO SUBKULTURE DANES?
(Ill)
V prvih dveh d e h h iz niza zapisov o subkul- t u r a h smo se že dataknili vprašanj, vezanih na nastanek subkulture in na terminološke zagate v zvezi s pojmi, ki jih uporabljamo v tem okvi
ru. K omenjenim vprašanjem se b o m o vedno znova vračali tudi v nadaljevanju, saj prežema
j o vsebinske razsežnosti te problematike oz. so z njimi neločljivo povezane. T u d i v pričujočem sestavku, kjer b o m o na kratko pregledali raz
voj raziskovanja subkultur od analiz mladost
niške delikvence do kulturoloških študij...
O D T E O R I J S U B K U L T U R E DO K U L T U R O L O Š K I M Š T U D I J
P r e d e n se b o m o v e n e m od naslednjih zapi
sov lotili nekoliko podrobnejšega pregleda d o gajanja v okviru kulturne prakse, imenovane rock-and-roU, ki bo v kratkem slavila polsto- letnico življenja, se b o m o pomudili o b vpraša
nju nastanka in razvoja p o m e n o v pojma sub- kultura in njenega razmerja do rock-and-rolla na eni strani in do p o m e m b n e g a sodobnega konstrukta, pojma vsakdanjega življenja, na drugi. Po eni strani bi n a m r e č želeli "ujeti",
"na realna tla postaviti", "z realnostjo soočiti"
včasih p o našem mnenju mistificiran/zamegljen skupek vsebin, ki jih r a z u m e m o pod pojmi
"subkulturniški način preživetja", "paralelni svetovi", "subverzivni življenjski stili", "magi
čna razrešitev" in p o d o b n o . Zanimivo in indi
kativno, kar s i m p t o m a t i č n o je, da je tudi tu p o m e m b n o vlogo možnega sprožilca, namiga za tovrstno razmišljanje, odigral t. i. "femini
stični pogled". Po svoje ključna se nam zdi n a m r e č opazka britanske teoretičarke Angele M c R o b b i e . V analizi dveh p o m e m b n i h del vidnih britanskih teoretikov subkultur, Learn
ing to Labour Paula Willisa in í l c b d i g o v e
Subculture, The Meaning Of Style j[slednja j e o b zborniku, ki sta ga uredila Stuart Hall in T o n y Jefferson, Resistance Through Rituals, i z d a n e m leta 1976, ena temeljev za sodobno p o j m o vanje in proučevanje subkultur vsaj v Veliki Britaniji) M c R o b b i e n a m r e č ugotavlja, da o ženski v subkulturi vlada molk. P o d o b n o m e n i tudi Brake, ki pravi, da so dekleta v subkulturi
"nevidna" (BRAKE 1985: 163-183). Z b r a n j e m m e d vrsticami poskuša M c R o b b i e le najti žen
sko ter določiti njeno m e s t o in vlogo v okviru
"pogumnih podvigov subkulture". T a k o na e n e m mestu naravnost nevzdržno obremenju
joče in hkrati streznjujoče in skrajno p r e p r o s t o ugotavlja: "Malo piscev je zanimalo, kaj se j e dogajalo, ko se je pripadnik subkulture m o d o v vrnil domov po koncu tedna, ki ga je preživel na speedu. Le tisto, kar se je zgodilo zunaj na ulici, je bilo p o m e m b n o " (FRITH, GOODWIN 1990: 69). K d o je temu mladostniku pral u m a zano perilo, mu kuhal večerjo in ga negoval, ko si je lizal r a n e po burnih p r e t e p i h s pri
padniki konkurenčne subkulture, rockerji, ni nikogar zanimalo. Takoj zatem Angela M c R o bbie ugotavlja, da "tisti, ki so opisovali s p o p a d e med tediji, modi in rockerji, niso pokazali, kako n e p r i m e r n o težje je bilo za ženske (če
tudi le začasno) ubežati vsakdanu, pa še ti sim
bolični pobegi so bili večkrat v b r e m e drugih žensk (zlasti m a t e r ) in vrstnic" (ibid.).
