1
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
LEA GRČAR
GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
2
3
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
LIKOVNA PEDAGOGIKA
LEA GRČAR
Mentorica: izr. prof. dr. Bea Tomšič Amon
GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2018
4
5
POVZETEK
Grafiti se med seboj razlikujejo z različnih vidikov. Po formi, vsebini, času nastanka, načinu izdelave oziroma tehniki, po mestu nastanka (legalno ali ilegalno območje) itn. V različnih okoljih imajo grafiti različno občinstvo, zato so glede na sporočilnost dostikrat prilagojeni gledalcem. Vse lastnosti grafitov so med seboj močno prepletene in druga od druge odvisne.
Vsebina je na primer dostikrat odvisna od publike, ki ji je grafit namenjen, forma pa se povezuje s časom, krajem in tehniko nastanka. Najsplošnejše in najpogosteje pojavljajoče se vrste grafitov so Tag, Throw-up, Piece, Mural, Šablona, Karakter in Nalepka. S poznavanjem teh vrst opazimo, da vsi grafiti niso enaki in da ne nastajajo z istim namenom. Skoraj več kot sama vrsta ali forma, pa nam o grafitu pove tudi okolje kjer je nastal. Naj bo to na ulici, na vlaku oziroma v podzemnih železnicah (pri nas postajah), ali pa v galerijah. Tudi v Ljubljani najdemo veliko vrst grafitov, ki se glede na okolje precej razlikujejo.
Ključne besede: grafiti, Ljubljana, mesto, ulična umetnost, tehnike izdelave grafita, vrste grafitov
6
SUMMARY
We can differentiate between graffiti based on many different aspects, including their form, contents, techniques, time and place of creation (legal or ilegal territory). All the properties of graffiti are intertwined and influenced by each other. The contents are often influenced by the audience and are created with different intentions. The form is usually affected by the time, place and technique. Most common types of graffiti are Tag, Throw-up, Piece, Mural, Stencil, Character and Sticker. Graffiti can be found on many different locations, e.g. trains and train station/subways or galleries, Ljubljana is a home of many graffiti, that carry a message, connected with the environment in which they were placed.
Key words: graffiti, Ljubljana, city, street art, graffiti techniques, graffiti styles
7
KAZALO
1. UVOD ... 8
2. OPREDELITEV POJMA GRAFIT ... 9
3. RAZLIKA MED JAVNO, ULIČNO UMETNOSTJO IN GRAFITI ... 9
4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV ... 10
4.1. STENSKE POSLIKAVE V ČASU PRAZGODOVINE ... 10
4.2. OD STARIH GRKOV DO 2. SVETOVNE VOJNE ... 11
4.3 GRAFITI DANES ... 14
4.4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV V SLOVENIJI ... 16
5. MATERIALI IN TEHNIKE GRAFITARSTVA ... 17
5.1. IZVOR RAZPRŠILA V SPREJU IN NJEGOVE ZNAČILNOSTI ... 17
5.2. SODOBNE TEHNIKE GRAFITARSTVA ... 18
6. VRTSE GRAFITOV ... 20
6.1. DELITEV GRAFITOV PO FORMI ... 20
6.2. BERLJIVOST TEKSTUALNIH GRAFITOV ... 27
7. POVEZAVA GRAFITOV Z OKOLJEM V KATEREM SO ... 27
7.1. GRAFITI NA VLAKIH IN PODZEMNIH ŽELEZNICAH ... 28
7.2. GRAFITI V GALERIJI ... 30
7.3. GRAFITI NA ULICAH ... 31
7.4. GRAFITI NA LEGALIZIRANIH POVRŠINAH ... 32
8. GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI ... 34
8.1. Analiza Taga na fasadi gostilne Pod lipo ... 35
8.2. Analiza Throw-upa na fasadi Stare mestne elektrarne ... 36
8.3. Analiza Šablone na prometnem znaku ... 37
8.4. Analiza Murala na osnovni Šoli Franceta Bevka ... 39
8.5. Analiza Bombe na potniškem vlaku ... 41
8.6. Analiza Karakterja na steni podvoza ... 42
8.7. Analiza Šablone na pročelju SNG Drame ... 44
8.8. Analiza Piecea na Metelkovi ... 45
9. ZAKLJUČEK ... 47
10. VIRI IN LITERATURA ... 48
11. SLIKOVNO GRADIVO ... 51
8
1. UVOD
V urbanem okolju po Sloveniji so grafiti neizbežen pojav. Povečini nastajajo v javnem, zunanjem prostoru, kjer jih ni mogoče zavarovati in so v primerjavi z galerijskimi in muzejskimi deli, na ogled vsem. Grafiti so poslikave ali napisi, ki se pojavljajo na različnih območjih znotraj mesta in so s tem tudi del našega vsakdana. Najdemo jih na zidovih, ogradah, zapuščenih stavbah, železniških postajah, ob avtocestah, v podhodih, podvozih, na vlakih in na drugih javnih kot tudi zasebnih površinah, danes tudi že v galerijah.
Vsaka pot, ki jo prehodim kot prebivalka Ljubljane je zaznamovana z raznoraznimi grafiti, besednimi, simbolnimi in slikovnimi. Mnogo grafitov skozi čas izgine, dostikrat pa se namesto njih pojavijo drugi. Med tem, ko na nekem mestu izginjajo, na drugem že nastajajo novi, ki jih verjetno čaka ista usoda. In ravno minljivost je ena tistih lastnosti zaradi katere se sprašujem, čemu grafiti sploh nastajajo, kaj nam govorijo in kako se povezujejo s svojo okolico?
V diplomski nalogi proučujem pojem grafita in kako se ta povezuje z javno in ulično umetnostjo. Približam se prvotnemu nastanku grafitov in opišem začetek stenskih poslikav v Prazgodovini ter njihov razvoj v umetniških obdobjih, ki sledijo. Po kratkem pregledu zgodovine pojasnjujem, kdaj in kje so se začeli oblikovati grafiti kakršne poznamo danes in kakšno je bilo življenje Jeana-Michela Basquiata kot prvega grafitarja, ki je prestopil prag, iz ulice v galerijo. Ker so začetki mnogih umetniških smeri v Slovenijo prišli kasneje kot ponekod drugod po svetu, se zato posebej osredotočim tudi na začetek in razvoj grafitov pri nas, ob tem pa se najbolj posvečam Ljubljani in okolici, saj je ravno ta področje moje raziskave. Od vsega me v diplomski nalogi najbolj zanima, kako se določeni grafiti povezujejo z okoljem v katerem so. Podobnosti in razlike med grafiti določam s pomočjo členjena na različne vrste grafitov (Tag, Throw-up, Piece, Mural, Karakter, Nalepka in Šablona) (Slovar izrazov, 2008) ter si pri njihovi opredelitvi pomagam z vprašanji kot so: v kateri tehniki so grafiti narejeni, kakšna je njihova forma in vsebina, v katerem okolju so nastali, s kakšnim namenom, kakšna je stopnja nevarnosti, da jih pri delu zalotijo ali ujamejo, kakšna je fizična nevarnost (na primer padca z višine pri ustvarjanju na višjih stenah ali bližina premikajočih vlakov). Vse vrste grafitov se na različne načine povezujejo s svojim okoljem in tudi v Ljubljani in njeni okolici ni nič drugače. V diplomski nalogi ugotavljam, kakšni grafiti nastajajo na vlakih in podzemnih železnicah, od kdaj niso zgolj ulična umetnost in ali imajo grafiti v galerijah sploh še isti namen. Ugotavljam tudi kakšne najdemo na
9
različnih površinah na ulici ter v čem se razlikujejo na legalnih in nelegalnih površinah, pri tem pa se vselej omejujem na Ljubljano in okolico. S pomočjo analize nekaterih grafitov v Ljubljani, v zaključku naloge ugotavljam, kakšna je povezava med različnimi vrstami grafitov na različnih območjih v mestu in okolici ter, ali prihaja do morebitnih odstopanj od predhodnih teoretičnih ugotovitev.
2. OPREDELITEV POJMA GRAFIT
Definicija in razlaga pojma grafit se od literature do literature spreminja. Večina avtorjev poskuša pojem opredeliti z izpeljavo iz grške besede »grafo,« ki pomeni pisati in italijanske besede »sgraffiare,« ki pomeni praskati (Lalić, 1991). Sgraffito je bila nekoč posebna vrsta slikarstva oziroma tehnika praskanja, rezljanja oziroma rezbarjenja. Danes pa ob omembi besede grafit pomislimo na ročno ustvarjene podobe in napise na javnih površinah, ki so nastale s flomastri ali barvnimi spreji (Bulc in Abram, 2008).
Grafiti so umetniško gibanje, ki se osredotoča predvsem na komunikacijo in ohranjanje lastne identitete. Pogosto nastanejo z namenom, da bi jih ljudje videli. Pojavljajo se v obliki napisov in podob na vidne površine ter so odličen medij za širjenje idej po mestu, mestni okolici, galerijah in drugih okoljih (Gastman, Rowland in Sattler, 2006). Jež (2005) pravi, da so grafiti:
»Simbolni izraz podzavesti mest, glasniki neke divje kulture, ki se ne more ne zna ali noče artikulirati prek sofisticiranih uradnih poti in načinov jvane promocije in refleksije, hkrati pa ustvarjajo hermetičen avtoreferencialni svet, v katerem tako kot v visoki kulturi vladajo boj za obstanek, notranja hierarhija in prestiž.« (str. 97).
Pojem grafit je težko definirati, saj se navezuje na več različnih stvari. Ravno to pa nas vodi k dejstvu, da neka splošna sprejeta definicija ne obstaja. To pomeni, da grafit spada med tiste termine, ki jih lahko obrazložimo na različne načine. (Lalić, 1991). Ker mnogo avtorjev grafit definira v povezavi do ulične in javne umetnosti, bom v nadaljevanju tudi sama pri iskanju razlik med temi tremi pojavi, poskušala obrazložiti, kaj je grafit in kaj so njegove glavne lastnosti.
