OBRAVNAVA VSEBIN ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA V OSNOVNOŠOLSKIH UČBENIKIH

(1)

Poučevanje, predmetno poučevanje

Eva Pivk

OBRAVNAVA VSEBIN ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA V OSNOVNOŠOLSKIH UČBENIKIH

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

(2)

Poučevanje, predmetno poučevanje

Eva Pivk

OBRAVNAVA VSEBIN ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA V OSNOVNOŠOLSKIH UČBENIKIH

PRESENTATION OF HEALTHY LIFESTYLE CONTENTS IN ELEMENTARY SCHOOL TEXTBOOKS

Magistrsko delo

Mentor: doc. dr. Kostanjevec Stojan

Ljubljana, 2021

(3)

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Stojanu Kostanjevcu za vso strokovno pomoč, svetovanje in podporo pri izdelavi magistrskega dela.

Zahvaljujem se tudi svoji družini, katera mi je tekom študija stala od strani in me podpirala.

Hvala tudi partnerju za vso podporo in vsako spodbudno besedo med pisanjem magistrskega dela.

(4)

i

zadovoljnega posameznika. Zdrav življenjski slog se izgrajuje v najrazličnejših okoljih, kjer ljudje živijo, delajo in preživljajo prosti čas. Ključno je spodbujanje izobraževanja in učenja o zdravem življenjskem slogu, saj s tem že v otroštvu pripomoremo k oblikovanju zdravega načina življenja. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi osnovnošolski učbeniki, saj so sestavni del metodično-didaktičnega gradiva, ki se uporablja v procesu pouka in predstavlja vir informacij učencu, v pomoč pa je tudi učitelju pri poučevanju predmeta.

Namen magistrskega dela je bil identificirati vsebine zdravega življenjskega sloga, ki se pojavljajo v učnih načrtih obveznih in izbirnih predmetov ter analizirati učbenike obveznih in izbirnih predmetov, kjer se pojavljajo vsebine o zdravem življenjskem slogu. V raziskavo so bili vključeni trenutno potrjeni učbeniki predmetov, pri katerih se v učnih načrtih pojavljajo vsebine o zdravem življenjskem slogu. Z vsebinsko analizo in kvantitativno metodo so bili pridobljeni podatki o tem, koliko učnih načrtov in učbenikov obravnava vsebine o zdravem življenjskem slogu glede na določene kriterije. Učbeniki so bili pregledani na osnovi izbranih kriterijev vezanih na vsebino, mišljenje, naloge, besedišče ter besedilo in slike. Rezultati raziskave so pokazali, da se vsebine zdravega življenjskega sloga pojavljajo v učnih načrtih sedmih predmetov osnovnošolskega izobraževanja, in sicer pri spoznavanju okolja, družbi, naravoslovju in tehniki, gospodinjstvu, sodobni pripravi hrane, načinih prehranjevanja in biologiji. V analiziranih učbenikih izbranih predmetov se pojavljajo vsebine o zdravem prehranjevanju, telesni dejavnosti, spanju, stresu, alkoholu in drogah, kajenju in elektronskih medijih. Ugotovljeno je bilo, da največ osnovnošolskih učbenikov od prvega do devetega razreda obravnava vsebine o zdravem prehranjevanju, najmanj učbenikov pa vsebine o stresu.

V prvem in drugem razredu predmeta spoznavanje okolja in petem razredu predmeta gospodinjstvo se najbolj spodbujajo vsebine o zdravem prehranjevanju, telesni dejavnosti in spanju, medtem ko se v četrtem razredu spodbuja obravnava vsebin o alkoholu, drogah in elektronskih medijih. V šestem razredu predmeta gospodinjstvo in petem razredu predmeta naravoslovje in tehnika in pri izbirnih predmetih od sedmega do devetega razreda se najbolj spodbuja učenje vsebin o zdravem prehranjevanju. V osmem razredu v sklopu predmeta biologija pa se obravnava največ vsebin o zdravem prehranjevanju, alkoholu in kajenju. V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju je učencem v učbenikih na voljo najmanj dodatnih virov in aktivnosti, kar pomeni, da je večji poudarek na pridobivanju znanja samo iz učbenika.

Ravno tako je bilo ugotovljeno, da se z napredovanjem učencev v višje razrede spreminja tudi način, kako je vsebina podana. Višji razred pomeni, da je snov v učbenikih učencem predstavljena na več različnih načinov. Do razlik med učbeniki prihaja tudi pri kriterijih, vezanih na mišljenje in naloge. Zaključiti je mogoče, da analizirani učbeniki zadostijo večini postavljenih kriterijev, razlike med učbeniki pa se pojavljajo pri kriterijih, vezanih na naloge, mišljenje in vsebino.

Ključne besede: osnovna šola, učni načrti, učbeniki, življenjski slog, zdravo prehranjevanje, telesna aktivnost, stres, alkohol, droge, kajenje, spanje, kriteriji kakovosti učbenikov.

(5)

ii

person and is built through different environments where we live, work and spend our free time.

A key element is the encouragement of education and learning about healthy lifestyle starting from the early childhood on. Another key element is ensuring primary school textbooks are part of the didactic-methodical materials: a helpful source of information to the pupil and a help to the teacher when teaching the course.

The purpose of this master thesis is to identify the contents of a healthy lifestyle throughout the course syllabuses of both obligatory and elective courses and to analyse textbooks of obligatory and elective courses where the contents of a healthy lifestyle appear. The analysis takes into consideration all of the currently available textbooks of courses where healthy lifestyle is a part of the course syllabus. The data on the number of course syllabuses and textbooks concerning the contents of the healthy lifestyle have been gained by content analysis and quantitative methodology according to different criteria. Textbooks were reviewed based on selected criteria of related content, thinking, assignments, vocabulary and text and images.

The analysis of the results showed that the contents of a healthy lifestyle appear at seven courses at primary school level; namely: Knowing the environment, Knowing the society, Natural science and engineering, Housekeeping, Modern food preparation, Eating habits and Biology.

The contents of healthy eating habits, physical activity, sleeping, stress, alcohol and drugs, smoking and electronic media appear in analysed textbooks of selected courses. The analysis has shown that most textbooks from the first to the ninth year of primary schooling tackle the issues of a healthy lifestyle, but less on the other hand is the content dealing with stress. The first and second class of Knowing the environment class and the fifth year of Housekeeping class had the highest promoted contents dealing with healthy diet, physical activity and sleep.

On the other hand, the highest promoted contents in the fourth class are: alcohol, drugs and electronic media. At the sixth class of the Housekeeping course and the fifth class of Natural Science and engineering and at elective courses from seventh to ninth classes the highest promoted teaching content is healthy lifestyle. At the eighth class of Biology course the contents focus mainly on healthy eating, alcohol and smoking. During the first educational period there are the least additional sources and activities available to the pupils. The analysis also showed that the teaching methods develop the same way the pupils progress to a higher class. In other words, at higher classes the textbook contents are introduced in several different ways.

Textbooks differ also in terms of criteria concerning the tasks and the thinking. A possible conclusion suggests that the analysed textbooks do satisfy the majority of set criteria and that the differences between the textbooks mainly concern the criteria of tasks, thinking and content.

Key words: primary school, course syllabus, textbooks, lifestyle, healthy diet, physical activity, stress, alcohol, drugs, smoking, sleeping, quality textbook criterium.

(6)

iii

POVZETEK ... i

ABSTRACT ... ii

KAZALO PREGLEDNIC ... v

KAZALO SLIK... vii

KAZALO GRAFOV ... vii

1 UVOD ... 1

2 TEORETIČNI DEL ... 2

2.1 Kaj je učbenik? ... 2

2.1.1 Značilnosti učbenika ... 3

2.2 Potrjevanje učbenikov v Sloveniji ... 3

2.2.1 Katalog učbenikov ... 4

2.3 Vloga učitelja pri izbiri učbenika ... 5

2.4 Zdrav življenjski slog ... 5

2.5 Dejavniki zdravega življenjskega sloga ... 5

2.6 Zdravo prehranjevanje ... 7

2.7 Telesna dejavnost ... 8

2.7.1 Telesna dejavnost in njeni pozitivni vplivi na zdravje ... 9

2.8 Ostala vedenja ... 11

2.8.1 Spanje ... 11

2.8.2 Stres ... 13

2.8.3 Alkohol in droge ... 16

2.8.4 Kajenje ... 17

2.8.5 Elektronske naprave ... 18

2.9 Obravnava vsebin zdravega življenjskega sloga v osnovnih šolah ... 19

2.10 Vpliv izobraževanja na oblikovanje zdravega življenjskega sloga ... 21

3 EMPIRIČNI DEL ... 23

3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 23

3.1.1 Cilji raziskave ... 23

3.1.2 Raziskovalna vprašanja ... 23

3.2 Metoda raziskovanja ... 23

3.2.1 Vzorec ... 23

3.2.2 Inštrument ... 26

3.2.3 Potek raziskave ... 29

4 REZULTATI ... 30

4.1 Učbeniki v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju ... 35

(7)

iv

4.2.1 Analiza predmeta družba za 4. razred osnovne šole ... 43

4.2.2 Analiza predmeta naravoslovje in tehnika za 5. razred osnovne šole ... 49

4.2.3 Analiza predmeta gospodinjstvo za 5. in 6. razred osnovne šole ... 55

4.3 Učbeniki v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju ... 65

4.3.1 Analiza izbirnih predmetov sodobna priprava hrane in načini prehranjevanja v 7., 8. in 9. razredu. ... 65

4.3.2 Analiza predmeta biologija v 8. razredu osnovne šole. ... 70

5 DISKUSIJA ... 77

6 ZAKLJUČKI ... 85

7 VIRI IN LITERATURA... 88

(8)

v

Preglednica 2: Kriteriji v povezavi z nalogami in predmet analize kriterija. ... 27