Vsekakor ni naključje, da je bil omenjeni tekst Angele M c R o b b i e v zborniku On Record objavljen v razdelku z nadnaslovom O d sub- kulturnih do kulturoloških študij ( F r o m sub- cultural to cultural studies), in ne, recimo, v d r u g e m razdelku z nadnaslovom Glasba in spolnost (Music and sexuality). Njen prispevek zares p o m e m b n e j e posega v sam način pristo
pa oz. spreminja zorni kot ali kar izhodiščni
položaj proučevanja (tudi) subkultur. T o pro
učevanje bo odslej v odnosu do subkultur umeščeno v širši kulturološki pristop, ki vleče korenine (tudi) iz antropoloških študij ali j e kar utemeljen v njih. S tega vidika spet ni nak
ljučje, da ima e n a najnovejših knjig (celo) d o mačega avtorja Rajka Muršiča z naslovom Neubesedljive zvočne igre ( 1 9 9 3 ) pomenljiv podnaslov O d filozofije k antropologiji glasbe in da se tudi Kurt Blau köpf v knjigi Glasba v družbenih spremembah ( 1 9 9 3 ) , čeprav že s pod
naslovom izpostavi, da naj bi se ukvarjala s
"temeljnimi potezami sociologije glasbe", iz
d a t n o opira prav na kulturološke študije, ki imajo svoj vir spet v antropoloških spoznanjih.
Vsaka oblika oz. "način življenja", tudi "al
ternativni poskusi spoprijema s stvarnostjo", se n a m r e č morajo soočiti z nekaterimi ključni
mi in neizogibnimi vprašanji "pre-živetja", kot bi rekel antropolog Serpell. Serpell na nekem mestu pravi, d a je kontakt med različnimi kulturami v dvajsetem stoletju dobil take razsežnosti, da se ne sprašujemo več, zakaj so ljudje drugačni od nas, temveč se vse bolj čudi
mo, koliko različnih načinov življenja ljudem omogoča, da preživijo ( 1 9 7 8 : 7 ) . T e opazke n e omenjamo kar tako, saj m e n i m o , da j e prav
"multikulturnost" ena od ključnih opredelitev dogajanja v dvajsetem stoletju, zlasti v njegovi drugi polovici, in da j e v osnovi t. i. "popu
l a r n e " oz. (kot s m o omenjali tudi v prejšnjem nadaljevanju) " s o d o b n e kulture" pravzaprav soočenje dveh velikih kulturnih sklopov s ti
sočletno tradicijo: belskega evropskega in črnskega afriškega. T o soočenje se j e dogajalo na različnih ravneh in na različne načine, seve
da tudi z različnimi posledicami, nas pa bo na tem mestu najbolj zanimala tista njegova raz
sežnost, ki se j e odvijala na ozemlju Z D A , d e loma p a tudi na Jamajki in v Veliki Britaniji oz. v Evropi. A več o t e m nekoliko pozneje oz.
v e n e m od naslednjih nadaljevanj.
Vsaka oblika kulture mora torej nekako razrešiti vprašanje prebivanja, odnosov z dru
gimi ljudmi, o d n o s d o rojstva, smrti itn. T e m u bi Winch rekel tudi "omejevalni pojmi".
Winch n a m r e č pravi, da si lahko, kadarkoli nas z m e d e smiselnost nekega tujega sistema insti
tucij, ali drugače, nepreglednost, tujost, nera
zumljivost n e k e kulture oz. kulturne prakse,
p o m a g a m o s temi omejevalnimi pojmi (GID
DENS 1 9 8 9 : 5 3 ) . Vprašamo se oz. p o g l e d a m o , kako dana (sub)kultura razrešuje ta vozlišča.
H k r a t i lahko ugotavljamo tudi stopnjo
"vseobsežnosti" določene subkulture. Z "vse- obsežnostjo" h o č e m o izraziti, koliko j e n e k a subkultura celovita, samostojna kulturna prak
sa, koliko njenemu pripadniku ali protagonistu pomeni "alternativno d r u ž b e n o konstrukcijo realnosti" v vseh njenih razsežnostih, koliko p a morebiti le delne "rešitve", le okrnjene, n a p o samezne segmente bivanja vezane vsebine. Ali drugače: koliko j e le " m o d n a m u h a " , omejena na prosti čas p o šoli, delu ali o b k o n e c t e d n a , koliko pa j e za posameznika ali skupino/skup
nost celovit, vseobsegajoč način življenja oz.
vsebina, ki bistveno določa o d n o s posamezni
ka d o sveta. Koliko j e torej "alternativna druž
b e n a konstrukcija realnosti".
S t e m v zvezi lahko o m e n i m o še s o r o d n o ugotovitev, čeprav o s r e d o t o č e n o na d r u g izseček, na posameznika znotraj d a n e subkul
ture. G r e n a m r e č za ugotavljanje, da j e "sub
kultura" za nekoga le d r o b e c v preživljanju prostega časa, zabava za konec tedna, za dru
gega pa d o b e s e d n o "edina alternativa", p a r a lelna (čeprav za njega središčna) "realnost".