3. RAZLIKA MED JAVNO, ULIČNO UMETNOSTJO IN GRAFITI
Grafiti so del javne umetnosti (public art), kar pomeni da jih lahko vidijo vsi. Javna umetnost je širok pojav, zajema tako tradicionalne oblike umetnosti kot novejše izrazne oblike, ki se
10
pojavljajo v javnem prostoru. Pod ta, pri nas nekoliko novejši termin, spada vse od spomenikov, fontan, uličnega gledališča pa do umetniških medijskih projektov, ki jih lahko spremljamo na internetu in v časopisih. Javna umetnost je zgodovinsko pogojena, sledi namreč političnim, gospodarskih in civilnodružbenim razmeram, ki se v določenem obdobju in na določenem kraju odvijajo. Njena glavna značilnost, po kateri se razlikuje od ostalih oblik umetnosti je ta, da pripada vsem in ne zgolj privilegirani družbi (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Ulično umetnost (street art) za razliko od javne umetnosti smatramo kot bolj uporniško in naravno. Je oblika umetnosti, ki največkrat nastaja ilegalno, med tem ko javna umetnost nastaja po naročilu ali po dogovoru med naročnikom in umetnikom. Pri tem gre dostikrat za naročila s strani lastnika neke posesti ali s strani mesta (na primer, ko želijo postaviti spomenik ali prirediti umetniški dogodek na ulici). Lahko bi rekli, da je javna umetnost v nasprotju z ulično umetnostjo, družbeno bolj sprejemljiva ter hkrati razumljena kot del kulturnega bogastva (Imam, 2012). Ulična umetnost ali Street art je torej tehnični termin, ki ga ne smemo enačiti z javno umetnostjo. Najdemo jo na najrazličnejših predelih ulice: na fasadah mestnih stavb, ograjah, pločnikih, prometnih objektih, postajališčih, spomenikih, na notranji strani javnih vozil, električnih omaricah, na reklamnih panojih, žlebovih in tako dalje.
Od grafitov se razlikuje po tem, da posega po različnih tehnikah in materialih in se ne posveča zgolj barvam v spreju. Street art zajema tudi predpriprave, kakršne so na primer potrebne pri Stencilu (Šabloni), Paste-upih ali Nalepkah, med tem ko grafiti zajemajo zgolj neposredno pršenje spreja na določeno površino. (Bulc in Abram, 2008).
Skupna stran grafitov, ulične in javne umetnosti je ta, da so na ogled širši javnosti. Grafiti so del ulične umetnost ta pa je del javne umetnosti. Čeprav je med njimi kar nekaj razlik pa se med seboj kljub temu močno povezujejo. Grafiti in ulična umetnost sta si tako blizu, da ju nekateri med seboj sploh ne ločijo. Ker tudi v določeni literaturi med pojmoma ne navajajo razlik, bom pri naštevanju grafitarskih materialov in tehnik tudi sama enačila grafite z ulično umetnostjo.
4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV
4.1. STENSKE POSLIKAVE V ČASU PRAZGODOVINE
Grafiti oziroma prve stenske podobe, ki so jih odkrili v notranjosti jam na različnih koncih
11
sveta, izvirajo že iz prazgodovine. Takratni ljudje so jih rezljali s pomočjo kamnov in kosti in tako na stenah in stropih tvorili reliefe. Poleg tehnik rezljanja pa so že poznali šablone in tehniko pršenja, ki so ju izvedli s pihanjem obarvanega prahu okoli svoje roke, da bi prikazali njeno silhueto (Ganz, 2006). Te podobe rok so se prvič pojavile že v času paleolitika, natančneje 30.000 let pred našim štetjem v Gargaških jamah (Slika 1). Nekoliko mlajše pa so poslikave v jami Lascauxu, te naj bi segale med 14.000 in 13.500 pred našim štetjem. V jami lahko najdemo monodigitalne vreze, ki z izrazitimi linijami prikazujejo živali. Jamo tvorijo trije prostori, vstopni hodnik, votlina z grafiti in dvorana bikov, kjer je s črno obrobo upodobljenih šest petmetrskih bikov. Liki med seboj niso povezani zato je kompozicija je prosta. Zelo pomembne in znane pa so tudi poslikave v Altamiri, ki so nastale med letoma 14.000 in 9.500 pred našim štetjem. Na stropu jame so leta 1879 odkrili naslikane ranjene in negibne bizone velikih razsežnosti (Slika 2). Tako kot v Lascauxu so bile tudi te podobe obrobljene, notranjost oblik pa je bila obarvana v zemeljsko rdeči barvi. V Neolitiku so se na stenah živalim pridružile tudi podobe oboroženih ljudi in prizori obredov (Pischel, 1969).
Slika 1. Šablone rok v Gargaških jamah Slika 2. Bizon na stropu jame Altamira
4.2. OD STARIH GRKOV DO 2. SVETOVNE VOJNE
Nekateri raziskovalci menijo, da poslikave v jamah ne smemo imenovati grafiti in da so se čisto prve zavestne stenske poslikave pojavile nekoliko kasneje, v času starih Grkov ter Rimljanov (Ozis, 2015). Iz obdobja Stare Grčije naj bi našli ostanke ilovice v katera so bila izrezljana sporočila, izkopavanje v Pompejih pa naj bi pokazalo nov slog grafitov, ki naj bi prikazovali volilne slogane in različne risbe (Ganz, 2006). Stenske poslikave oziroma grafiti so se pojavljale tudi po času Stare Grčije, na drugih koncih sveta. Odkriti so bili stenski napisi Rimljanov, Majov in Vikingov in kasneje tudi stenski podpisi in freske renesančnih
Slikarjev. (Ozis, 2015). Freske Rimljanov so bile takart nanešene s tradicionalno tehniko
12
nanosa barv na vlažen omet. Dostikrat se je kot motiv pojavila krajina, priljubljeni pa so bili predvsem prizori vrtov. Med 13. In 14. stoletjem se pojavijo prva imena stenskega slikarstva.
Slika 3. Poslikava vrtov Slika 4. Giotto - Freske v kapeli Scrovegni
Eden najbolj znanih Italijanskih slikarjev je Giotto, ki je znan po svojih freskah v kapeli Scrovegni. To so freske, kjer se od Antike dalje, prvič spet pojavi perspektiva in trodimenzionalnost. Giotto je s svojimi poslikavami kasneje močno vplival na vso Evropo.
Pravilna perspektiva se je v slikarstvu izoblikovala v času Renesanse v 15. In 16. stoletju.
Stenske poslikave so se v tem obdobju najpogosteje pojavljale v cerkvah in kapelah z religioznimi motivi. Zelo znan je Masacciov cikel fresk v kapeli Brancacci v Firencah, kjer je realizem od Giotta naprej še nekoliko napreduje. Ena od najbolj znanih poslikav na steno je tudi Zadnja večerja renesančnega slikarja Leonarda da Vincija. Namesto na vlažnem, je Zadnjo večerjo naslikal na suhem ometu, zaradi česar je še v času njegovega življenja freska začela razpadati. Kasneje skoraj ni bila več vidna zato so jo morali večkrat restavrirati.
Slika 5. Masaccio – Davčni novčič Slika 6. Leonardo da Vinci – Zadnja večerja
Ene najbolj neverjetnih in obsežnih stenskih poslikav iz časa Renesanse pa najdemo v Sikstinski kapeli v Rimu, ki so delo znamenitega umetnika Michelangela. Tudi v Baroku je vera še vedno osrednji motiv slikarstva, predvsem stenskega, saj se freske še vedno pojavljajo v cerkvah. Pojavi se iluzija, ki na stenah in stropih deluje kot okno v svet. Dober primer je freska Pietra da Cortona imenovana Alegorija Božje previdnosti in moči Barberinijev. V 19.
stoletju stenskih poslikav ne najdemo več veliko. V tistem obdobju je bolj priljubljeno olje na
13
platno (Brar, Earey, 2018).
Slika 7. Michelangelo- strop Sikstinske kapele
Slika 8. Pietra da Cortona - Alegorija Božje previdnosti in moči Barberinijev
Bolj se bližamo 20. stoletju bolj so bili stenske poslikave podobne grafitom danes. Leta 1904 je bila izdana prva revija o straniščnih grafitih, nekaj desetletij kasneje, v času 2. Svetovne vojne pa so grafite upodabljali nacisti, da bi širili sovraštvo do judov. V času 2. Svetovne vojne pa na stene niso pisali le privrženci Hitlerja temveč tudi njegovi nasprotniki. Ti so se s puščanjem letakov in sloganov na stenah upirali Hitlerjevemu režimu in tako širili svoj pogled na svet (Ganz, 2006).
14
4.3 GRAFITI DANES
Grafiti kakršne poznamo danes imajo relativno kratko zgodovino. A čeprav so se pojavili šele v drugi polovici 20. stoletja, se jim je v tem času uspelo razviti na vseh koncih sveta (Ganz, 2006). Mnogi trdijo, da so prvi grafiti nastali v New Yorku, vendar temu ni čisto tako. Prve Tage so odkrili v poznih 60. letih prejšnjega stoletja v Filadelfiji, New York pa je mesto po katerem so grafiti postali priljubljeni po celem svetu (Gastman, Rowland in Sattler, 2006).
Razumeti je treba, da je za mnoge New York mesto prvih grafitov, saj so se ti pojavili že v začetku 70. let in hkrati tam tudi prvič silovito prodrli v javnost. To, danes veliko in pomembno mesto, je bilo v času začetka grafitov v hudi finančni krizi, kar se je odražalo tudi na obnašanju njegovih prebivalcev. Grafitarstvo je takrat pomenilo nestrinjanje oziroma upor proti stanju in razmeram v mestu (Ozis, 2015).