Preglednica 3: Kriteriji v povezavi z besediščem ter predmet analize posameznega kriterija. ... 28

Preglednica 4: Kriteriji iz sklopa vsebina in predmet analize kriterija. ... 28

Preglednica 5: Kriteriji v povezavi z besedilom in sliko ter predmet analize kriterija. ... 29

Preglednica 6: Vsebina in učni cilji predmetov, ki zajemajo vsebino o zdravem življenjskem slogu. ... 30

Preglednica 7: Število in delež strani v učbenikih, ki obravnavajo vsebine o zdravem življenjskem slogu glede na razred. ... 35

Preglednica 8: Frekvence vseh kriterijev v analiziranih učbenikih za predmet spoznavanje okolja od prvega do tretjega razreda. ... 36

Preglednica 9: Kriteriji v povezavi z vsebino, ki jih zasledimo v analiziranem tematskem sklopu po učbenikih. ... 37

Preglednica 10: Frekvence kriterijev v povezavi z vsebino v analiziranih učbenikih. ... 38

Preglednica 11: Frekvence kriterijev iz sklopa mišljenje v analiziranem tematskem sklopu po učbenikih za predmet spoznavanje okolja. ... 40

Preglednica 12: Kriteriji, vezani na predznanje in napredovanje učencev, v analiziranih učbenikih. ... 41

Preglednica 13: Kriteriji v povezavi z besedilom, ki jih zasledimo v analiziranem tematskem sklopu po učbenikih. ... 42

Preglednica 14: Kriteriji, povezani z organizacijo besedila in slik v analiziranih učbenikih. ... 43

Preglednica 15: Število in delež strani v učbenikih, ki obravnavajo vsebine o zdravem življenjskem slogu. ... 43

Preglednica 16: Frekvence vseh kriterijev v analiziranih učbenikih, ki obravnavajo vsebine o zdravem življenjskem slogu. ... 44

Preglednica 18: Frekvence pojavljanja kriterijev v povezavi z vsebino v analiziranih učbenikih. ... 46

Preglednica 19: Frekvence iz sklopa mišljenje v analiziranih učbenikih. ... 47

Preglednica 20: Kriteriji, vezani na napredovanje in predznanje učencev. ... 48

Preglednica 21: Kriteriji v povezavi z besedilom po učbenikih. ... 48

Preglednica 22: Kriteriji, vezani na besedilo in slike v analiziranih učbenikih. ... 49

(9)

vi

Preglednica 31: Število in delež strani v učbenikih, ki obravnavajo vsebine o zdravem življenjskem slogu glede na razred. ... 56

Preglednica 35: Frekvence pojavljanja kriterijev v povezavi z vsebino v analiziranih učbenikih po straneh. ... 60

Preglednica 43: Frekvence pojavljanja kriterijev v povezavi z vsebino v analiziranih učbenikih po straneh v učbeniku. ... 67

Preglednica 48: Število in delež strani, ki obravnavajo vsebine o zdravem življenjskem slogu. ... 70

(10)

vii

Slika 2: Simptomi stresa (Dernovšek idr., 2006) ... 14

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Število učbenikov, ki vključujejo vsebine o zdravem življenjskem slogu pri predmetu spoznavanje okolja. ... 77

Graf 2: Število učbenikov, ki vključujejo vsebine o zdravem življenjskem slogu pri predmetu družba. ... 78

Graf 3: Število učbenikov, ki obravnavajo vsebine zdravega življenjskega sloga pri predmetu naravoslovje in tehnika. ... 79

Graf 4: Število učbenikov, ki obravnavajo vsebine zdravega življenjskega sloga pri predmetu gospodinjstvo. ... 80

Graf 5: Število učbenikov, ki obravnavajo vsebine zdravega življenjskega sloga pri izbirnih predmetih. ... 81

Graf 6: Število učbenikov, ki obravnavajo vsebine zdravega življenjskega sloga pri predmetu biologija. ... 82

Graf 7: Število učbenikov, ki vsebujejo kriterije v povezavi z mišljenjem. ... 83

(11)

1 1 UVOD

Otroštvo in mladostništvo sta pomembni obdobji v življenju vsakega človeka, saj mora vsak izoblikovati svoje navade, bodisi s pomočjo literature bodisi učenja od odraslih, učiteljev ali staršev, ki mu bodo omogočale kakovostno življenje. Z zdravimi življenjskimi navadami bo vsak posameznik lahko razvil pozitiven odnos do zdravja, za katerega pa je pomemben zdrav življenjski slog, ki si ga vsak gradi in nadzira sam. Zdrav življenjski slog vključuje več zdravih vedenj, kot so zdravo prehranjevanje, zadostna telesna aktivnost, obvladovanje stresa, zadostna količina spanja, življenje brez kajenja, uživanja drog, pitja alkohola ter manj pogosta uporaba elektronskih naprav.

Učbenik je osnovno učno gradivo, namenjeno učencem. Z njim učenci dosegajo zastavljene vzgojno-izobraževalne cilje in standarde znanja v učnih načrtih. Učbenik podpira poučevanje in učenje s pomočjo organizacije vsebin in slikovnega materiala. Mikk (2000) je ugotovila, da se večina učiteljev (90 %) v času pouka v razredu sklicuje na učbenik, kar kaže na pomembnost učbenika za učitelja. V Sloveniji učitelji izbirajo učbenike, ki jih potrdi strokovni svet. Ta pa potrdi učbenike, ki so v skladu s cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, učbenike, ki so v skladu z veljavnim učnim načrtom, učbenike, ki so skladni s sodobnimi spoznanji stroke in so didaktično-metodično ustrezni ter primerni razvojni stopnji udeležencev izobraževanja (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, 2015). Pri potrjevanju učbenikov komisija upošteva tudi mnenja recenzentov. Nujno je, da obstajajo standardizirani postopki potrjevanja učbenikov, saj le-ti zagotavljajo natančnost, sistematičnost, objektivnost postopkov in omogočajo zagotavljanje zanesljivosti rezultatov in objektivno primerjavo učbenikov (Swanepoel, 2010).

Namen magistrskega dela je bil identificirati vsebine zdravega življenjskega sloga, ki se pojavljajo v učnih načrtih obveznih in izbirnih predmetov ter analizirati učbenike obveznih in izbirnih predmetov, kjer se pojavljajo vsebine o zdravem življenjskem slogu, in sicer z namenom ugotavljanja skladnosti vsebin zdravega življenjskega sloga z učnimi načrti obveznih in izbirnih predmetov v slovenskem prostoru. Glede na to so bili izbrani kriteriji za ugotavljanje ustreznosti in določanje kakovosti učbenikov. Analizirani so bili trenutno potrjeni učbeniki predmetov, ki v učnih načrtih vsebujejo vsebine o zdravem življenjskem slogu. S kvantitativno metodo so bili pridobljeni podatki o tem, kateri kriteriji so zastopani v učbenikih in kakšna je njihova frekvenca pojavljanja. Na podlagi rezultatov raziskave smo ugotovili, katere vsebine zdravega življenjskega sloga se pojavljajo v osnovnošolskih učbenikih in na podlagi tega zaključili, katere vsebine bi bilo smiselno dodati v učne načrte in učbenike glede na potrebe otrok in družbe.

(12)

2 2 TEORETIČNI DEL

2.1 Kaj je učbenik?

Učbenik lahko opredelimo kot posebno zvrst strokovne literature, ki jo določata vsebina in ciljna publika. Kot učno sredstvo pomembno vpliva na učinkovitost pouka oziroma samega učnega procesa, hkrati pa olajša in spodbuja samostojno učenje (Kovač, Kovač Šebart, Krek, Štefanc in Vidmar, 2005).