T u imamo v mislih recimo pripadnika srednje
ga razreda, ki se lahko " o d l o č a " za e n o o d (bolj ali manj modnih oz. trendovskih) oblik
"subkulturnega" življenja in za stopnjo svoje vpletenosti vanjo na eni strani, p a recimo pri
padnika delavskega razreda ali nacionalne, rasne ali kakšne druge manjšine, ki j e v bistvu
"potisnjen" v "subkulturni način preživetja"
(FRITH 1 9 8 6 : 2 0 0 - 2 1 5 , p r i m , tudi 2 5 0 - 2 5 1 in d r u g o d , in HEBDIGE 1 9 7 9 ) . Seveda se v t e m primeru gibljemo v kontekstu t. i. " s o d o b n i h urbanih subkultur", torej tistih oblik "pre-žive
tja", ki se oblikujejo v razvitem svetu, zlasti v Z D A , Evropi in na J a p o n s k e m in ki se p r e težno vežejo na t. i. " p o p u l a r n o oz. s o d o b n o glasbo", zlasti na jazz, rock-and-roll in s o r o d n e stile in nanje vezane oblike u m e t n o s t i .
O b tem lahko - spet v zvezi z antropologijo - o m e n i m o , da je Hebdigeova študija Subkul
ture: Pomen stila (Subculture: T h e meaning of style, 1 9 7 9 ) , pravzaprav svojevrstna a n t r o p o - loško-etnološka analiza tiste oblike kulture, ki smo ji rekli "sodobna u r b a n a subkultura".
Pojem subkulture naj bi, kot navaja B r a k e , prva uporabila M c L u n g Lee in M , G o r d o n n e p o s r e d n o p o drugi svetovni vojni (BRAKE 1984:
20). T o n e bi bilo naključje, saj se j e prav tisti čas n a različnih ravneh pripravljal teren za n a s t o p s o d o b n i h oblik urbanih subkultur. V mislih i m a m o knjigo On Tiie Road Jacka Ker- ouaca, izdano leta 1957, slovenski prevod p a j e izšel pri koprski založbi Lipa leta 1967. Slednja j e seveda e n a o d najbolj "magičnih" letnic iz konteksta subkultur nasploh. M i m o g r e d e , F r i t h v svoji knjigi Zvočni učinki navaja R o b e r ta S. in H e l e n M . Lynd, ki bi naj že leta 1937 v eni svojih študij o mladini pisala o "samoza- vedni subkulturi mladih" (FRITH 1986: 184).
Lyndova in L e e in G o r d o n so seveda poj
mu subkultura dajali vsak svojo vsebino, kot so to štorih še mnogi drugi (ROSZAK 1970, FRITH
1978 in 1986, HEBDIGE 1979, BRAKE 1984 in
1985, ToMC 1989, F R I T H , GOODWIN 1990 in dru
god).
A k a d e m s k a proučevanja tistega, čemur se je pozneje reklo subkulturniško obnašanje, bi lahko zasledili vsaj že na prelomu devetnajste
ga v dvajseto stoletje, ko so zlasti v Ameriki začenjaU sistematično proučevati mladolet
niško prestopništvo v urbanih središčih (BRAKE 1985: 30-57). Najbolj celovit program dela z mladimi j e zastavila Univerza v Chicagu, njen p r o g r a m p a j e kmalu dobil naziv "chikaška šola" (34). P o m e m b n o in v r e d n o razmisleka je, da se j e izpostavil p r o b l e m mladostniškega o z . najstniškega obdobja in da se j e ta problem izoliral o d ostalih, o d konteksta razredne, et
nične, spolne pripadnosti, od geografskega p o ložaja in drugih družbenih faktorjev. Tradicija tovrstnega obravnavanja t. i. "mladoletniškega prestopništva" se j e vlekla še daleč v petdeseta in šestdeseta leta, njeni ostanki pa so opazni še d a n d a n e s . T u d i v zvezi oz. v kontekstu g o vorjenja o subkulturah.
T a k o n e preseneča, da so se prve povojne študije subkulturniškega načina obnašanja pravzaprav ukvarjale s prestopništvom (FRITH 1986: 181-199, BRAKE 1984: 17-25, 34 in dru
god). T a k o pravi B r a k e v uvodu svoje knjige Primerjalna analiza mladinskih kultur (Compa
rative Y o u t h C u l t u r e ) , da b o v njej raziskoval različna dela o mladinski kulturi, subkulturah in prestopništvu, o t e m a h torej, ki so bile
p r e d m e t raziskav od zgodnjih tridesetih let tega stoletja (1985: I X ) . Pojma mladinska kul
tura in subkultura se p r e p l e t a t a še sedaj. N a zadnje j e recimo znani ameriški teoretik Lawrence Grossberg v sestavku Ali obstaja rock p o p u n k u ? (Is T h e r e Rock After P u n k ? ,
F R I T H , GOODWIN 1990: 111-123), govoril o
razmerju m e d rock-and-rollom kot kulturno prakso in (vedno) p o m e m b n o razsežnostjo subkulture, o mladih p a k o t o pripadnikih nečesa, č e m u r včasih r e č e m o tudi mladinska kultura. Rock-and-roU, svojčas glasba mladih (ali vsaj mladih p o srcu), p a č že nekaj časa n e m o r e biti več zgolj to (tudi če sploh pristane
m o n a tezo, da je bil rock-and-roll sploh kdaj samo glasba mladih). Kompleksna razmerja med mladimi oz. mladinsko kulturo, subkultu- ro in rock-and-rollom j e Grossberg sicer pri
ložnostno analiziral skozi prizmo izkušnje s p u n k o m , p a vendar j e v njegovem pisanju nekaj sklepov in nastavkov, ki j i h lahko u p o rabimo tudi tukaj. T a k o govori o p o m e m b n o s t i proučevanja p o m e n a , ki ga ima rock-and-roU kot glasba in kot kulturna praksa za svoje p o s lušalce in za protagoniste t. i. mladinske kultu
re. H k r a t i Grossberg tudi opozarja na težave, ki nas čakajo ob tem raziskovanju (112-116).