Velik preskok v zgodovini modernih grafitov se je zgodil v času ustvarjanja Jeana-Michela Basquiata, ki je kot prvi anonimni grafitar zaslovel kot velik umetnik. Leta 1980, ko so bili v Združenih državah Amerike na vrhuncu Pop Art, Konceptualna umetnost in Minimalizem, je Jean-Michel Basquiat prvič vstopil v svet umetnosti. Javnost je v tistem obdobju svojo pozornost posvečala umetnikom kot so: Roy Lichtenstein, Claes Oldeburg, Robert Rauschenberg, Andy Warhol, Carl Andre, Donald Judd, Sol LeWitt in Frank Stella (Emmerling, 2003).
Jean-Michel Basquiat, ki je umrl že pri rosnih 27 letih zaradi prevelikega odmerka heroina je danes javnosti znan po svojem zvezdniškem slogu življenja, zloglasnemu prijateljstvu z umetnikom Andyem Warholom in seveda po svojih izjemnih in živahnih slikah. Je eden najbolj osupljivih umetnikov, ki so si svojo pot v visoko umetnost utrli na ulici (Gray, b.d.).
Pot mladega Basquiata se je začela skupaj z grafitarjem in prijateljem Alom Diaz-om. Njun psevdonim SAMO, s katerim sta se podpisovala pod svoje grafite je nastal, ko sta bila pod vplivom marihuane. Akronim, ki izhaja iz izreka »SAMe Old Shit« se je razvil v njun življenjski slog oziroma v izmišljeno religijo. 1978 je bilo na Brooklynskem mostu, v soseski, kjer je bila šola Vizualne umetnosti, okoli Mary Boone galerije, v soseski SoHo in Tribeca s sprejem napisanih veliko fraz in izrazov, ki so vsebovali akronim SAMO. Na primer: SAMO kot nova oblika umetnosti, SAMO kot konec religijam, ki perejo možgane, politiki, ki ne pelje nikamor in lažni filozofiji, SAMO kot možni izhod, SAMO, ki rešuje idiote, SAMO kot izraz spiritualne ljubezni, SAMO kot alternativa bogu, SAMO kot t.i. avantgarda in tako dalje.
15
Basquiat in Diaz sta svojo »religijo« uporabila kot nadomestilo za vse vrednote in sisteme za katere sta menila, da nas narobe predstavljajo. Projekt SAMO naj bi torej bil oster odgovor na to, kako družba uporablja vrednote in ideale, oziroma umetniški produkt ukrojen za priškobljeno družbo (Emmerling, 2003).
Slika 9. Jean-Michel Basquiat in Al Diaz – Primera grafitov SAMO
Basquiat se pri grafitih ni zadrževal, ni mu bilo mar koga bo z njimi užalil, kar se je izkazalo za dobro, saj so na koncu ravno ti »užaljeni« posamezniki kupili njegova dela. Sporočila njegovih grafitov so namreč nasprotovala privržencem visoke umetnosti, oziroma tistim posameznikom, ki so zatrjevali da razumejo avantgardno umetnost in jo hkrati izkoriščali kot dekoracijo svojemu življenjskemu slogu. Prijateljstvo med Basquiatom in Diazom je leta 1978 razpadlo, ko se je izkazalo da je Basquiat začel prodajati njune grafite ustanovi, ki sta se je včasih sramovala. Ker je želel postati bolj prepoznaven in ker je izgubil interes, se je oddaljil od grafitarstva in se posvetil ustvarjanju na platno. Spremembo je dokumentiral z grafiti po celotni soseski SoHo: SAMO je mrtev (SAMO is dead) (Emmerling, 2003).
Basquiat je nato sodeloval na skupinski razstavi Keitha Haringa imenovani »Time Square Show,« ki se je odvijala junija in julija leta 1980. Razstava je bil organizirana s strani dveh skupin (Collaborative Projects Incorporated oz. Colab in Fashion Moda) preko nje pa je Basquiat še vedno pod psevdonimom SAMO vstopil v svet umetnosti (Emmerling, 2003).
Basquiat je s pomočjo Haringa začel razstavljati po raznih klubih, leta 1981 pa je v sodelovanju z galeristko Annino Nosei začel razstavljati dela tudi v galerijah. S samostojno razstavo v takrat zelo pomembni galeriji Mary Boone so njegova dela postala del moderne umetnosti (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
16
4.4. ZAČETEK IN RAZVOJ GRAFITOV V SLOVENIJI
Grafiti so se v Sloveniji prvič pojavili v prostorih diskoteke FV v Ljubljani leta 1981. K nam so prišli relativno zgodaj, če primerjamo koliko časa so za to potrebovali drugi umetniški izrazi. V kletnih prostorih omenjene diskoteke so kot nekakšna kodirana besedila nastajali slogani in napisi, ki so jih razumeli samo redni obiskovalci. Poleg jezikovnih grafitov pa se je začelo na ulicah razvijati grafiti slikarstvo. Leta 1983 je v prostorih Diska FV v Šiški skupina R Irwin S organizirala prvo razstavo grafitov, imenovano Sveti urh. To je bila razstava slikovnih grafitov, ki so nastali na podlagi knjige, ki je vsebovala fotografije usmrtitve partizanov na Sv. Urhu. Kasneje je skupina R Irwin S tam organizirala tudi razstavo erotičnih grafitov, ki so prav tako nastali na podlagi fotografij. Razstave v klubu so obiskovali drugačni ljudje kakršni obiskujejo galerije, s tem pa je diskoteka postala nov prostor umetnosti. Tako kot Irwini, ki so se zgledovali po formi ameriških grafitov in ne njihovi vsebini, je tudi skupina Strip Core, ki se je sicer zavedala korenin grafitov, ustvarila lastno ikonografijo. Strip Core je skupina, ki je nadaljevala razvoj Ljubljanskih grafitov konec 80. in začetku 90. let 20.
stoletja. Njihovi grafiti se povezujejo bolj s klasičnim slikarstvom kot običajnimi grafiti, njihova ikonografija je fantazijska, oblike pa so natlačene. Strip Core so svojo prvo razstavo organizirali leta 1992 v KUD Franceta Prešerna. V tistem času pa je skupaj s to skupino delovalo še nekaj drugih: SK8, Mega Medi Group, Mizz Art in druge. Te skupine so svoje grafite ustvarjale predvsem v prostorih različnih klubov, lokalov, studiov, oblikovalskih ateljejev, manj pa so poslikavali mestne ulice. V sredini 90. let prejšnjega stoletja je grafitarsko sceno zavzela mlajša hip hop generacija, hkrati pa se je grafitiranje začelo tudi v Mariboru v Novi Gorici in malo kasneje še v Celju (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
V Ljubljani so grafitarji zavzeli tri velika območja. Kot prvo je treba omeniti, danes še vedno aktualno vojašnico na Metelkovi, kjer so vsa območja klubov in skejt park poslikali po vzoru grafitov iz tujih držav. Kot druga, za tisti čas pomembna lokacija, je bila opuščena tovarniška zgradba, kjer se je oblikovala Gheto Art Gallery v bližini BTC-ja. Tam so se srečevali grafitarji okoliške Ljubljane, saj je bila stavba blizu različnih naselij kot so Moste, Fužine in Zalog. Na opuščeni stavbi so se združevali grafiti, ki so temeljili na hip hop kulturi. Povečini so bili abstraktni saj so grafitarji težili k raziskovanju barve, oblike in tehnike sprejanja.
Pojavljali so se tudi slogani, ki so nakazovali na to kakšen odnos ima javnost do grafitov in kakšen položaj imajo grafiti v visoki umetnosti. Gheto Art Gallery je bilo za grafitarje zelo
17
pomembno območje, saj so si tam izmenjavali znanje, informacije in organizirali dogodke.
Kot tretja lokacija pa je bila pomembna južna ljubljanska obvoznica, ki je bila v tistem času ravno končana in je tako ponujala ogromno sivih površin, ki so jih grafitarji z veseljem izkoriščali. Leta 2000 se je v Ljubljani zgodila še ena prelomnica povezana z grafiti in sicer grafitarski festival. Zgodil se je Subrban cakes festival, kjer so se spoznali in srečali grafitarji iz različnih mest Slovenije, povabljeni pa so bili tudi grafitarji iz bivše Jugoslavije. Na tem dogodku so skupaj poslikali wall of fame na Metelkovi (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Ker so bili grafiti v tistem času nova oblika umetniškega izražanja, so bili tudi veliko bolj povezani s samo umetnostjo. V 21. stoletju pa se je pogled na grafite spremenil. Mladi jih niso več smatrali kot umetniški dosežek temveč bolj kot medij komunikacije ter uporniški ali izzivalni izdelek. Pojavil in širil se je Tag vse manj pa je bilo v prejšnjem stoletju tako priljubljenih Pieceov (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
5. MATERIALI IN TEHNIKE GRAFITARSTVA
Pri izdelavi grafitov je mogoče uporabiti različne materiale. Čeprav grafiti izvirajo že iz prazgodovine, pa se največ ljudi, ko pomisli na grafite, spomni na sodobne pripomočke. To so:
razpršilo (aerosol) oziroma barve v spreju (spray paint) in flomastri (markers). Ti pripomočki so osnova za začetek grafitasrtva in obenem veljajo za je material, ki ga vsak grafitar mora imeti. Barve v spreju in flomastri so sredstva za katera se zdi, da ne bodo nikoli zastarela.
Brez njih pa si modernih grafitov sploh ne moremo predstavljati in tudi grafitarji, ki so uspeli prodreti iz ulice v galerijo še vedno vztrajajo pri omenjenih likovnih sredstvih (Dačić, b.d.).