Učbenik je osnovna šolska knjiga, izdelana za posebne potrebe sistema vzgoje in izobraževanja. Je nenadomestljiva šolska knjiga, ki je vir informacij, ki jih morajo učenci usvojiti, hkrati pa je tudi osnova evalvacijskih postopkov za preverjanje rezultatov vzgoje in izobraževanja. Učbenik pomaga učencem razvijati sposobnosti spoznavanja, razumevanja, opazovanja, sklepanja in jim je v pomoč tudi pri intelektualni rasti (Malić, 1992).

Definicije pojma učbenik so si med seboj različne, odvisne so od časovnih obdobij, v

katerih so nastale. Šolski sistem se je skozi leta spreminjal, tako so učbeniki prešli iz učno-snovno naravnanih do učno-ciljno naravnanih, kar je danes tudi v skladu s pravilnikom o

potrjevanju učbenikov (Purkat, 2013). Pravilnik o potrjevanju učbenikov (2015) definira učbenik kot osnovnošolsko gradivo za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev in standardov znanja, opredeljenih v učnem načrtu oziroma katalogu znanja. Učbenik z didaktično-metodično organizacijo vsebin in prirejeno likovno ter grafično opremo podpira poučevanje in učenje.

Vsebina in struktura učbenika omogočata samostojno učenje udeležencev izobraževanja in pridobivanje različnih ravni ter vrst znanja. Učbenik je vezan na šolski predmet oziroma modul in določeno stopnjo izobraževanja. Učbenik je tudi berilo kot zbirka besedil, izbranih skladno s cilji učnega načrta, in je lahko v tiskani, elektronski ali v tiskani in elektronski obliki (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, 2015, 2. člen). V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je učbenik definiran kot knjiga s predpisano snovjo za učenje (SSKJ, 2020). Različne opredelitve o tem, kaj je učbenik, pa navaja tudi Poljak (1983) v svoji knjigi Didaktično opredeljevanje učbenikov in priročnikov:

− »učbenik je osnovna šolska knjiga, v nasprotju z drugimi knjigami, ki so dopolnilna in pomožna literatura,

− učbenik je pisan na podlagi predpisanega učnega načrta in predmetnika, medtem ko druga strokovna, znanstvena in umetniška literatura ni,

− učbenik učenci skorajda vsakodnevno uporabljajo, da se izobražujejo in samoizobražujejo, medtem ko drugo literaturo proučujejo občasno,

− učbenik je specifičen vir izobraževanja in se zato razlikuje od drugih virov (učiteljeve razlage in poučevanja, avdio-vizualnih pripomočkov) in ne more biti nadomestilo za druge vire izobraževanja, z njim naj se drugi viri dopolnjujejo in razširjajo,

− učbenik učencem pomaga pridobiti potrebno znanje, hkrati pa jim pomaga razvijati umske sposobnosti in kritično ter ustvarjalno mišljenje, brez katerega ni mogoče dojeti bistva stvari in pojavov,

− učbenik pripomore k oblikovanju učenčeve osebnosti in njegovega pogleda na svet, hkrati pa ima tudi neposreden vzgojni vpliv.«

(13)

3 2.1.1 Značilnosti učbenika

Učbenik je knjiga, v kateri so strokovne in znanstvene vsebine predelane po programskih, pedagoških, psiholoških ter didaktično-metodičnih načelih, s čimer se poveča izobraževalna učinkovitost učbenika. Izdelan je po veljavnem učnem načrtu in programu. Njegove osnovne značilnosti so, da: (1) je narejen za učni proces in posebne okoliščine vzgoje, (2) je standardna oprema šole in učencev, (3) njegovo nastajanje in uporabo določajo zakoni, (4) je vodnik do drugih virov znanja, (5) združuje multimedijsko opremo za pouk, (6) služi kot vir za nadzor sprejetih izobraževalnih vsebin na določeni stopnji izobraževanja (Kovač, idr., 2005).

Namenjen je učencem, zato je pomembno, da so znanstvene vsebine smiselno preoblikovane in upoštevani spoznavni stili učencev. Učbenik predstavlja vir za samostojno učenje, hkrati pa naj bi učenca tudi motiviral. Motivacija vpliva tako na uspešnost učenčevega učenja kot na učiteljevo delo v razredu (Okorn, 2008). Navajanje nanj se priporoča čim bolj zgodaj, v 3. ali 4. razredu osnovne šole, in se mora nadaljevati skozi celoten proces šolanja (Marentič Požarnik, 2016). Marentič Požarnik (2016) izpostavlja, da je za učenje iz učbenika pomembno, da je prilagojen učencu tako, da: (1) upošteva razvojno stopnjo učenca, njegovo raven razumevanja in izkušnje, (2) uporablja primeren jezik glede na stopnjo razvoja učenca, (3) razgradi temo in poveča preglednost besedila, (4) spodbuja branje z razumevanjem in višje spoznavne aktivnosti, (5) posveti pozornost ponazorilom v besedilu, kot so grafikoni in slikovno gradivo.

Učbenik mora biti uporaben kot sredstvo v procesu raziskovalnega učenja, ki za učence pomeni aktiven pristop k snovi, problemu, pojavu, kar je pomemben dejavnik pri zahtevi po drugačnem razumevanju učbenika kot učnega sredstva (Turk Škraba, 2005).

2.2 Potrjevanje učbenikov v Sloveniji

Pred vložitvijo delovnega predloga učbenika predlagatelj zaprosi komisijo pri pristojnem strokovnem svetu za imenovanje strokovnega recenzenta, ki ga predlaga sam. Recenzent je strokovnjak s področja, v okviru katerega poda oceno učbenika. Recenzent za določen predmet ali strokovno področje poda oceno o skladnosti učbenika s sodobnimi spoznanji strok.

Recenzent, ki poda oceno o metodično-didaktični ustreznosti, mora biti vzgojitelj, učitelj, predavatelj višje strokovne šole, učitelj praktičnega pouka ali strokovnjak z znanstvenim naslovom za področje metodike in didaktike. Recenzent, ki poda oceno o razvojno-psihološki ustreznosti, mora biti strokovnjak s področja razvojne psihologije. Recenzent, ki obravnava posamezni učbenik, ne sme biti avtor ali soavtor učbenika oziroma svetovalec pri pripravi učbenika, ki ga recenzira (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, 11. člen, 2015).

Pristojni strokovni svet imenuje komisijo za učbenik, ki obravnava določeni učbenik (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, 6. člen, 2015). Komisija v postopku potrjevanja učbenikov opravlja različne naloge, in sicer: (1) pripravi strokovne podlage za presojo gradiv, (2) pripravi predloge obrazcev, ki omogočajo pridobitev ocen o skladnosti učbenika, (3) za vsak obravnavani učbenik pripravi za pristojni strokovni svet obrazec s predlogom sklepa o potrditvi ali nepotrditvi učbenika in ga pošlje pristojnemu strokovnemu svetu, (4) ugotavlja, ali obstajajo razlogi za izdajo učbenika v več delih, (5) imenuje strokovnega recenzenta in (6) opravlja druge naloge v zvezi s potrjevanjem učbenikov (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, 7. člen, 2015).

Pristojni strokovni svet potrdi učbenik, ki »(1) je skladen s cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, določenimi v zakonu, ki ureja organizacijo in financiranje

(14)

4

vzgoje in izobraževanja, (2) je po ciljih, standardih znanja in vsebinah usklajen z veljavnim učnim načrtom oziroma s katalogom znanja, (3) je skladen s sodobnimi spoznanji stroke oziroma strok, ki opredeljujejo predmet ali poklicno področje, (4) je metodično-didaktično ustrezen, (5) v skladu z normativi in merili, ki jih sprejme Zavod Republike Slovenije za šolstvo, prispeva k znižanju teže šolskih torbic, (6) je primeren razvojni stopnji in starosti udeležencev izobraževanja, (7) je jezikovno pravilen in ustrezen, tehnično ustrezen in estetsko ter vizualno ustrezno oblikovan« (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, 3.člen, 2015).

2.2.1 Katalog učbenikov

Katalog potrjenih učbenikov skladno s 5. členom Pravilnika o potrjevanju učbenikov (Uradni list RS, št. 34/15 in 27/17) objavlja Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Katalog vključuje sezname učbenikov za osnovnošolske in srednješolske izobraževalne programe, ki jih je potrdil pristojni strokovni svet. Namenjen je učencem, učiteljem, staršem in knjigarjem. Učbeniki so razporejeni po posameznih izobraževalnih programih, stopnjah in predmetih oz. modulih, pri poklicnem in strokovnem izobraževanju pa še po področjih. Pri vsakem učbeniku so navedeni podatki o naslovu učbenika, razredu, letniku, stopnji izobraževanja, predmetu, modulu, izobraževalnem programu, priimku in imenu avtorja oziroma prevajalca, založniku, letu potrditve.