Brake (1985: 39) navaja, d a sta bila mladi
na in najstništvo v središču pozornosti p r o u č e vanj v Z D A v tridesetih letih tega stoletja.
T a k o navaja sociologa Reuterja, k i j e leta 1936 trdil, d a mladostniki živijo v d r u g a č n e m svetu kakor odrasli in da ustvarjajo lasten d r u ž b e n i red, ločen o d sveta odraslih. T u d i a n t r o p o l o g R a l p h Linton j e leta 1942 omenjal, d a imajo mladi svoje lastne prepoznavne kulturne vzorce {ibid.). D o k o n č n o j e pojem "mladinska kultura" v štiridesetih letih tega stoletja skoval Talcott Parsons. P o njegovem mnenju razvije mladinska kultura v r e d n o t e , n a s p r o t n e vred
notam sveta odraslih, kakor so produktivno delo, prilagajanje rutini, odgovornosti. Mla
dostniki razvijejo lastne v r e d n o t e : zaprav
ljanje, hedonistične prostočasne dejavnosti, neodgovornost. Brake pravi, d a lahko stanje, ki ga opisuje Parsons, najdemo m e d mladimi na visokih šolah, ta stereotip p a je bil razširjen ne le v Z D A , temveč tudi v Veliki Britaniji, Kanadi in Evropi. Parsons j e mladinsko kul
turo razumel kot nekakšne " o b r e d e p r e h o d a "
meščanske mladine med njeno mladostno od
visnostjo in odraslo samostojnostjo (40). Mla
dih iz delavskega razreda v tej sliki ni bilo.
Pozneje, v šestdesetih, je Parsons nekoliko spremenil stališča in začel govoriti o nekakšni vrstniški skupini. Politično so bili mladi po Parsonsu zagovorniki pravičnosti in družbenih s p r e m e m b , aktivistični, vendar frustrirani, ker so bili brez politične moči in vpliva. Parsons je sklenil, da so mladi pripravljeni delati v okviru sistema in ne proti njemu. Z a t o ga je lahko toliko bolj presenetil radikalizem meščanske mladine v drugi polovici šestdesetih (ibid.).
Seveda so Parsonsa kritizirali mnogi takrat
ni avtorji. M e d njimi o m e n i m o vsaj Murdocka in M c C r o n a , ki sta Parsonsova stališča pojmo
vala kot del ideoloških bojev v času hladne vojne. Zlasti sta očitala Parsonsu odsotnost razrednega pristopa in ga soočala s Ilolling- sheadovim proučevanjem mladih iz Elmtowna.
V tej raziskavi je bil izpostavljen razredni vidik družbenega obnašanja, ITollingshead pa je ugotavljal, da je obnašanje mladih iz različnih razredov zelo raznoliko in določeno s subkul- turnimi obrazci družine in soseske, še zlasti pa d r u ž b e , v kateri s e j e gibal mladostnik (41).
J a m e s C o l e m a n je proučeval deset visokih šol v lUinoisu in ugotavljal, da politični plurali
z e m izhaja iz kulturnih razlik (ibid.). Kljub temu je prevladujoč koncept (amorfne) mla
dinske kulture obveljal še nekaj časa, tudi še p o t e m , ko se je n a m e s t o tega pojma začel u p o rabljati pojem subkultura.