Nekateri grafitarji uporabljajo le barve v spreju, med tem ko se drugi poslužujejo tudi čopičev in valjčkov. Valjčki so priročni predvsem tistim, ki želijo na hiter način svojemu grafitu predhodno ustvariti ozadje. Čopiče pa uporabljajo le redki, saj so manjši in za večji grafit vzamejo več časa, poleg tega pa jih je potrebno v nasprotju s spreji, po uporabi umiti (Lunn, 2006).
5.1. IZVOR RAZPRŠILA V SPREJU IN NJEGOVE ZNAČILNOSTI
Prvi originalni koncept razpršila v spreju sega nazaj v 18. stoletje, natančneje v leto 1790, ko so začeli streči gazirane pijače. Leta 1837 je bil prvič izumljen sifon za pločevinko z ventilom, razpršila v pločevinkah pa so bila prvič uporabljena leta 1862, a so bila v tistem času še
18
pretežka za komercialno uporabo. Sprej kakršnega poznamo danes je v začetku 20. stoletja izumil Norvežan Erik Rotheim. Majhne in prenosljive razpršilce, ki tekočino pršijo s pomočjo tlaka pa sta izumila Lyle Goodhue in William Sullivan. Te lahki spreji so prišli v javno rabo leta 1947. Dve leti kasneje pa so se pojavile prve barve v spreju, ki jih je s predlogom žene izumil Edward Seymour (Gray, b.d.). Seymourjev izum je v kratkem času postal izredno priljubljen zaradi česar je začel v podjetju Seymour of Sycamore množično oblikovati in proizvajati svojo znamko. 1973 so v Združenih državah Amerike letno izdelali kar 270 milijonov pločevink, do leta 2010 pa je proizvodnja narasla na kar 412 milijonov. Barva v spreju je tako postala eden najbolj razširjenih medijev med grafitarji. Ker je majhna jo lahko neopazno prenašajo ali celo ukradejo. Obenem se barva hitro in enostavno nanaša, saj razpršilo deluje kot barva in čopič v enem, hitro se tudi posuši in se odlično prime na različne podlage. Danes lahko dobimo barvo v spreju od različnih proizvajalcev, tako ameriških, kot evropskih. Kvaliteta barv je v parih letih tako narasla, da je zdaj mogoče kupiti tudi barve, ki so zaščitene pred UV žarki in drugimi vremenskimi pojavi (Greenbaum in Rubinstein, 2011).
Barve v spreju pa imajo tudi slabo lastnost, saj so zelo strupene oziroma toksične. Inhalacija barvnega plina lahko škoduje našemu zdravju in s tem kratkotrajno vpliva na zdravje oči, nosu in grla, povzroča glavobole, izgubo koordinacije in slabost. Dolgotrajno pa lahko vpliva tudi na jetra, pljuča ali na centralno živčevje. Zdravstvenim težavam se je mogoče izogniti z upoštevanjem navodil za uporabo, ki naj bi bila zapisana na barvnem spreju. Da jih na kratko povzamem: uporaba razpršila je varnejša, če jo uporabljamo v zunanjih prostorih in to zgolj kadar je temperatura med 10°C in 32°C. Barve se ne sme uporabljati v bližini gorečih izdelkov ali ognja in na površinah, ki se lahko segrejejo čez 93°C. Odvečno barvo s spreja je potrebno odstranjevati z žičnatim čopičem ali brusilnim papirjem. Za še boljšo varnost pa proizvajalci sprejev priporočajo, da se med uporabo barve nosi zaščitno masko, rokavice in drugo zaščitno opremo (The hazards of spray paint fumes, 2013).
5.2. SODOBNE TEHNIKE GRAFITARSTVA
V 21. stoletju se je marsikaj spremenilo. Kljub temu, da vse po svetu, tudi preko spleta, v specializiranih in drugih trgovinah prodajajo odlične, profesionalne pripomočke s pomočjo katerih se je kvaliteta grafitov dvignila, pa umetniki težijo k drugačni ulični umetnosti. Mnogi so začeli hrepeneti po kreativnosti in drugačnosti ter tako poiskali nove materiale s katerimi lahko okrasijo ulice. Danes imajo umetniki na voljo nešteto različnih materialov o katerih v preteklosti niso mogli niti sanjati (Dačić, b.d.). Ti materiali pa so tudi ključen element po katerem ločimo grafite od ulične umetnosti. Grafiti naj bi imenovali le tiste poslikave, ki so
19
ustvarjene specifično z barvo v spreju, pod ulično umetnost pa spadajo stvaritve v vseh ostalih možnih materialih (Bartlett, 2015). A ker so grafiti del ulične umetnosti in ker izraza pogosto enačimo, (Lunn, 2006) bom v nadaljevanju opisala tudi nekaj drugih materialov, ki se dostikrat pojavljajo na ulicah.
Enega od prvih bolj nenavadnih materialov je v svojih delih uporabil grafitar Invader.
Namesto barve je posegel po ploščicah, s pomočjo katerih je na zidovih sestavil pikselne like iz nekdaj popularnih računalniških igric (Slika 4). Podobno kot Invader, pa čeprav sama sebe ne smatra za ulično umetnico, lahko sem prištejemo tudi Carrie Reichardt. Svoje mozaične Murale ustvarja s pomočjo ploščic raznolikih oblik in barv ter drugih keramičnih detajlov. V nasprotju s temi kompaktnimi in dlje obstojnimi materiali pa poznamo tudi umetnike, ki uporabljajo papir. Argentinski umetnik JAZ ustvarja velike kolaže le, da jih namesto na platno, izdeluje na zidove kot nekakšne papirnate Murale. Francoski umetnik Mademoiselle Maurice pa je postal znan po svojih precizno sestavljenih origamijih, ki jih postavlja v urbano okolje.
Obstajajo tudi umetniki, ki na zidove ne pritrjujejo ničesar. Čeprav izvor klesanja v steno izhaja že iz Antičnih časov pa je Vhils zagotovo prvi umetnik, ki je obudil to tehniko. Vhils v fasade s pomočjo dleta, kladiva, svedra in drugih pripomočkov upodablja portrete neverjetnih velikosti, ki so iz materiala kakršna je stena na kateri ustvarja (Dačić, b.d.).
Ogromno materialov se je začelo uporabljati šele v zadnjih parih letih. Pretežno nova tehnika imenovana yarnbombing ali yarnstorming zajema pletenje in kvačkanje, kjer umetniki svoje pisane volnene izdelke vpletejo v zunanji prostor. Ena trenutno najbolj aktualnih in priljubljenih tehnika s strani javnosti pa so eko grafiti (Dačić, b.d.). Gre za zelene grafite, ki so izdelani iz mahu. Izdelava je zelo preprosta, zanjo moramo imeti pivo, sladkor in mah. Vse potrebno skupaj zmešamo in s čopičem v poljubne oblike nanesemo na senčno in vlažno steno.
Čez nekaj tednov bo mah zrasel in na steni se bo pokazal zelen grafit (Eržen, 2011). Še ena okolju prijazna alternativa, ki je pravo nasprotje strupenim barvam v spreju so »obratni«
grafiti (reverse graffiti). Gre za grafite ki s pomočjo pripomočkov za čiščenje nastanejo na neočiščenih oziroma umazanih zidovih. Videti so kot šablone le, da so izdelane na obraten način. Danes poleg že omenjenih tehnik obstaja tudi nešteto drugih s katerimi grafitarji ustvarjajo. A ne glede na to koliko materialov je že v uporabi, vedno so se in se bodo spreminjali in ne glede na to, koliko novih tehnik je že odkritih, umetniki še vedno posegajo po tradicionalnem grafitarskem pripomočku, barvi v spreju (Dačić, b.d.).
20
6. VRTSE GRAFITOV
Grafite delimo na tekstualne (jezikovne), slikovne (likovne) in simbolične. Obstajajo pa tudi kombinacije vseh treh, torej: slikovno-tekstualne, simbolično-slikovne in simbolično- tekstualne (Lalić, 1991). Grafiti pa se med seboj ne razlikujejo le po formi temveč tudi vsebini.
Po Laliću (1991), ki je naredil raziskavo za mesto Split, grafite delimo na: športno-navijaške, politično-ideološke, teritorialne, nacionalne, glasbene, religiozne, humoristične, motociklistično-avtomobilske, grafite, ki se navezujejo na družbo, skupino oziroma prijateljstvo, na nasilje, ljubezen in spolnost, odnos do življenja, alkohol, šolo in ostale.
6.1. DELITEV GRAFITOV PO FORMI
Tako kot vsaka subkultura imajo tudi grafiti in ulična umetnost svoj lastni žargon in izraze, ki opisujejo različne pisave, sloge in poglede. Pogovorni žargon in termini, ki jih grafitarji uporabljajo v različnih državah, mestih ali regijah med seboj nekoliko variirajo (Randal, b.d.).
Najbolj osnovni obliki grafitov, ki ju poznajo povsod po svetu sta Tag in Throw-up iz katerih pa izvirajo tudi kompleksnejši slogi. Teh danes poznamo zelo veliko. Med njimi so tudi Nalepke (Stickers), ki jih morda ne bi smeli šteti pod posebno vrsto grafita, vendar so še vedno del ulične umetnosti in njene scene (Anapur, b.d.). Poleg Taga, Throw-Upa in Nalepk se bom posvetila tudi drugim izrazom. Opisala bom vrste grafitov, ki se najpogosteje pojavljajo in jih najdemo tudi v Ljubljani, to so: Piece, Karakter, Mural in Šablono.