Učbeniki v elektronski obliki so razvrščeni na dve ravni. Na prvi ravni so digitalizirani učbeniki, ki so elektronske izdaje tiskanih učbenikov in vsebujejo samo besedilo in slike. Na drugi ravni so interaktivni učbeniki, ki vključujejo interaktivne elemente, konstrukcije in interaktivne naloge z večkratno povratno informacijo v besedilo. I-učbenik lahko omogoča shranjevanje odgovorov in spremljavo uporabnika. V primeru, da je učbenik potrjen kot d- učbenik oziroma i-učbenik, je navedena tudi povezava za dostop do e-učbenika.

V katalogu potrjenih učbenikov je vrstni red učbenikov določen z dogovorom med Odborom za učbenike pri Gospodarski zbornici Slovenije in Uradom Republike Slovenije za razvoj šolstva (2003). Naslovi so navedeni po programu, razredu, predmetih ter abecednem redu naslovov. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje in Andragoški center Republike Slovenije skrbijo za sprotno posodabljanje podatkov o potrditvah učbenikov (Katalog potrjenih učbenikov, 2020).

Gradiva, ki so objavljena v katalogu, so namenjena učencem oziroma dijakom, ki obiskujejo javno veljavne programe, ki jih je s sklepom potrdil strokovni svet za splošno izobraževanje.

Poleg drugih gradiv katalog vključuje tudi učna sredstva, ki se lahko uporabljajo kot dopolnilo učbenikov za posamezni predmet. Učna sredstva spodbujajo aktivnost in sodelovanje učencev pri pouku, učiteljem pa olajšajo delo, služijo kot demonstracijsko sredstvo in pomagajo pri razumevanju in povezovanju novih spoznanj z lastnimi izkušnjami. Le-te učitelji lahko uporabljajo poleg potrjenih učbenikov. Ravno tako pa lahko izberejo tudi druga neobvezna sredstva in pripomočke, ki niso objavljeni v katalogu (Turk Škraba, 2005).

(15)

5 2.3 Vloga učitelja pri izbiri učbenika

Učbenik je le eno od sredstev, s pomočjo katerega učitelj lažje doseže izobraževalno-vzgojne cilje. Učitelj samostojno odloča, kdaj in kako bo uporabil posamezno didaktično sredstvo. Za učitelje in učence učbenik ni več knjiga, ki bi ji obvezno morali slediti. Za posamezne predmete je na voljo več učbenikov, učitelj pa je tisti, ki lahko sam izbere učbenik, ki ustreza njegovemu slogu poučevanja (Okorn, 2008). V raziskavi Mikk (2000) ugotavlja, da se večina učiteljev (90

%) v razredu sklicuje na učbenik, kar je dokaz, da je učbenik pomembno vodilo pri poučevanju.

Suvereno obvladovanje vsebine svojega učnega predmeta in didaktična usposobljenost učitelja ravno tako v veliki meri vplivata na presojo o izbiri učbenika ali katerega drugega vira. Nekateri avtorji pa navajajo tudi, da je izbira odvisna od osebnih nagnjen in šolskega okolja (Okorn, 2008).

Kroflič (2002) meni, da so učitelji, ki rutinsko opravljajo svoj poklic ter svojega znanja in izkušenj ne posredujejo premišljeno, podvrženi temu, da učbeniki usmerjajo njihov način delovanja in poučevanja v razredu. Pri izbiri učbenika je pomembno upoštevati tudi odnos učitelj−učenec−snov (vsebina). Učitelji torej lahko učinkoviteje uporabljajo učbenike takrat, ko poznajo strukturo učbenika, avtorjeva organizacijska načela, namen sosledja učnih enot ter vsebino in cilje enot (Dagarin Fojkar, 2008).

2.4 Zdrav življenjski slog

Novak (2010) zdrav življenjski slog označuje kot za posameznika značilen zdrav način življenja, določen s skupino izrazitih obnašanj, ki se pojavljajo konsistentno v nekem časovnem obdobju. Tudi Železnik (2013) meni, da je za odrasle osebe v zdrav življenjski slog zajeta uravnotežena prehrana, omejitev soli, omejitev uživanja alkoholnih pijač, opustitev kajenja, zmanjšanje čezmerne telesne mase in redna telesna aktivnost. Evropsko poročilo (Brettschneider idr., 2004) opredeljuje zdrav življenjski slog kot zelo kompleksen pojem, ki zajema celoten pogled norm in vrednot ter tudi vzorcev telesnega, socialnega in duševnega vedenja posameznika, glede na njegovo starost, spol in kulturno okolje. Njegova najpomembnejša vloga je vpliv na osebni razvoj človeka, na ohranjanje posameznikove kompetentnosti, izraznosti in identitete.

Turk (1999, v Škof 2010, str. 29) v ospredje postavlja telesno aktivnost posameznika. Pravi, da: »Zdrav življenjski slog izključuje škodljive navade, npr. kajenje in čezmerno uživanje hrane, še zlasti takšne, ki nima ustrezne sestave. Zdrav življenjski slog usmerja k telesni dejavnosti, k hoji, teku, planinarjenju, kolesarjenju, plavanju, teku na smučeh itd. Ljudi nauči uporabljati stopnice namesto dvigala, noge in kolo namesto avta in jih spodbudi k spoznavanju užitka večerne utrujenosti. Ob takem življenju je manj potrebe po kajenju, manj notranjih napetosti in stresov. K zdravemu življenjskemu slogu sodi tudi skrb za ustrezno telesno maso.

Od mladih let usvojen in v pozne dni dograjevan zdrav življenjski slog lahko ohranja svežino telesa in duha v pozna leta.«

2.5 Dejavniki zdravega življenjskega sloga

Življenjski slog se oblikuje pod vplivom izkušenj in življenjskih razmer od ranega otroštva naprej. Med pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje življenjskega sloga, so obnašanje staršev in ožje družinske razmere. Nanj pa vplivajo tudi izobraževanje, zdravstveno

(16)

6

varstvo ter drugi socialni in okoljski dejavniki. Širši fizični, socialni, okoljski, ekonomski in kulturni dejavniki, ki vplivajo in pogojujejo izbire posameznikov, skupin oziroma skupnosti, so pogosto odločilnejši kot družinski. Mladi so dandanes čedalje manj vzdržljivi. To negativno vpliva na njihovo zdravje in tudi šolsko učinkovitost. Zelo opazno je tudi pasivno preživljanje prostega časa, največkrat sede pred računalnikom ali televizijskim zaslonom. Evropski raziskovalci ugotavljajo, da se z vsakim letom starosti zmanjša gibalna dejavnost mladih za tri odstotke pri fantih in za sedem pri dekletih. Opazne so tudi različne oblike zasvojenosti in motnje hranjenja (Zdrav življenjski slog, 2019).

Vedno več raziskav kaže, da je zdravje posameznika vedno bolj odvisno od lastnega obnašanja in od zavestne odločitve o načinu življenja. Tudi slovenske raziskave v okviru CINDI Slovenija kažejo, da dejavniki življenjskega sloga, kot so nezdrava in neuravnovešena prehrana, telesna neaktivnost, stres, kajenje in pitje alkohola, pripeljejo do razvoja kroničnih bolezni (Novak, 2010).

V zadnjih desetletjih je življenjski slog pomemben dejavnik zdravja. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je 60 % dejavnikov, ki vplivajo na individualno zdravje in kakovost življenja, povezanih z načinom življenja posameznika. Veliko ljudi po svetu sledi nezdravemu življenjskemu slogu, zato se spopadajo z različnimi težavami, kot so bolezen, invalidnost in celo smrt. Težave, kot so presnovne bolezni, skeletne težave, srčno-žilne bolezni, hipertenzija, prekomerna telesna teža, nasilje in tako naprej, so lahko posledica nezdravega življenjskega sloga, zato bi bilo smiselno razmisliti, kakšen odnos bomo imeli do življenjskega sloga in zdravja. Danes se v življenju pojavljajo velike spremembe. Na trgu je veliko dejavnikov, ki jim določeno število ljudi podleže. Tu govorimo o zlorabi drog, uživanju alkohola in prekomernem stresu, ki so predstavniki nezdravega življenjskega sloga. Poleg tega pa se danes razvija tehnologija. Otroci že od otroštva uporabljajo internet in virtualne komunikacijske mreže, kar ogroža njihovo fizično in duševno zdravje (Dariush, 2015).

Organizacija Verywell Health navaja šest življenjskih navad, ki pripomorejo k bolj zdravemu in daljšemu življenju. Izpostavlja predvsem pridobivanje rednih in ustreznih količin spanja, uživanje rednih in uravnoteženih obrokov, ukvarjanje z redno telesno aktivnostjo, vzdrževanje zdrave telesne mase, neuporabo tobačnih izdelkov ter uporabo alkohola v zmernih količinah ali sploh ne (Kirsti, 2020).