B r a k e naprej navaja raziskave, ki so izpos
tavljale visoko stopnjo povezanosti pripadnosti delavskemu razredu in kriminala tudi pri mla
dostnikih (43-46). Sutherland in Cressey sta sredi šestdesetih postavila model teorije uče
nja, utemeljen na pojmu pogojevanja, razvitem v psihologiji in razširjenem na širšo sociološko osnovo. P o njunem mnenju so se tam, kjer j e obstajal eksces v povezavi z deviantnimi nosil
ci, še zlasti v bolj intimnih, tesneje povezanih skupinah, razvili naučeni motivi, ki so racio
nalizirali antisocialno obnašanje. Po Brakeo- vem mnenju lahko ta pristop, ki je zmes teorije socialnega učenja in simboličnega interakcio- nizma, pojasni, kako p r i d e ideologija v zavest, in celo, kako se uči, vendar ne pojasni upra
vičenosti motivov (47). Glaser j e šel korak dlje.
Povezal j e simbolični interakcionizem in kul
turni pluralizem. V konstruiranju realnosti bi naj po njegovem p o m e m b n o vlogo odigrale predstave in prevzemanje vlog. Glaser je nava
jal, da naj bi se v svojem življenju večina posa
meznikov poistovetila tako s kriminalnimi kot nekriminalnimi osebami (ibid.). O b t e m j e Glaser navajal Shibutanija, ki j e opozoril, d a referenčne skupine niso le resnične, temveč tudi mitične ali izmišljene. Mladostnike p r i subkulturah bolj pritegne tisto, kar mislijo, d a le-te so, kot pa tisto, kar v resnici so. T u se B r a k e naveže na tisto, kar G i d d e n s imenuje
"zdrsnjenje" (slippage) v subkulturo. Z d r s - njenje se zgodi, pravi G i d d e n s , ko si predstave prisvojijo tisti, katerih vedenje so nameravali analizirati, in odslej postanejo integralni del tega obnašanja (ibid.).
Brake naprej izpostavlja p o m e n m o ž n i h vlog znotraj subkulture in p o m e n s a m e subkul
ture kot ključnega elementa pri vzpostavljanju identitete (ibid.). P o d o b n o je tudi P l u m m e r videl p o m e m b n o zvezo med konstrukcijo iden
titete in subkulturo, ki lahko p o d p r e d a n o (alternativno oz. od prevladujoče drugačno) konstrukcijo identitete (48).
V zvezi z vrednotenjem lastnega vedenja deviantne osebnosti je Matza zavrnil prej o m e njeno tradicionalno subkulturno teorijo, p o kateri delinkventi sprevrnejo konvencionalne n o r m e . Vprašal se j e n a m r e č , zakaj p o t e m d e linkventi občutijo krivdo oz. vedo, da so storili nekaj n a r o b e ? O b tem razvijejo vzorce reagi
ranja, s katerimi poskušajo nevtralizirati vez konvencionalne morale (53). M a t z a j e menil, da je subkultura okvir za izvrševanje p r e s t o p - niških dejanj, skupnih skupini. Člani skupine zdrsnejo v kriminalna dejanja in spet iz njih (ibid.). P o m e m b n o s t Matzove sofisticirane fe
nomenologije je - kot opozarja B r a k e - kljub občasni naivnosti v tem, da j e odprl vprašanje, zakaj in kako posamezniki izberejo odklonsko obnašanje in zakaj drugi tega ne storijo, celo v enaki socialni situaciji. T o je bistven odmik od nevarnosti strukturnega determinizma (56). S t e m pa se tudi mi poslavljamo od tradicije najzgodnejših proučevanj oblik mladostniškega obnašanja.
Mnogi avtorji (Roszak, Frith in sodobniki) so se o b koncu šestdesetih in v začetku
sedemdesetih gibah v kontekstu tistega, č e m u r bi lahko rekli sociološki zorni kot ali kar "so
ciologija ročka". T a zorni kot vsaka po svoje d o k u m e n t i r a t a knjigi The Making Of Vie Co
unterculture (Kontrakultura) T h e o d o r a R o s - zaka ter Sociologija ročka oz. njena poznejša predelava z naslovom Zvočni učinki Simona Fritha. O b e knjigi i m a m o v slovenskem in srbohrvaškem prevodu, zato se na tem mestu z njunimi sklepi ne b o m o ukvarjali.
B r a k e in H e b d i g e sta v drugi polovici se
d e m d e s e t i h že pripadala t. i. "subkulturnim te
o r e t i k o m " . Hebdigeovo knjigo Subculture: The Meaning of Style (1979) i m a m o na voljo v srbohrvaškem prevodu z naslovom Potkultura, značenje stila, Brakeovo The Sociology of Youth
Cultures and Youth Subcultures pa v sloven
skem prevodu z naslovom Sociologija mladin
ske kulture in mladinskih subkultur (1984). Na kratko se d o t a k n i m o le druge p o m e m b n e Bra- keove knjige Comparative Youth Culture, iz k a t e r e s m o že povzemali p o s a m e z n e navedbe.