6.1.1. Tag
Tag je najbolj osnovna in najpogosteje pojavljajoča se oblika grafita, ki nastane s flomastrom ali barvo v spreju. Prepoznamo ga po tem, da je narejen zgolj v eni barvi, zaradi česar je
Slika 10. Invader- Pac-Man mozaiki v Bilbau Slika 11. Primer Eko grafita
21
pogosto v kontrastu s svojim ozadjem. Tag ali slovensko »oznaka« ni samostojna vrsta grafita temveč gre za podpis grafitraja, njegovega imena oziroma umetniškega vzdevka (Randal, b.d).
Je kot nekakšen stiliziran logotip avtorja po katerem ga prepoznamo. Tag lahko poleg črk, ki tvorijo avtorjev psevdonim, vsebuje tudi druge poljubne znake kot so narekovaji, puščice, zvezde itd. (Slovar izrazov, 2008). Poleg teh okrasnih dodatkov pa jih od drugih grafitarskih napisov ločimo po posebni tipografiji in izredno premišljenem oblikovanju črk (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Podobno kot podpis na sliki tradicionalnega umetnika, lahko Tag zasledimo pod dokončanimi (kompleksnejšimi) grafiti ali pa skupaj s Tagi drugih avtorjev, ločene od ostalih vrst grafitov (Slovar izrazov, 2008). V Združenih državah Amerike je bil Tag začetna oblika grafitiranja v Sloveniji pa so se pojavili šele v 21. stoletju, ko je bil Piece že uveljavljen. Pri nas so se in se še vedno pojavljajo v središčih mest, na avtobusnih postajah, v avtobusih, šolah in tako dalje (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Na splošno pa Tage narisane s flomastri velikokrat najdemo v notranjih prostorih, na primer na vratih javnega stranišča, na oknih in znotraj avtobusov ali vlakov. Tage narisane s sprejem pa običajno opazimo le v zunanjih prostorih.
Tagerji imajo od vseh grafitarjev najmanj spoštovanja do tuje lastnine zaradi česar je med ljudmi to tudi najmanj priljubljena oblika grafitov. Mnogo ljudi prezira Tage, saj se pojavljajo tako rekoč povsod, so nesmiselni in primitivni. A grafitarji, ki jih pišejo (writers) menijo, da je potrebno Tage jemati resneje. Tag mora biti verodostojen in ne sme vsebovati neumnih besed ali imen. Vse kar bi v Tagu identificiralo writerja bi bilo prenevarno, zato Tag ne sme vsebovati inicialk, vzdevkov, ali drugih besed s katerimi bi lahko prepoznali njegovega avtorja. Poleg tega mora biti kratek, saj sta lahko čas in prostor, kjer ga grafitar riše omejena.
Dober Tag je Tag, ki vsebuje vse to in obenem izstopa od drugih. Za kaj takega pa je potrebno veliko vaje. Nekateri writerji pri tem uspejo drugi žal ne (Lunn, 2006).
22
6.1.2. Throw-up
Podobno hitro in enoslojno kot Tag nastane tudi Throw-Up oziroma »Throwie« (Randal, b.d.) le da gre tu za večjo in bolj dodelano obliko grafita. Za razliko od Taga, ki je običajno narisan enobarvno, je Throw-Up upodobljen v dveh. Notranjost črk (fill-in) je ene barve, obroba (outline) pa druge. Velikokrat gre za kombinacijo črne, bele, zlate in srebrne čeprav grafitarji pri tem niso omejeni (Slovar izrazov, 2008). Throw-Up je tako kot Tag sestavljen iz črk.
Dostikrat gre za ime avtorja oziroma njegov nadimek, pri čemer bi lahko rekli, da učinkuje podobno kot Tag (Randal, b.d.). Če je Throw-Up nadgrajeni Tag potem moramo v tem predelu omeniti tudi Bubble (slo. mehur/mehurček). Bubble je nastal iz prvotne oblike Throw-Upa in še vedno ohranja vse njegove značilnosti. Za razliko od navadnega Throw-upa ima Bubble pretirano zaobljene robove črk, ki spominjajo na napet mehur po čimer je dobil tudi ime. Poleg zaobljenih robov pa je Throw-up mogoče nadgraditi tudi na druge načine, na primer z dodajanjem različnih barv, ki dajo tovrstnemu grafitu posebne učinke (Anapur, b.d.).
Tudi Bomba je neke vrste grafit, ki ga lahko štejemo pod Throw-up, saj nastane v zelo kratkem času (Slovar izrazov, 2008).
Slika 12. Primer Tag-a na steni podhoda v Zalogu Slika 13. Primer skupine Tag-ov na fužinskem transformatorju
23
6.1.3. Piece
Izraz Piece izhaja iz besede masterpiece (slo. mojstrovina) in kot nam že sama izpeljanka pove, gre za kompleksnejši, bolj dodelan grafit (Slovar izrazov, 2008). To skrajšavo bi lahko jemali tudi kot kritiko vrednotenja umetniških del. Za grafitarje so namreč kvalitetni grafiti med seboj enakovredni, zato namesto oznake mojstrovine oz. Masterpiece uporabljajo njeno skrajšavo (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Piece je velik, kompleksen, grafit, ki zahteva veliko časa, potrpljenja in trdega dela, zaradi česar ga največkrat upodobi izkušenejši grafitar. Določen grafit naj bi šteli pod Piece le kadar je upodobljen v vsaj treh barvah. Seveda pa ima lahko Piece tudi kakšno barvo manj, če so vanj vpleteni svetlostni prehodi, sence ali tridimenzionalni učinek. Najlažje pa ga prepoznamo kadar vsebuje kombinacijo vseh teh značilnosti (Randal b.d.). Zaradi dovršene in kompleksne sestave je Piece berljiv le gledalcem grafitarske subkulture ali drugim strokovnjakom (Slovar izrazov, 2008).
Slika 14. Primer Throw-upa na Masarykovi cesti v Ljubljani
Slika 15. Primer Throw-upa na Metelkovi cesti v Ljubljani
Slika 16. Primer Piece-a na steni košarkarskega igrišča na Fužinah
24
6.1.4. Mural
Mural označuje grafit, ki je narejen na legalnem območju. Dostikrat gre zgolj za en prizor, včasih pa tudi za povezavo samostoječih oblik in likov (Allen, b.d.). Mural je večje delo z ozadjem, ki ga velikokrat, tudi po naročilu, naredi številčnejša skupina grafitarjev. Tovrstna oblika grafitov pogosto nastaja za komercialne namene in ima svojega naročnika. Tako kot Piece gre za kompleksen grafit, od Piecea se razlikuje le po tem, da nastaja na stenah, kjer je to dovoljeno (Slovar izrazov, 2008).
Slika 18. Pallo Ollap – Primer Mural-a na stavbi Slika 19. Primer Mural-a na Zaloški cesti v Mostah nekdeanjega kina Vič v Ljubljani
Slika 17. Primer Piece-a na podvozu pod železniško progo na Kajuhovi ulici
25
6.1.5. Karakter
Karakter je največkrat karikirana, včasih tudi realistična podoba, ki je lahko povsem izmišljena ali pa izvzeta iz stripov, televizije oziroma popularne kulture (Slovar izrazov, 2008).
Mnogo grafitarjev ustvarja lastne domišljijske like, po katerih je avtorje mogoče prepoznati.
Karakter lahko stoji sam zase, lahko pa je del večjega grafita oziroma prizora (Allen, b.d.).
Včasih nadomesti tudi črko v Piecih. Nad Karakterjem se pogosto pojavljajo tudi oblački z besedilom, kakršne najdemo v stripih. Dostikrat gre za misli avtorja, kakšno izjavo ali pohvalo (Slovar izrazov, 2008, str. 21).
Slika 20. Primer Karakterja v AKC Metelkova Slika 21. Primer Karakterja v podvozu pri Dolgem Mostu
6.1.6. Nalepka
Hitro narejena, prenesena in pričvrščena. Z nalepko je mogoče hitro in na preprost način razširiti neko podobo, tag, misel ali lik. Nalepke so največkrat natisnjene že vnaprej zato ne kradejo časa in se širijo še hitreje kot Tag ali Throw-up. Pojavljajo se povsod, na stenah, ograjah, stebrih, uličnih svetilkah, klopeh itn. (Allen, b.d.). Pod nalepke uvrščamo tudi plakate in paste-upe oziroma vse papirnate izdelke, ki jih lahko s pomočjo lepila prilepimo na neko mesto. Na ulicah najdemo manjše in tudi večje nalepke, ti se dostikrat prilepijo z lepilom za tapete ali s čim podobnim, najdemo pa tudi kombinacijo večjih in manjših nalepk ali Paste- upe manjših kosov. Aktualni pa so tudi plakati, ki največkrat vsebujejo politično sporočilo oziroma idejo. (Abram, 2008). Kazen lepljenja Nalepk ali Paste-upov je manjša kot pri risanju grafitov s sprejem, zato veljajo tudi za bolj varno obliko ulične umetnosti (Lunn, 2006).