WHO (World Health Organization, 1999) opredeli zdrav življenjski slog kot način življenja, ki zmanjšuje tveganje za hudo bolezen ali zgodnjo smrt. Po njihovem mnenju na zdrav življenjski slog vplivajo naslednji dejavniki: opustitev kajenja, dobra telesna aktivnost, uravnotežena in zdrava prehrana in opustitev uživanja alkohola.

Suwa Stanojević (2009) navaja, da je nezdrav življenjski slog eden izmed najpogostejših vzrokov za nastanek nenalezljivih kroničnih obolenj. Kot dejavnike nezdravega življenjskega sloga navaja: (1) nezdrav način prehranjevanja, (2) telesno neaktivnost, (3) kajenje, (4) droge, (5) prekomerno pitje alkoholnih pijač in (6) stresni način življenja.

(17)

7

V nadaljevanju so predstavljeni ključni dejavniki, ki so danes del zdravega življenjskega sloga posameznika: (1) zdrav način prehranjevanja, (2) telesna aktivnost, (3) opustitev kajenja in drog, (4) opustitev uživanja alkohola, (5) nestresni način življenja, (6) kakovosten spanec in (7) zmerna uporaba elektronskih medijev.

2.6 Zdravo prehranjevanje

Za zdravo prehranjevanje je značilna hrana, ki je uravnotežena in raznolika, saj vsebuje ustrezna razmerja in količine nujnih hranil, ki zagotavljajo, da organizem deluje optimalno. Biti mora zdravstveno neoporečna, saj zadostuje higienskim standardom in ne presega dovoljenih vrednosti količin konzervansov in aditivov, ter varovalna, saj varuje pred razvojem in nastankom civilizacijskih bolezni (Derviševič in Vidmar, 2011). »Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je zdrava prehrana tisti del zdravega načina življenja, ki človeka krepi, preprečuje bolezni in vpliva na visoko delovno storilnost« (Suwa Stanojevič, 2009). Zdrava prehrana je definirana kot uravnotežena tako hranilno kot energijsko in je varna ter varovalna. Uravnotežena prehrana mora zagotoviti ustrezno dnevno količino energije in hranilnih snovi, da pokrije prehranske potrebe določene osebe. Sestavljena mora biti iz različnih živil in različnih skupin živil, da zagotovi oskrbo z vsemi hranili, ki jih telo potrebuje. Ravno tako pa mora prispevati k zdravemu in normalnemu življenju in zmanjšati število smrtnih primerov, povezanih s prehrano (Bvenura in Sivakumar, 2017).

Splošna priporočila za zdravo prehranjevanje določajo priporočen vnos posameznih živil, ki ga moramo zagotoviti za ustrezno energijsko in hranilno uravnoteženo prehrano (Resolucija o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015−2025, 2015). Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da odrasli dnevno zaužijejo vsaj pet enot sadja in zelenjave, pri čemer ena enota pomeni eno jabolko ali eno korenje, če se želijo zdravo prehranjevati. Poleg tega pa priporoča tudi omejevanje vnosa (1) maščob, ki naj bi jih zaužili manj kot 30 % dnevnih energijskih potreb, (2) nasičenih maščob manj kot 10 % celotnega dnevnega vnosa, (3) enostavnih sladkorjev 5−10 % celotnega dnevnega vnosa in (4) manj kot 5 g soli na dan (World Health Organization, 2015).

Upoštevanje priporočil je smiselno zaradi pozitivnih vplivov na zdravje. Če priporočil ne upoštevamo in je naša izbira živil neprimerna ter prehranjevanje neredno, zmanjšamo odpornost organizma, kar lahko pripelje do nastanka kroničnih nenalezljivih bolezni.

Cilj uravnoteženega prehranjevanja je ohranjanje in izboljševanje zdravja in s tem kakovosti življenja. Prehrana mora biti pestra in vsebinsko ustrezna ter preko dneva primerno časovno in količinsko razporejena. Celodnevno prehrano zato sestavljajo redni obroki. Dnevno naj bi zaužili tri glavne obroke (zajtrk, kosilo, večerja) ter dva premostitvena obroka (dopoldanska in popoldanska malica). Tako telo dobi energijo in hranila enakomerno čez dan, zato se ne kopičijo maščobne zaloge, imamo boljšo presnovo in prebavo, po hranjenju preprečimo občutek utrujenosti in zaspanosti, izboljšajo se psihične sposobnosti in počutje. Opuščanje obrokov na eni strani in pretiravanje z vmesnimi prigrizki na drugi strani sta najpogostejša vzroka naraščanja telesne teže. Z rednimi dnevnimi obroki vzpostavimo v organizmu ravnovesje, ga ne preobremenimo in mu ne damo povoda, da bi del zaužitih hranil nemudoma uskladiščil, kot

(18)

8

se to zgodi, če jemo samo enkrat ali dvakrat na dan. Sčasoma z rednimi obroki ob obroku manj pojemo, smo bolj zadovoljni, lažje opravljamo vsakodnevne obveznosti. Z rednimi obroki lažje dosežemo in ohranjamo želeno telesno težo (Hlastan Ribič, Zakotnik, Seljak, Pokorn in Poličnik, 2008).

Zdravje lahko ohranjamo z zdravim prehranjevanjem. Priporočila v nadaljevanju temeljijo na priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije in CINDI Slovenija in so prilagojena našim prehranjevalnim navadam:

− v jedi uživajmo in jejmo redno, izbirajmo pestro hrano, ki naj vsebuje več živil rastlinskega kot živalskega izvora,

− izbirajmo živila iz polnovrednih žit in žitnih izdelkov,

− večkrat dnevno pojejmo zelenjavo in sadje, če je mogoče izbirajmo lokalne pridelke,

− nadzorujmo količino zaužite maščobe, izbirajmo izdelke, ki vsebujejo več nenasičenih maščob kot nasičenih,

− mastne izdelke in mastno meso nadomestimo s stročnicami, ribami, perutnino in pustim mesom,

− dnevno zaužijmo priporočene vrednosti manj mastnih mlečnih izdelkov in manj mastnega mleka,

− jejmo manj slano hrano,

− omejimo si količino sladkorja in sladkih živil,

− v povprečju zaužijmo 1,5−3 litre tekočine, priporoča se pijača brez dodanih sladkorjev,

− omejimo količino alkohola,

− hrano pripravljajmo na zdrav način in pri pripravi upoštevajmo higienske ukrepe,

− bodimo telesno aktivni, vzdržujmo normalno telesno težo (Hlastan Ribič, 2009).

2.7 Telesna dejavnost

Shephard (1992) in Malina (1996) menita, da je telesna dejavnost vsakršna gibalna dejavnost, ki jo povzročijo skeletne mišice in ki rezultira v značilno povečani porabi energije v primerjavi z mirovanjem.

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je telesna dejavnost kakršnokoli telesno gibanje, ki ga ustvarijo skeletne mišice in katerega posledica je poraba energije nad ravnjo mirovanja (Drev, 2013).

Šport in telesno vadbo razumemo kot posebno vrsto telesne dejavnosti, pri čemer se šport nanaša na organizirano in načrtovano vadbo, vključuje pa tudi določeno obliko tekmovanja, medtem ko je telesna vadba namenjena izboljšanju telesne pripravljenosti in zdravja. Zadostna telesna dejavnost je varovalni dejavnik zdravja, saj vpliva tako na telesno kot duševno zdravje in kakovost življenja. Različne epidemiološke raziskave so pokazale, da telesna dejavnost varuje pred večino kroničnih nenalezljivih bolezni, krepi kosti in mišice, vzdržuje psihofizične in funkcionalne sposobnosti telesa, pripomore k zmanjšanju stresa in depresije ter pomaga pri krepitvi samozavesti. V kombinaciji z ustrezno prehrano pa telesna dejavnost varuje tudi pred prekomerno telesno težo in debelostjo. Strokovnjaki ob tem poudarjajo pomen redne telesne

(19)

9

vadbe, občasna in neustrezno intenzivna telesna dejavnost v nasprotju z redno namreč prinaša tveganje, ki je večje kot pričakovani pozitivni učinek na zdravje (Drev, 2013).

Škof (2010) poudarja, da je zahtevnost vadbe potrebno prilagoditi sposobnostim vadečega.

Kondicijske dejavnosti so vseživljenjske dejavnosti in so primerne in potrebne, da človek pridobiva in ohranja vitalnost vse življenje.

Telesna dejavnost ni samo pomembna v otroštvu, ampak tudi v kasnejšem obdobju življenja.

Je nujno potrebna za normalen biološki, mentalni in socialni razvoj (Škof, 2007).

Številne študije opozarjajo na povezavo med življenjskim slogom družine in aktivnostjo otrok.