V navedeni knjigi j e B r a k e poskušal n a d a ljevati in preseči tisto, kar je zastavil že prej v Sociologiji mladinske kulture in mladinskih sub
kultur. S pomočjo zgoščenega pregleda litera
ture in bogatega navajanja spoznanj iz treh p o m e m b n i h središč raziskovanja mladinskih kultur ali subkultur, torej iz Z D A , K a n a d e in Velike Britanije, j e ponudil svojevrsten zbor
nik, v k a t e r e m lahko, p o d o b n o kot pri J o h n u Storeyu (1993), sledimo razvoju teorije v zad
njih sto in več letih. O b e knjigi, Storcyeva, ki se s t e m pravzaprav ukvarja v celoti, in Bra- keova, ki se s t e m izteče, čeprav je hkrati s t e m i idejami tudi prežeta, se soočita s spoz
nanji in stališči t. i. kulturoloških študij, kot jih j e zastavil C e n t e r za s o d o b n e študije kulture ( C e n t r e for C o n t e m p o r a r y Cultural Studies), sedaj O d d e l e k za študije kulture ( D e p a r t m e n t of Cultural Studies) pri Birminghamski univer
zi. O m e n j e n i oddelek se že od s e d e m d e s e t i h , zlasti p o objavi knjige Stana C o h e n a Folk De
vils and Moral Panics ukvarja z analizo stilov oblačenja in nasploh načinov življenja pri
padnikov p o s a m e z n i h subkultur (FRITH, GOOD
WIN 1990: 39-42 in naprej). V tem kontekstu lahko o m e n i m o uspešnico jazz pevca in pisca G e o r g a Mellyja, ki j e napisal knjigo s p o menljivim naslovom Punt skozi stil (Revolt into
Style), pa zbornik z naslovom Odpor skozi ri
tuale (Resistance through Rituals), ki sta ga uredila Stuart Hall in T o n y Jefferson (42).
Navedeni zbornik prinaša večino n a j p o m e m b nejših prispevkov iz konteksta "kulturoloških študij" subkultur do s r e d e s e d e m d e s e t i h i n j e - o b že omenjam Hebdigeovi knjigi Subculture:
The Meaning of Style - e n o najpomembnejših tovrstnih del iz s e d e m d e s e t i h nasploh.
Storey pravi v svoji knjigi z jasnim naslo
vom Kulturološka teorija in popularna kultura (Cultural T h e o r y and P o p u l a r Culture): "Kul- turologi proučujejo kulturne tekste in prakse z n a m e n o m , obnoviti ali ponovno vzpostaviti iz
kušnje, v r e d n o t e itn. - " s t r u k t u r o občutja" - posameznih skupin, razredov ali celotnih družb, da bi bolje razumeli življenja tistih, ki so živeli to k u l t u r o " (STOREY 1993: 67). I n doda, da se j e iz kopice različnih virov, od francoskega strukturalizma d o " z a h o d n e g a marksizma" Althusserja in Gramscija, razvila večplastna in kritična zmes, na podlagi k a t e r e se vzpostavljajo s o d o b n e britanske kulturo
loške študije (ibid.).
T u d i B r a k e postavlja v ospredje G r a m s c i - jevo tezo o hegemoniji: "Gramsci meni, d a
lahko vladajoče d r u ž b e n e skupine uveljavljajo d r u ž b e n o avtoriteto nad podrejenimi razredi ne le z osvajanjem, temveč tudi oblikovanjem privoljenja v njihovo avtoriteto. V svoji delitvi države na politično državo in civilno d r u ž b o navaja, da ima to dvojni n a m e n : doseči nadvla
d o in proizvesti pristanek na to nadvlado. T a pristanek, ki si ga vladajoči razred priskrbi o d svojih podrejenih razredov, imenuje G r a m s c i 'hegemonija'" (BRAKE 1985: 5). Nadvlada vla
dajočega razreda sega tudi v polje civilne družbe, kjer ideje vladajočega r a z r e d a dobijo videz zdravorazumskih razlag. P o d r e j e n e sku
pine lahko izrazijo o d p o r ali alternative, ki p a so v e d n o zanikane znotraj kulturnega kontek
sta, ki izhaja iz idej vladajočega razreda (ali njegovih frakcij). Hali in sodelavci so sredi se
d e m d e s e t i h na tej podlagi razvili tezo, da mla
dinske subkulture poskušajo rešiti p r o b l e m e , ki jih lahko razrešijo le na "imaginarni" ravni (ibid.). Ali, kot pravi Brake: " S u b k u l t u r e na
stanejo kot poskusi razrešiti kolektivno izku
šene p r o b l e m e , ki so posledica nasprotij v družbeni strukturi, in generirajo obliko
kolektivne identitete, iz k a t e r e je lahko dose
ž e n a individualna identiteta, ki je izven pripi
sanega razrednega položaja, izobrazbe ali poklica. T o j e skoraj v e d n o le začasna rešitev, in v n o b e n e m smislu realna, temveč le rešitev, dosežena na kulturni ravni" ( I X ) .