26
Slika 22. Primer Nalepk na žlebu v Ljubljani Slika 23. Primer Plakatov v AKC Metelkova
6.1.7. Šablona
Šablona oziroma šablonski grafiti se od preostalih vrst grafitov razlikuje predvsem po postopku izdelave. Kot nam že sam izraz pove je za izdelavo grafita potrebna šablona - torej v tršem papirju ali kartonu izrezana oblika, ki se jo s sprejem preslika na steno. Običajno preslikavajo črke in podobe ali pa kombinacijo obeh (Allen, b.d.). Šablone so povsod po svetu zelo popularna oblika grafitov. Omogočajo hitro reproduciranje, saj se lahko isto obliko izrezano iz kartona uporabi večkrat. Množična reprodukcija pomaga pri večji opaznosti, predvsem kadar želi avtor z grafitom javnosti kaj sporočiti. Šablona pa je odlična vrsta grafita tudi, ker nastane zelo hitro in je zato manjša možnost, da grafitarja pri delu ujame policija (Randal, b.d.). Šablonski grafiti so običajno manjših dimenzij, saj so šablone A4 formata bolj praktične in lažje prenosljive, poleg tega pa jih je lažje skriti. Kljub temu, da se najpogosteje pojavljajo manjši šablonski grafiti, pa je na ulicah mogoče najti tudi večje. Ti so dostikrat sestavljeni iz več manjših. V mestih je danes mogoče izslediti enobarvne kot tudi večbarvne šablone (Abram, 2008). Na začetku so jih namreč izdelovali le v enem sloju, skozi čas pa so začeli eksperimentirati in dodajati sloje v različnih odtenkih in barvah. To je omogočilo, da so tudi šablone dobile učinek prostora (Randal, b.d.). V zadnjih letih, ko se je tehnologija močno razvila je izdelava šablon postala enostavnejša. Grafitarji se morajo še vedno vnaprej pripraviti kadar želijo upodobiti šablonski grafit, sploh ob izrezavi oblike v karton. A tehnologija je k temu vseeno pripomogla, saj omogoča lažje pretvarjanje nekega motiva v obliko in s tem omogoča, da je proces izdelave enostavnejši in hitrejši. Šablone lahko delimo na več podvrst, ki pa med seboj niso prav strogo ločene. Šablone, ki se na primer pojavljajo na električnih omaricah so utilitarne, obstaja tudi anonimno šabloniranje, kjer ne poznamo avtorja oziroma pod grafitom ni nikakršnega logotipa, ki bi označeval njegovega avtorja.
Pojavlja se tudi politično šabloniranje, ki je bilo v določenem obdobju pri nas precej popularno. Ker so meje med temi klasifikacijami zelo zabrisane, se pogosto pojavljajo tudi
27
kombinacije vseh omenjenih vrst. Šablone pa se ne združujejo le med seboj temveč jih najdemo tudi v prepletu z drugimi vrstami grafitov. Pogosta kombinacija so Šablone z Nalepkami ali Plakati (Abram, 2008).
6.2. BERLJIVOST TEKSTUALNIH GRAFITOV
Grafitarji, ki se ukvarjajo predvsem s tekstualnimi grafiti (Tagi, Throw-upi) želijo, da bi bili njihovi grafiti berljivi in da bi obenem izstopali. Obe lastnosti v enem grafitu pa sta težko izvedljivi. Avtorji takšnih grafitov morajo, če želijo da je napis berljiv njihovim vrstnikom in ne javnosti, upoštevati nekaj glavnih pravil pri oblikovanju črk, hkrati pa morajo biti inovativni. Bolj se bodo posvečali berljivosti, manj bo njihov grafit izstopal, če pa se bodo bolj posvečali inovativnosti, bo grafit berljiv le manjšim množicam. Vsak grafitar, ki želi ohraniti, tako berljivost kot unikatnost, mora poiskati ravnotežje med obema lastnostma.
Grafite je lažje brati, če poznamo avtorjev slog, upoštevamo pa lahko tudi nekaj pravil. Za boljšo berljivost mora avtor razumeti, kako na grafit vpliva okoljska svetloba, zavedati se mora razdalje in kota pod katerim naj bi bil napis berljiv, ugotoviti ali izbrati pravo barvo pod napisom, uporabiti primerne barve, črke med seboj postaviti dovolj narazen, da so jasno ločene in zagotoviti, da so črke med seboj različne (Lunn, 2006).
7. POVEZAVA GRAFITOV Z OKOLJEM V KATEREM SO
Grafite najdemo vsepovsod. Največkrat jih opazimo v zunanjem prostoru, včasih pa prodrejo tudi v razstavne prostore galerij. Zunaj nastajajo v vseh možnih vremenskih razmerah od ekstremnih zimskih temperatur pa do nevarnih poletnih neviht. Največkrat nastajajo ponoči, pod ulično svetilko ali mesečino, včasih pa tudi podnevi. Najdemo jih v skromnih in zapuščenih predelih mest, kot tudi na slabo pokritih in suhoparnih površinah (Jež, 2005).
Slika 24. Primer enobarvne Šablone na Slovenski cesti v Ljubljani
Slika 25. Primer dvobarvne šablone na Slomškovi cesti v Ljubljani
28
Pojavljajo se na zidovih zapuščenih tovarn in stavb, v podhodih in podvozih, podzemnih železnicah, železniških postajah, vlakih, na protihrupnih ograjah ob avtocestah, v mestnih središčih in na sveže pobeljenih fasadah. Grafitarji ta okolja razumejo in vidijo drugače kot ostali. Njihov pogled na okolje se razvija sočasno z razvojem mesta. Grafitar presodi vizualne značilnosti nekega okolja, njegov značaj, novosti, arhitekturo in njegove posebnosti. Na to kakšen grafit bo nastal na izbranem mestu je odvisno tudi od možnosti izvedbe. Na območjih kjer preži nevarnost pred pregonom bo grafit nastal hitreje, če pa bo želel narisati grafit na streho stolpnice se bo moral sprijazniti s predpripravo in morda tudi z morebitnimi posledicami ustvarjanja na tako fizično nevarnem območju (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Okolje nam lahko o samih grafitih pove zelo veliko in obratno, tudi sama forma grafita nam lahko pove veliko o njegovem okolju. V nadaljevanju se bom osredotočila na štiri različna okolja, na vlake in podzemne železnice, galerije, ulice in legalne površine. S pomočjo primerjave med vsemi štirimi bom opisala, kako se je grafitarstvo v določenem okolju začelo, opisala bom glavne značilnosti grafitarstva za vsako okolje posebej, poskušala ugotoviti kako vsa območja vplivajo na nastanek grafitov in kako je z vsem tem v Sloveniji, predvsem v Ljubljani.
7.1. GRAFITI NA VLAKIH IN PODZEMNIH ŽELEZNICAH
Grafiti so se prvič pojavili na podzemnih železnicah v New Yorku v poznih 60. letih prejšnjega stoletja. To umetniško gibanje je do sredine 80. let zajelo tudi ostala ameriška mesta, do 90. let pa se je razširilo po celem svetu. Grafiti so se v tistem času pojavili tudi v Izraelu, Braziliji, Južni Afriki, Rusiji, na Japonskem in v celotni Evropi (Gastman, Rowland in Sattler, 2006). Grafiti na vlakih so nekaj posebnega, saj potujejo iz mesta v mesto, iz države v državo, kjer jih, dokler jih ne očistijo, vidi nešteto ljudi. Ena pomembnih lastnosti grafitov na vlaku je ta, da se gibljejo in nikoli ne stagnirajo kot grafiti na zidu, katere javnost največkrat še opazi ne. Od grafitov na zidu pa se razlikujejo tudi po postopku izdelave. Ta je namreč veliko nevarnejši in zahtevnejši. V tujini so predvsem večje železniške postaje in podzemne železnice zavarovane s kamerami, ponekod tudi z varnostniki in drugimi napravami, zato morajo biti grafitarji zelo spretni, da jih pri dejanju ne zalotijo. Lahko bi rekli, da je vsak grafit na vlaku narisan hitro in adrenalinsko kar jim daje poseben značaj in jih razlikuje od grafitov z ulic (Judd, 2013).
V podzemnih železnicah v New Yorku pa grafiti niso živeli prav dolgo. Leta 1977 se je MTA (Gastman, Rowland in Sattler, 2006) (The Metropolitan Transportation Authority) - največje
29
severno ameriško transportno omrežje (The MTA Network, b.d.), odločilo izbrisati vse grafite iz podzemnih železnic in vlakov. Porisana vozila so umikali s prometa in jih čistili. Noben z grafiti porisan vlak ni smel obratovati. Grafite so izbrisali z vseh linij, okoli postaj so zgradili ograje, zaposlili so več varnostnikov ter povišali kazen. 12. Maja 1989 jim je uspelo očistiti vse grafite v podzemni železnici kar pomeni, da niti eno vozilo ni bilo več poslikano. Mnogi grafitarji so bili zato prisiljeni prenehat z risanjem grafitov, saj so bile njihove priljubljene površine predobro varovane. Grafitiranje na vlakih se je v New Yorku tako končalo obenem pa je sprožilo vse več grafitiranja na ulicah. Nekateri grafitarji, ki so delovali večinoma v podzemnih železnicah so se preselili na strehe in vidne zidove stavb, zaradi česar so morali prilagoditi svoje sloge novim površinam. V grafitarski subkulturi se je po uspešni čistki vlakov pojavil nov izraz - »clean trains« (čisti vlaki). Tisti redki grafitarji, ki so si upali risati po t.i. clean trains, zavedajoč da nanje preži velika nevarnost, so bili med svojimi vrstniki zelo cenjeni. Grafitiranje po čistih vlakih je v New Yorku in drugih varovanih podzemnih železnicah še vedno velik dosežek in vse kaže, da se želja po grafitiranju na prepovedanih območjih nadaljuje tudi v mlajše generacije (Gastman, Rowland in Sattler, 2006).
7.1.1. Grafiti na vlakih slovenskih železnic
Slovenske železnice zatrjujejo, da je skoraj četrtina potniških vagonov porisana z grafiti, na lokomotivah in tovornih vagonih pa jih skorajda ni. Tudi slovenskim grafitarjem so vlaki zanimivi, ker potujejo in jih zato vidi več ljudi. Ne samo meščani temveč tudi ljudje v drugih mestih in državah. Le nekaj let nazaj je imelo grafitiranje na vlake s strani grafitarjev še eno dobro plat. Ker je bilo čiščenje vozil zelo drago (stalo je namreč okoli pet tisoč evrov), so grafiti na vagonih ostali več let. Stroški posega so bili še dražji kadar je med čiščenjem vozila prišlo do poškodbe. Namesto celotnih grafitov so zato čistili le oznake, ki naj bi bile po pravilniku nujno vidne (Hreščak, 2012). Danes je temu nekoliko drugače. Na Slovenskih železnicah naj bi od marca 2017 začeli uporabljati antigrafitne folije. Čeprav z omenjenim materialom ne morejo preprečiti, da bi grafitarji prenehali s svojim početjem, ali da se barva v spreju ne bi prijela na vagone, pa je anigrafitna folija vseeno dobra rešitev, saj omogoča hitrejše in tudi dosti cenejše čiščenje (Rabuza, 2017).