Raziskava, ki je trajala 18 mesecev, je pokazala, da so družinske značilnosti v veliki meri vplivale na otrokovo zdravstveno stanje. Zdravstveno stanje otrok se je po 18 mesecih bistveno izboljšalo, saj so straši več časa preživeli z otroki. Vključenost in prisotnost staršev je bistveno zmanjšala gledanje televizije in vnos brezalkoholnih sladkih pijač. Poleg tega pa otrokom ni primanjkovalo spanja, bili so bolj spočiti in telesno dejavni (Ray in Roos, 2012).

2.7.1 Telesna dejavnost in njeni pozitivni vplivi na zdravje

Redna telesna dejavnost ima pri otrocih mnogo pozitivnih učinkov in vpliva tudi na zdravje v odrasli dobi. Brcar idr. (2005) navajajo, da redna telesna dejavnost (1) krepi in pripomore k zdravemu razvoju mišično-skeletnega, srčno-žilnega in dihalnega sistema, (2) omogoča vzdrževanje energijskega ravnotežja za vzdrževanje ustrezne telesne teže, (3) vpliva na zdravje kosti, (4) ima ugoden učinek na duševno počutje in zdravje otrok, (5) pomaga pri obvladovanju stresa.

Priporočeno je, da je otrok telesno dejaven vsak dan vsaj po eno uro. Telesna dejavnost pa naj bo zmerno do zelo intenzivna. Najlažje je, da telesno dejavnost otroci vključijo v vsakodnevne rutine, kot so hoja ali kolesarjenje v šolo, hoja po stopnicah ter aktivni hobiji in skupinski športi (Brcar idr. 2005).

Slika 1: Piramida telesne dejavnosti (Maučec Zakotnik idr., 2017)

(20)

10

Maučec Zakotnik idr. (2017) so zasnovali piramido telesne dejavnosti, ki prikazuje uravnoteženo vadbo. V spodnjem delu piramide se nahaja aktiven življenjski slog, ki vključuje čim več gibanja v vsakdanjem življenju. Zajema predvsem vadbo, ki jo vključimo v vsakodnevna opravila, npr. hoja ali kolesarjenje na delovno mesto, hoja po stopnicah, različna domača opravila itd. Temu sledijo gibalne športne dejavnosti aerobnega značaja, kot so hitra hoja, tek, kolesarjenje, tek na smučeh, plavanje, aerobika, košarka itd., in se priporočajo vsakodnevno po 45 minut. Sledijo vaje za gibljivost in moč, ki ne vplivajo količinsko na zdravje posameznika, ampak izboljšujejo vzdržljivost, moč in povečujejo obseg gibanja. Priporočajo se dva- do trikrat tedensko. V samem vrhu piramide pa se nahajajo dejavnosti, za katere pravimo, da sodijo v neaktiven življenjski slog, in sicer mednje uvrščamo gledanje televizije, sedenje pred računalnikom, poležavanje na kavču itd. Slednje je smiselno izbirati premišljeno, saj sodobni način življenja postaja vse bolj nedejaven in sedeč.

Raziskave kažejo, da je neprekinjen čas daljšega sedenja povezan z razvojem različnih motenj, povezanih z zdravjem in nastankom kroničnih nenalezljivih bolezni. Lahko celo vpliva tako na splošno umrljivost kot tudi na umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni. Daljše in neprekinjeno sedenje negativno vpliva tudi na zdravje tistih posameznikov, ki sicer dosegajo priporočila glede telesne dejavnosti za zdravje. Strokovnjaki priporočajo, da se čas, preživet sede, zmanjša na najmanjšo možno mero in čim pogosteje prekine (Maučec Zakotnik idr. 2017).

Neaktiven življenjski slog uvrščamo med nezdrav življenjski slog, katerega dejavniki ogrožajo zdravje, kar se kaže v povečevanju telesne mase, telesni nedejavnosti, razvajanju z nezdravimi navadami, ki pa povzročajo različne oblike zasvojenosti.

Redna telesna dejavnost otrok in mladostnikov ima ugodne učinke na zdravje, pomembno pripomore k preprečevanju debelosti pri mladostnikih in odraslih ter lahko zmanjša obolevnost in smrtnost v odraslosti. Telesno udejstvovanje pomaga pri nadzoru telesne mase, izboljša uravnavanje maščob v krvi, pripomore k uravnavanju telesnega maščevja, dviguje raven varovalnega holesterola in znižuje raven škodljivega holesterola, zmanjšuje neodzivnost na inzulin ter povečuje kostno gostoto. Raziskave kažejo, da se zdrav odnos do telesne dejavnosti razvija že v otroštvu do 12. leta ter da so telesno dejavni otroci kasneje tudi telesno dejavni mladostniki in odrasli, ki manj pogosto posegajo po tobačnih izdelkih in alkoholu. Redna telesna dejavnost zmanjšuje tudi stres, anksioznost in depresijo (Hadžić idr., 2014).

Na telesno dejavnost otrok je v letu 2020 pomembno vplivala razglasitev epidemije COVID- 19. Ekipa SLOfit na Fakulteti za šport, Univerze v Ljubljani, ki vsakoletno spremlja športne dosežke osnovnošolskih otrok, ugotavlja, kakšne posledice je povzročilo omejevanje telesne dejavnosti med razglasitvijo epidemije pri otrocih. Analizirali so podatke 20.000 otrok od 1.

do 9. razreda osnovne šole. Splošna gibalna učinkovitost je pri povprečnem slovenskem otroku po dvomesečnem omejevanju gibanja upadla za več kot 13 %. Najpogostejši upad je bil zaznan pri 9-, 10- in 11-letnikih, ki sicer spadajo med najbolj telesno dejavne otroke, vključene v največ športnih interesnih dejavnosti na šolah in v zunajšolske športne vadbe. Najredkeje, a še vedno v skoraj polovici primerov, je bil upad zaznan pri sedemletnih otrocih. Najbolj so bili prizadeti najbolj telesno dejavni otroci (25 %), pri katerih je gibalna učinkovitost upadla pri več kot 2/3 otrok. Med razglašeno epidemijo COVID-19 je zaradi zmanjšane telesne dejavnosti prišlo tudi

(21)

11

do povečanja podkožnega maščevja pri več kot polovici otrok. Najbolj je bil ta porast opazen pri najmlajših, med fanti in dekleti pa ni bilo velikih razlik. Takšen delež populacije s povečanim podkožnim maščevjem resno poveča zdravstvena tveganja. V enoletnem obdobju se je porast podkožnega maščevja povečal za kar 16 %, delež otrok z debelostjo pa za več kot 20 %, kar je več od povečanja v celotnem obdobju 2003−2007, ko smo se soočali z najhujšo krizo naraščanja debelosti (SLOfit, 2020).

2.8 Ostala vedenja 2.8.1 Spanje

Nacionalni inštitut za javno zdravje opredeljuje spanje kot naravno stanje telesnega počitka, ki je nujno za preživetje. Človeško telo ima notranjo biološko uro, ki nas opozarja, kdaj je čas za počitek in spanje. Ta je občutljiva na svetlobo in temo v dnevu. Poleg tega potekajo v telesu tudi kemični procesi, ki vplivajo na to, kdaj telo potrebuje energijo za dejavnost in kdaj mora počivati. Šolarji potrebujejo od devet do deset ur spanca na dan, medtem ko odraslim zadošča sedem do osem ur. Pozitivne učinke spanja v svojem delu navaja Pucelj (2020):

− spanje pomaga pri utrjevanju in ohranjanju spomina ter pri učenju (spanje omogoča učenje različnih spretnosti in veščin – gimnastične vaje, računalniške igrice, igranje na klavir; možganom omogoča, da ponovno obdelajo že naučene informacije, tako da se utrdijo in ohranijo),

− spanje dobro vpliva na naše počutje, spomin in koncentracijo (med spanjem prihaja do organizacije spomina, utrdi se naučeno in koncentracija se izboljša; pomanjkanje spanca se kaže v razdražljivosti, vpliva na čustva, socialne interakcije in na možnost odločanja),

− spanje vpliva na imunski in živčni sistem ter telesni razvoj (zaradi pomanjkanja spanca imunski sistem oslabi, telo postane bolj občutljivo za infekcije in obolenja; med spanjem se obnavlja tudi živčni sistem),

− med spanjem se izločajo hormoni (znano je izločanje hormona rasti med spanjem, ki je nujen za rast otrok, je pa tudi ključen pri obnavljanju mišic; strokovnjaki povezujejo pomanjkanje spanja tudi s pojavom debelosti; manj spanca povečuje apetit, oslabi metabolizem in zmoti raven hormonov; debeli ljudje imajo zato tudi več težav s spanjem).

Pomanjkanje spanja pomembno vpliva na spoznavne funkcije, čustveno in telesno zdravje.