B r a k e naprej pravi, da lahko r a z u m e m o
"kulturo kot vsebujočo vir znakov ali p o t e n cialnih struktur p o m e n o v , ki jih posamezniki nasledijo in se nanje odzivajo. Subkulture pa s svojim obstojem namigujejo, da obstajajo al
ternativne oblike kulturnega b.ražanja, ki od
ražajo kulturno pluralnost v kulturi, za katero se večkrat - za površen pogled - zdi, da obvla
duje člane skupnosti. Kultura ima več ravni:
zgodovinsko raven idej, raven vrednot, raven p o m e n o v in posledične učinke na u m e t n o s t , p o p u l a r n o kulturo, šport, znake in simbole.
Prav tako vsebuje učinke procesov materialne produkcije ter simbolične in materialne učinke artefaktov in množičnih medijev na kulturo.
N a koncu je tu še dinamičen, subjektiven ele
m e n t človeške akcije in načina, na katerega j e i n t e r p r e t i r a n a med udeleženimi. Subkultura obstoja tam, kjer je določena oblika organizi
r a n e in p r i p o z n a n e konstelacije vrednot, o b našanja in dejanj, ki j e drugačna od p r e vladujočega skupka n o r m " (8).
Seveda ima početje omenjenega Oddelka za študije kulture oz. posameznih avtorjev iz njegovega okrilja tudi svoje kritike. T a k o reci
m o Clarke navaja e n o od osrednjih postavk iz okrilja O d d e l k a , da so n a m r e č "subkulture pojmovane kot kolektivno razreševanje kolek
tivno izkušenih p r o b l e m o v " (FRITH, GOODWIN 1990: 82). Po tej predpostavki naj bi se pri
padniki subkulture modov s svojim obnašan
j e m oz. stilom odzivali in vzpostavljali parodijo povzpetništva, skinheadi pa bi naj poskušali na magičen način obnoviti šovinizem "tradicio
n a l n e " skupnosti delavskega razreda (ibid.).
Clarke pripominja, da tovrstno izhodišče pre
malo n a t a n č n o obdeluje zvezo med resnično s t r u k t u r n o lokacijo in možnostjo razrešitve p r o b l e m a . Sprašuje se, ali je mogoče imeti skinheada, ki napreduje p o družbeni lestvici navzgor? Prav tako o m e n j e n o kulturološko iz
hodišče malo pove, zakaj in kako se razredne izkušnje mladostnikov izoblikujejo v različne s u b k u l t u r e . O d kod se vzamejo določeni stili?
K d o si jih izmisli? Zakaj j e za razreševanje problemov izbran prav ta in n e kakšen d r u g stil? T o vprašanje je še posebej zanimivo ali kočljivo ob primeru skinheadov in teddy- boyev, ki oboji poskušajo obnoviti in braniti
"tradicionalne" vrednote skupnosti delavskega razreda, vendar skozi različne stile (ibid).
Clarke navaja še Chrisa W a t e r s a , ki je o p o z a r jal, "da se subkulture obravnavajo kot statične
in toge antropološke entitete, v e n d a r kot t a k e obstojajo le na abstraktni ravni študij O d d e l k a , ki poskuša razložiti subkulture z okoliščinami njihovega nastanka. Z a t o ni n o b e n i h študij o tem, kako in s kakšnimi posledicami se čiste subkulture ohranjajo, spreminjajo, prilagajajo, razpadajo ali uničijo" (ibid.). Clarke torej p o sameznim proučevanjem iz dela O d d e l k a za študije kulture očita določeno poenostavljanje, pogled, ki ne zajame subkulture v vseh njenih razsežnostih, temveč jo opazuje v "zamrznje
n e m zgodovinskem t r e n u t k u " in ima tudi d o ločene elitistične primesi. Obravnava n a m r e č le "izvirno", "avtentično" subkulturo, razširi
tev njene priljubljenosti, p r o d o r v medije in v m o d o pa pojmuje kot razprodajo (83). P o d o b no "življenjsko p o t " subkulture so ugotavljali tudi mnogi drugi avtorji, večkrat prav tako z vrednostnimi primesmi. Ti avtorji so govorili o nastanku d a n e subkulture, o "moralni p a n i k i " , ki j o je spremljala, o v z p o r e d n e m p r o d o r u v javnost ter o (bolj ali manj) splošni sprejetosti, s tem pa tudi nevtralizaciji njenega subver-:
zivnega naboja (FRITH 1986, HEBDIGE 1979).