30
V Sloveniji sta glavni železniški postaji (Mariborska in Ljubljanska) zaščiteni s kamerami, vsako noč pa so na preži tudi tamkajšnji delavci. Na vsake toliko časa na omenjenih postajah zasačijo nepridiprave, a celostno varovanje vlakov je nemogoče. Za popoln nadzor bi morali okrog vseh postaj po Sloveniji zgraditi visoke ograje, povsod namestiti varnostne kamere in hkrati zaposliti več varnostnikov. To pa je zelo drag projekt, ki je v naši državi skorajda nemogoč. Povsod po Sloveniji stoji namreč vsako noč več kot dvesto vlakov na različnih postajah, ki jih je brez visokih stroškov nemogoče zavarovati (Hreščak, 2012).
7.2. GRAFITI V GALERIJI
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se grafiti iz ulic preselili v muzeje in galerije.
Septembra leta 1973 so v galeriji Razor v New Yokru prvič odprli razstavo grafitov (Meh, 2014). Razstava je bila ključnega pomena, saj so se po njej grafiti uveljavili kot nova umetniška oblika, ki je del javne umetnosti in obenem nastaja izven umetnostnih institucij.
(Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Temu dogodku je sledilo vse več podobnih razstav. V Sloveniji je bila prva uradna razstava grafitov odprta v Ljubljani, natančneje v Mladinskem centru v Šiški, leta 1983. V zadnjih desetletjih se je po Sloveniji zvrstilo že kar nekaj grafitarskih razstav med katerimi je najbolj odmevna razstava Mednarodnega grafičnega centra (MGLC) leta 2004, s katero so grafiti v Sloveniji postali del visoke umetnosti. To, da so grafiti postali del umetniškega področja in se vse pogosteje pojavljati v galerijah je sprožilo nekaj zadovoljstva kot tudi nezadovoljstva. Sandi Abram trdi, da se je s prestopom grafitov iz ulic v galerije začela pospešena komercializacija in da gre pri tem le za reprodukcijo kapitala. Obenem pa so grafiti med širšo javnostjo postali bolj sprejeti in nadzorovani (Meh, 2014).
Slika 26. Očiščene oznake na vlaku slovenskih železnic
Slika 27. Očiščena številka serije na vlaku slovenskih železnic
31
Galerije so omogočile, da je javnost grafite sprejela kot del umetnosti oziroma kot novo umetniško gibanje in s tem nekoliko zatrla njihove napade (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Čeprav so bili grafiti po vstopu v umetniško področje sprejeti s strani množice, pa so zaradi tega izgubili nekaj svojega »uličnega značaja«. V galerijah so nastali oziroma še vedno nastajajo brez kakršnekoli nevarnosti (pred izbrisom, policijo ali vremenskimi razmerami), so nepremični in obenem tudi le za čas razstave narisani na stene galerijskih prostorov (Bulc, 2008). Grafitar TeoSon meni, da grafiti v galerijah izgubijo svojo zgodbo in pridih. Na ulicah naj bi po njegovem grafiti živeli, saj jih tam lahko spremljajo mimoidoči ljudje, jih porišejo, izbrišejo, spremenijo jih lahko vremenske razmere, med tem ko je v galerijah grafit povsem na varnem, stagnira in nihče ali nič ga ne sme spremeniti (Meh, 2014). Grafitu dajeta veljavo ulica in kršenje zakona, ne pa galerija. To sta tudi glavna dejavnika, ki določata položaj in ločujeta grafite od drugih vizualnih umetnosti. Grafiti za svoj obstoj ne potrebujejo podpore umetniških institucij, če že, v galerijah le izgubijo ostrino in s tem svoj namen (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Na »ulični značaj« grafita pa močno vplivajo tudi njihovi avtorji. V polje visoke umetnosti ni sprejet kar vsak ulični grafitar. Po mnenju Božidarja Zrinskega – kustosa prvih dveh grafitarskih razstav v MGLC-ju - je umetnostna izobrazba zelo pomembna pri ustvarjanju dobrih grafitov, zaradi česar je na svojih razstavah predstavljal zgolj študente z Likovne akademije, oblikovanja in arhitekture. In tudi to je razlog, da takšnega grafitiranja ne smemo enačiti z uličnim grafitiranjem (Bulc, 2008). Že to, da so grafitarji izbrani za razstave po nekem ključu (v tem primeru po smeri študija), razlikuje grafite na ulicah od tistih v umetnostnih ustanovah. Morda je kvaliteta grafitov na razstavah res boljša, a ravno to odvzema grafitom pristnost oziroma tisto kar imajo le grafiti z ulice.
7.3. GRAFITI NA ULICAH
Grafiti na ulicah so se začeli razvijati sočasno z grafiti na vlakih in podzemnih železnicah (Ganz, 2006). Poleg tega, da se pogosto pojavljajo na vlakih in včasih tudi na drugih javnih prevoznih sredstvih kot so avtobusi, pa grafite najdemo tudi na različnih območjih znotraj ulice, tako v Sloveniji kot drugod po svetu. Najdemo jih na fasadah mestnih stavb, na pločnikih, ograjah, prometnih znakih in semaforjih, na postajališčih, spomenikih, in žlebovih, na omaricah za električno napeljavo na telefonskih govorilnicah, reklamnih panojih (Bulc in
32
Abram, 2008), na protihrupnih ograjah ob avtocestah in mestnih vpadnicah, na podhodih, podvozih itd. (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Na teh predelih pa imajo grafiti različne vloge. Vse je odvisno od tega kje točno se nahajajo. Grafiti na mestnih fasadah so v primerjavi z grafiti na odmaknjenih delih mesta za nekatere napad na lastnino. Na javnih kot tudi zasebnih fasadah se pogosto pojavljajo grafiti, ki se odražajo kot del nove javne oziroma aktivistične umetnosti. Mnenje javnosti o tovrstnih grafitih je nekoliko pristransko. V primeru, da smo lastniki hiše na kateri so narisani grafiti, bomo to dejanje smatrali kot napad na nas in našo lastnino, če pa se grafiti pojavijo na tujih fasadah, jih bomo videli kot umetnost (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004).
Grafiti na zapuščenih in odmaknjenih predelih mesta, kot so revne soseske (»favele«), obcestne zaščitne ograje, podhodi, podvozi ali zapuščene tovarne so s strani zastopnikov državnega kapitala nemoteči. Pravzaprav so postali značilni za ta območja in si danes težko predstavljamo, osamelo ulico ali zapuščeno tovarno brez grafitov (Stepančič, Zrinski, Lion the tiger, Petresin in Velikonja, 2004). Grafiti na prometnih znakih pa povzročajo preglavice predvsem prometnikom, saj jih morajo zaradi varnosti odstranjevati. Čiščenje grafitov s teh površin je zaradi uporabe različnih sprejev lahko zahtevno. Običajno uporabljajo industrijsko čistilo ali posebne brusne materiale, na območjih kjer je vandalizem pogostejši pa se lahko tako kot na vlakih uporabijo antigrafitne folije (Ocvirk, 2013). Od predela mesta pa je odvisno tudi to kakšen grafit bo tam nastal. Če bo območje bolj zavarovano ali vidno na primer na fasadi v središču mesta, bo grafit nastal hitreje, najverjetneje bo šlo v tem primeru za Tag, Nalepko, Šablono ali Throw-up. Če pa bo nastal na oddaljenem, nezavarovanem predelu mesta bo grafit gotovo kvalitetnejši kot je recimo Piece.
7.4. GRAFITI NA LEGALIZIRANIH POVRŠINAH
Veliko držav v Evropi je grafite sprejela veliko bolje kot so jih sprejeli v Združenih Državah Amerike. Kljub temu, da so v mestih kot so Berlin, London, Kopenhagen, Rim in Pariz ilegalni grafiti kar cveteli, so v teh mestih uradno »odprli« tudi prve legalne površine. Legalne stene in Murali, ki so jih naročale države so bili in še vedno so v Evropi vsakdanji. Evropska podjetja so bila tudi ena prvih, ki so kapitalizirala vizualni potencial grafitov (Gastman, Rowland in Sattler, 2006). Legalne stene grafitarjem dajejo priložnost, da pokažejo svoje grafitarske sposobnosti široki publiki. Kvaliteta grafitov na legalnih stenah je dosti višja od grafitov na ilegalnih območjih, saj se umetniki ne ubadajo več s tem, kdaj jih bodo zalotili temveč se koncentrirajo le na svoje delo. Po drugi strani pa adrenalin ob ustvarjanju upade, zaradi česar lahko grafitarji izgubijo nekaj inspiracije (Lunn, 2006).