Zmanjšano telesno odpornost, povišan pritisk, srčno in možgansko kap, vrtoglavico, padce in debelost lahko povežemo z motnjami spanja. Danes imamo ljudje hitri tempo življenja, zato se marsikomu zdi, da je spanje potrata časa, ki pa ga v današnjem času primanjkuje. Spanje je osnovna človekova potreba, ki omogoča počitek, obnavljanje ter prinaša veliko prednosti za telo in duha. Pomanjkanje spanca se lahko kaže tudi v dremežu čez dan, slabšemu vzdrževanju pozornosti, večji razdražljivosti, morda pa se nam zmanjša tudi produktivnost (Pucelj, 2020).

Kambič Budkovič (2013) navaja, da je spanje za človeka neizogibna fiziološka potreba.

Spanje je potrebno za umiritev metabolizma, za rast in obnovo celic in za utrditev spominskih zapisov. Nespečnost definira kot stanja, ko človek večkrat zapored ne more zaspati, ko sprva zaspi, a se kmalu prebudi, ko ne doseže trdnega spanca, čeprav ima čas in primerne okoliščine

(22)

12

za spanje, in mu to čez dan povzroča težave. Raziskave kažejo, da vsaj četrtina odraslih ljudi, to je med 10 % in 15 %, trpi za kronično nespečnostjo, ki povzroča utrujenost, nezbranost, neučinkovitost, njena posledica je tudi ekonomska škoda.

Švedski znanstveniki (Åkerstedt idr., 2018) so v raziskavi spremljali spalne navade 44.000 ljudi, mlajših od 65 let. Rezultati 13-letne raziskave so pokazali, da so ljudje, ki so v času raziskave spali največ 5 ur, tvegali smrt, če pa so ti neprespani ljudje za vikend spali dlje časa, to tveganje ni več veljalo. To pomeni, da lahko spanje nadomestimo. Raziskava je pokazala, da spanje pomembno vpliva na zdravje. Udeležencem s pomankanjem spanja je krvni tlak rahlo upadel, imeli so motnje koncentracije, ravno tako so slabo hitro in logično razmišljali in bili slabo odzivni. Ko so spanje čez vikend nadomestili, so se rezultati znatno izboljšali. Imeli so več energije in bili so bolj zbrani. Rezultati so pokazali, da spanje do določene mere lahko nadomestimo tako, da spimo dlje in globlje.

Nacionalna fundacija za spanje iz ZDA (National Sleep Fundation) je objavila strategije spanja za otroke, na katere se starši lahko oprejo, če otrok ne zaspi zlahka. Staršem svetuje: (1) naj ustvarijo rutino, (2) naj otroka vključijo v telesne dejavnosti, da porabi odvečno energijo in se utrudi, (2) pazijo naj, da se otrok prepozno ne odpravi v posteljo, (3) poskrbijo naj za mirno vzdušje pred spanjem, (4) pazijo naj, da bodo elektronske naprave izključene, (5) preprečijo naj uživanje kofeina in spanje s hišnim ljubljenčkom ter (6) spodbujajo naj otroka, da se osvobodi skrbi s pogovorom, meditacijo ali pisanjem misli na papir (National Sleep Fundation, 2020).

Raziskave kažejo, da so elektronski mediji značilni za sodobne, moderne družine. Kar 75 % otrok, starih od 6 do 11 let, ima vsaj eno elektronsko napravo v svoji sobi. Od tega je 45 % tistih, ki imajo v sobi televizijo, kar konkretno zmanjšuje otrokov spanec. Ugotovljeno je bilo, da otroci, ki v sobi nimajo televizije, v povprečju spijo pol ure več od tistih, ki imajo dostop do nje. Elektronski mediji pa so vplivali tudi na kakovost njihovega spanja. Otroci, ki so čez noč pustili televizijo prižgano, so spali manj kvalitetno (težje so zaspali, spanec je bil moten) kot ostali (National Sleep Fundation, 2014).

Pred kratkim je Nacionalna fundacija za spanje objavila nova priporočila o spanju. Definirana so bila s pomočjo skupine strokovnjakov in zajemajo vse starostne skupine, kjer so razponi ur sedaj širši, kot so bili pred tem. Za šoloobvezne otroke, ki danes več časa namenijo mobilnim telefonom, računalnikom, internetu ali gledanju televizije, je novo priporočilo za spanje 9−11 ur. Za časovni razpon spanja so se strokovnjaki odločili zato, ker imajo otroci različen življenjski slog. Smiselno je upoštevati njihov čas, namenjen domačim nalogam in drugim dejavnostim (SleepAdvisor, 2020).

Ameriška akademija medicine spanja navaja, kako škodljivo učinkuje slabo spanje učencev na njihovo uspešnost v šoli:

− med učenci prevladujeta zaspanost in slaba kakovost spanja, kar vpliva na njihovo uspešnost in dnevno delovanje,

− učenci s simptomi motenj spanja pogosteje prejemajo slabe ocene pri predmetih, kot so matematika, branje in pisanje, kot vrstniki brez simptomov motenj spanja,

(23)

13

− učenci z nespečnostjo imajo bistveno več težav z duševnim zdravjem kot učenci, ki dovolj spijo.

Poleg tega pa usmerja učence, kako ravnati, da bi dobili dovolj spanja:

− v posteljo pojdite dovolj zgodaj, da boste imeli možnost spati vsaj 8 ur,

− če ne morete zaspati, vstanite in naredite nekaj, kar vas bo sprostilo,

− v postelji ne berite, se ne učite, ne uporabljajte mobilnega telefona, naj bo postelja samo za spanje,

− omejite dremeže,

− med vikendom poskušajte vstajati ob isti uri kot med delavnikom,

− v popoldanskem in nočnem času se izogibajte kofeinu,

− pred spanjem zatemnite prostor, saj se bo tako vaše telo lažje pripravilo na spanje,

− vzemite si čas za umirjanje, ugasnite računalnik, televizijo in mobilni telefon,

− pred spanjem ne jejte večjih obrokov, priporočljivi so lahki, manjši prigrizki (College students: getting enough sleep is vital to academic success, 2017).

2.8.2 Stres

Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim dražljajem (stresorjem). Stresor pa je dogodek, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in povzroči stres. Stresor začasno zamaje posameznikovo ravnovesje. Stres je povsem normalno odzivanje na to dogajanje (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006).

Poličnik, Sedlar, Backović Juričan, Tančič Grum in Knific (2016) v svojem delu navajajo, da je stres nekaj, s čimer se srečujemo vsi. Je povsem naravna in normalna reakcija, ko se zgodi nekaj, kar poruši naše ravnovesje oz. ritem, v katerem živimo. Stresorji se lahko pojavijo v različnih oblikah: manjši (npr. gneča na cesti) ali večji (npr. smrt v družini), zunanji (npr. kratek časovni rok za določeno delovno nalogo) ali notranji (npr. skrbi, črne misli), negativni (npr.

prometna nesreča) ali pa celo pozitivni (npr. rojstvo otroka). Doživljanje stresa ni za vse enako, v veliki meri je odvisno, kako ta stresor vidimo (ali predstavlja za nas nekaj negativnega) in koliko se čutimo sposobni, da se z njim oz. s stresno situacijo spoprimemo. Določena mera stresa nam pomaga, da se bolje spoprimemo s težavo ali nalogo, saj imamo takrat večjo koncentracijo, moč, vzdržljivost. Če pa stres traja predolgo ali je premočen, lahko postane vir težav, saj vpliva na naše duševno in telesno zdravje. Najpogostejši neprijetni simptomi stresa se odražajo na vseh štirih ravneh posameznika – na telesu, čustvih, vedenju in mislih (slika 1).

(24)

14

Dernovšek idr. (2006) navajajo, da so za otroke in mladostnike najpogostejši stresorji: šolske zahteve in obremenitve, negativne misli in občutki o sebi, telesne spremembe med odraščanjem, težave s prijatelji ali vrstniki v šoli, nezdravo življenjsko okolje ali nevarna soseska, ločitev staršev, kronične bolezni ali resne težave v družini, smrt bližnjega, selitev ali menjava šole, sodelovanje pri številnih dejavnostih in previsoka pričakovanja, finančne težave v družini, nesprejemanje vrstnikov, prva zaljubljenost in nesoglasja z učitelji.

Otroci in mladostniki se na stres odzivajo drugače kot odrasli. Pri prepoznavanju stresa pri otrocih in mladostnikih zasledimo dve težavi:

− občutljivost na stres je odvisna od otrokove zrelosti, starosti in izkušenj; otroci nimajo toliko izkušenj s stresnimi dogodki, kar povečuje njihovo občutljivost nanje; otrokovi odzivi na stresni dogodek so pogojeni z njegovo sposobnostjo razumevanja stresnega dogodka; niso toliko sposobni oceniti, kateri dogodki jih ogrožajo in kateri ne, in zaradi tega nekaterih dogodkov, ki so objektivno ogrožajoči, ne zaznavajo kot stresne in obratno;

− pojavijo se lahko tudi drugačni simptomi od prej naštetih; reakcije na stres lahko vključujejo tudi znake, kot so motnje vedenja, izogibanje stresnemu dogodku, regresivno vedenje (npr. zvijanje las, zibanje, sesanje prstov), povečana odvisnost od odraslih, razdražljivost, slaba samopodoba, učne težave (zmanjšana koncentracija, pozabljivost, neracionalnost, slabo presojanje, matematične napake, težave pri

MISLI Tega ne zmorem.