Clarke se o b r e g n e tudi ob to, da subkultur- n e m u življenjskemu stilu pripisujejo razsežnos
ti simboličnega odpora, protihegemonističnega boja in o b r a m b e kulturnega p r o s t o r a na "raz
m e r o m a a v t o n o m n i " ideološki ravni (FRITH, GOODWIN 1990: 83). T u se je še posebej spravil nad Hebdigeovo knjigo Subculture: The Mean
ing of Style, pri čemer navaja, recimo, tudi to:
" V samem j e d r u subkulturne teorije leži diho- tomija m e d subkulturami in nediferencirano javnostjo" (84). In nadaljuje: " V H e b d i g e o v e m primeru je ta dihotomija m e d s u b k u l t u r n e ž e m in n o r m a l n e ž e m utemeljena na n a p a č n e m poj
movanju koncepta 'zdravega razuma'. Č e t u d i prav kategorično poudarja, da ideologija ni isto kot napačna zavest, pa H e b d i g e subkultur- nežu pripiše (sicer neartikulirano) kreativno in
r a d i k a l n o zavest, m e d t e m ko bi se naj 'javnost' utapljala v 'mitologijah' in dušila s tabloidi"
(85). Z d r a v o r a z u m a r s k a kultura pač ni p r e p r o sto oblika mistifikacije ali ideološki sneg, ki p a d a z n e b a , dodaja C l a r k e (ibid.). Vprašanja so z a r e s veliko bolj z a p l e t e n a in k njim se
b o m o morali v p r i h o d n j e še vračati. M o r e b i t i že naslednjič, ko b o m o poskušaU vzpostavljati o d n o s m e d t. i. " s u b k u l t u r o " in p o j m o m "vsak
danje življenje".
(Se nadaljuje)
U p o r a b l j e n a in p r i p o r o č e n a l i t e r a t u r a
1. T.W. ADORNO (1986), Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
2. Z. BAUMAN (1984), Kultura i društvo. Beograd: Prosveta.
3. W. BENJAMIN (1986), Estetički ogledi. Zagreb: Školska knjiga.
4. P.L. BERCER, T. LUCKMANN (1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed.
5. K. BLAUKOPF (1993), Glasba v družbenih spremembah: Ljubljana: Studia Humanitatis.
6. M. BRAKE (1984), Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Krt.
7. M. BRAKE (1985), Comparative Youth Culture. London: Routledge.
8. N. COHN (1969), Pop from Beginning. London: Birkenbead, Weidenfield and Nicolson, London.
9. D.J. CARDUCCI (1990), Rock and the Pop Narcotic. Cbicago: Redoubt Press.
10. E . C A - S H M O R E (1979), Rastaman, The Rastafarian Movement in England. London: George Allen & Unwin Ltd..
U . S . FRITH (1986), Zvočni učinki. Ljubljana: Krt.
12. S . FRITH, A. GOODWIN (ur.) (1990), On Record. London: Routledge.
13. A. GIDDENS (1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: Studia Humanitatis.
14. D. HEBDICE (1979), Subculture: The Meaning of Style. London: Mewthuen.
15. M. JAY(1991),/li/omo. Ljubljana: Krt.
16. T. KNEIF (1987), Rock glasba in subkultura. Časopis za kritiko znanosti 101/102, 176 - 187.
17. J. MAKAROVIČ (1986), Sla po neskončnosti. Maribor: Založba Obzorja.
18. Z. M u N A R , M. POŠTRAK (1991), Svetovna homogenizacija in/ali kulturni pluralizem. Teorija in praksa, 12:
1363-1375.
19. R. M U R Š I Č (1993), Neubesedljive zvočne igre. Maribor: Katedra.
20. T. ROSZAK (1969), The Making of the Counter Culture. New York: Doubleday Anchor.
21. D. RUPEL (1980): Hrup in molk. Teorija in praksa. 2-3, 289 - 295.
22. D. RUPEL (1987): Alternativna gibanja v kulturi. Teorija in praksa, 7, 857 - 868
23. W. SANDNER (1988), Rock'n'Roll - Rock and roll and Roll-Rock. Časopis za kritiko znanosti, 105/106/107: 145 -166.
24. R. SERPELL (1978), Uticaj kulture na ponašanje. Beograd: Nolit.
25. J. STOREY (1993), Cultural Theory and Popular Culture. London: Harvester/Wheatsheaf.
26. G. ToMC (1989), Druga Slovenija. Ljubljana: Krt.
27. G. Томс (1992a), Narava družbenega življenja s posebnim ozirom na kulturno ustvarjalnost in mladinske subkul
ture. Doktorska disertacija. Ljubljana: FDV.
28. G. ToMC (1992b), Osebna konstrukcija realnosti. Družboslovne razprave 13, 62-78, Ljubljana: SSD.