33
7.4.1. Legalizirane površine v Ljubljani
Iz zapuščenih industrijskih con in prostorov so se grafiti preselili na posebej izbrane lokacije sredi Ljubljane, ki jih je pred nekaj leti legaliziral Župan Zoran Jankovič. S tem je grafitarjem omogočil neovirano ustvarjanje in urjenje risarskih veščin (Lešničar, 2014). Območja so bila legalizirana z namenom, da bi zmanjšali uničevanje tuje lastnine. Naštejemo lahko kar trinajst lokacij, kjer je grafitiranje dovoljeno: v podhodu pod Celovško cesto v Šiški, v podvozu pod železniško progo na Drenikovi v Bežigradu, na betonskih stebrih pod avtocesto pri Dolgem mostu, v Mostah na podvozu pod železniško progo na Kajuhovi, v Trnovskem pristanu na betonskem zidu ob pločniku, na zidu ob parkirišču pri osnovni šoli Trnovo, v notranjih zidovih kompleksa tovarne Rog, na notranjih zidovih kompleksa Metelkova mesto in notranjih zidovih košarkarskega igrišča, v podhodu pred predorom Šentvid, na Viču pod podvozom in podhodom pod železniško progo, pri transformatorski postaji zraven OŠ Trnovo, na parkirišču ob igriščih in na strelišču ob Dolenjski cesti. Naštetih lokacij pa niso legalizirali le zato, da bi s tem zmanjšali vandalizem in uničevanje javnega okoliša (Grafiti odslej zakoniti na 13 lokacijah v Ljubljani, nadzor nad vandali pa bo okrepljen, 2011). V mesti občini Ljubljana želijo s tem dvigniti tudi kakovost grafitov in tako obogatiti podobo mesta.
Nikakor pa niso pozabili na grafitarje, katerim so z legalizacijo dali možnost, da začnejo izvajati velike in pomembne projekte. Odločitev, da legalizirajo ta območja so v Ljubljanski občini sprejeli tudi zato, ker je v zadnjih letih mesto pridobilo novo urejeno podobo (predvsem v starem mestnem jedru), kakršno želijo tudi ohraniti. Da bi ohranili prenovljeno podobo pa so poostrili tudi nadzor (Ivanc, 2010). Mestno redarstvo in policija lahko kršitelju, ki riše ali piše po ilegalnih zidovih, ograjah in drugih javnih površinah v Ljubljani zaračuna kar 208,65 evra. V primeru, da grafiti nakazujejo na narodnostno, politično, rasno, spolno, versko, etnično nestrpnost lahko kršitelj prejme tudi do 834,58 evrov kazni (Krajčinović, 2011). Po legalizaciji mest se je upor grafitarjev vidno zmanjšal. A to še ne pomeni, da so vsi pospravili spreje in začeli risati le na dovoljenih območij. Sem in tja se še vedno najdejo osebe, ki pustijo svoj pečat na ravnokar prebeljeni fasadi v centru mesta, ali pa porišejo znan spomenik. Vedno se pojavi nekdo, ki se na tak način upre sistemu. A stanje se je v mestu kljub temu izboljšalo, med tem ko so vlaki po drugi strani, grafitiranju še vedno močno izpostavljeni (Lešničar, 2014).
34
Slika 28. Grafiti v AKC Metelkova Slika 29. Grafiti v podhodu na Kajuhovi ulici
8. GRAFITI V LJUBLJANI IN OKOLICI
Grafiti se pojavljajo na različnih območjih znotraj mesta in mestne okolice in tudi pri nas ni nič drugače. V Ljubljani sem jih v samem centru mesta zasledila na fasadah, vratih in oknih privatnih stanovanj ter hiš, na javnih prostorih kot so kulturne ustanove, gostinstva, lokali, podjetja, na telefonskih govorilnicah, kioskih, žlebovih, stebrih, ograjah, javnih klopeh in smetnjakih. Izven centra Ljubljane pa je bilo grafitov na fasadah zasebne in javne lastnine manj. V okolici Ljubljane so grafitarstvu izpostavljeni predvsem zapuščeni objekti, podvozi, podhodi, železniške postaje, protihrupne ograde ob cestah, prometni znaki, vodovodna in električna infrastruktura, začasne gradbene ograje ter vlaki. Glede na okolje in površino, kjer so nastali se grafiti med seboj razlikujejo po formi, vsebini, materialu, po času in načinu izdelave, stopnji nevarnosti, publiki, ki prevladuje v določenih okoljih itd. Te značilnosti so med seboj močno povezane. Forma nekega grafita je na primer odvisna od časa izdelave, čas pa je odvisen od stopnje nevarnosti na nekem območju. Prav tako je vsebina grafita povezana s publiko kateri grafitar želi kaj sporočiti.
Da bi ugotovila kakšni grafiti se glede na te lastnosti pojavljajo v različnih okoljih in kako se z njim povezujejo, sem se odločila s fotoaparatom dokumentirati grafite v Ljubljani in njeni okolici. Najprej sem fotografirala nekaj mirujočih vlakov na železniški postaji Moste in v delavnici Slovenskih železnic, nato sem naredila še nekaj posnetkov grafitov v naselju Fužine.
Našla sem jih na zidovih in ograjah stanovanjskih garaž, stanovanjskih blokih, na košarkarskem igrišču in na transformatorjih. Zatem sem posnela nekaj fotografij na zapuščenem Vevškem bazenu ter v njegovi okolici našla grafite na ograjah, smetnjakih in prometnih znakih. V Zalogu sem fotografirala ilegalne grafite v podhodu in podvozu pod železniško progo, v Mostah, na Kajuhovi, pa sem prav tako v podvozu pod progo, za primerjavo z ilegalnimi grafiti v Zalogu, posnela nekaj fotografij legalnih grafitov. V Mostah
35
sem fotografirala tudi okolico knjižnice Jožeta Mazovca, kjer sem našla grafite na ograjah ter stenah trgovinskih poslopij. V centru mesta sem naredila nekaj fotografij fasad in ograj v AKC Metelkova, na muzejski ploščadi na Metelkovi, na Kotnikovi in na Slomškovi ulici. Na grafite sem naletela tudi na Erjavčevi cesti na SNG Drama ter na javnih površinah na Rimski cesti. V dokumentaciji pa imam tudi nekaj fotografij s podvoza pri Dolgem Mostu in z Osnovne šole Franceta Bevka v Bežigradu.
8.1. Analiza Taga na fasadi gostilne Pod lipo
Na Rimski cesti v Ljubljani na fasadi gostilne Pod lipo se nahaja z belim sprejem narisan grafit, ki ima skoraj vse lastnosti Taga. Narisan je v eni barvi in poleg nenavadno oblikovanih črk vsebuje tudi znake. Čeprav se Tagi običajno nahajajo pod večjimi Piece-i ali skupaj z ostalimi Tagi, pa je ta za razliko od drugih, samostojen. To pa še ne pomeni, da čez čas okoli njega ne bodo nastali novi Tagi. Tudi skupino takšnih grafitov je nekako treba začeti.
Tipografija grafita je nejasna. Iz leve proti desni vidimo dve vzporedni črti, ki najbolj spominjata na matematični enačaj, zatem je črka »H«, ki se mi zdi od vseh znakov še najbolj razločna. Desno od nje je polglasniku podoben simbol »ə«, lahko pa bi bil tudi neobičajno oblikovan »a.« Naslednji znak je mogoče prepoznati kot črko »T,« za njo pa črko »S,« ki deluje bolj svojevrstno in bi lahko predstavljala tudi kaj drugega. Na koncu stoji poseben znak, ki najbolj spominja na egipčanski križ »☥« (Ankh). Če bi vsi znaki imeli res tak pomen, potem bi bila natipkana verzija grafita videti takole: =həts☥. Najbolj razumljiv prevod celotnega grafita bi bil »hats« ali bolje »həts.« Posebnost Tagov je ravno ta, da jih ljudje, ki se ne ukvarjamo z grafitarstvom, ne moremo kar tako enostavno prebrati. Vsak si lahko Tage razlaga drugače, kar jih loči od drugih vrst oziroma tehnik grafitarstva. Ena lastnost Tagov je tudi ta, da se zelo pogosto pojavljajo na fasadah in pročeljih privatne lastnine in tudi Tag, ki ga analiziram ni nobena izjema. Po dokumentaciji grafitov, ki sem jo nabrala v mesecu maju in juniju, se na privatni lastnini večinoma pojavljajo le Tagi ali manjši napisi. Največkrat se pojavijo na fasadi, najti pa jih je mogoče tudi na vhodnih vratih, oknih in ograjah. Na fasadi sredi mesta, predvsem taki, ki je izpostavljena večjim množicam ljudi bomo le redkokdaj videli kompleksnejši grafit, saj je večja možnost da bodo grafitarja pri delu ujeli. Tagi pa v nasprotju s temi nastanejo hitro kar jim daje možnost, da pridejo do izraza tudi na najbolj obljudenem delu mesta.
36
Slika 30. Tag na fasadi gostilne pod Lipo na Rimski cesti v Ljubljani
8.2. Analiza Throw-upa na fasadi Stare mestne elektrarne
Na Slomškovi in Kotnikovi ulici v Ljubljani je na fasadah stavb ogromno število ilegalnih grafitov kar bi lahko pripisali bližnjemu Avtonomnem kulturnem centru na Metelkovi, kjer so grafiti že nekaj let legalizirani. Zdi se kot da je na Metelkovi zmanjkalo površin za poslikavo, zaradi česar so se grafiti preselili na okoliške ulice. Na teh nedovoljenih površinah v okolici Metelkove nastajajo predvsem Tagi, Throw-upi in Šablone, ki se na vsake toliko pomešajo z nalepkami na žlebovih.
Throw-up na Stari mestni elektrarni od vseh najbolj izstopa zaradi kontrasta med barvo grafita in barvo fasade. Grafit je bel in obrobljen s črno, fasada Stare mestne elektrarne pa je opečnata zaradi česar bel grafit močno žari in izstopa. H kontrastu pa pripomore tudi živo rumeno-zeleno ozadje, ki je del grafita. Da gre za manjšo nadgradnjo običajnega Throw-upa vidimo po črnih sencah, ki dajejo grafitu tridimenzionalni učinek in če štejemo h grafitu še ozadje, potem lahko dodamo tudi to, da je narejen v treh barvah. Linije so ravne, zato ne moremo govoriti o Bubblu, lahko pa bi bil to malo manj kompleksen Piece. Vidimo tudi, da je