To je grozno, kar se mi dogaja.

Vsi pritiskajo name.

Težko mi je.

Slabo se počutim.

Zmešalo se mi bo.

Preveč je vsega.

TELO potne in mrzle

dlani, pospešen utrip

srca, glavobol, prebavne motnje,

izpuščaji, slabost, zakrčene mišice, težave z dihanjem.

ČUSTVA potrtosti, napetost, jeza, pretirana občutljivost, razdražljivost.

prepirljivost

VEDENJE pomanjkanje

volje, neorganiziranost,

jokavost, težave s spanjem,

težave s pozornostjo.

Slika 2: Simptomi stresa (Dernovšek idr., 2006)

(25)

15

razmišljanju, okrnjena domišljija), in telesne znake, za katere ne moremo najti jasnega vzroka (bolečine v trebuhu, vročina, glavobol, vrtoglavica, driska);

− še en mejnik pa se zgodi na prehodu v adolescenco, ko se zaradi sprememb v odnosu do odraslih avtoritet, od katerih mladostnik postaja vse bolj neodvisen, poveča tudi število dogodkov, ki od mladostnika zahtevajo spoprijemanje s stresom; obenem v tem obdobju narašča tudi uporaba manj prilagojenih strategij spoprijemanja s stresom, kot je zloraba drog (kajenje, pitje alkohola), prekomerno prehranjevanje ali hujšanje itd.

(Dernovšek idr., 2006).

Piekarska (2000) je opravila raziskovalno študijo o pojavljanju stresa v šoli in strategijah obvladovanja učencev, ki jih uporabljajo učitelji javnega šolstva na Poljskem. Cilji raziskave so bili prepoznati dejavnike, ki povzročajo stres v šoli, ugotoviti njihovo intenzivnost in pogostost pojavljanja, ugotoviti, kakšne posledice povzročajo in kakšne strategije obvladovanja učencev so bile uporabljene. Ugotovljeno je bilo, da je najpogostejši stresor nasilno vedenje učiteljev pri poučevanju in ocenjevanju v učilnici. Na strategije obvladovanja in uspešnost učencev pri pouku pa je vplivala intenzivnost šolskega stresa, tesnobnost učenca in njegov temperament. Študija je pokazala, da so psihološke zlorabe učiteljev pomemben sestavni del otrokovega stresa, ki ga doživi v šoli. Stres, ki ga učenci v času pouka doživljajo, je uničujoč za njihove dosežke in dobro počutje.

Šola je ključnega pomena, saj zaznamuje obdobje otroštva in začetek odraščanja, zato je zelo pomembno, kako se otrok v šoli počuti. Jeričkova (2007) opredeli situacije, ki so za večino učencev stresne:

− prvi šolski dan je za večino učencev stresen, saj gre za novo situacijo in nove ljudi, čeprav se ga otroci veselijo; pomembno je, da se učitelji in starši tega zavedajo in pomagajo otroku, da prvi dan doživi kot prijeten in zanimiv;

− spraševanja in preverjanja znanja so stresna za večino učencev; običajno se stresna reakcija, ki se sproži pred preverjanjem znanja, po končanem spraševanju zaključi;

− ponavljajoči se neuspehi in slabe ocene so zelo stresen dejavnik, saj so ocene in doživljanje uspeha bistveno povezani s samopodobo in samovrednotenjem; stres pa se lahko še poveča, če starši nimajo razumevanja za težave otroka; bistveno za učitelje in starše je, da otroka sprejmejo takšnega, kot je, kar pomeni, da so zadovoljni z njihovimi sposobnostmi in tudi šibkimi točkami;

− govorne vaje in nastopi so za nekatere še dodaten stresni dejavnik, saj se morajo v takih trenutkih izpostaviti;

− vrstniški odnosi so v času šolanja vse bolj pomembni; primerjanje z drugimi in vpliv mnenja vrstnikov postajata iz leta v leto pomembnejša, zato različne oblike nasilja vodijo do tesnobnosti, izogibanja druženju, zapiranja v svoj svet, zavračanja socialnih aktivnosti itd.;

− konfliktni odnosi z učitelji lahko pri otroku povzročijo travmo, otrok lahko prične odklanjati šolo; koristno je pridobiti izkušnje dobrih odnosov z učitelji;

− stalno spreminjanje učnih načrtov, pravil, pogojev ustvarja pri učencih negotovost in zmanjšuje možnost nadzora nad situacijo, s čimer se poveča stopnja stresnosti.

(26)

16

Šola pa je lahko kljub naštetim situacijam tudi varovalni dejavnik, posebej za otroke, ki odraščajo v neurejenih družinskih razmerah ali socialnem okolju. Vse naštete situacije, ki so bile opredeljene kot stresne, lahko pomenijo tudi varovalen dejavnik, a le v primeru, če se otrok z njimi učinkovito spoprijema. To mu pomaga krepiti samozavest, samopodobo, samozaupanje, kar pomembno vpliva na razvoj v zdravega in zadovoljnega odraslega (Jeričkova, 2007).

2.8.3 Alkohol in droge

Kambič Budkovič (2013) opredeli alkoholizem kot najbolj razširjeno vrsto odvisnosti, hkrati pa tudi kot odvisnost, do katere je družba najbolj strpna. Prekomerno pitje alkohola prinaša hude zdravstvene in socialne posledice. Alkohol poškoduje jetra, prebavni trakt, živčevje, srce, krvne žile, poleg tega pa prizadene tudi duševno zdravje, zastruplja odnose v družini, kriv je za prometne nesreče, nesreče pri delu in slabšo delovno storilnost.

Pitje alkoholnih pijač je med mladostniki v obdobju adolescence v Sloveniji velik javnozdravstveni problem. Alkohol predstavlja najbolj razširjeno snov med mladimi.

Mladostnikom alkohol predstavlja večjo sproščenost v družbi, boljšo zabavo, vključitev v samo družbo, nekaterim pa celo bahanje pred prijatelji. Zadnje slovenske raziskave so pokazale, da fantje zaenkrat pijejo bolj tvegano kot dekleta, vendar se jim dekleta počasi približujejo (Munda, 2015). V Sloveniji je bil leta 2003 sprejet zakon o omejevanju uporabe alkohola, ki striktno določa prepoved prodajanja alkoholnih pijač osebam, mlajšim od 18 let. S tem je Slovenija skušala mladim preprečiti in omejiti dostop do alkoholnih pijač, vendar pa se kljub temu nezdravo uživanje alkohola med mladimi še vedno povečuje (Uradni list Republike Slovenije, 2003).

Alkoholna politika v Evropi in tudi globalno vse bolj pridobiva na pomenu. Raziskave kažejo, da odrasla oseba popije 11 litrov alkohola v enem letu. Največ se popije piva, sledijo vino in žgane pijače. Slovenija je tako na petem mestu med državami članicami Evropske unije glede uživanja alkoholnih pijač. Pitje alkoholnih pijač pa se pojavlja tudi med mladimi. Najbolj priljubljena pijača med mladostniki je pivo. V Sloveniji je alkohol mladim lahko dostopen.

Ugotavlja se, da med 15-letniki v opitosti izstopajo dekleta (Alkohol v Sloveniji, 2014).

Raziskave so bile opravljene tudi pri osnovnošolcih. Kolšek (2000) ugotavlja, da slovenski otroci zelo zgodaj posežejo po alkoholnih pijačah: do svojega 13. leta je bilo opitih že 73,6 % osmošolcev, kar je 14 % več, kot je ugotovila Stergarjeva (1999), od dijakov prvega letnika (Ramovš in Ramovš, 2007).

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2020) opredeli drogo kot surovino rastlinskega ali živalskega izvora, ki se uporablja v zdravstvu. Raziskava Munišič in Gril (2013) kaže, da osnovnošolci v osmem in devetem razredu poznajo pomen besede droga in vedo, da lahko do večine drog pridejo le na nelegalen način. Ugotovljeno je bilo, da učenci poskušajo droge, kot so nikotin, kofein, tein in alkohol, nekateri (4 %) pa celo marihuano, kokain, heroin in nore gobice. Raziskava kaže, da je večina učencev seznanjena s škodljivimi posledicami uživanja drog, saj vedo, da droge povzročajo bolezni, kot sta hepatitis B in C, okužbo z virusom HIV, ki ji sledi napredovana okužba AIDS ali sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, da